t
--
in
-ja
[
tə̀ tə̀ja
in
té têja
]
m
(
ə̏; ẹ̄ ē
)
enaindvajseta črka slovenske abecede:
napiši t
;
veliki T
;
od t do ž
;
zveza dveh t-jev
//
soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje:
t je zapornik
♦
jezikosl.
deležnik na -t
t
--
kot imenovalni prilastek
enaindvajseti po vrsti:
točka t
♦
metal.
profil T
profil, katerega presek je podoben veliki tiskani črki T
t-
prvi del zloženk
nanašajoč se na t, obliko črke t:
T-majica
udobno vrhnje oblačilo enostavnega kroja s kratkimi rokavi, ki
pokriva gornji del telesa
♦
metal.
T-profil
profil, katerega presek je podoben veliki tiskani črki T
tá
1
tá tó
zaim.
,
ed. m.
téga
tudi
tegà, tému
tudi
temù,
za neživo
tá,
za živo in v samostalniški rabi
téga
tudi
tegà, tém
tudi
tèm, tém
tudi
tèm;
ž.
té, têj
tudi
tèj
stil.
tì, tó, têj
tudi
tèj
stil.
tì, tó;
s.
téga
tudi
tegà, tému
tudi
temù, tó,
za živo tudi
téga
tudi
tegà, tém
tudi
tèm, tém
tudi
tèm;
mn. m.
tí, téh
tudi
tèh, tém
tudi
tèm, té, téh
tudi
tèh, témi;
ž.
té
dalje kakor m.
;
s.
tá
dalje kakor m., le tož.
tá;
dv. m.
tádva
tudi
tá dvá
stil.
tá, téh (dvéh)
tudi
tèh (dvéh), téma (dvéma), tádva
tudi
tá dvá
stil.
tá, téh (dvéh)
tudi
tèh (dvéh), téma (dvéma);
ž.
tédve
tudi
té dvé
tudi
tì dvé
tudi
tídve
stil.
tì, téh (dvéh)
tudi
tèh (dvéh), téma (dvéma), tédve
tudi
té dvé
tudi
tì dvé
tudi
tídve
stil.
tì téh (dvéh)
tudi
tèh (dvéh), téma (dvéma);
s. kakor ž.
(
ȃ ọ̑
)
I.
v pridevniški rabi
1.
izraža, da je oseba ali stvar, na katero se usmerja pozornost koga
a)
v (neposredni) bližini govorečega:
poglejte, čigav je ta nož
;
odprite ta zaboj, prosim
;
popazite nekoliko na to malo deklico
/
kam naj denem to torbo
;
za kaj rabite to orodje
/
sprejmite, prosim, to darilo
;
izvolite, to pecivo smo pripravili prav za vas
/
vidite, ta fant, ki stoji pred vami, vas je rešil
/
knjiž.,
ekspr.
včeraj sem sedel na tem istem stolu
prav tem
b)
glede na drugo govorečemu najbližja:
pojdite po tej poti, ona druga je prestrma
;
odidite skozi ta vrata tu, tista tam so zaklenjena
/
tega mladeniča spredaj poznam osebno, tistega v drugi vrsti po
videzu, onega za njim pa sploh ne
/
kar to srajco bom vzel, druge mi niso všeč
//
izraža, da se govoreči nahaja na njem, pred njim:
danes bomo ostali na tem bregu reke, jutri jo bomo pa prebredli
;
v tej deželi sem zdaj prvič
;
v tej sobi se ustavimo, da si ogledamo razstavljene predmete
/
ta stran hriba je sončna, druga pa osojna
/
ta stran tkanine je enobarvna, druga pa vzorčasta
2.
izraža, da kaj poteka, obstaja v času govorjenja o njem:
prej je skočil slabo, ta skok se mu je pa posrečil
;
to pesem res lepo pojejo
;
glej, to vajo dela res dobro
/
ta predsednik je dosti boljši od prejšnjega
/
v tem vremenu ne moremo jadrati
/
star.
ta čas ti res ne morem pomagati
zdaj
;
ta hip bom šel
;
še ta večer se bo vrnil
nocoj
;
ekspr.
ta ura se pa vleče
;
to leto hiše ne bo dokončal
letos
/
pri datiranju
10. tega meseca [t. m.]
//
izraža, da je kaj glede na drugo najbližje času govorjenja:
to pomlad se bo oženil
;
to pot je uspel
;
v tej vojni je bilo dosti žrtev
;
to noč je bil potres
nocoj
/
kdo pa je ta fant, ki je šel pravkar mimo
3.
izraža, da se o osebi ali stvari pravkar pripoveduje:
tuje letalo je neopazno preletelo deželo. Ta dogodek je vse
vznemiril
;
ni hotel izpolniti povelja, čeprav je veliko tvegal. Ta pogumni
nastop je druge presenetil
;
veliko sem vam že pripovedoval o njej: to dekle je dobra športnica
in uspešna študentka
/
bilo je že sedem. Ob tej uri so otroci navadno še spali
/
publ.:
zidamo nov zdravstveni dom. Boste kaj prispevali v ta namen
za to
;
gospodinjila je dobro in v tem oziru ji ni mogel ničesar očitati
glede tega, v tej stvari
;
ni jih hotel vznemirjati, iz tega razloga se ni poslovil
zaradi tega
/
ekspr.
najmlajši je bil najbolj ubogljiv, zdaj ji pa prav ta otrok dela
največ skrbi
;
knjiž.,
ekspr.
hišo so sprva nameravali podreti, zdaj bodo pa to isto hišo
obnovili
prav to
4.
izraža, da je kaj določeno z navajanjem, naštevanjem:
sprejeli so te sklepe: odbor se sestaja enkrat mesečno, za vsako
odločitev je potrebno soglasje večine in o njegovem delu bo
obveščena javnost
;
ob slovesu jim je rekel te besede: želim, da si med seboj pomagate
5.
ekspr.
izraža, da oseba ali stvar vzbuja
a)
nejevoljo:
le kod hodi ta natakar
;
mnogo hudega so mi prizadejali ti sosedovi
;
povejte temu vašemu vratarju, naj bo bolj vljuden
;
če bi me le ta glava nehala boleti
/
oh, ta mladina, zmeraj kaj hoče
/
ta presneti sneg
;
ta grda babnica, spet ga je ogoljufala
b)
občudovanje, presenečenje:
ta fant, kako moško vam stopa
;
ta otrok, koliko že zna
/
ta zrak, kako se diha
//
poudarja pomen besede, na katero se veže:
ta revež mu ne bo kos
;
to knjižico boš pa že prebral
;
še to malo mi hočejo vzeti
/
mnogo stvari je bilo sumljivih: ta čudni mir, to osvetljevanje z
reflektorji
6.
ekspr.,
v zvezi
ta in ta, ta pa ta
ki je znan, a se noče, ne more natančneje imenovati:
vrnili se bodo ta in ta dan
;
ta in ta številka avtomobila
7.
ekspr.,
v zvezi
ta ali oni, ta in oni
izraža poljubnost oseb ali stvari:
na ulici srečam tega in onega znanca
;
pojavljati se v tej ali oni obliki
●
star.
še ta dan je ni pozabil
še zdaj, do danes
;
star.
za ta del bi bilo bolje, če bi ostal doma
kar se tega tiče, v tem primeru
;
ekspr.
na ta način ne bo nikoli končal študija
če bo tako študiral kot zdaj
;
ekspr.
iti s tega sveta
umreti
;
ekspr.
on ni za ta svet
ima nestvarne, zanesenjaške nazore
;
ekspr.
pri tej priči moraš iti
takoj (zdaj)
II.
v samostalniški rabi
A)
1.
izraža osebo ali stvar, na katero se usmerja pozornost koga, ki je
a)
v (neposredni) bližini govorečega:
vidite, ta, ki stoji pred vami, vas je rešil
;
kakšna lepa srajca, to bom kupil
b)
glede na drugo govorečemu najbližja:
oglej si te fante. Ta na levi je znan košarkar, oni drugi za njim pa
prvak v plavanju
//
izraža prostor, na katerem, pred katerim se govoreči nahaja:
vse sobe so lepe, vendar je ta najlepša
/
obe strani tkanine sta pravi, le da je ta bolj gladka
2.
izraža to, kar poteka, obstaja v času govorjenja:
prva vožnja se mu ni posrečila, ta je odlična, po tej ni mogoče
pričakovati boljše
;
prejšnja služba ni bila dobra, s to sem pa zadovoljen
/
prejšnji teden sem bil bolan, ta pa že lahko delam
//
izraža to, kar je glede na drugo najbližje času govorjenja:
prejšnje vojne so bile hude, ta pa je bila najhujša
/
vsako noč dobro spim, to pa nisem mogel
/
kdo je ta, s katerim si pravkar govoril
3.
izraža osebo ali stvar, o kateri se pravkar pripoveduje:
doma živi samo še oče. Ta je že precej star
;
zdravnik je tako naročil, in ta že ve, kaj je prav
;
doživel je nesrečo, vendar o tej ni hotel govoriti
;
prvi potresni sunek je bil močen, po tem, za tem je bilo več šibkih
za njim
;
ob cesti stoji hiša, za to je dvorišče
za njo
/
publ.
ima brata. Le-ta je sodnik
4.
ekspr.
izraža osebo ali stvar, kot jo določa odvisni stavek:
kdor ne dela, ta ne zasluži plačila
5.
ekspr.
nadomešča izpostavljeni stavčni člen v vlogi osebka ali predmeta:
sin, ta je šele prebrisan
;
kruh, tega imam rad
;
vina, tega se ne brani
6.
ekspr.,
v zvezi
ta in ta, ta pa ta
izraža osebo ali stvar, ki je znana, a se noče, ne more natančneje
imenovati:
mi smo ti in ti in hočemo to in to
;
igralec ta in ta je bil odličen
/
pog.
on je za vas številka ta pa ta in nič drugega
7.
ekspr.,
v zvezi
ta ali oni, ta in oni
izraža poljubne osebe ali stvari:
ta ali oni se je že zmotil
;
govorili so o tem in onem
B)
1.
izraža navadno še ne prepoznano stvar v bližini govorečega, na katero
se navadno usmerja pozornost koga:
katera rastlina je to
;
to je fant, o katerem sem vam pripovedoval
;
kaj to ropota? Toča pada
/
to je moj brat, to pa moj prijatelj
//
izraža stvar, pojav, kot ga določa odvisni stavek:
to, kar se nabira na šipi, so vodni hlapi
;
to, da se telo giblje okoli osi, se imenuje vrtenje
;
za to, kar se je zgodilo, še niso našli razlage
;
bal se je zlasti tega, da bi se vozilo pokvarilo
;
obljubil mi je tudi to, da bo delo opravil pravočasno
;
želi si samo to, da bi bil zdrav
/
kaznovan je bil zaradi tega, ker je škodo povzročil iz
malomarnosti
;
na vrh so hoteli kljub temu, da niso imeli dobre opreme
//
ekspr.,
z oslabljenim pomenom
poudarja trditev:
lepo je to, da mu pomagaš
;
da bi delal, to mu ni všeč
;
to, kar ste rekli, za nas ni novo
;
govoriti, to ni težko
/
hitro se razburi. To ni dobro
//
ekspr.,
z oslabljenim pomenom
poudarja besedo, na katero se veže:
če je kdo potreben pomoči, potem je to on
;
ni mogel hoditi tako hitro, kot bi to rad
2.
izraža pravkar povedano:
otroci kričijo in ropotajo, to ga zelo moti
;
ekspr.
ustanoviti je hotel podjetje, vendar iz tega ni bilo nič
/
kaj boš delal popoldne? Zakaj me to sprašuješ
/
fant je zdrav. Glede tega ste lahko brez skrbi
;
otrok je bil dosti bolan. Menili so, da se zaradi tega slabše
razvija
zato
;
ranjen je bil, pa se je kljub temu rešil
izraža nasprotje s prej povedanim
;
branili so mu, vendar se je kljub temu odločil za ta poklic
/
podjetje je takrat dobro uspevalo. To,
publ.
temu pa že dolgo ni tako
//
izraža, kar je določeno z navajanjem, naštevanjem:
rad bi vam rekel to: hvaležen sem vam za sodelovanje
;
to je rekel in odšel
/
še to: načrta ne bom spreminjal
3.
v zvezi
to je, to se pravi
uvaja drugačno, ustreznejšo izrazitev, opredelitev česa:
prišel je sam, to je [tj.] brez družine in sorodnikov
;
poznam ga, to se pravi, vem le, kako mu je ime
●
pog.
mož, ta ti je šele ta pravi, ta
mož je še bolj zvit, predrzen, slab, neroden
;
ta je (pa)
ekspr.
ta je pa bosa
to ni res, to je izmišljeno
;
ekspr.
ta je pa res debela
ta novica, izjava je zelo pretirana, neverjetna
;
ekspr.
ta je pa dobra
česa takega nisem pričakoval; to mi ni všeč
;
ekspr.
ta je pa prazna
to ni res, to je izmišljeno
;
ekspr.
soseda je dobra gospodinja. Ta pa, ta
izraža pritrjevanje
;
ekspr.
mislite, da se bodo delavci uprli. To ravno ne
izraža zanikanje s pridržkom
;
ekspr.
veseljak je. To pa, to
izraža pritrjevanje
;
ekspr.
je že popravil avto? Saj to je tisto, še začel ga ni
poudarja zanikanje prej povedanega
;
ekspr.
vlak ima zamudo. Samo to, samo tega se še manjka
to dejstvo bo stanje še poslabšalo; izraža nezaželenost česa
;
star.
mrzlo je bilo, da nikoli tega
zelo
;
knjiž.
nedolgo (od) tega je živel tukaj
pred kratkim
;
publ.
ni znano, kaj je na tem
če je res in koliko je res
;
knjiž.
ni stvar v tem, da svet spremenimo, ampak da ga izboljšamo
ni naš cilj
;
pog.
otroci so premalo na zraku, v tem je stvar
to je glavna težava
;
preg.
kdor laže, ta krade
lažnivemu človeku se pripisuje tudi tatvina
III.
v vezniški rabi
1.
v dopustnih odvisnih stavkih,
v zvezi
kljub temu da
čeprav
:
kljub temu da je star, še dela
;
ni mu pomagal, kljub temu da bi mu lahko
2.
navadno v zvezi
poleg tega, zraven tega
za izražanje dodajanja k prejšnjemu:
dela v tovarni, poleg tega pa študira
;
zamuja in zraven tega je len
/
ekspr.
v sobi je mrzlo in povrhu tega še temno
3.
v zvezi
zaradi tega
za izražanje vzročno-sklepalnega razmerja;
zato
:
zmanjkalo jim je kurjave, zaradi tega bodo prenehali kuriti
;
vzdržljiv je in spreten, zaradi tega so ga sprejeli
4.
z vejico,
v zvezi
in to
za dopolnjevanje, pojasnjevanje prej povedanega:
kupil je novo knjigo, in to pesmi
;
prišlo je dosti ljudi, in to starih, mladih pa tudi otrok
5.
v zvezi
v tem ko
za izražanje, da se dejanje odvisnega stavka godi skoraj istočasno z
dejanjem nadrednega:
v tem ko se je posvetilo, je počilo
6.
v protivnem priredju,
v zvezi
s tem da
za izražanje omejevanja;
vendar
:
prišel bo, s tem da bo malo zamudil
7.
v protivnem priredju,
v zvezi
kljub temu
za izražanje nasprotja s prej povedanim:
bila je bogata, kljub temu ni mogla dobiti ženina;
prim.
le
1
,
potem
1
,
predtem
,
ta
3
,
taisti
,
tale
,
to
,
zatem
tà
2
prisl.
(
ȁ
)
zastar.
1.
tja
1
:
ta predenj je stopila
;
ta ven ga pošlje
/
hodila je sem in ta po zeleni trati
sem in tja
2.
tam
:
ta onkraj reke
ta
3
člen,
pog.
za poudarjanje določne oblike pridevnika:
pot bo še dolga, vendar je ta grdi del že za nami
;
oblekla je ta novo obleko
/
pozimi bo nosil ta visoke čevlje
;
otrok jé že s ta veliko žlico
//
za poudarjanje samostalniške rabe pridevnika:
zdaj je še mlad, vse ta hudo ga še čaka
;
imeli so več sinov, doma je ostal samo ta najmlajši
/
star.
ta bela s koso
smrt
;
bil je pri ta belih
pri belogardistih, domobrancih
;
otr.
žlico drži s ta lepo
z desnico
;
imate kaj ta malih
otrok
;
dobili so ta mlado
snaho
;
ta rdeči
partizani; komunistična stranka, levičarji
;
prijeti za ta sladke
za lase na sencih
;
pri hiši sta še oba ta stara
starši poročenega sina ali hčere, ki živi doma z družino
●
pog.
toliko je po ta malem vredno
najmanj
;
pog.,
ekspr.
potegnil, povlekel je (ta) kratko
stvar se je zanj končala manj ugodno kot za druge
tá
4
in
tà
medm.
(
ȃ; ȁ
)
1.
izraža negodovanje, nejevoljo:
ta, ta, ta, ta, pa smo spet tam, že začenjaš
2.
klic psu
pridi sem:
priden kuža, ta, ta, ta, se je prilizoval sosed
3.
posnema glas pri streljanju:
začeli so streljati s strojnico: ta, ta, ta, ta
4.
nadomešča zloge besedila pri petju, govorjenju:
začel je napev koračnice: ta ta ta ta, ta-ta-ta-ta ta ta
tabásko
tudi
tabasco
-a
[
tabásko
]
m
(
ȃ
)
gastr.
pekoča omaka iz čilija, kisa in soli:
juho je začinil s tabaskom
;
kapljica, žlička tabaska
;
poper, sol in tabasko
tabatiêra
-e
ž
(
ȇ
)
zastar.
tobačnica
:
vzeti ščepec tobaka iz tabatiere
;
srebrna tabatiera
tabéla
-e
ž
(
ẹ̑
)
pregledno razporejeni podatki o čem, sestavljeni po določenih
kriterijih, razpredelnica:
tabela kaže rast proizvodnje
;
tabela rojstnih letnic kandidatov
/
prikazati rezultate v tabelah
/
kot opozorilo v besedilu
glej, primerjaj tabelo št. 3
//
navadno s črtami omejen prostor za vpisovanje takih podatkov:
vnesti številke v tabelo
●
publ.
naše moštvo je na dnu tabele
na enem izmed zadnjih mest; na zadnjem mestu
♦
mat.
logaritemska tabela
v kateri so navedena števila in njihovi logaritmi
;
šah.
turnirska tabela
v katero se vpisujejo rezultati tekmovalcev na turnirju
tabeláren
-rna -o
prid.
(
ȃ
)
narejen v obliki tabele, tabel:
tabelaren pregled podatkov
/
tabelarni del razprave
tabelárno
prisl.
:
prikazati podatke grafično in tabelarno
tabeláričen
-čna -o
prid.
(
á
)
narejen v obliki tabele, tabel:
tabelaričen prikaz podatkov
/
tabelarična oblika podajanja rezultatov
tabelárično
prisl.
:
tabelarično urejeni podatki
tabélen
-lna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na tabelo:
tabelna robna črta
/
tabelna razporeditev rezultatov
tabelarna, tabelarična
tabélica
-e
ž
(
ẹ̑
)
manjšalnica od tabela:
tabelica množine padavin
tabelíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od tabelirati:
navodila za tabeliranje podatkov
tabelírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
prikazovati v obliki tabele:
tabelirati rezultate
♦
mat.
tabelirati funkcijo
;
tabelirati logaritme števil med 1 in 10
tabelíran
-a -o:
tabelirani podatki
tabelírka
-e
ž
(
ȋ
)
adm.
pisarniški stroj, ki piše tabele iz podatkov na luknjanih karticah:
upravljavec tabelirke
tábeln
-a -o
[
tabələn
in
tabəln
]
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na tablo:
črna tabelna ploskev
/
tabelni prikaz učne snovi
♦
um.
tabelna slika
prenosna slika na različni podlagi
;
tabelno slikarstvo
slikarstvo, ki se ukvarja s slikanjem tabelnih slik
tábelski
1
-a -o
[
tabəlski
]
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na tablo:
tabelski napis
/
tabelsko črtovje
♦
šol.
tabelska slika
kratek in pregleden zapis učne snovi, ki nastaja med poukom na
tabli
tabélski
2
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
tabelaren
,
tabelaričen
:
tabelski prikaz podatkov
tabêrna
-e
ž
(
ȇ
)
star.
gostilna
,
krčma
:
po tabernah hodi in popiva
;
pristaniška taberna
tabernákelj
-klja
m
(
á
)
rel.
omarica, navadno na oltarju, v kateri so shranjene posvečene hostije:
odpreti tabernakelj
;
postaviti monštranco v tabernakelj
tabernákeljski
-a -o
[
tabernakəljski
]
prid.
(
á
)
nanašajoč se na tabernakelj:
tabernakeljska vratca
/
tabernakeljska omara
baročna omara iz predalnika, na katerem je plitvejši nastavek s
predalčki in ploskev za pisanje
tabernáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
star.
krčmariti
:
z dovoljenjem gosposke je tabernal na trgu
tábes
-a
m
(
ȃ
)
med.,
v zvezi
tabes dorsalis
obolenje osrednjega živčevja v hrbteničnem kanalu kot posledica
sifilisa, usihanje hrbtnega mozga:
govorne motnje pri tabesu dorsalisu
tábla
-e
ž
(
ȃ
)
1.
plošča, na kateri je kaj napisano, označeno:
tabla visi nad vrati trgovine
;
obesiti, pritrditi, sneti tablo
;
tabla z napisom
/
dopolnilna tabla
ki dopolnjuje sporočilo na prometnem znaku
;
oglasna tabla
oglasna deska
;
opozorilna, orientacijska, reklamna tabla
;
ulične table
z imeni ulic
//
kar je po obliki temu podobno:
tabla čokolade
//
navadno s prilastkom
plošča
:
mizna tabla
;
odkriti spominsko tablo
2.
navadno temna plošča, na katero se piše s kredo:
pobrisati tablo
;
priti k tabli
;
pisati na tablo
/
biti vprašan pred tablo
/
tridelna tabla
;
zidna tabla
za na steno
/
šolska tabla
3.
nar.
slika
:
table z nabožno vsebino
4.
plošča, ki zapolnjuje odprtino v osnovnem okviru vrat, oblog:
izbiti tablo iz vrat
;
vrata na tri table
♦
šol.
listna tabla
pri kateri se pisalne ploskve obračajo kakor listi knjige
;
šport.
tabla
pri košarki
plošča, na katero je pritrjen koš
tablanét
-a
m
(
ẹ̑
)
igr.
igra s kartami, pri kateri igralec lahko z ustrezno karto pobere vse
izigrane karte na mizi in s tem dobi dodatno točko:
igrati tablanet
tabléta
1
-e
ž
(
ẹ̑
)
zdravilo navadno v obliki okrogle ploščice:
uživati,
pog.
jesti tablete
;
vzeti tableto aspirina
;
predpisati zdravilo v tabletah
;
tablete in pilule
/
kontracepcijske, pomirjevalne, uspavalne tablete
;
tableta za želodec
/
podjezična tableta
ki jo bolnik raztopi pod jezikom, da se zdravilna učinkovina vnese
v telo prek sluznice v ustih
;
šumeča tableta
ki se zaužije raztopljena v tekočini, zlasti v vodi, in pri
raztapljanju šumi
♦
farm.
sulfonamidna tableta
;
tableta amidopirina
//
kar je po obliki temu podobno:
stisniti snov v tableto
/
tableta za razkužitev pitne vode
tabléta
2
-e
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
pladenj
:
prinesti pismo na tableti
tabléten
1
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na tableta
1
:
vodja tabletnega oddelka v proizvodnji
;
tabletna tovarna
/
tabletna kura, terapija
;
tabletna omama
tabléten
2
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na tableta
2
:
tabletni sistem razdeljevanja hrane
tablétka
-e
ž
(
ẹ̑
)
manjšalnica od tableta, zdravilo:
tabletka aspirina
/
tabletka saharina
tabletomán
-a
m
(
ȃ
)
kdor je bolezensko nagnjen k pretiranemu uživanju tablet:
zaradi jemanja pomirjeval postati tabletoman
tabletomaníja
-e
ž
(
ȋ
)
bolezensko nagnjenje k pretiranemu uživanju tablet:
pogosto uživanje pomirjeval vodi v tabletomanijo
/
omejevati tabletomanijo
pretirano uživanje tablet
táblica
-e
ž
(
ȃ
)
1.
manjšalnica od tabla:
a)
pritrditi na hišo tablico s hišno številko
;
tablica z napisom
/
registrska tablica
navadno z začetnimi črkami kraja in številko, pod katero je vozilo
vpisano v register
;
ulična tablica
b)
izdelovanje steklenih tablic
/
tablica čokolade
c)
na steklo slikane tablice
2.
majhen prenosni računalnik v obliki ploščice z zaslonom na dotik;
tablični računalnik
:
uporaba tablice
;
programi za tablico
;
prenosniki in tablice
/
elektronska tablica
elektronska naprava za obračunavanje cestnine
/
grafična tablica
elektronska naprava, ki se priključi k računalniku in s pomočjo
katere uporabnik premika kazalec na računalniškem zaslonu tako, da
po njej vleče s posebnim pisalom
3.
nekdaj
uokvirjena manjša plošča, na katero se piše s kamenčkom, kredo:
kupiti za šolo tablico in kamenček
;
lesena, skrilasta tablica
/
voščena tablica
lesena, prevlečena z voskom
4.
nav. mn.
zbirka tabel:
sestaviti tablice
/
računska tablica
pri starih Grkih in Rimljanih
plošča za mehanično računanje
;
tablice za teže in mere
;
tablice za določanje osvetlitve
/
prazna mesta na tablici
tabeli
●
tombolska tablica
tombolska kartica
♦
avt.
preizkusna tablica
začasna registrska tablica na neregistriranem vozilu
;
fin.
obrestne tablice
tabela z izračunanimi obrestnimi zneski
;
mat.
logaritemske tablice
knjiga z logaritemskimi tabelami
tábličen
-čna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na tablico:
tablični rob
/
tablični napis
/
tablični računalnik
majhen prenosni računalnik v obliki ploščice z zaslonom na dotik
♦
avt.
tablična luč
luč, ki osvetljuje registrsko tablico
tablíranje
-a
s
(
ȋ
)
gastr.
obdelava gosto tekočega kuhanega sladkorja, čokoladnih mas za prelive,
glazure na marmorni plošči:
plošča za tabliranje
tabló
-ja
m
(
ọ̑
)
knjiž.
večja plošča s podatki, signali:
tablo z imeni stanovalcev
;
številke na tabloju
/
svetlobni tablo
●
knjiž.
prikazati razstavno gradivo na tablojih
ploščah
tabloíd
-a
m
(
ȋ
)
časopis, ki vsebuje veliko slikovnega materiala in kratkih, pogosto
nepreverjenih, senzacionalnih novic, navadno o znanih osebah:
za tabloide so zelo zanimive kraljeve družine
;
naslovnica tabloida
;
urednik tabloida
;
članek, zgodba v tabloidu
tabloíden
-dna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na tabloide:
tabloidni časopis, dnevnik
;
tabloidna revija
;
tabloidna zgodba
;
tabloidno novinarstvo
tabloidizácija
-e
ž
(
á
)
pojav, da postane kaj tabloidno:
tabloidizacija medijev, tiska
;
problemi tabloidizacije
/
tabloidizacija politike
tabloídnost
-i
ž
(
ȋ
)
dejstvo, da je kaj tabloidno:
naraščajoča tabloidnost informacij
;
tabloidnost in senzacionalnost
tábor
-a
m
(
á
)
1.
skupek šotorov, naprav, navadno za začasno bivanje na prostem:
postaviti tabor
;
izbrati primeren kraj za tabor
;
begunski, vojaški tabor
;
ciganski tabor
/
urediti tabor za turiste
kamp
;
ujetniški tabor
ujetniško taborišče
♦
alp.
bazni tabor
za opremo in odpravo na mestu, kjer se začne vzpon na vrh
;
višinski tabor
za člane odprave med vzponom
;
tur.
rokovnjaški tabor
folklorna prireditev s prikazovanjem življenja rokovnjačev
2.
utrdba za obrambo kmečkega prebivalstva pred Turki od srede 15. do
konca 16. stoletja, navadno ob cerkvi na vzpetini:
vaščani so se zatekli v tabor
;
cerkev z ostanki tabora
/
turški tabor
3.
množično zborovanje na prostem:
organizirati tabor
;
udeležiti se tabora
;
govoriti na taboru
//
zgod.,
od 1868 do 1871
množično politično zborovanje na prostem z zahtevami po zedinjeni
Sloveniji in enakopravnosti slovenskega jezika v uradih in šolah:
tabori so pritegnili veliko ljudi
;
doba taborov
;
pomen taborov za utrjevanje narodne zavesti
/
narodni tabor
;
vižmarski tabor
4.
navadno s prilastkom
organizirano začasno skupno bivanje ljudi s skupno dejavnostjo pod
mentorskim vodstvom:
udeležiti se počitniškega delovnega tabora
;
potapljaški tabor
;
mladinski raziskovalni tabor
5.
navadno s prilastkom
skupina ljudi istih nazorov, zlasti političnih:
razdeliti narod na dva tabora
;
napredni tabor
;
nasprotni, sovražni tabor
;
predstavniki sprtih taborov
;
tabor mladih
//
zveza držav ali strank s podobnimi interesi;
blok
:
država ne pripada nobenemu taboru
;
opozicijski tabor
/
vzhodni, zahodni tabor
/
politični tabor
táborec
-rca
m
(
á
)
prebivalec tabora:
življenje taborcev
//
udeleženec tabora:
pridružil se je taborcem
táboren
-rna -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na tabor:
a)
izbrati taborni prostor
/
taborna disciplina
;
taborno življenje
/
sedeti pri tabornem ognju
b)
taborna cerkev
taboríšče
-a
s
(
í
)
1.
skupek navadno preprostih stavb, naprav za začasno bivanje večjega
števila ljudi:
postaviti, urediti taborišče
;
begunsko, partizansko, vojaško taborišče
;
zbirno taborišče
♦
alp.
bazno taborišče
bazni tabor, zlasti večji
2.
skupek stavb, naprav za prisilno bivanje večjega števila ljudi:
obdati taborišče z bodečo žico
;
pobeg iz taborišča
;
ekspr.
pekel taborišč
/
koncentracijsko taborišče
za množično interniranje ljudi iz političnih, vojaških,
imperialističnih razlogov
taboríščen
-čna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na taborišče:
taboriščno naselje
/
taboriščno življenje
/
taboriščne žrtve
taboríščnica
-e
ž
(
ȋ
)
ženska, ki je internirana v taborišču:
trpljenje taboriščnic
taboríščnik
-a
m
(
ȋ
)
kdor je interniran v taborišču:
izstradani taboriščniki
taboríški
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na taborišče:
taboriški red
/
taboriški paznik
taborít
-a
m
(
ȋ
)
1.
udeleženec, organizator (narodnega) tabora, (narodnih) taborov:
štajerski taborit Vošnjak
2.
pripadnik radikalne smeri husitstva:
gibanje taboritov
taboríti
-ím
nedov.
(
ī í
)
bivati, živeti v šotoru:
iti na morje taborit
;
taboriti ob vodi
taborèč
-éča -e:
v dolini taboreča vojska
taborján
in
taborjàn -ána
m
(
ȃ; ȁ á
)
udeleženec, organizator (narodnega) tabora, (narodnih) taborov:
zbiranje taborjanov
taborjênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od taboriti:
oditi na taborjenje
;
počitniško taborjenje
;
taborjenje ob morju
tábornica
tudi
tabórnica -e
ž
(
á; ọ̑
)
članica taborniške organizacije:
postala je tabornica
tábornik
tudi
tabórnik -a
m
(
á; ọ̑
)
član taborniške organizacije:
postati tabornik
/
pri tabornikih se je naučil raznih veščin
tabornína
-e
ž
(
ī
)
znesek, ki se plača za taborjenje:
nizka tabornina
táborniški
tudi
tabórniški -a -o
prid.
(
á; ọ̑
)
nanašajoč se na tabornike ali taborništvo:
taborniška organizacija
;
taborniško gibanje
/
taborniška oprema
;
taborniška ruta
/
taborniški odred
osnovna organizacijska enota taborniške organizacije
táborništvo
-a
s
(
á
)
dejavnost, gibanje, ki se ukvarja zlasti s taborjenjem, z življenjem v
naravi:
razvijati taborništvo
taborováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
zastar.
taboriti
:
taborovali so ob reki
taborovódja
-e
tudi
-a
m
(
ọ̑
)
vodja tabora:
določiti taborovodjo
táborski
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na tabor:
a)
taborska oprema
/
taborski ogenj
taborni ogenj
b)
taborsko obzidje
/
taborska cerkev
c)
taborski govornik
/
taborsko gibanje
tábrh
-a
m
(
á
)
nar.
delo na kmetiji, ki ga opravlja najet delavec, plačan na dan;
dnina
1
:
hoditi na tabrh, v tabrh k sosedom
tábrhar
-ja
m
(
á
)
nar.
dninar
:
najemati tabrharje za košnjo
tabú
-ja
m
(
ȗ
)
1.
pri nekaterih prvotnih ljudstvih
zapoved, prepoved, nanašajoča se na kako dejanje, stik s čim, katere
kršitev kaznujejo nadnaravne sile:
prekršiti tabu
;
veljavnost tabujev za toteme
/
tabu spolnih odnosov med najbližjima sorodnikoma
2.
knjiž.
stvar, ki se ne sme kritično obravnavati:
sprememba stališč, ki so bila v preteklosti tabu
;
razglasiti kaj za tabu
;
kaste so indijski tabu
;
pedagoški, politični tabuji
//
skrivana, prikrivana stvar:
spregovoriti o tabujih
;
spolnost je bila velik tabu
;
ti podatki so za javnost tabu
/
učencem je nova snov tabu
neznana stvar
;
v prid. rabi:
tabu tema
tabuírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
knjiž.
delati iz česa tabu:
tabuirati spolnost
/
tabuirati knjigo z uvrstitvijo med najboljše stvaritve
tabuíran
-a -o:
tabuiran pojem
tabuístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na tabu:
tabuistični predmeti
/
tabuistična tema
/
tabuistično izražanje
tabuizácija
-e
ž
(
á
)
pojav, da postane kaj tabu:
tabuizacija samomora smrti, starosti
;
tabuizacija spolnosti
;
prispevki, razprave o tabuizaciji
tabuizírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
delati iz česa tabu:
tabuizirati smrt
;
tabuizirati spolnost
/
tabuizirati nekatera čustva
tabújski
-a -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na tabu:
tabujski predmet
/
tabujski opis
tabula rasa
tabule rase
[
tábula ráza
]
ž
(
ȃ, ā
)
filoz.,
v empirizmu
človekova duševnost pred čutnim izkustvom:
Lockova teza o tabuli rasi
/
otrokova duševnost je ob rojstvu tabula rasa
brez vtisov
●
knjiž.
ta človek je tabula rasa
nič ne ve, zna
tabulátor
-ja
m
(
ȃ
)
teh.
priprava na pisalnem stroju, s katero se določa rob besedila, omogoča
pisanje v stolpcih:
uporabnost tabulatorja
/
decimalni tabulator
tabulatúra
-e
ž
(
ȗ
)
glasb.,
od 14. do 18. stoletja
zapis večglasne instrumentalne glasbe, zlasti solistične, pri katerem
se namesto not v celoti ali deloma uporabljajo črke, številke in drugi
znaki:
orgelska tabulatura
;
tabulatura za lutnjo
tabún
-a
m
(
ȗ
)
kem.
najstarejši hlapljiv tekoč bojni strup, ki že v zelo majhni količini
ohromi živčni sistem:
tabun, sarin in soman
taburét
-a
m
(
ẹ̑
)
nizek stol brez naslonjala:
okrogel, rezljan taburet
;
vzhodnjaški taburet
;
mizica s taburetom
táca
-e
ž
(
á
)
1.
spodnji del noge nekaterih sesalcev:
pes je ležal z glavo na tacah
;
mačka zamahne s taco po hrošču
/
medved se je postavil na zadnje tace
noge
;
odtisi pasjih tac
;
tapkanje tac
/
kot vzklik
pasja taca, kakšna vročina
2.
slabš.
noga
,
roka
:
taca ga boli
;
težko najde čevlje za svoje tace
;
držal je kozarček v tresočih se tacah
3.
v zvezah:
medvedje
ali
medvedove tace
užitna, grmičasto razrasla goba z mesnatim betom,
bot.
rumena griva
;
medvedove tace
travniška rastlina z velikimi listi in belimi cveti v kobulih,
bot.
navadni dežen
;
zajčja taca
nekdaj
blazinica za pudranje iz zajčje kože
●
slabš.
izteguje tace po očetovih žuljih
prilašča si, hoče si prilastiti očetovo premoženje
;
ekspr.
vem, kam pes taco moli
kaj je skrivni namen govorjenja, ravnanja kake osebe
;
nar.
pritiskati na taco pri kolovratu
nožno gonilo, stopalnik
♦
etn.
morska taca
narisano, vrezano znamenje, ki naj odganja moro
;
teh.
taca
široka podporna ploskev na spodnjem delu nosilne priprave
tácar
-ja
m
(
ȃ
)
slabš.
medved
:
tacar je delal škodo
/
medved tacar
tácast
-a -o
prid.
(
á
)
podoben taci:
vrata se odpirajo s tacasto kljuko
/
ekspr.
tacasta stopala
tacáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
1.
ekspr.
počasi, okorno hoditi:
med drevjem je tacal medved
;
gosi so tacale po dvorišču
;
s težkimi koraki je tacal po sobi
//
slabš.
hoditi
:
peš bi tacal tri dni
/
vso mladost je tacal bos
bil
2.
ekspr.
mendrati po čem:
vojaki so tacali po knjigah
tackáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
ekspr.
stopicati
:
fantek tacka ob materi
tačàs
prisl.
(
ȁ
)
1.
takrat
:
razmere so bile hude, a tačas se o tem še ni smelo govoriti
;
pogovarjali so se o njem. Ravno tačas je vstopil
/
posestvo je prevzel sin. Od tačas je začelo iti na bolje
2.
medtem
:
nekateri so si šli ogledovat jamo, drugi pa so se tačas zabavali
tačàs
vez.
,
v zvezi
tačas ko
takrat ko:
tačas ko je spal, so morali biti tiho
//
medtem ko:
tačas ko sem jaz brusil srp, je zavezala snop;
prim.
čas
,
ta
1
tačásen
-sna -o
prid.
(
á
)
knjiž.
takraten
:
slika ustreza tačasnemu idealu ženske lepote
táčica
-e
ž
(
á
)
manjšalnica od taca:
maček si je s tačico umival gobček
táčka
-e
ž
(
á
)
1.
manjšalnica od taca:
psiček z belimi tačkami
/
zajec se je postavil na zadnje tačke
noge
;
odtisi mačjih tačk
/
plašč iz lisičjih tačk
iz lisičjega krzna s spodnjega dela nog
/
naučil je psa dajati tačko
dvigniti tačko tako, da se lahko prime kot v pozdrav
/
kot ukaz psu
daj tačko
2.
ljubk.
nogica
,
rokica
:
rožnate tačke dojenčka
3.
del šivalnega stroja, ki pri šivanju drži blago:
dvigniti, spustiti tačko
;
potisniti rob pod tačko
;
tačka in čolniček
4.
v zvezi
medvedje, medvedove tačke
užitna, grmičasto razrasla goba z mesnatim betom,
bot.
rumena griva
taebo
-ja
[
tájbó
]
m
(
ȃ-ọ̑
)
telesna vadba s prvinami borilnih veščin:
trenirati, vaditi taebo
;
aerobika, fitnes in taebo
taekwondo
in
tekvondó
-ja
[
tekvondó
]
m
(
ọ̑
)
karateju podoben borilni šport, po izvoru iz Koreje:
treniral je taekwondo, vendar se je pozneje odločil za nogomet
;
v prid. rabi:
taekwondo klub
taekwondoist
in
tekvondoíst
-a
[
tekvondoíst
]
m
(
ȋ
)
športnik, ki se ukvarja s taekwondojem:
naši taekwondoisti so na prvenstvu osvojili dve kolajni
;
najboljši svetovni taekwondoisti
taekwondoistka
in
tekvondoístka
-e
[
tekvondoístka
]
ž
(
ȋ
)
športnica, ki se ukvarja s taekwondojem:
zmaga naše taekwondoistke na turnirju
tael
-a
[
tél
]
m
(
ẹ̑
)
nekdaj
vzhodnoazijska utežna enota:
táft
-a
m
(
ȃ
)
gosta, trda in gladka tkanina iz svile:
taft za dežnike
;
večerna obleka iz tafta
//
tekst.,
pri svilenih tkaninah
platnena vezava:
tkati v taftu
;
v prid. rabi:
taft svila
;
taft vezava
táftast
-a -o
prid.
(
ȃ
)
ki je iz tafta:
taftasto krilo
táften
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
taftast
:
taftna obleka
tag
-a
[
têg-
]
m
(
ȇ
)
osnovna enota računalniških označevalnih jezikov, navadno zapisana v
lomljenih oklepajih;
oznaka
:
v HTML-ju vsak tag ni nujno zaključen
//
niz znakov, ki označuje spletne vsebine in se uporablja predvsem za
iskanje in prikaz teh vsebin:
dodati tag na fotografijo
tagétes
-a
m
(
ẹ̑
)
vrtn.
močno dišeča okrasna enoletnica z rumenimi, oranžnimi ali rjavo
rdečimi cveti v koških in pernatimi listi, žametnica:
saditi salvije in tagetes
;
stebelca tagetesa
tahigrafíja
-e
ž
(
ȋ
)
biblio.
pisava v starem in srednjem veku, v kateri se uporabljajo namesto
posameznih besed določeni znaki;
hitropis
,
brzopis
:
grška tahigrafija
tahikardíja
-e
ž
(
ȋ
)
med.
pojav, da srce utripne v minuti večkrat, kot je normalno:
bradikardija in tahikardija
tahiméter
-tra
m
(
ẹ̄
)
teh.
geodetska priprava za merjenje kotov in dolžin na terenu:
tahimeter in teodolit
tahinírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
nižje pog.
lenariti, ne delati:
samo tahinirajo, delo pa čaka
táhion
in
tahión -a
m
(
ȃ; ọ̑
)
fiz.
domnevni delec, ki je hitrejši od svetlobe:
teorija o tahionih
tahográf
-a
m
(
ȃ
)
teh.
priprava, ki zapisuje vrtilno hitrost:
opremiti avtobuse s tahografi
tahométer
-tra
m
(
ẹ̄
)
teh.
priprava za merjenje vrtilne hitrosti, merilnik vrtilne hitrosti:
tahometer je kazal tisoč vrtljajev na minuto
taísti
-a -o
prid.
(
ȋ
)
1.
knjiž.
isti
:
spet ga je ugriznil taisti pes
/
bila sta na taisti strani
/
ponavljati taiste gibe
ene in iste
;
imeti hlače in suknjič taiste barve
enake
2.
knjiž.
prav ta:
taisto osebo, o kateri govorite, so zaprli
;
izuma niso patentirali, čeprav taisto stvar uvažajo
/
počilo je in taisti trenutek je nastal pravi pekel
prav tisti
3.
star.
ta
1
,
tisti
:
popisal je vse, kar je doživel v taistih časih
;
še nekdo ji je bil naklonjen pod taisto streho
taísti
-a -o
sam.
:
nagovoril je občinstvo. Taisto ga je pozdravilo;
prim.
isti
,
ta
1
taizéjski
-a -o
[
tezêjski
]
prid.
(
ȇ
)
ki je v zvezi z versko prakso mednarodne ekumenske skupnosti menihov
iz francoske vasice Taizé:
skupina taizéjskih bratov
;
taizéjski spevi
;
taizéjska molitev, pesem
;
taizéjska srečanja
/
taizéjska skupnost
tájanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od tajati:
tajanje ledu, snega
/
hitro, počasno tajanje živil
tájati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
v zvezi z
led, sneg
delati, da prehaja v vodo:
sonce taja led
;
sneg se že taja
;
pren.,
ekspr.:
s smehljajem taja nezaupljivost
;
nejevolja se mu je tajala
2.
delati, da voda v kaki snovi preneha biti led;
odtajevati
:
tajati zamrznjena živila
/
južni veter taja poti
tájati se
ekspr.,
z oslabljenim pomenom
izraža visoko stopnjo stanja, kot ga nakazuje določilo:
kar tajal se je od blaženosti
/
srce se mu je tajalo od sreče
/
ob taki ponudbi se je kar tajal
je bil zelo zadovoljen
●
ekspr.
pri vinu se je začel tajati
je postajal dostopen, zgovoren
tajajóč
-a -e:
tajajoč se sneg
tájba
-e
ž
(
ȃ
)
star.
tajenje
:
rešiti se je hotel s tajbo in izgovori
tájč
-a
m
(
ȃ
)
zastar.
popačena nemščina:
govori samo še tajč
táj čí
táj číja
in
tai chi
tai chija
[
táj čí
]
m
(
ȃ, ȋ
)
kitajska borilna veščina in način počasne telovadbe, namenjene
meditaciji:
izvajati, vaditi taj či
;
hoditi na taj či
;
seminar, tečaj taj čija
;
sproščanje s taj čijem
;
taj či, judo in karate
tájen
-jna -o
prid.
(
ā
)
1.
za katerega javnost, oblast ne ve:
imeti tajen sestanek
;
dogodki so ostali tajni
;
tajna organizacija
;
tajna radijska postaja
;
tajno društvo
2.
s katerim se javnost, ljudje ne morejo seznaniti:
tajno srečanje državnikov
/
skleniti tajni sporazum
;
tajna meddržavna pogodba
;
tajno sojenje
/
tajno glasovanje
glasovanje, pri katerem vsak svoje mnenje izrazi tako, da drugi
zanj ne vedo
//
za katerega ve ozek krog ljudi:
tajni dokumenti
;
tajna telefonska številka
;
sporazumevati se s tajnimi znamenji
/
tajni jezik
;
tajna pisava
3.
ki je tak, da se ne opazi, ne vidi;
skriven
:
priti skozi tajen vhod
4.
knjiž.
skrivnosten
:
začutiti v sebi tajno moč
/
tajni glasovi
●
tajna policija
v nekaterih državah
policija, ki skrbi za državno varnost
;
zastar.
v njenem pogledu je videl tajno skrb
skrito, prikrito
♦
pravn.
tajni proces
;
ptt
tajni slog
pri telegramih
pisava z znaki iz skupin črk in številk, ki imajo dogovorjen tajni
pomen
;
zgod.
tajni svet
v stari Avstriji
vladarjev posvetovalni organ
tájno
prisl.
:
tajno delovati
;
tajno glasovati
;
tajno se sestajati
tajênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od tajiti:
tajenje mu ni pomagalo
;
tajenje krivde
tajfún
-a
m
(
ȗ
)
izredno močen vrtinčast tropski vihar v zahodnem delu Tihega oceana:
mesto je zajel tajfun
;
divjanje tajfuna
tájga
-e
ž
(
ȃ
)
z iglavci porasel svet pod polarno gozdno mejo:
sibirska tajga
;
tajga in tundra
tajínstven
-a -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
skrivnosten
,
nedoumljiv
:
vznemirili so ga tajinstveni zvoki
;
tajinstvene sile
/
obdajala ga je tajinstvena samota
/
tajinstven človek
/
tajinstven pogovor
tajínstveno
prisl.
:
tajinstveno se vesti
tajínstvenost
-i
ž
(
ȋ
)
knjiž.
skrivnostnost
,
nedoumljivost
:
privlačila ga je tajinstvenost vesolja
/
tajinstvenost in samotnost gorskih vrhov
tajítev
-tve
ž
(
ȋ
)
tajenje
:
vztrajati pri tajitvi
tajíti
-ím
nedov.
(
ī í
)
1.
z besedo, kretnjo izražati, da osebek ni storilec tega, česar je
obdolžen:
obdolžili so ga sodelovanja pri atentatu, a je tajil
;
tajiti krajo
;
vse je tajil
;
tajil je, da jih je izdal
;
tajiti na zaslišanju
;
nekaj časa je tajil, nato pa vse priznal
;
trdovratno tajiti
/
tajil mu je, da je pohajkoval
;
za moj naslov si vedel, kaj tajiš
;
storil sem to, kaj bi tajil
//
zatrjevati, da kako dejstvo, ki se pripisuje osebku, ne obstaja:
tajiti dolg
;
tajiti napake
/
tajil je njegove zasluge
//
zatrjevati, da kdo ni v določenem razmerju z osebkom:
odrekajo se mu in ga tajijo
;
tajiti sina
2.
izražati mnenje, imeti prepričanje, da kaj ne obstaja:
tajiti boj za obstanek
;
tajiti gospodarski polom
;
tajiti potrebo po duhovnosti
;
zla na svetu ni mogoče tajiti
♦
rel.
tajiti Boga
//
ekspr.,
z nikalnico, z odvisnim stavkom
izraža pritrditev temu, kar določa odvisni stavek:
ni tajil, da mu hvala godi
;
ne tajim, da je nadarjen za učenje tujih jezikov
;
ni mogoče tajiti, da je sposoben
3.
prikrivati
:
tajiti svoje nazore, prepričanje
;
ni mogel več tajiti svoje ljubezni
/
tajiti bolečino, skrb
/
tajiti smeh, solze
zadrževati
●
ekspr.
taji leta
ne pove, koliko je star
;
nar.
ob srečanju sta tajila oči
se nista pogledala v oči
tajíti se
knjiž.
skrivati se:
skrivaj se shajata, tajita se pred ljudmi
/
hiša se taji sredi drevja
/
v očeh se ji taji jeza
●
nar.
ne taji se, odkrito se pogovorimo
ne pritajuj se
tajèč
-éča -e:
taječ bolečino, je stiskal zobe
;
dokazovati krivdo taječega obtoženca
tajívec
-vca
in
tajílec -lca
[
tajiu̯ca
]
m
(
ȋ
)
nav. ekspr.
kdor (rad) taji:
vztrajen tajivec
/
dvomljivci in tajivci
tajkún
-a
m
(
ȗ
)
zelo bogat in vpliven podjetnik z močnimi političnimi povezavami:
tajkuni so z navideznimi dokapitalizacijami prišli do večinskih
deležev mnogih podjetij
;
boj proti tajkunom
/
medijski tajkun
;
tranzicijski tajkun
tajkúnski
-a -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na tajkune:
tajkunski krediti
;
tajkunski prevzemi podjetij
;
tajkunska privatizacija
;
tajkunsko lastninjenje podjetij
/
tajkunska posojila
tajlíran
-a -o
prid.
(
ȋ
)
obl.
oprijet v pasu:
tajliran plašč
;
tajlirana obleka
;
jopica je s prednjimi šivi nekoliko tajlirana
/
tajliran kroj
tájming
in
timing
-a
[
tájming-
]
m
(
ȃ
)
pog.
časovno načrtovanje:
dober, napačen, slab tajming
;
tajming sprejemanja zakona
;
občutek, smisel za tajming
//
vnaprej časovno opredeljen, določen potek česa;
časovnica
:
sporočiti tajming koference
;
po tajmingu je najbolj problematična točka povsem na koncu
tájna
-e
ž
(
ā
)
knjiž.
skrivnost
:
občudovati, odkrivati tajne življenja
/
poklicna, poslovna, vojaška tajna
●
knjiž.
zaupati komu tajne srca
skrita čustva
tájnica
-e
ž
(
ȃ
)
1.
ženska, ki opravlja administrativne, organizacijske, tehnične posle:
narekovati pismo tajnici
;
zaposlena je kot tajnica
;
tajnica direktorja
/
tajnica režije
ki med snemanjem zapisuje tehnične, organizacijske podatke,
režiserjeve opombe
2.
naprava, storitev, ki ob telefonskem klicu predvaja posneto sporočilo
in shranjuje sporočila klicateljev:
oglasila se je avtomatska tajnica
/
telefonska tajnica
tájnik
-a
m
(
ȃ
)
1.
kdor opravlja administrativne, organizacijske, tehnične posle:
dati navodila tajniku
;
tajnik šole
;
dela in naloge tajnika
/
osebni tajnik
/
občinski tajnik
nekdaj
kdor opravlja pisarniške posle na občini
;
tajnik režije
ki med snemanjem zapisuje tehnične in organizacijske podatke,
režiserjeve opombe
2.
visok funkcionar kake organizacije, telesa:
izvoliti tajnika
;
glavni tajnik
;
predsednik in tajnik
●
državni tajnik
v nekaterih državah
visok državni funkcionar, navadno odgovoren za zunanje zadeve
države
tajnikovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od tajnikovati:
tajnikovanje v društvu
;
med njegovim tajnikovanjem je bila društvena dejavnost zelo živahna
tajnikováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
knjiž.
biti tajnik, opravljati tajniške posle:
tajnikovati v društvu
tájniški
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na tajnike:
tajniške dolžnosti
/
tajniško poročilo
tájništvo
-a
s
(
ȃ
)
1.
oddelek v delovni organizaciji, ki opravlja administrativne,
organizacijske in tehnične posle:
delati v tajništvu
;
tajništvo fakultete
;
tajništvo in računovodstvo
2.
tajniški posli:
prevzeti tajništvo
tajnopís
-a
m
(
ȋ
)
1.
tajna pisava:
sporočilo v tajnopisu
2.
besedilo, znaki s prikritim sporočilom:
poslati tajnopis
tajnopísen
-sna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na tajnopis:
tajnopisni znaki
/
tajnopisno sporočilo
tájnost
-i
ž
(
ā
)
1.
značilnost tajnega:
jamčiti tajnost glasovanja
;
zavarovati tajnost dopisovanja
/
publ.:
podatki morajo ostati v tajnosti
tajni
;
soditi komu v tajnosti
tajno
2.
kar je tajno:
ti podatki so tajnost
/
državna, poslovna, službena, vojaška tajnost
●
ekspr.
javna tajnost
stvar, za katero že vsi vedo
//
knjiž.
skrivnost
:
občudovati tajnosti narave
;
čarobna tajnost je ležala v pokrajini
/
izdati, zaupati dekliške tajnosti
tájnosten
-tna -o
prid.
(
ā
)
knjiž.
skrivnosten
:
prisluhniti tajnostnim zvokom
tájnostno
prisl.
:
zvezde se tajnostno lesketajo
tajnovídec
-dca
m
(
ȋ
)
knjiž.
kdor je sposoben ugotavljati, razumevati, kar je skrivno, skrivnostno:
intuitivnost tajnovidca
tajnovíden
-dna -o
prid.
(
í ī
)
knjiž.
sposoben ugotavljati, razumevati, kar je skrivno, skrivnostno:
tajnoviden poznavalec duševnosti
tajnovídnost
-i
ž
(
í
)
knjiž.
lastnost, značilnost tajnovidnega:
tajnovidnost genialnega moža
/
tajnovidnost intuicije
tajnovít
-a -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
skrivnosten
:
tajnovita moč besede
tájselj
-slja
tudi
-na
[
tajsəlj
]
m
(
á
)
nekdaj
težek voz s širšimi platišči:
naložiti tajselj
/
tajselj sena
ták
1
-a -o
zaim.
(
á
)
1.
izraža lastnost, značilnost pri govorečem ali pri osebi, stvari v
bližini govorečega, na katero se usmerja pozornost koga:
poglejte, tak je bil most pred razstrelitvijo
;
taka barva vam ne pristaja
;
taka igrača ni primerna, izberite drugo
;
tako uro mi dajte, prosim
//
izraža lastnost, značilnost česa, kar govoreči pravkar doživlja,
obravnava:
tako vreme je primerno za sprehod
;
v takem prijetnem razpoloženju vas še nisem videl
//
pri navajanju
izraža lastnost, da je kaj določeno z navajanjem, naštevanjem:
predlagam tak dnevni red
;
vprašanja so bila taka: kam potujete, kaj boste tam delali
/
naš dogovor je tak: najprej delo, nato plačilo
2.
izraža lastnost, značilnost česa, kar je znano iz predhodnega
besedila, okoliščin:
pretepa se in pije, takega človeka pa se vsi izogibajo
;
bili so brez hrane in orožja. V takem položaju niso mogli vzdržati
/
načrti so bili narejeni za take in podobne primere
;
star.
take in enake misli so ga vznemirjale
//
izraža lastnost, značilnost, kot jo določa odvisni stavek:
tak človek je, da vse oprosti
;
tak je, da se ne more odločiti
;
ni tak, da bi ne dal, če je treba
/
vzela je (takega) fanta, ki se spozna na kmečka dela
;
ni (take) stvari, ki se je ne bi lotil
;
želel si je pravo ladjo, tako za na morje
/
v takem položaju je, da se mora odločiti
;
take neumne stvari govori, da ga nihče noče poslušati
3.
izraža enakost lastnosti z lastnostjo v prejšnjem stavku:
bila je prijazna in taka je tudi ostala
;
bila je vsa razburjena, take je še ni videl
//
izraža
a)
enakost lastnosti, značilnosti osebe, stvari s primerjanim:
kupil je tak avtomobil, kot ga imate vi
;
njegov oče je bil prav tak, kot so vsi drugi
/
hotel je čevlje, take, kot jih nosijo sošolci
/
(taka) je kot sraka, vse odnese
;
(taka) je kot srnica
b)
skladnost lastnosti, značilnosti s tem, kar določa odvisni stavek:
ni tak, kot sem si ga predstavljal
;
kazen je taka, kot jo je zaslužil
/
svet opisuje tak, kakršen je v resnici
;
kakršno obleko si naredil, tako boš nosil
4.
izraža veliko mero ali stopnjo tega, kar izraža samostalnik:
tega oblačila še tak dež ne premoči
;
takega reveža ni daleč naokoli
;
menda ni taka napaka, če malo drugače misli
;
odkril je še tako skrivnost
/
bilo je tako neurje, da je vse uničeno
/
ekspr.
zdaj je priložnost, da nikoli take
/
iron.:
niste me počakali. Hvala lepa za tako prijaznost
;
pridnost pa taka
/
kot vzklik
taka smola, prepozni smo
//
ekspr.
izraža veliko mero pozitivnih lastnosti tega, kar izraža
samostalnik:
tak kruh, kar naprej bi ga jedel
;
taka pšenica, kar gledal bi jo
;
tako dekle, le kje se je vzelo
/
ta voda je dobra, da ni take
//
ekspr.
poudarja pomen besede, na katero se veže:
tak hud pes, še ugriznil me bo
;
tak lep dan, vi pa sedite v zaprtem prostoru
;
naredil je tako neumno napako, da ni mogoče razumeti
;
tako prazno glavo imam, ne morem se spomniti
/
ni taka groza, če ne boš šel
;
ni taka (huda) reč, če tega ne ve
/
taka škoda, da se nismo srečali
/
tak niče, pa še ugovarja
;
kaj pa boš s takim otrokom na tako težki poti
/
nič se ne vznemirjajte, to je samo taka navada
/
lenoba ti taka, delat pojdi
;
o, reva ti taka, še tepel bi se
5.
ekspr.
izraža zlasti negativno lastnost, značilnost, ki se noče natančneje
imenovati:
kaj boste z njim, ko ima tako preteklost
;
kakšen pa je? No, tak, boste že videli
/
njegov uspeh je bolj tak
;
hiša je taka, ne vem, kako bi se izrazil
/
ubogaj ga, ne bodi tak
;
če boš tak do mene, tudi jaz ne bom boljši
/
dekle je tako
noseče
//
v zvezi
kar tak
ki ostane v prvotnem, nespremenjenem stanju:
šla je ven kar taka
;
naj vam steklenico zavijem? Ne, kar tako mi dajte
//
v zvezi
tak in tak, tak pa tak
ki je znan, a se noče, ne more imenovati:
bolezen ima tak in tak potek
;
obljubili so mu tako in tako plačo
;
pog.
ugotoviti tako pa tako stanje
//
v povedni rabi,
v zvezi
tak ali tak
kakršenkoli
:
sprejeti ga morajo, naj bo tak ali tak
;
stvari se bomo lotili, pa naj bo uspeh tak ali tak
;
naj bo blago tako ali tako, te cene ni vredno
6.
publ.,
v zvezi
kot tak
poudarja osebo, stvar glede na njeno bistvo, izključujoč okoliščine:
poudarek je na vrednosti človeka kot takega
;
resnica kot taka je boleča
;
stvar kot taka ga ne zanima
;
o učenju kot takem so povedali bolj malo
/
bil je strokovnjak in kot tak še posebej odgovoren
zato
●
ekspr.
tak delavec je, da ga je treba iskati
zelo dober
;
iron.
junak pa tak, kar zbežal je
strahopetec je
;
slabš.
ne bodi tak kmet
neroden, neuglajen človek
;
ekspr.
ni maral ne takih ne drugačnih zapletov
nobenih, nikakršnih
;
ekspr.
ni mu všeč ne v taki ne v drugačni obliki
sploh ne
;
ekspr.
pomoč potrebuje, pa naj bo taka ali drugačna
kakršnakoli
;
ekspr.
taka reč je bila zaradi njega
zelo so se razburjali, vznemirjali
;
ekspr.
štiri dni ni taka reč
ni (zelo) dolgo
;
ekspr.
ustrezi ji no, to vendar ni taka reč, taka stvar
to ni nič posebnega, težkega, hudega
;
ekspr.
nabrali ste dosti jurčkov. Ni taka reč
izraža pritrditev s pridržkom
;
pog.
naj vam takoj naredim? Ni taka sila
ne mudi se zelo
;
pog.,
ekspr.
hudič, pa taka večerja
izraža omalovaževanje
;
pog.,
ekspr.
slišal bo pridigo, da (še) nikoli take
zelo bo oštet
;
preg.
kakršen oče, tak sin
;
preg.
kakršna ptica, taka pesem
od vsakogar se lahko pričakuje le to, kar zna
;
preg.
kakršna setev, taka žetev
dobro začeto delo daje uspehe
;
sam.:
njemu in takim ne smeš zaupati
;
ekspr.
devetih takih se ne boji
;
najti morajo takega, ki že vse zna
;
ekspr.
športnik je, da malo takih
zelo dober
;
ekspr.
če je taka, pa grem
;
ekspr.
misliš, da je vseeno, pa ni taka
ni tako
;
pog.
dobil je tako pod rebra, da mu je zmanjkalo sape
tak udarec
;
ekspr.
take je govoril, da so se vsi smejali
;
ekspr.
žalostni časi, ti pa take počenjaš
neprimerne stvari
;
pog.
prekliči, če ne ti bom tako primazal, pripeljal
te bom močno udaril
;
ekspr.
tako mu je rekel, da mu je sapo zaprlo
zelo ostro ga je zavrnil
;
hči se gosposko oblači in v družbi poseda. Taka ne dela
;
ekspr.
polje je rodovitno, da malo takih
zelo
;
pog.
v takem je prijetno hoditi
v takem vremenu
;
o njem si ne morem misliti česa takega
;
pog.
ima dvajset let ali kaj takega
približno dvajset let
;
ekspr.
odpotoval je. Kaj takega
izraža veliko začudenje
;
ekspr.
kaj takega pa še ne
izraža ogorčenje, zgražanje
;
pog.
kaj je to takega, če se loči
nič hudega, izrednega ni
;
pog.
nič takega ni, če se enkrat zmoti
ni hudo
;
pog.
bere časopise, revije in tako
podobne stvari
tàk
2
člen.
(
ȁ
)
z oslabljenim pomenom,
na začetku povedi
1.
izraža nestrpnost pri pozivu:
tak govori, če si vprašan
;
tak ne kujaj se, saj nisi otrok
;
tak pojdite vendar domov
;
tak vstani že
//
izraža spodbudo:
tak povej mi, kaj te teži
;
tak vzemi, če ti je všeč
;
tak zaigraj nam kaj
/
tak začnimo, da bomo prej končali
2.
izraža začudenje, presenečenje:
tak se je zmotil, kdo bi si mislil
;
tak si prišla
/
tak to je tisto, vina ne pije
;
tak je bilo vendarle res, kar so pravili
;
tak vi ste me povabili
/
tak tako, se je začudila gospodinja
//
izraža nejevoljo:
tak mi ga ne daš
/
kot vzklik
tak tako, mene hočeš spraviti v nesrečo
3.
izraža prehod na zaključek:
pogovorili smo se, tak do jutri, fantje
;
moram iti, tak pa zdravi ostanite
//
pog.
torej
1
,
potemtakem
:
tak preskrbljen si, toplo ti je, kaj se pa še pritožuješ
tàk
3
prisl.
(
ȁ
)
star.
tako
:
tak mislijo vsi
;
tak ji ne bo uspelo
/
pogledala ga je tak, kakor da ga ne bi poznala
/
tak je zakričal, da so se ustrašili
/
bila je tak mlada
;
za to delo tak ni imela več veselja
ták
4
medm.
(
ȃ
)
posnema enakomerno se ponavljajoče šibke glasove pri premikih urnega
mehanizma:
poslušal je enakomeren tek stenske ure: tak, tak;
prim.
tiktak
3
tàk
5
medm.
(
ȁ
)
posnema glas pri udarjanju:
tak, tak, tak, kljuva žolna po deblu
;
na okensko polico je udarjalo: tak, tak, tak
//
posnema glas pri streljanju:
v treskanju granat so se slišali tudi rafali strojnic: tak, tak,
tak
takalíkati
-am
nedov.
(
ī
)
nar.
kotaliti
,
valiti
1
:
takalikati kroglico po tleh
tákati
-am
nedov.
(
ȃ
)
nar.
1.
kotaliti
,
valiti
1
:
takati kolesa
;
takati se po travi
2.
vzhodno
gugati
,
zibati
:
takati otroka v zibelki
takajóč
-a -e:
klical je na pomoč, takajoč se po kamenju
takeláža
-e
ž
(
ȃ
)
navt.
jadra in pripadajoče vrvi na ladji ali čolnu, jadrovje:
pregledati takelažo na ladji
;
obnovljena takelaža
takísto
prisl.
(
ȋ
)
star.
tako
:
pomagal sem vam, zdaj pa takisto delate z menoj
/
nikar jim ne zamerite, če takisto govorijo, saj ne mislijo slabo
/
če je takisto, pa zapojmo
;
»Janez, ali ne?« »Takisto je.«
//
prav tako, enako:
tudi drugi mislijo takisto kot mi
;
tam je takisto težko živeti
;
govoril je tiho, takisto sem mu odgovarjal jaz
tákle
-a- -o-
zaim.
(
á
)
ekspr.
tak
1
,
takšen
:
s takimle načinom fanta ne boste pridobili
;
takale poroka je na vasi velik dogodek
/
vidiš, takale je
/
dnevni red je takle
takljáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
knjiž.
kotaliti
,
valiti
1
:
takljati kolo po tleh
;
kamenje se taklja po strmini
takníti
in
tákniti -em
dov.
(
ī á
)
nar. zahodno
dotakniti se:
z ustnicami je taknil rob kozarca
;
na rahlo je taknil njeno roko
/
jedi se ni niti taknil
takó
prisl.
(
ọ̑
)
I.
1.
izraža način dejanja pri govorečem ali v bližini govorečega, na
katerega se usmerja pozornost koga:
poglej, tako se obrni
;
tako se primi, da ne boš padel
;
počakajte, da vam pokažem: tako se zaklene
/
ovij si glavo, tako, poglej
/
tako navzkriž jih položi
;
tako pokonci se drži, mene poglej
2.
izraža način dejanja, poteka česa, znan iz predhodnega besedila,
okoliščin:
udarilo je dvakrat, tako potrka soseda
;
gospodar se je sprehodil s počasnim korakom. Tako stopa kralj
/
tipal je okrog sebe in tako prišel do vrat
;
ciklus je postavil v sredo knjige in mu tako namenil osrednje
mesto
/
vodne kapljice v zraku zmrznejo, tako nastane toča
;
delal je dosti, počival malo, tako je živel dolgo časa
/
kaj vas boli, da se tako držite
;
zakaj me tako gledate
;
tako vam motor ne bo vžgal
/
smejali so se svojim sanjam in mislili, da je tako prav
//
izraža način dejanja, kot ga določa odvisni stavek:
govoril je tako, da so ga vsi razumeli
;
hodi tako, da se ziblje v bokih
;
rešili bi se samo tako, da bi razbili vrata
;
prelomljena dela je treba tako sestaviti, da se pravilno zrasteta
;
obleka mora biti tako narejena, da se v njej dobro počutiš
/
bilo jima je tako namenjeno, da sta se srečala
/
on zna tako narediti, da je prav
//
izraža sklicevanje na to, kar govoreči komu sporoča:
dogovorili smo se tako: najprej spravimo tovor do polovice poti,
šele nato na vrh
;
zgodilo se je tako: spotaknil me je, nato sva se stepla
/
ekspr.
tako ti povem, rečem, varuj se ga
3.
izraža enakost s prej navedenim, opisanim:
povedal mu je svoje mnenje in rekel, da tako mislijo vsi
/
odšel je. Tako je storil tudi njegov sosed
//
izraža enakost načina dejanja z načinom v prejšnjem stavku:
bolezen se pojavi nenadoma in tako tudi izgine
;
prišel je neopazno in prav tako odšel
//
izraža
a)
enakost načina dejanja, stopnje lastnosti s primerjanim:
hodi tako, kot je hodil njegov oče
/
obnaša se (tako) kot otrok
/
zgodilo se mu je prav tako kot njegovemu očetu: ubilo ga je drevo
/
ona dela tako, kakor delajo druge
;
risati stvari tako, kot so v stvarnosti
/
biti (tako) delaven kot mravlja
;
biti (tako) težek kot svinec
;
bila je tako velika kot dekle pri trinajstih
;
bil je dvakrat tako, ravno tako, skoraj tako velik kot jaz
b)
skladnost dejanja, stopnje lastnosti s tem, kar izraža navadno odvisni
stavek:
tako gre mimo, kakor bi bil popolnoma neznan
;
kaznujte ga tako, kot je zaslužil
;
naredi tako, kakor hočeš, kot moreš, kot so ti naročili
/
ni tako močen, kot sem si mislil
;
ni tako neumen, kot se dela
;
tudi njemu ni vse tako jasno, kot se zdi
/
delajte tako kot doslej
4.
izraža veliko mero ali stopnjo tega, kar izraža glagol, pridevnik ali
prislov:
zakaj se ga tako bojite, saj ni hud
;
tako so hiteli, pa so bili vseeno prepozni
;
niso vedeli, da si tako želi domov
;
težko je ugovarjati tako pomembni osebi
;
tako prijazen in ustrežljiv je
;
zahvalili so se ji, ker jih je tako dobro pogostila
;
žal mu je, da se tako brez veselja moži
/
če ga boš tako hvalil, se bo prevzel
;
ne uideš, če si še tako hiter
/
še tako majhna sprememba ga moti
/
kot vljudnostna fraza:
ali bi bili tako dobri in bi mi posodili knjigo
;
bodite tako prijazni in pridite
//
izraža mero ali stopnjo česa, kot jo določa navadno odvisni stavek:
tako se boji, da se kar trese
;
zadel ga je tako, da je ves moder v obraz
;
tako je priden, da ga vsem postavljajo za zgled
;
piše tako grdo, da njegove pisave ni mogoče brati
/
še na ulico si ne boš upala, tako te bo sram
;
ni ga mogla gledati, tako je trpel
//
ekspr.
poudarja pomen besede, na katero se veže:
vse mu je tako dobro obrodilo
;
potok tako lepo šumlja
;
tako malenkostno, prazno je tako razpravljanje
;
tako mlada je in lepa
;
tako pravilno ste predvidevali
;
tako tiho je tukaj
/
tako nekam bled je zadnje čase
;
tako nekako prazna je ta soba
5.
izraža nedoločen način:
trudil se je, da bi tako mimogrede zaostal
;
morda je kdaj o tem tako na tihem sanjal
;
tako za spremembo gre včasih tudi v hribe
/
našel ga je tako, po naključju
//
pog.
razmeroma slabo, nezadovoljivo:
kako vam je naredil obleko? Tako
/
uči se tako tako
;
piše tako, precej grdo
/
dela bolj tako
//
pog.
izraža nedoločeno navadno majhno mero, stopnjo:
vas kaj boli? Tako
;
kakšna je bila letina? Tako, ne najboljša
6.
v členkovni rabi
poudarja dejstvo, ki brez nadaljnjih podatkov utemeljuje sklep:
nas ne bodo pogrešali, danes bo tam tako dosti ljudi
;
ne potrebuje dežnika, ker dež tako ponehuje
;
ne bom ti je predstavljal, saj jo tako poznaš
/
od časa do časa je pohvalil kosilo, govorila je pa tako gospodinja
;
denarja ne potrebuje dosti: obleko ima, jé pa tako malo
/
cigarete je delil samo z enim, drugi pa tako niso kadili
sploh
;
časopis so ukinili, češ da ga ljudje tako ne berejo
/
vrniti se bo moral tako ali tako
v vsakem primeru
;
ne bom ti razlagal, saj tako in tako sam veš
//
navadno v zvezi z
že
poudarja dejstvo, ki je znano brez nadaljnjih podatkov:
že tako majhno plačo so mu še zmanjšali
;
oče je sedel resen za mizo, stric je bil pa že tako malo zgovoren
;
v podjetju, kjer je iskal delo, so imeli (že) tako preveč delavcev
/
(že) tako in tako veliko posestvo je še povečal
;
teh območij, ki so nam tako ali tako neznana, ne bom našteval
7.
ekspr.
poudarja približnost:
tako v soboto ali nedeljo bo prišel
;
bilo je tako opolnoči ali pozneje
/
porabili so tako do petdeset litrov vina
;
tako okrog šestdeset let ima
/
od tega je tako nekako pet let
približno
8.
ekspr.,
v zvezi
tako in tako, tako pa tako
izraža način, ki je znan, a se noče, ne more imenovati:
testo se pripravi tako in tako, iz njega pa se oblikujejo rogljiči
;
obnašal se je tako in tako, kaj naj z njim storimo
//
izraža vsebino, ki je znana, a se noče, ne more imenovati:
ljudje govorijo tako pa tako, ne vemo pa, kaj je res
9.
navadno v zvezi
tako imenovan
izraža omejitev, negotovost v izjavi:
notranja napetost se kaže v tako imenovanih [t. i.] čustvenih
izpadih
;
ravnati se po tako imenovanih pravilih igre
/
star.
vetrnjaštvo tako zvanih narodnjakov
10.
pri naštevanju,
v zvezi
in tako dalje, in tako naprej
izraža obstajanje česa poleg že povedanega:
prodaja grozdje, breskve, zelenjavo in tako dalje [itd.]
;
nabiral je borovnice, gobe in tako naprej [itn.]
/
ogledali so si živalski vrt, arboretum in tako po vrsti
11.
v zvezi
tako tudi, prav tako
izraža veljavnost trditve za primer, pri katerem se trditev ne ponovi:
odšel je, tako tudi sosed
;
porcelan je kitajska iznajdba, prav tako smodnik
//
v zvezi
prav tako
izraža razširitev veljavnosti trditve na dodani istovrstni stavčni
člen:
obleka ne sme biti pretesna, prav tako ne preohlapna
;
v tem času je značilna specializacija obrti in prav tako poklicev
//
v zvezi
prav tako
izraža dodajanje k prej povedanemu:
dali so pobudo za ustanovitev zavoda za tehnično vzgojo. Prav tako
so sklenili, da bodo organizirali posvetovanje o tej stroki
/
oče mu je umrl, ko je bil še mlad. Matere prav tako ni imel
dolgo
12.
izraža prehod k novi misli:
počasi so se pomirili in dobili nove delavce. Tako je tekel čas in
kmalu je minilo leto
;
dober si in pošten in me ne boš ogoljufal. Ko me je tako hvalil, mi
je postal položaj jasen
13.
v povedni rabi
izraža stanje, razmere, znane iz okoliščin, sobesedila:
pri nas je tako, da bi človek obupal
;
vsi preveč popuščamo, zato pa je tako
/
to je tako: če hočeš jesti, moraš plačati
;
pri njih je tako kot v škatlici
//
s smiselnim osebkom v dajalniku
izraža duševno stanje, počutje, kot ga določa odvisni stavek:
tako mi je, kot bi me presekal z mečem
;
tako mu je bilo, da bi se razjokal
//
s smiselnim osebkom v orodniku
izraža stanje, položaj koga, česa sploh, kot ga določa odvisni
stavek:
z njim je tako, da ne bo več zdrav
;
s to stvarjo je tako, kot smo povedali
/
z nama je tako: plamen je plamen razvnel
/
z najboljšo stvarjo je tako kot z najboljšo travo: hitro se
popase
/
ekspr.
kako je z očetom? Tako
izraža nezadovoljivost stanja
14.
izraža ustreznost povedanega, navedenega:
pravi, da jo obožuje, a ni tako
;
žal je tako, da je življenje prozaično
;
naj bo tako ali drugače, pomoči so potrebni
;
bolnega otroka menda ne bo jemal na dolgo pot, ni tako
;
je že tako, da je zakon zadeva dveh ljudi
/
če je tako, kot pravite, vas bomo podprli
/
niste verjeli, da vas bodo prehiteli? Tako je
;
pravijo, da je bila nesreče kriva prehitra vožnja. Ne rečem, da ni
tako
/
pozabili ste izklopiti električni tok, je tako? Natanko tako
//
poudarja trditev:
ne bo več risal stripov, tako je
;
tako je, eden mora v službo
/
tako je ta reč: ljudje več verjamejo papirju kot svoji pameti
;
tako je to, ne želimo se več prerekati
;
učiti se moraš in delati, tako je in nič drugače
/
to je že tako, dela nam ni manjkalo, kruha tudi ne, a domači
kraj je le domači kraj
;
je že tako, da ne bo več zdrav
;
s to stvarjo je že tako, da se ne smemo prenagliti
/
kot podkrepitev trditve
sam si boš služil kruh. Tako bo, pa amen
15.
ekspr.,
v zvezi
kar tako
izraža, da se dejanje zgodi brez določenega vzroka, namena:
kar tako je šel v mesto
;
jokala je kar tako
;
tega mu ni povedal kar tako
/
pogovarjali so se kar tako, tjavendan
//
pog.,
s širokim pomenskim obsegom
izraža, da se kaj zgodi na način, kot ga določajo okoliščine:
pomahaj, da ne boš šla kar tako mimo
;
niso se dali odpraviti kar tako
ne da bi kaj dosegli
;
knjige mi je dal kar tako
zastonj
;
tega ne boste dosegli kar tako
brez truda
;
njega nisi srečal kar tako
pogostoma
;
čudili so se, da mu je kar tako verjel
brez dokazov
;
živela je z njim kar tako
brez zakonske zveze
/
vzel jo je kar tako, brez dote
16.
pog.,
ekspr.,
v povedni rabi
v nespremenjenem stanju, kot ga določa sobesedilo:
ni dobil neveste, zato je ostal tako
;
ker ni imel kopalnih hlač, je šel tako v vodo
;
ničesar ni zaužil, cel dan je bil (kar) tako
tešč
/
kar tako, bosa je hodila po rosi
//
v zvezi
kar tako
brez ustreznih pozitivnih lastnosti, kot jih določa sobesedilo:
mislil je, da je on kar tako, pa se je zmotil
;
te stvari niso kar tako
/
njegov nasvet ni kar tako
je dober
;
mož ni kar tako
je pomembna oseba
/
njegov izgovor ni kar tako
//
brez težav:
srednja šola ni kar tako
;
življenje in ljubezen nista kar tako
17.
v členkovni rabi
izraža opozorilo na prehod k novi misli, dejavnosti:
tako, kje smo končali zadnjič
;
prispeli smo. Tako. Hiša pred vami je rojstna hiša našega največjega
pesnika
//
izraža podkrepitev odločitve:
tako, zabave je konec
;
vse smo pospravili. Tako, fantje, zdaj pa gremo
/
tako, pa začnimo
//
izraža podkrepitev trditve, ugotovitve:
tako, da boš vedel, pomagal ti ne bom
;
tako, narobe je, pa naredi, kar hočeš
/
tako, siti ste, zdravi tudi, nič vam ne manjka
18.
v členkovni rabi
izraža začudenje, presenečenje:
že dolgo nas ni obiskal. A tako
/
obljubil mu je kolo in nove smuči. Tako
;
v kavarno sta šla. Tak tako
//
izraža nejevoljo:
tako, rad bi mi skril ključe
;
pog.
a tako, še ugovarjali mi boste
/
torej tako, vi posedate, mi pa delamo
;
tako torej, nočete ubogati
//
izraža zadovoljstvo:
tako, pa sem te ujel
;
tako, zdaj pa imaš, kar si iskal
;
tako, pa smo prišli
;
tako, tako, kar lepo naprej delaj
;
lepo, da ste prišli, kar sedite. Tako, pa smo skupaj
/
potegni vrv. Tako. Zdaj pa še tu
II.
v vezniški rabi
A)
med členi v stavku
1.
ekspr.,
v zvezi s
kakor, kot
za združevanje, vezanje sorodnih pojmov glede na povedano:
s filmom so bili zadovoljni tako gledalci kot kritiki
;
odklonil je tako kosilo kot večerjo
/
okrepili so se tako številčno kot tudi organizacijsko
;
izrekam vam sožalje tako v svojem imenu kakor tudi v imenu svoje
družine
2.
v zvezi
tako kot, tako kakor
za združevanje, vezanje istovrstnih stavčnih členov:
tako kot pri človeku je tudi pri nekaterih opicah stegnenica vitka
kost
;
tako kot živali tudi nekateri ljudje slutijo nevarnost
/
iz te zgodbe prav tako kot iz obeh prej omenjenih sledi isti nauk
3.
v zvezi
tako kot
za izražanje primerjave glede enakosti načina:
govorila sta malo, tako kot pravi zaljubljenci
;
držal se je ravno, tako kot drugi
B)
med stavki
1.
navadno v zvezi
tako kot
za uvajanje odvisnega stavka, ki izraža skladnost s čim:
delal je pridno, tako kot so ga naučili
;
jedla je malo, tako kot je bila navajena
//
za uvajanje stavka, ki izraža osebni odnos do povedanega:
umaknil se je pred njim, tako kot so pričakovali
;
ne bomo šli, tako kot smo se dogovorili
;
bal se je, da ga bodo ujeli, tako kot sem vam pravil
//
v zvezi
tako da
za uvajanje načinovnega odvisnega stavka, ki izraža posledico:
grdo piše, tako da njegove pisave ni mogoče brati
;
noge je imel velike, tako da mu nobeni čevlji niso bili prav
/
bil je zbegan, tako da ni vedel, kaj dela
;
delež izvoza raste, tako da znaša že deset odstotkov
2.
v priredju
za izražanje vzročno-posledičnega razmerja:
gnoj je bil dragocen, tako ga je oče sam trosil
;
ni pazila na ulice, tako se je izgubila
/
odšel je po svetu, in tako ga niso nikoli več videli
;
bil je lačen, in tako se je ustavil v gostilni, da bi nekaj
pojedel
//
v zvezi
tako pa
za izražanje nasprotja s prej povedanim:
če bi bil zdrav, bi lahko delal, tako pa ne more
;
drugemu ne bi verjel, tako pa se je zgodilo meni, in verjamem
C)
za naštevanje zgledov za prej povedano:
začel se je ukvarjati z vprašanji uporabne mikrobiologije na raznih
področjih, tako v medicini, industriji in v poljedelstvu
Č)
z oslabljenim pomenom,
za piko ali podpičjem
za izražanje pomenov kot pod B, C:
a)
navada je postavljati spomenike pomembnim ljudem. Tako so ga
postavili tudi njemu
;
nisem se hotel prerekati. Tako me je opeharil za eno ovco
b)
ob nedeljah bi bral in poležaval, če bi imel kje. Tako pa ne vem,
kam bi šel
;
doma bi bil, pa bi vedel. Tako pa hodiš okoli in šele na večer
pogledaš v hišo
c)
opisal bom nekatere poklice. Tako bom analiziral, ko pride na vrsto,
tudi kmeta
●
iron.
ej, dragec, tako ne bo šlo
izraža svarilo
;
ekspr.
tako mi je prišlo, pa sem ga udaril
prišel sem v tako razpoloženje
;
ne morem ga pustiti tako
v takem (neugodnem) stanju
;
ekspr.
napravi kar tako, da je le
samo zaradi videza
;
pog.
to sem rekel, storil samo tako
brez določenega vzroka, namena
;
ekspr.
ne boj se, to se samo tako reče
tega se ne misli, ne razume dobesedno
;
ti so, da se tako izrazim, da tako rečem, prišli kot naročeni
izraža rahlo omejitev
;
če se tako vzame, mu ni nič hudega
izraža rahlo omejitev
;
tako rekoč
ekspr.
denarja tako rekoč ni več
skoraj ni več
;
ekspr.
bil je tako rekoč zmeraj pijan
izraža omejitev popolne, dobesedne ustreznosti izraza, resničnosti
;
tako ali drugače
ekspr.
to boš plačal tako ali drugače
na ta ali drug način
;
ekspr.
reci tako ali drugače, jaz ostanem
ne glede na tvoje besede, mnenje ostanem
;
ekspr.
naj bo tako ali drugače, naprej moramo
v vsakem primeru
;
tega ne more uresničiti ne tako ne drugače
nikakor
;
ekspr.
o tej stvari ni rekel ne tako ne tako
ni povedal svojega mnenja
;
ekspr.
smejal se je, da nikoli tako
zelo
;
ekspr.
rad ga srkne, da nobeden tako
zelo rad
;
pridem tako gotovo, kot tu stojim
prav gotovo
;
ekspr.
zgodilo se je, kot sem povedal, tako mi vere, tako mi bog pomagaj
izraža podkrepitev resničnosti trditve
;
bolj tako
pog.
plača je bolj tako
nizka
;
pog.
hiša je bolj tako
slaba
;
pog.
videti je malo tako
čudaški
;
če je tako, ukaz je ukaz, pa grem
izraža sprijaznjenje, dopustitev
;
če je tako, pa ga ne maram
izraža nejevoljo
;
umakne se, če (mu) tako kaže
če je zanj prav
;
noče se vrniti, pa kaj hočemo, je že tako prav
izraža sprijaznjenje
;
tega vam ne bom naredil. A, tako je to
izraža presenečenje
;
kakor si si postlal, tako boš ležal
tvoje (dobro, slabo) življenje bo posledica tvojih prejšnjih
odločitev
;
preg.
kakor dobljeno, tako izgubljeno
z lahkoto ali nepošteno pridobljena stvar ne prinaša koristi,
sreče
;
preg.
kakor ti meni, tako jaz tebi
če hočeš, da bodo drugi do tebe dobri, bodi tudi ti do njih
takój
in
takòj
prisl.
(
ọ̑; ȍ
)
1.
izraža, da se dejanje zgodi brez odlašanja:
takoj se je lotil dela
;
oddala je pismo in takoj odšla
;
počakaj malo, takoj pridem
;
takoj je treba ukrepati
/
na to vprašanje ni znal takoj odgovoriti
brez premisleka
;
ekspr.
takoj bi ga kupil, če bi imel denar
brez pomisleka
/
takoj odidi
;
takoj ga odpelji
;
elipt.:
zdaj pa domov, in to takoj
;
otroci, takoj spat
/
v členkovni rabi
dajte mi kozarec. Takoj
/
takoj po tekmi so se stepli
;
takoj v začetku bi ga morali opomniti
/
pisar.
nastop službe takoj ali po dogovoru
//
izraža, da se dejanje zgodi v bližnjem času:
malo počakajte, takoj bo prišel
/
takoj spomladi bomo zidali
;
takoj jutri pridemo
;
zagrmelo je in takoj nato se je ulil dež
;
takoj zdaj začni
2.
izraža, da se dejanje zgodi v zelo kratkem času:
hitro so hodili in takoj so bili na vrhu
;
takoj je opazil, da nekaj ni v redu
;
takoj so pojedli in šli delat
/
takoj je bil moker
;
nageljni so takoj oveneli
3.
izraža, da za nastop dejanja, stanja zadošča nepomemben vzrok:
tak je kot oče, takoj se razjezi
;
takoj je užaljena
;
samo kaj pripomniš, pa je takoj vse narobe
/
to meso se takoj pokvari
hitro
4.
ekspr.
v neposredni bližini, tik:
sedel je takoj pri vratih
;
takoj za hišo raste češnja
/
takoj za predhodnico je šla glavnina bataljona
/
po uspehu je takoj za njim
5.
nar.
zelo
,
močno
:
takoj se sramujem
;
takoj se mi dobro zdi
;
takoj sem vesela
takój ko
in
takòj ko
vez.
,
v časovnih odvisnih stavkih
za izražanje, da se dejanje v nadrednem stavku zgodi neposredno za
dejanjem v odvisnem stavku:
takoj ko jo je videl, mu je bila všeč
/
vrni se, takoj ko bo mogoče
kar najhitreje
takójci
in
takòjci
prisl.
(
ọ̑; ȍ
)
ekspr.
takoj
:
ni se mogel takojci odločiti
takójšen
-šna -o
prid.
(
ọ̑
)
ki se zgodi brez odlašanja:
potreben je takojšen spust letala
//
ki se zgodi v zelo kratkem času:
pričakujejo takojšno zmago
takójšnji
-a -e
prid.
(
ọ̑
)
ki se zgodi brez odlašanja:
potrebna mu je takojšnja pomoč
;
odločiti se za takojšnje ukrepanje
//
ki se zgodi v zelo kratkem času:
možnosti za takojšnji dvig proizvodnje
;
takojšnja utrujenost
takójšnjost
-i
ž
(
ọ̑
)
značilnost takojšnjega:
koncept takojšnjosti v digitalnem komuniciranju
/
takojšnjost prevzema, uporabe
/
ekspr.
imeti značaj takojšnjosti
takóle
prisl.
(
ọ̑
)
ekspr.
tako
:
takole se obrnite
;
takole sedite
/
vidite, takole razmetavajo družbeno lastnino
;
uprli se bomo. Ampak ne takole, praznih rok
/
omako pripravimo takole
/
sonet se glasi takole
;
minister je takole začel svoj govor
;
stvar je potekala nekako takole
/
takole kakih deset milijonov bo stalo
;
takole proti večeru je bilo
tákost
-i
ž
(
á
)
knjiž.
lastnost, značilnost takega:
stvarnost je nespremenljiva in vztraja v svoji takosti
tákošen
-šna -o
zaim.
(
á
)
star.
tak
1
,
takšen
:
takošno stvar bi rad, kot je na polici
/
sosed je bil neprijazen, takošnega človeka pa se ljudje izogibajo
tákov
in
takôv -a -o
zaim.
(
á; ȏ
)
star.
tak
1
,
takšen
:
navedel je še več takovih dokazov
;
pustite takov pogovor
;
takovo življenje jo veseli
/
ima takov vpliv, da se ga bojijo
tákraj
1
prisl.
(
ȃ
)
star.
tostran
1
:
hitro je pripeljal čez most, takraj pa je obstal
tákraj
2
predl.
(
ȃ
)
star.
tostran
2
:
približali so se hišam takraj reke
/
pristanišča takraj in onkraj Atlantskega oceana
takràt
prisl.
(
ȁ
)
1.
izraža čas, trenutek v preteklosti ali prihodnosti, kot ga določa
sobesedilo:
zaviral je, toda takrat je bilo že prepozno
;
poredkoma se oglasi, a še takrat se mu mudi
/
takrat je še študiral, zdaj pa že dela
/
takrat med vojno je bilo drugače
/
takrat bi se morali upreti, ko je bil še čas
;
obiščite nas takrat, ko bomo imeli več časa
;
vstopila je prav takrat, ko so govorili o njej
/
do takrat še niso bili na morju
;
od takrat naprej sta prijatelja
2.
v zvezi
takrat in takrat
izraža čas, ki je znan, a se noče, ne more imenovati:
te živali so živele takrat in takrat
/
rojen takrat in takrat tam in tam
takràt ko
vez.
,
v časovnih odvisnih stavkih
za izražanje, da se dejanje odvisnega stavka godi v preteklosti,
prihodnosti ali poljubnem času istočasno z dejanjem nadrednega:
takrat ko je najbolj zanimivo, moramo oditi
;
takrat ko se bo vrnil, bo veliko slavje
;
sam.:
prepad med takrat in danes se veča
takráten
-tna -o
prid.
(
ā
)
ki je bil, obstajal takrat:
značilnosti takratne miselnosti
;
stroj je bil za takratne razmere redkost
;
dejavnost takratnega vodstva
táksa
-e
ž
(
ȃ
)
predpisan znesek, ki se mora plačati državi, občini, skupnosti za
določeno storitev, uporabo česa, pristojbina:
odmeriti, zaračunati takso
;
plačati takso v gotovini, kolkih
;
pobirati, zvišati takso
/
carinska taksa
ki se plača za opravila v zvezi s carinjenjem
;
ekološka taksa
ki se plača zaradi obremenjevanja okolja
;
občinska taksa
;
poštna taksa
;
sodna taksa
ki se plača v zvezi s sodnim postopkom
;
turistična taksa
ki se plača za bivanje v turističnem kraju
;
upravna taksa
ki se plača v zvezi z upravnim postopkom
/
taksa od vstopnine
davek, davščina
;
takse prosti izdelki
♦
gozd.
gozdna taksa
vrednost neposekanih gozdnih dreves
taksácija
-e
ž
(
á
)
gozd.
ugotavljanje količine lesa, prirastka po drevesnih vrstah:
opraviti taksacijo
;
oceniti prirastek s taksacijo
/
taksacija gozdov
taksatíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
ki navaja, zajema vse primere:
taksativno in eksemplifikativno naštevanje
taksatívno
prisl.
:
izjeme v zakonu so taksativno naštete
taksátor
-ja
m
(
ȃ
)
kdor opravlja taksacijo:
taksator je izmeril gozd
/
gozdni taksator
táksen
-sna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na takso, pristojbinski:
taksne ugodnosti
/
taksna tarifa
/
taksni zavezanec
♦
pravn.
taksni papir
papir, ki ima že natisnjeno vrednost kolka
;
taksna vrednotnica
vrednotnica, s katero se plača taksa
táksi
-ja
m
(
ȃ
)
osebni avtomobil z voznikom, ki se najame navadno za krajše prevoze:
poklicati taksi
;
pripeljati se s taksijem
;
voznik taksija
;
urediti postajališče za taksije
/
sesti v taksi
/
publ.
vesoljski taksi
vesoljsko letalo
/
kot opozorilo
rezervirano za taksi
;
v prid. rabi:
organizirati taksi službo
taksiméter
-tra
m
(
ẹ̄
)
priprava v taksiju za merjenje prevožene poti in določanje voznine:
vgraditi, vključiti taksimeter
taksíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od taksirati:
taksiranje prošnje, vloge
taksírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
1.
določiti takso:
taksirati storitev
/
taksirati uvoz hladilnikov
obremeniti z uvoznimi pristojbinami
//
kolkovati
:
taksirati prošnjo s petimi evri
2.
oceniti
,
ovrednotiti
:
visoko taksirati prijateljstvo
taksíran
-a -o:
vloga je pravilno taksirana
taksíst
-a
m
(
ȋ
)
kdor poklicno prevaža ljudi z osebnim avtomobilom:
nesrečo je povzročil taksist
/
zasebni taksist
taksístičen
-čna -o
(
í
)
pridevnik od taksist:
taksistična služba
taksístka
-e
ž
(
ȋ
)
ženska, ki poklicno prevaža ljudi z osebnim avtomobilom:
vožnja s taksistko
/
zasebna taksistka
taksódij
-a
m
(
ọ́
)
vrtn.
visoko parkovno drevo z iglami v dveh redeh;
močvirska cipresa
:
taksodij in omorika
taksón
-a
m
(
ọ̑
)
biol.
skupina organizmov, ki se uvršča v določeno sistematsko kategorijo:
rastlinski takson
;
seznam taksonov v vzorcih
taksonomíja
-e
ž
(
ȋ
)
biol.
nauk o razvrščanju in poimenovanju rastlin in živali:
rastlinska taksonomija
tákšen
-šna -o
zaim.
(
á
)
1.
izraža lastnost, značilnost pri govorečem ali pri osebi, stvari v
bližini govorečega, na katero se usmerja pozornost koga:
takšen klobuk mi dajte, prosim
;
poglejte, takšen oblak lahko prinese točo
;
takšne rože, kot jih tu vidim, so mi všeč
//
izraža lastnost, značilnost česa, kar govoreči pravkar doživlja,
obravnava:
potrpeti je treba, takšen pritisk ne more dolgo trajati
;
vidite, v takšnem trenutku ne morem ostati miren
;
res je, takšne suše že dolgo ni bilo
//
pri navajanju
izraža lastnost, značilnost česa, kar govoreči nato navede:
predlagam takšen program: ogled mesta in okolice, obisk muzejev
2.
izraža lastnost, značilnost česa, kar je znano iz predhodnega
besedila, okoliščin:
bil je ves vznemirjen, takšen ni mogel iti med ljudi
;
vrnil se je bolan in shujšan. Ko ga je zagledala takšnega, se je
prestrašila
/
med delom je potrebna sprostitev. Za takšne namene imajo poseben
prostor
/
prihajali so takšni in drugačni ljudje
;
to velja za takšne in podobne primere
//
izraža lastnost, značilnost, kot jo določa odvisni stavek:
izberi takšen dan, ko bodo vsi doma
;
ni takšen, da bi takoj odnehal
;
naročajo tudi takšno opremo, ki bi jo lahko izdelali sami
3.
izraža enakost lastnosti z lastnostjo v prejšnjem stavku:
bila je prijazna in takšna je tudi ostala
;
bila je vsa razburjena, takšne je še ni videl
//
izraža
a)
enakost lastnosti, značilnosti osebe, stvari s primerjanim;
tak
1
:
ima takšne oči kot brat
;
rad bi takšno torbo, kot jo imajo sošolci
;
takšna je kot sonce
b)
skladnost lastnosti, značilnosti s tem, kar izraža odvisni stavek:
mesto ni takšno, kakršno sem si predstavljal
4.
izraža veliko mero ali stopnjo tega, kar izraža samostalnik;
tak
1
:
menda ni takšna napaka, če malo drugače misli
;
takšne nevihte že dolgo ni bilo
/
bila je takšna zima, da je drevje pokalo
/
kot vzklik:
takšna smola, prepozni smo
;
takšna sreča, našel sem ga
//
ekspr.
izraža veliko mero pozitivnih lastnosti tega, kar izraža
samostalnik:
takšen igralec, vsaki vlogi je kos
;
takšne rože, pustite jih, naj rastejo
;
kdo bi ne pil takšnega vina
//
ekspr.
poudarja pomen besede, na katero se veže:
tukaj je še takšen čist zrak
;
takšni črni oblaki se podijo po nebu
5.
izraža zlasti negativno lastnost, značilnost, ki se noče natančneje
imenovati;
tak
1
:
žito je dobro obrodilo, krompir je pa bolj takšen
/
ubogaj ga, ne bodi takšen
6.
publ.,
v zvezi
kot takšen
poudarja osebo, stvar glede na njeno bistvo, izključujoč okoliščine:
ni skrival odpora do parlamentarizma kot takšnega
/
bil je predsednik društva in kot takšen vabljen na razne
prireditve
zaradi svojega položaja, kot predsednik
●
ekspr.
tega ne bi smeli storiti, pa naj je bil razlog takšen ali drugačen
kakršenkoli
;
ekspr.
ni mu všeč ne v takšni ne v drugačni obliki
sploh ne
;
ekspr.
prinesli so mu takšno in drugačno pecivo
različno
;
preg.
kakršen oče, takšen sin
;
sam.:,
pog.
dobil je takšno okrog ušes, da se je opotekel
tako klofuto
;
ekspr.
takšne ji bom povedala, da bo pomnila
zelo jo bom oštela, ozmerjala
;
evfem.
zgražali so se, če je izustil kakšno takšno
neprimerno, nespodobno besedo
;
ekspr.
kaj takšnega pa še ne
izraža ogorčenje, zgražanje
;
ekspr.
nič takšnega se ni zgodilo
nenavadnega, hudega
tákšenle
-šna- -o-
zaim.
(
á
)
ekspr.
tak
1
,
takšen
:
ali so tudi tvoji otroci takšnile
;
v takšnemle domu je prijetno živeti
tákšnost
-i
ž
(
á
)
1.
knjiž.
lastnost, značilnost takšnega:
ne more odločati o svoji takšnosti ali drugačnosti
2.
filoz.
kar opredeljuje kaj, da je to, kar je;
bistvo
:
takšnost pojava, sveta
tákt
1
-a
m
(
ȃ
)
občutek za primerno ravnanje, vedenje pri sporazumevanju, v stikih z
ljudmi:
pri delu s strankami je potreben takt
;
imeti, pridobiti si takt
;
biti brez takta
;
očitati komu pomanjkanje takta
/
takt zahteva, da mu odgovoriš
pravila o lepem vedenju
;
ta poklic zahteva dosti takta
rahločutnosti, obzirnosti
/
odgovoril je samo zaradi takta
iz vljudnosti
tákt
2
-a
m
(
ȃ
)
1.
glasb.
metrična enota iz določenega števila poudarjenih in nepoudarjenih dob:
razmejiti takte s taktnicami
;
poudarjena doba takta
;
število dob v taktu
/
izpustiti prvi takt
;
uvodni takti skladbe
//
urejenost metrične enote glede na število, trajanje in poudarjenost
dob:
spremeniti takt v drugem delu skladbe
;
tričetrtinski takt
;
ritem in takt
/
takt valčka
2.
kar določa enakomernost ponavljanja gibov:
dajati si takt z roko
/
hoditi, plesati po taktu
;
udarjati po taktu
/
držati takt pri plesu
ritem
3.
rač.
hitrost, s katero procesor izvaja računsko operacijo:
dosegati visoke takte
;
pomnilnik, vodilo deluje s taktom, pri taktu 1000 MHz
/
delovni, procesorski takt
;
procesorji z nizkim, visokim taktom (delovanja)
;
štirijedrni procesor s taktom 3,2 GHz
♦
jezikosl.
govorni takt
enota naglašenega in naslednjih nenaglašenih zlogov do premora ali
do naslednjega naglašenega zloga istega segmenta
;
strojn.
delovni takt
delovni gib
tákten
1
-tna -o
prid.
, táktnejši
(
ā
)
ki primerno ravna, se vede pri sporazumevanju, v stikih z ljudmi:
bil je prijazen in takten človek
/
taktno ravnanje
obzirno, vljudno
táktno
prisl.
:
taktno se vesti
/
v povedni rabi
ni bilo taktno, da ga je opomnil vpričo drugih
tákten
2
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na takt
2
:
drugi taktni del
/
taktna črta
taktnica
♦
strojn.
4-taktni motor
štiritaktni motor
táktičen
-čna -o
prid.
(
á
)
1.
nanašajoč se na taktiko:
a)
narediti taktični načrt
;
taktična naloga
/
taktični cilj
b)
zagovarjati kaj iz taktičnih razlogov
/
taktična napaka
/
občudoval je njegove taktične sposobnosti
2.
ekspr.
ustrezen za dosego kakega cilja:
s taktično potezo rešiti položaj
;
njegovo ravnanje ni bilo taktično
♦
šah.
taktični udar
nepričakovana poteza, ki odločilno spremeni potek igre
;
voj.
taktični cilj
cilj taktične enote v boju
;
taktični umik
načrten umik enote na nov položaj
;
taktična enota
enota od oddelka do divizije
;
taktična raketa
raketa z manjšim dosegom za uporabo na bojišču
;
taktično letalo
letalo z manjšim dosegom za delovanje na bojišču
táktično
prisl.
:
taktično delovati
;
taktično se umakniti
;
taktično močnejša enota
/
v povedni rabi
ni bilo taktično, da ga je napadel
táktičnost
-i
ž
(
á
)
lastnost, značilnost taktičnega:
taktičnost ravnanja
táktik
-a
m
(
á
)
1.
strokovnjak za uporabo taktičnih enot, namenjenih za uresničitev
določenih taktičnih nalog:
izkušen taktik
;
taktiki in strategi
2.
ekspr.
kdor zna ustrezno ravnati za dosego kakega cilja:
dober taktik je, vedno izbere primeren način
táktika
-e
ž
(
á
)
1.
postopki, načini bojevanja manjših vojaških enot, posameznikov za
dosego manjšega vojaškega cilja:
prilagoditi taktiko razmeram
;
spremeniti taktiko v napadu
;
v obrambi uporabljati posebno taktiko
;
dobiti bitko z učinkovito taktiko
/
vojaška taktika
♦
voj.
taktika partizanskega bojevanja
//
veda, ki se ukvarja s pripravo taktičnih enot za oboroženi boj in
njihovo uporabo v njem:
predavati taktiko in strategijo
;
načela, pravila taktike
2.
nav. ekspr.,
navadno s prilastkom
postopki, način ravnanja za dosego kakega cilja:
izbirati primerno taktiko za pridobitev zaveznikov
;
izgubiti igro zaradi napačne taktike
;
odkriti nasprotnikovo taktiko
;
uporabljati različne taktike
;
ženska taktika
;
taktika zavlačevanja
;
taktika v politiki
;
taktika in strategija delavskega gibanja
●
ekspr.
nima taktike
ne zna ustrezno ravnati za dosego kakega cilja
taktílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
tipen
1
:
taktilni dražljaji
;
taktilne zaznave
/
taktilna občutljivost
/
taktilni tip človeka
tip človeka, ki ima zelo jasne tipne zaznave in predstave
♦
anat.
taktilne brbončice
tipalne brbončice
taktírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
glasb.
z gibi rok nakazovati dobe takta:
učiti se taktirati
/
taktira z roko in poje
taktírka
-e
ž
(
ȋ
)
dirigentska palica:
dirigent je dvignil taktirko in pogledal po orkestru
;
zamahniti s taktirko
;
rezljana taktirka
●
ekspr.
mojster taktirke
dirigent
;
publ.
orkester pod taktirko znanega dirigenta
vodstvom
taktizêr
-ja
m
(
ȇ
)
ekspr.
kdor taktizira:
biti taktizer v politiki
taktizêrski
-a -o
prid.
(
ȇ
)
nanašajoč se na taktizerje ali taktiziranje:
taktizerske metode
/
taktizersko ozadje predloga
taktizêrstvo
-a
s
(
ȇ
)
ekspr.
preračunljivo, okoliščine upoštevajoče ravnanje za dosego cilja:
odklanjati taktizerstvo
taktizíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od taktizirati:
po dolgem manevriranju in taktiziranju privoliti v kaj
;
politično taktiziranje
taktizírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
ekspr.
ravnati preračunljivo, upoštevajoč okoliščine za dosego cilja:
zna taktizirati
;
politiki taktizirajo
;
domače moštvo je v igri preveč taktiziralo
/
taktizirati z okupatorjem
táktnica
-e
ž
(
ȃ
)
glasb.
črta, ki označuje začetek ali konec takta:
notni zapis brez taktnic
táktnost
-i
ž
(
ā
)
lastnost taktnega:
cenijo ga zaradi njegove taktnosti
/
pomanjkanje taktnosti
takta
taktomér
-a
m
(
ẹ̑
)
knjiž.
metronom
:
udarci taktomera
táktoven
-vna -o
prid.
(
ȃ
)
glasb.
taktovski
:
taktovni način
táktovski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na takt
2
:
taktovska skupina
/
taktovski način
urejenost metrične enote glede na število, trajanje in
poudarjenost dob
tál
1
-a
m
(
á
)
nar.
del
:
razdeliti hlebec na štiri tale
;
večji tal
/
vsak je dobil svoj tal
delež
//
parcela
:
peljal je čez njegov tal
tál
2
-a -o
[
tau̯
]
prid.
(
ȃ á
)
star.
1.
otajan
:
tala zemlja
;
pot je bila tala
2.
južen
:
sneg je že tal
/
talo vreme
tálamus
-a
m
(
ȃ
)
anat.
skupek živčnih celic v sredini velikih možganov, vidni pomol:
možganski centri za občutenje bolečine so v talamusu
talár
-ja
m
(
ā
)
1.
dolgo, črno vrhnje oblačilo duhovnikov:
biti oblečen v talar
/
ekspr.
poslušati talarje
duhovščino
/
duhovniški talar
●
ekspr.
oblekel je talar
postal je duhovnik
2.
uradno vrhnje oblačilo sodnikov, rektorjev:
sodnik v talarju in baretu
tálasoterapíja
-e
ž
(
ȃ-ȋ
)
med.
zdravljenje z morskimi kopelmi, morskim zrakom, sončno svetlobo,
toploto:
talasoterapija kroničnega bronhitisa
tálati
-am
nedov.
(
á
)
nar.
dajati
,
deliti
:
talati otrokom bonbone
♦
etn.
rinčice talati
otroška igra, pri kateri en igralec ugiba, komu od igralcev je
drugi spustil v roke prstan ali kak manjši predmet sploh
tále
tá- tó-
zaim.
,
ed. m.
téga-
tudi
tegà-, tému-
tudi
temù-,
za neživo
tá-,
za živo in v samostalniški rabi
téga-
tudi
tegà-, tém-
tudi
tèm-, tém-
tudi
tèm-;
ž.
té-, têj-
tudi
tèj-
stil.
tì-, tó-, têj-
tudi
tèj-
stil.
tì-, tó-;
s.
téga-
tudi
tegà-, tému-
tudi
temù-, tó-,
za živo tudi
téga-
tudi
tegà-, tém-
tudi
tèm-, tém-
tudi
tèm-;
mn. m.
tí-, téh-
tudi
tèh-, tém-
tudi
tèm-, té-, téh-
tudi
tèh-, témi-;
ž.
té-
dalje kakor m.; s.
tá-
dalje kakor m., le tož.
tá-;
dv. m.
tá- dvá
stil.
tá-, téh- (dvéh)
tudi
tèh- (dvéh), téma- (dvéma), tá- dvá
stil.
tá-, téh- (dvéh)
tudi
tèh- (dvéh), téma- (dvéma);
ž.
té- dvé
tudi
tì- dvé
stil.
tì-, téh- (dvéh)
tudi
tèh- (dvéh), téma- (dvéma), té- dvé
tudi
tì- dvé
stil.
tì-, téh- (dvéh)
tudi
tèh- (dvéh), téma- (dvéma);
s. kakor ž.
(
ȃ ọ̑
)
ekspr.
I.
v pridevniški rabi
ta
1
:
tale fant je moj brat
;
tegale igralca še nisem videl
;
pišem s temle pisalnim strojem
;
tale roka me še boli
;
tole obleko je kupila
/
tole njivo bom posejal s pšenico, na tistile bo pa krompir
/
v tejle hiši sem jaz gospodar
/
tale skok se mu je pa posrečil
/
poslal je tole brzojavko: vse je pripravljeno, pridite takoj
/
tale tvoj mehanik ti pa že dolgo popravlja avtomobil
/
tale fant, kaj vse počne
II.
v samostalniški rabi
ta
1
:
tale mi že ne bo ukazoval
;
s temle se je prijetno pogovarjati
/
tale je povzročil nesrečo, ne tistile
/
tole je ključ od stanovanja
;
samo tole smo našli
;
za tole boste odgovarjali
tálec
-lca
m
(
ȃ
)
kdor iz (vojaško) nasprotne strani s svojim življenjem ali prostostjo
jamči za izpolnitev določenih zahtev:
v dokaz svoje miroljubnosti so nasprotnikom dali, izročili talce
;
zahtevati talca za jamstvo
;
vzeti koga za talca
//
oseba, ki jo zlasti okupator določi za povračilno žrtev:
za vsakega okupatorskega vojaka so ubili deset talcev
;
streljanje talcev v Gramozni jami
tálele
tá- tó-
zaim.
,
ed. m.
téga-
tudi
tegà-, tému-
tudi
temù-,
za neživo
tá-,
za živo in v samostalniški rabi
téga-
tudi
tegà-, tém-
tudi
tèm-, tém-
tudi
tèm-;
ž.
té-, têj-
tudi
tèj-
stil.
tì-, tó-, têj-
tudi
tèj-
stil.
tì-, tó-;
s.
téga-
tudi
tegà-, tému-
tudi
temù-, tó-,
za živo tudi
téga-
tudi
tegà-, tém-
tudi
tèm-, tém-
tudi
tèm-;
mn. m.
tí-, téh-
tudi
tèh-, tém-
tudi
tèm-, té-, téh-
tudi
tèh-, témi-;
ž.
té-
dalje kakor m.; s.
tá-
dalje kakor m., le tož.
tá-;
dv. m.
tá- dvá
stil.
tá-, téh- (dvéh)
tudi
tèh- (dvéh), téma- (dvéma), tá- dvá
stil.
tá-, téh- (dvéh)
tudi
tèh- (dvéh), téma- (dvéma);
ž.
té- dvé
tudi
tì- dvé
stil.
tì-, téh- (dvéh)
tudi
tèh- (dvéh), téma- (dvéma), té- dvé
tudi
tì- dvé
stil.
tì-, téh- (dvéh)
tudi
tèh- (dvéh), téma- (dvéma);
s. kakor ž.
(
ȃ ọ̑
)
ekspr.
ta
1
,
tale
:
tolele igračko bi rad
;
sam.:
kaj pa je tolele
;
s temlele se mu je prikupila
tálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na tla:
a)
talna ploskev
/
talni mozaik
;
talne deske
/
talna obloga
;
iglana talna obloga
tapisom
;
talne ploščice
;
talno ogrevanje
b)
razgiban talni relief
/
talni požar
požar, ki se širi pri tleh
c)
talne plasti
č)
za sadjarstvo ugodne talne razmere
;
talna sestava
/
talna vlaga
♦
alp.
talni plaz
plaz, pri katerem zdrsnejo vse plasti snega
;
arhit.
talni načrt
tloris
;
talni zidec
zidec ob tleh na zunanjščini stavbe
;
geogr.
talna groblja
ali
talna morena
nanesen material pod ledenikom
;
talna voda
voda, ki se nabira nad neprepustnimi plastmi pod zemeljskim
površjem
;
geol.,
gozd.
talni monolit
vzorec tal, izrezan v navpični smeri
;
meteor.
talna megla
megla, ki leži na zemeljski površini le nekaj metrov visoko
;
petr.
talna plast
plast, nad katero ležijo vse druge plasti istih skladov
;
rib.
talni ribolov
ribolov, pri katerem vaba leži na dnu, navadno obtežena
;
talna hrana
hrana, ki jo ribe dobijo na dnu ali v vodi
;
šport.
talna telovadba
telovadba na tleh
talènt
1
-ênta
m
(
ȅ é
)
1.
velika prirojena sposobnost za določeno umsko ali fizično dejavnost,
dar:
imeti talent za glasbo
;
oblikovati, razvijati svoj talent
;
odkriti pri kom pesniški talent
;
talent za matematiko
●
ekspr.
zakopati svoj talent
narediti, povzročiti, da se ne uresniči
2.
ekspr.
kdor je posebno nadarjen za kaj:
iskati, odkrivati nove talente
;
biti velik slikarski talent
/
nastop mladih talentov
talènt
2
-ênta
tudi
-énta
m
(
ȅ é, ẹ́
)
pri starih Grkih
1.
denarna enota, 60 min:
dolžen je pet talentov
2.
utežna enota, približno 26 kg:
talent zlata
talentíran
-a -o
prid.
(
ȋ
)
posebno nadarjen za kaj:
talentiran glasbenik, pisatelj, športnik
;
talentiran učenec
talentíranost
-i
ž
(
ȋ
)
posebna nadarjenost za kaj:
občudovati igralčevo talentiranost
talíb
-a
m
(
ȋ
)
pripadnik fundamentalističnega islamskega gibanja v Afganistanu:
predstavnik, vodja talibov
;
boj proti talibom
/
afganistanski talib
talibán
-a
m
(
ȃ
)
pripadnik fundamentalističnega islamskega gibanja v Afganistanu:
polovico države znova nadzorujejo talibani
;
boj proti talibanom
/
afganistanski taliban
talibánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na talibane:
talibanski režim
;
talibanski upornik, voditelj
;
talibanska enota, milica, vojska
;
talibanska oblast, vlada
;
talibansko gibanje
talíbski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na talibe:
talibski napadi
;
talibski režim
;
talibski upornik
;
talibsko gibanje
talidomíd
-a
m
(
ȋ
)
farm.
pomirjevalno in uspavalno sredstvo z organsko spojino, ki povzroča
izmaličenost pri novorojenčkih:
jemati talidomid
talíge
-líg
ž
mn.
(
í ȋ
)
nar. prekmursko
samokolnica
:
vozil je gnoj v taligah
tálij
-a
m
(
á
)
kem.
mehka, na zraku neobstojna težka kovina bele barve, element Tl:
talij in kadmij
tálija
-e
ž
(
á
)
knjiž.,
ekspr.
gledališče
:
zgodovina naše talije
talíkati
-am
nedov.
(
ī
)
nar.
kotaliti
,
valiti
1
:
talikati kamenčke
talílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na taljenje:
talilni postopek
/
talilna peč
●
publ.
Amerika je talilni lonec jezikov in narodov
dežela, v kateri se prebivalci jezikovno in narodnostno stapljajo
♦
alp.
talilne ponvice
ponvaste vdolbine na snežni odeji, nastale zaradi neenakomernega
tajanja snega
;
fiz.
talilna toplota
toplota, ki je potrebna, da se 1 kg do tališča segrete trdne snovi
spremeni v tekočino
;
metal.
talilni lonec
posoda za taljenje kovin; talilnik
;
teh.
talilno lepilo
lepilo, ki lepi staljeno
;
talilno varjenje
varjenje, pri katerem se do tališča segreti deli spajajo brez
pritiska, udarcev
talílnica
-e
ž
(
ȋ
)
delavnica, obrat za taljenje:
talilnica bakra, srebra
;
talilnica za predelavo rude
talílnik
-a
m
(
ȋ
)
metal.
posoda za taljenje kovin:
grafitni talilnik
;
talilnik za žlahtne kovine
//
spodnji del talilne peči, plavža, kjer se zbira staljena kovina:
talílniški
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na talilnico ali talilništvo:
talilniški delavec
/
talilniška peč
talilna peč
talílništvo
-a
s
(
ȋ
)
predelovanje rude v talilnici:
rudarstvo in talilništvo
talílo
-a
s
(
í
)
metal.
snov, ki se dodaja drugi snovi, da se ta lažje stali:
uporabljati kaj za talilo
talín
-a
m
(
ȋ
)
bot.
rastlina s pernatimi listi in cveti brez cvetnih listov in z barvitimi
prašničnimi nitmi, Thalictrum:
rumeni talin
talína
-e
ž
(
í
)
teh.
staljena snov:
ohlajevati talino
;
aluminijeva talina
;
talina stekla
/
zvarna talina
iz katere nastane zvar
tálion
-a
m
(
ȃ
)
pravn.
povračilo, kaznovanje z enakim zlom:
pri zločinu je šlo za talion
;
pravo taliona
tálisman
-a
m
(
ȃ
)
predmet, ki se mu pripisuje čarovna moč in prinašanje sreče:
prstan je njegov talisman
;
pren.
imeti koga za talisman
talíšče
-a
s
(
í
)
fiz.
temperatura, pri kateri se ob navadnem tlaku trdna snov tali ali
tekočina strjuje:
tališče cinka, živega srebra
;
tališče in vrelišče
talíščen
-čna -o
(
ȋ
)
pridevnik od tališče:
tališčne spremembe
talítev
-tve
ž
(
ȋ
)
taljenje
:
talitev kovine
/
talitev ledenikov
talíti
-ím
nedov.
(
ī í
)
1.
delati, povzročati, da trdna snov zaradi toplote preide v tekoče
stanje:
taliti svinec, železo
;
ruda se tali
;
taliti se pri zelo visoki temperaturi
/
vosek se tali
topi
2.
tajati
:
sonce je talilo led
;
sneg se tali
talèč
-éča -e:
taleči se baker
taljèn
-êna -o:
voda je bila gosta kot taljen svinec
raztaljen, staljen
♦
metal.
taljeni magnezit
magnezit, ki je pripravljen s taljenjem
;
taljeno jeklo
jeklo, ki se pridobiva v staljenem stanju iz surovega železa
talívec
-vca
in
talílec -lca
[
taliu̯ca
]
m
(
ȋ
)
delavec pri talilni peči:
talivec kovin
tálja
-e
ž
(
ā
)
obl.
oprijet pas:
obleka s taljo
taljênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od taliti:
taljenje kovin
;
peč za taljenje rude
/
taljenje snega
taljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da taliti:
taljiva snov
;
taljiva žica pri varovalkah
♦
metal.
lahko taljive kovine
kovine, ki imajo tališče do 500 °C
;
težko taljive kovine
kovine, ki imajo tališče nad 1.500 °C
;
teh.
taljiva elektroda
elektroda iz taljive snovi, ki se uporablja za dodajni material
taljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost taljivega:
taljivost kovin
tálka
-e
ž
(
ȃ
)
ženska, ki iz (vojaško) nasprotne strani s svojim življenjem ali
prostostjo jamči za izpolnitev določenih zahtev:
teroristi so izpustili talko
;
obdržali so jo za talko
//
ženska, ki jo zlasti okupator določi za povračilno žrtev:
aretirali so jo in ustrelili kot talko
talkshow
tudi
tókšov
-a
[
tókšov-
]
m
(
ọ̑
)
radijska ali televizijska oddaja, v kateri se voditelj pogovarja z eno
ali več znanimi osebami;
pogovorna oddaja
:
gledati talkshowe
;
talkshowov se nikoli ne udeležuje
;
vabilo v talkshow
/
televizijski talkshow
tálmi
-ja
m
(
ȃ
)
nekdaj
zlitina bakra, cinka in enega odstotka zlata:
to je talmi, ne zlato
;
v prid. rabi:
okrasek iz talmi zlata
●
zastar.
izkazalo se je, da je talmi učenjak
nepravi, lažni
talmúd
in
tálmud -a
m
(
ȗ; ȃ
)
pri judih
zbirka verskih besedil, ki vsebujejo judovsko ustno izročilo in
razlage k Stari zavezi, nastalih od 1. stoletja pred našim štetjem do
5. stoletja našega štetja:
poznavalec talmuda
talmudíst
-a
m
(
ȋ
)
1.
pri judih
razlagalec talmuda:
znamenit talmudist
2.
knjiž.
dogmatik
:
nestrpen talmudist
;
politični talmudist
talmúdski
in
tálmudski -a -o
prid.
(
ȗ; ȃ
)
nanašajoč se na talmud:
talmudski predpisi
;
talmudska modrost
/
talmudska šola
judovska verska šola
tálnica
-e
ž
(
ȃ
)
geogr.
voda, ki se nabira nad neprepustnimi plastmi pod zemeljskim površjem:
izvir talnice
;
onesnaževanje, zniževanje talnice
talnína
-e
ž
(
ī
)
geol.
vse plasti, ki ležijo pod določeno plastjo kamnine:
talnina premogovega sloja
talón
-a
m
(
ọ̑
)
1.
igr.,
zlasti pri igrah s kartami
del kart, ki ostanejo po razdelitvi:
kupiti, vzeti karto iz talona
/
igra brez talona
2.
fin.
del vrednostnega papirja, ki obsega kupone:
zamenjati talon
//
del čekovne knjižice, ki ostane po izdaji čeka lastniku, čekovni
odrezek:
tálov
-a -o
prid.
(
ā
)
kem.,
v zvezi
talovo olje
olju podobna tekočina, ki nastane iz smole iglavcev pri izdelovanju
sulfatne celuloze:
uporaba talovega olja v industriji lakov
tálski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na talce ali talstvo:
strah pred talsko smrtjo
/
talski grobovi
tálstvo
-a
s
(
ȃ
)
dejstvo, da je kdo talec:
niso jih izpustili iz ujetništva zaradi talstva
/
jemali so jih v talstvo
za talce
tálus
-a
m
(
ȃ
)
bot.
ena ali več celic, ki predstavljajo rastlino brez korenin, stebla in
listov;
steljka
:
zgradba talusa
tàm
prisl.
(
ȁ
)
1.
izraža viden, od govorečega razmeroma oddaljen kraj, prostor
nahajanja, dogajanja česa, na katerega se usmerja pozornost koga:
poglej, tam leti letalo
;
pokazal je z roko: tam se je ponesrečil
;
znamenje, ki ga vidite tam, je zelo staro
/
tiste breze tam (ob robu gozda) se sušijo
;
tisto tam je ajda
;
pog.
vi tam pri vratih, pomaknite se naprej
/
kje je gledališče? Tam na drugi strani ceste
;
tam gori na vrhu so razvaline gradu
;
vidite, tam, kjer cesta zavije v hrib, je nevaren ovinek
;
na tistem vrhu tam zidajo kočo
/
tu je svet močviren, tam pa se dviga in je rodoviten
na tistem območju
/
tukaj pobarvaj zeleno, tam pa rumeno
;
cev tam pušča
2.
izraža iz položaja znan kraj, prostor nahajanja, dogajanja česa, na
katerem se govoreči ne nahaja:
pridite sem, kaj pa delate tam
/
tu v sobi je prijetno toplo, tam zunaj pa je mraz
;
kako živite tam pri vas
;
bila je noč, tam daleč je pokalo
;
to se je zgodilo tam nekje v Ameriki
/
star.
doma je tam od Gorice
iz Gorice, z Goriškega
/
ostanite tam, kjer ste
;
vedno se pojavi tam, kjer ga najmanj pričakujejo
;
kjer je prosila za pomoč, (tam) so ji pomagali
;
tam, kjer ne raste nič drugega, rastejo lišaji
/
kot poziv straže
stoj, kdo tam
/
z oslabljenim pomenom:,
pesn.
stoji, stoji tam beli grad
;
pog.
nič ne dela, samo (tam) okrog se potepa
3.
izraža iz sobesedila znan kraj, prostor nahajanja, dogajanja česa, na
katerem se govoreči ne nahaja:
padel je v jarek in tam obležal
;
staro hišo so podrli, prav tam bodo sezidali novo
na njenem mestu
;
preselil se je v mesto in se tam,
star.
le-tam zaposlil
/
poglej v slovar, kaj tam piše
/
stal je na balkonu in od tam opazoval povorko
/
zaposlil se je pri gradbenem podjetju in tam ostal do upokojitve
pri njem
4.
v zvezi s
tu
izraža mesto, ki je v predhodnem besedilu bolj oddaljeno:
če primerjamo to območje z obmorskim, vidimo, da so tu zime ostre,
tam pa mile
/
tu je pesnik uporabil drugačna izrazna sredstva kot tam
v prej omenjenem, obravnavanem delu
/
pripoved je nadaljeval tam, kjer je prejšnji dan končal
//
v zvezi s
tu, tukaj
izraža enega od več nedoločenih krajev:
srečali so tu samotnega pastirja, tam kakega turista
/
potres je zdaj tu zdaj tam, ne da se ga predvideti
;
tatvine so bile enkrat tukaj, enkrat tam
;
dela malo tukaj, malo tam, kakor se pokaže potreba
/
tu in tam je rastlo kako drevo
;
tu pa tam so plavali oblački
5.
nar.
tja
1
:
gremo tam
;
splezaj tam gor
6.
v zvezi
tam in tam
izraža kraj, ki je znan, a se noče, ne more imenovati:
rojen tam in tam
;
študiral tam in tam
;
doma od tam in tam
7.
nav. ekspr.
na tisti stopnji, v tistem stanju, položaju:
spet smo tam, kjer smo bili
;
zdaj so tam, ko jih nihče več ne upošteva
8.
z oslabljenim pomenom
poudarja približnost časovne določitve:
tam nekje jeseni bodo o tem razpravljali
;
obiskal jih bo tam okrog novega leta
;
tam sredi drugega meseca se otrok že nasmehne
●
ekspr.
ključ smo izgubili, zdaj smo pa tam
v neprijetnem, kočljivem položaju
;
ekspr.
potrebna je največja previdnost, če ne smo tam
bomo doživeli katastrofo
;
slabš.
kmalu bo tam, kjer ni muh
bo umrl
;
ekspr.
ranili so ga tam, kjer je najbolj občutljiv
naredili so tisto, kar ga je najbolj prizadelo
;
pog.
živi tam čez
v tujini
;
star.
potovali so sem pa tam
v različne smeri
;
star.
sem pa tam, tam pa tam so se zbrale v kavarni
sem in tja, kdaj pa kdaj
;
glej opombo 5 prav tam
pri navajanju vira
na istem kraju (v knjigi), v istem delu
;
ekspr.
tak je: danes tukaj, jutri tam
brez obstanka v istem kraju
tamagóči
-ja
m
(
ọ̑
)
elektronska igrača, ki na zaslonu prikazuje digitalne podobe bitja, za
katerega otrok skrbi podobno kot za hišnega ljubljenčka:
igrati se s tamagočijem
;
ljubljenček tamagoči
támar
-ja
m
(
á
)
1.
nar. severozahodno
ograjen prostor, v katerega se zapira živina;
staja
:
zapreti, zganjati govedo v tamar
;
ovčji tamar
2.
nar. koroško
preprosta stavba za bivanje živali:
številni tamarji na planini
tamarínda
-e
ž
(
ȋ
)
bot.
visoko tropsko drevo z rumenkastimi cveti, katerega plodovi se
uporabljajo v zdravilstvu in prehrani, Tamarindus indica:
poprovci in tamarinde
tamaríska
-e
ž
(
ȋ
)
bot.
zimzeleni grm ali drevo z zelo majhnimi listi in drobnimi cveti v
socvetjih, Tamarix:
pinije in tamariske
tamarískov
-a -o
(
ȋ
)
pridevnik od tamariska:
tamariskov grm
tamaríša
-e
ž
(
ȋ
)
bot.
zimzeleni grm ali drevo z zelo majhnimi listi in drobnimi cveti v
socvetjih, Tamarix:
támast
-a -o
prid.
(
á
)
nar. vzhodno
omotičen
,
mlahav
:
bil je ves tamast od ležanja
támbor
-ja
m
(
á
)
nekdaj
(vojaški) bobnar:
tambor monotono udarja na boben
;
četni tambor
tambúr
in
támbur -ja
m
(
ū; ā
)
1.
zastar.
(vojaški) boben:
udarjati na tambur, po tamburju
2.
nekdaj
(vojaški) bobnar:
pred četo je korakal tambur
tambúra
in
támbura -e
ž
(
ȗ; ȃ
)
nar. belokranjsko
tamburica
:
brenkati na tamburo
tamburáš
-a
m
(
á
)
kdor igra (na) tamburico:
nastop tamburašev
tamburáški
-a -o
(
á
)
pridevnik od tamburaš:
tamburaški zbor
tambúrati
-am
nedov.
(
ȗ
)
zastar.
igrati (na) tamburico:
rad je pel in tambural
tambúrica
in
támburica -e
ž
(
ȗ; ȃ
)
ljudsko glasbilo z 2 do 16 strunami, na katero se igra s trzalico:
brenkati, igrati na tamburico
tamburín
-a
m
(
ȋ
)
glasbilo iz ozkega valjastega oboda, v katerem so kovinske ploščice,
in ene same opne:
stresati tamburin
;
udarjati z roko na tamburin
;
plesalka s tamburinom
tamburína
-e
ž
(
ȋ
)
zastar.
tamburin
:
udarjati na tamburino
tambúrmajór
in
támburmajór -ja
m
(
ū-ọ̑; ā-ọ̑
)
nekdaj
vodja (vojaških) bobnarjev:
tamburmajor s palico z zlatim jabolkom
tàmkaj
prisl.
(
ȁ
)
star.
tam
:
glej, tamkaj gredo
/
doma je tamkaj med hribi
/
odšla sta na semenj. Tamkaj je bilo dosti živine
/
šla je tamkaj, kamor so šli drugi
tja
/
tamkaj od dvanajstega stoletja dalje
tàmkajšnji
-a -e
prid.
(
ȁ
)
ki je v tistem kraju, tam:
tamkajšnji prebivalci
;
tamkajšnje podnebje
tàmle
prisl.
(
ȁ
)
tam
:
glej ga, tamle gre
;
tamle imamo vse pripravljeno
;
poberi tamle tisto lopato
;
tamle nekaj vidim
/
kje je oče? Tamle na vrtu
;
tamle v senci počiva
;
tamle čez, tamle zgoraj so vaški gozdovi
/
pog.
ti tamle, pridi sem
tàmlele
prisl.
(
ȁ
)
ekspr.
tam
,
tamle
:
tamlele sem doma
;
vprašaj tistega tamlele
támo
prisl.
(
ȃ
)
zastar.
tam
:
tamo gori stoji grad
/
največji reveži so ljudje tamo, kjer je sovraštvo
támošnji
-a -e
prid.
(
ȃ
)
star.
tamkajšnji
:
tamošnji prebivalci
;
to je značilno za tamošnje razmere
tampón
-a
m
(
ọ̑
)
1.
zvitek gaze, vate za čiščenje okolice ran, zaustavljanje krvavitve,
vpijanje tekočine:
narediti tampon iz gaze
;
natlačiti tampone v nos
;
sterilni tamponi
2.
publ.
zaščitni, ločilni vmesni pas, območje:
narediti tampon med industrijskim in stanovanjskim delom naselja
/
naša država naj bi bila tampon med blokoma
3.
grad. žarg.
plast gramoza pod vrhnjo plastjo cestišča;
tamponski sloj
:
nanesti plast asfalta na tampon
tamponáda
-e
ž
(
ȃ
)
med.
zapolnitev s tamponom, tamponi, da se zaustavi krvavitev, odstrani
tekočina:
tamponada nosu, rane
tamponírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
med.
zapolniti kaj s tamponom, tamponi, da se zaustavi krvavitev, odstrani
tekočina:
tamponirati nos, rano
tampónski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na tampon:
tamponski zvitek
/
tamponska država
država, ki zaradi svojega položaja med dvema državama preprečuje
njune medsebojne spopade
♦
grad.
tamponski sloj
plast gramoza pod vrhnjo plastjo cestišča
tamtám
-a
m
(
ȃ
)
1.
glasb.
gong z zvokom nedoločene višine:
udarec na tamtam
2.
glasb.
lesen afriški boben:
z rokami udarjati na tamtam
;
bobnanje tamtamov
3.
publ.
hrup
,
trušč
:
s svojim prihodom je povzročil velik tamtam
/
z velikim tamtamom sprejeta razprava
táncati
-am
nedov.
(
ȃ
)
nižje pog.
skakati po eni nogi:
otrok tanca po pločniku
/
medved tanca v krogu
se prestopa z noge na nogo
/
tancati po eni nogi
tančíca
-e
ž
(
í
)
zelo tanka in redka tkanina:
kupiti tri metre tančice
;
rokavi iz tančice
/
ekspr.
obleči se v tančice
oblačila iz tančice
//
kos take tkanine, ki se uporablja zlasti za zakrivanje obraza:
nositi tančico
;
spustiti tančico čez obraz
;
klobuk s tančico
/
poročna, žalna tančica
//
ekspr.,
s prilastkom
kar je po prozornosti podobno tančici:
tančica dima, megle
;
škrlatne tančice večerne zarje
/
pokrajino je prekrivala tančica snega
tanka plast
;
pren.
vse je bilo zavito v tančico skrivnosti
●
ekspr.
odgrinjati tančico s česa
razkrivati kaj
;
knjiž.
ugotavljati stilne tančice besedila
odtenke
tančíčarica
-e
ž
(
ȋ
)
nav. mn.,
zool.
zelene ali rumenkaste žuželke z dolgimi nitastimi tipalnicami,
Chrysopidae:
bube, ličinke tančičaric
tančíčast
-a -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na tančico:
tančičasta obleka
/
tančičaste meglice
tančíčen
-čna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na tančico:
tančična obleka, zavesa
/
tančična tkanina
tančíčje
-a
s
(
ȋ
)
več tančic, tančice:
spustiti tančičje čez obraz
/
knjiž.,
ekspr.
tančičje dežja
tančína
-e
ž
(
í
)
knjiž.
odtenek
:
tančina rjave barve
/
pisava ne zaznamuje vseh glasovnih tančin
/
izpovedati vse tančine notranjega doživljanja
/
obvladati tančine skladbe
●
knjiž.
poznati kaj do vseh tančin
popolnoma, čisto
;
knjiž.
tančina črte
tankost
tandém
tudi
tándem -a
m
(
ẹ̑; ȃ
)
1.
kolo z dvema sedežema, nameščenima drug za drugim, dvosedežno kolo:
voziti se s tandemom
/
tekmovanje tandemov
dvojic, parov na tandemu
2.
publ.
skupaj nastopajoča dvojica, par:
trenutno sta najboljši košarkarski tandem
;
politika sta se predstavila kot najnovejši tandem
/
režiser je ustvaril dobro predstavo v tandemu s scenaristom
v sodelovanju
;
v prid. rabi:
tandem vožnja
♦
teh.
tandem stroj
nekdaj
parni stroj z dvema valjema, nameščenima drug za drugim na skupni
batnici; tandemski stroj
tandémski
tudi
tándemski -a -o
prid.
(
ẹ̑; ȃ
)
nanašajoč se na tandem:
tandemski modeli koles
/
tandemsko kolo
kolo z dvema sedežema, nameščenima drug za drugim, dvosedežno kolo
♦
teh.
tandemski stroj
nekdaj
parni stroj z dvema valjema, nameščenima drug za drugim na skupni
batnici
tánek
-nka -o
tudi
tènek
tudi
tenák tènka -o
in
-ó
[
druga oblika
tənək
]
prid.
, tánjši
(
á; ə̀ ȃ ə̀
)
1.
ki ima med najbližjima nasprotnima ploskvama razmeroma majhno
razsežnost;
ant.
debel
:
tanek kos kruha
;
tanek list, papir
;
tanka knjiga, pločevina, stena
;
tanka plast ledu
;
tanka tkanina
/
proti robovom tanjše leče
/
tanka bluza
iz tanke tkanine
;
tanke nogavice
//
ki ima glede na dolžino razmeroma majhen obseg, premer:
tanka nit, palica, veja, žica
;
plesti s pol številke tanjšimi pletilkami
;
tanko deblo
;
tanek kot las
/
tanki prsti
;
tanek vrat
/
tanek curek krvi
;
tanek steber dima
/
tanka črta
;
tanke obrvi, ustnice
2.
ekspr.
vitek
,
suh
:
visok tanek človek
;
tanko dekle
;
tanek kot prekla
/
bila je tanka čez pas
3.
zelo sposoben za sprejemanje dražljajev;
oster
:
tanek sluh, vid, voh
/
tanko uho
4.
knjiž.
izostren
,
prefinjen
:
imeti tanek čut za lepoto, pravičnost
;
s tankim posluhom predstaviti literarno delo
/
tanek humor
5.
ekspr.
(tonsko) visok:
govoriti, peti s tankim glasom
;
tanek jok, smeh
;
tanko cingljanje
6.
ekspr.
prosojen
,
rahel
:
tanka megla
;
tanka večerna zarja
/
skozi okno je prihajala tanka svetloba
7.
knjiž.
natančen
,
podroben
:
ta stvar je vredna tankega premisleka
;
tanjša raziskava je pokazala, da to ni res
●
ekspr.
rezati komu tanek kruh
dajati mu malo sredstev za življenje
;
pog.
ima tanek nos
zelo bistro, pravilno predvideva
;
knjiž.
tanek smehljaj
komaj opazen, zaznaven
;
ekspr.
zunaj brije tanek veter
oster, zelo mrzel
;
ekspr.
ta človek ima tanke živce
je zelo občutljiv, razdražljiv
;
ekspr.
imeti tanko denarnico
malo denarja
;
nar.
tanka kava
ne močna
;
knjiž.
človek tankih misli
pronicljiv, prodoren
;
ekspr.
tanka plast izobražencev
majhno število
;
knjiž.
človek tanke vesti
tankovesten
;
knjiž.,
ekspr.
bil je tankega zdravja
slabega, rahlega
♦
anat.
tanka povrhnjica
;
tanko črevo
začetni, ožji del črevesa
;
biol.
tanka kutikula
;
kozm.
tanka koža
koža s tanko povrhnjico in občutljiva na zunanje dražljaje
tánko
tudi
tenkó
prisl.
:
tanko govoriti, peti
;
tanko zapiskati
;
tanko narezane rezine
/
knjiž.:
tanko je premislil vsako besedo, preden je spregovoril
temeljito
;
tanko prisluhniti komu
zelo pazljivo
●
ekspr.
s samo pokojnino bom tanko piskal
bom živel slabo, v slabih gmotnih razmerah
tánki
tudi
tènki -a -o
sam.
:
knjiž.
tanka brije okrog oglov
oster, zelo mrzel veter
;
ekspr.
tanka mu prede
težko živi; je v neprijetnem, nevarnem položaju
;
ekspr.
na tankem je z denarjem
ima malo denarja
;
na tanko
tudi
na tenko
ekspr.
gre mu na tanko
slabo
;
razvaljati testo na tanko
tanko
;
na tanko se zasmejati;
prim.
natanko
tangenciálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
ki se dotika, dotikalen:
tangencialna ploskev
2.
les.
ki gre zunaj središča v smeri tangente:
tangencialne razpoke v lesu
/
tangencialni prerez debla
♦
fiz.
tangencialni pospešek
pospešek v smeri tangente na krivuljo, po kateri se giblje telo
;
tangencialna sila
sila, ki deluje v smeri tangente
;
geom.
tangencialna ravnina
dotikalna ravnina
tangenciálno
prisl.
:
tangencialno se dotikati česa
tángens
-a
m
(
ȃ
)
geom.,
v zvezi
tangens kota
število, določeno z razmerjem med dolžinama kotu nasprotne in kotu
priležne katete v pravokotnem trikotniku:
izračunati tangens kota
tangénta
-e
ž
(
ẹ̑
)
geom.
premica, ki se dotika krivulje ali ploskve, dotikalnica:
narisati tangento na krog
;
dotikališče tangente
/
tangenta krivulje, ploskve
tangénten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na tangento:
tangentna smer
/
tangentni četverokotnik, mnogokotnik
;
tangentni stožec
stožec, katerega premice tvorilke so tangente dane ploskve,
dotikalni stožec
♦
fiz.
tangentni pospešek
pospešek v smeri tangente na krivuljo, po kateri se giblje telo
tángice
-gic
ž
mn.
(
ȃ
)
spodnje hlače, ki ne prekrivajo zadnjice, ampak imajo na zadnji strani
in okoli pasu ozke trakove blaga:
ko se je sklonila, so ji tangice pogledale iz hlač
;
nositi tangice
;
črne, čipkaste tangice
;
moške tangice
;
tangice in modrček
tangírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
knjiž.
tikati se, zadevati:
to me ne tangira
/
gospodarske spremembe tangirajo delovno organizacijo
♦
geom.
imeti v skupni točki skupno tangento, dotikati se
tángo
-a
m
(
ȃ
)
zmerno hiter ples v dvodobnem taktu, po izvoru iz Južne Amerike:
plesati tango
/
argentinski tango
//
skladba za ta ples:
zvoki tanga
tángov
-a -o
(
ȃ
)
pridevnik od tango:
tangov korak
tanílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na tanjenje:
tanilni postopek
/
tanilno kladivo
tanín
-a
m
(
ȋ
)
kem.
organska snov trpkega okusa, ki se uporablja zlasti za strojenje,
čreslovina:
pridobivati tanin iz hrastovega lubja
;
raztopina tanina
/
tovarna tanina
tanínov
-a -o
(
ȋ
)
pridevnik od tanin:
taninov ekstrakt
tanínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na tanin:
taninski izvleček
♦
teh.
taninski les
les za pridobivanje tanina z izluževanjem
taníti
-ím
tudi
tániti -im
nedov.
(
ī í; á ȃ
)
knjiž.
tanjšati
:
taniti žico
;
taniti s kovanjem
/
taniti testo
valjati, vleči
/
plošča se proti robovom tani
♦
metal.
taniti kovino
dajati kovini obliko tankih lističev
tanjèn
-êna -o
tudi
tánjen -a -o:
tanjena pločevina
tanjênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od taniti:
tanjenje žice
/
tanjenje kovin
tánjšanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od tanjšati:
tanjšanje žice
tánjšati
-am
nedov.
(
ȃ
)
delati (bolj) tanko:
tanjšati nit, vitre, žico
/
tanjšati testo
valjati, vleči
●
podolžne črte postavo tanjšajo
jo delajo vitkejšo
tánjšati se
postajati tanjši:
snežna plast se je tanjšala
/
leče se proti robovom tanjšajo
so tanjše
tánk
-a
m
(
ȃ
)
1.
oklepno vozilo z gosenicami in zgornjim vrtljivim delom s topovsko
cevjo in včasih z mitraljezom:
streljati iz tanka
;
zlesti v tank
;
s tanki oborožena enota
;
ropot tankov
;
voznik tanka
;
napad na tanke
/
lahki, težki tank
2.
v vozilo vgrajena posoda za pogonsko gorivo:
napolniti tank z bencinom
;
prazen tank
;
tank avtomobila, letala
/
bencinski tank
//
velika zaprta kovinska posoda za hranjenje tekočin:
imeti v tankih mleko, vino
;
tanki in sodi
3.
navt.
zaprt prostor ali del zaprtega prostora pri plovilih za shranjevanje
ali prevažanje tekočin:
hraniti pitno vodo v tanku
;
tanki za tekoči tovor
;
tanki na tankerju
/
balastni tank
v katerega se načrpa morska voda za obremenitev premalo obtežene
ladje
;
vzgonski tanki doka
s katerimi se uravnava višina doka
tánkanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od tankati:
tankanje goriva
tánkati
-am
nedov.
(
ȃ
)
pog.
točiti gorivo:
med vožnjo so večkrat tankali
/
tankati bencin, nafto
●
pog.
spet so šli tankat
pit, popivat
tánker
-ja
m
(
á
)
ladja za prevoz nafte, tekočih goriv:
zgraditi tanker
;
prevažati nafto v tankerjih
;
tanker z nosilnostjo dvajset tisoč ton
tánkerski
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na tanker:
tankerski prevoz
/
varnost tankerske plovbe
/
tankerska pot
/
tankerska ladja
tanker
tankéta
-e
ž
(
ẹ̑
)
med drugo svetovno vojno
lahki tank italijanske izdelave:
kolona tankov in tanket
tankíst
-a
m
(
ȋ
)
vojak tankovske enote:
tankist je zlezel v tank
;
biti dodeljen k tankistom
tankístovski
-a -o
(
ȋ
)
pridevnik od tankist:
tankistovska oprema
tanko...
tudi
tenko...
[
druga oblika
tənko
]
prvi del zloženk
nanašajoč se na tanek:
tankodebeln, tankokožen, tankolas, tankonog, tankoplasten
;
tankočuten, tankoslušen, tankovestnost
tankočúten
tudi
tenkočúten -tna -o
[
druga oblika
tənkočutən
]
prid.
(
ū
)
1.
ki ima izostren, prefinjen čut za kaj:
tankočuten bralec, opazovalec
;
tankočuten estet, umetnik
/
tankočuten opis dogodka
izostren, prefinjen
;
tankočuten posluh za družbeno dogajanje
2.
knjiž.
rahločuten
,
obziren
:
tankočuten človek
;
biti tankočuten do bolnikov
/
tankočutno razumevanje ljudi
tankočútno
tudi
tenkočútno
prisl.
:
tankočutno opozoriti na kaj
tankočútje
tudi
tenkočútje -a
[
druga oblika
tənkočutje
]
s
(
ȗ
)
knjiž.
tankočutnost
:
umetnikovo tankočutje
tankočútnost
tudi
tenkočútnost -i
[
druga oblika
tənkočutnost
]
ž
(
ū
)
1.
lastnost, značilnost tankočutnega človeka:
tankočutnost umetnika
/
dogodke je opisal z veliko tankočutnostjo
;
jezikoslovna tankočutnost
2.
knjiž.
rahločutnost
,
obzirnost
:
tankočutnost se ne more družiti z grobostjo
tankokóžen
tudi
tenkokóžen -žna -o
[
druga oblika
tənkokožən
]
prid.
(
ọ̄ ọ̑
)
ki ima tanko kožo:
tankokožna žival
tankolás
in
tankolàs
tudi
tenkolás
in
tenkolàs -ása -o
[
tretja in četrta oblika
tənkolas
]
prid.
(
ȃ; ȁ á
)
ki ima tanke lase:
tankolaso dekle
/
pesn.
tankolasa breza
tankolupínast
tudi
tenkolupínast -a -o
[
druga oblika
tənkolupinast
]
prid.
(
í
)
ki ima tanko lupino:
tankolupinasto jabolko
;
tankolupinasto jajce
/
tankolupinasti oreh
tankonóg
tudi
tenkonóg -a -o
[
druga oblika
tənkonog-
]
prid.
(
ọ̑ ọ̄
)
ki ima tanke noge:
tankonoga žival
/
ekspr.
tankonogo stojalo za note
//
ekspr.
vitkonog
,
drobnonog
:
tankonogo dekle
tankonós
tudi
tenkonós -a -o
[
druga oblika
tənkonos
]
prid.
(
ọ̑ ọ̄
)
ki ima tanek nos:
tankonos človek
tankoplásten
tudi
tenkoplásten -tna -o
[
druga oblika
tənkoplastən
]
prid.
(
ā
)
ki je iz tanke plasti:
tankoplastna obloga za tla
♦
elektr.
tankoplastni upor
tankopŕst
tudi
tenkopŕst -a -o
[
druga oblika
tənkopərst
]
prid.
(
ȓ r̄
)
ki ima tanke prste:
bele tankoprste roke
tankosléden
tudi
tenkosléden -dna -o
[
druga oblika
tənkosledən
]
prid.
(
ẹ̄
)
knjiž.
zaradi ostrega voha sposoben dobro slediti:
tankosleden pes
tankoslúh
tudi
tenkoslúh -a -o
[
druga oblika
tənkosluh
]
prid.
(
ȗ ū
)
knjiž.
tankoslušen
:
tankosluha srna
/
tankosluho uho
tankoslúšen
tudi
tenkoslúšen -šna -o
[
druga oblika
tənkoslušən
]
prid.
(
ū
)
1.
ki ima oster sluh:
tako je tankoslušen, da sliši najmanjši šum
;
tankoslušna žival
/
tankoslušno uho
2.
knjiž.
ki ima izostren, prefinjen čut za kaj;
tankočuten
:
tankoslušen bralec
;
tankoslušen umetnik
/
bila je tankoslušna za krivice
tankoslúšno
tudi
tenkoslúšno
prisl.
:
tankoslušno prodreti v bistvo stvari
tankoslúšnost
tudi
tenkoslúšnost -i
[
druga oblika
tənkoslušnost
]
ž
(
ū
)
1.
lastnost, značilnost tankoslušnega človeka:
zaradi svoje tankoslušnosti je slišal najmanjši šum
2.
knjiž.
tankočutnost
:
z veliko tankoslušnostjo ocenjevati literarno delo
tankoslúten
tudi
tenkoslúten -tna -o
[
druga oblika
tənkoslutən
]
prid.
(
ū
)
knjiž.
tankočuten
:
tankoslutna ženska
/
tankosluten estetski čut
izostren, prefinjen
tankoslútnost
tudi
tenkoslútnost -i
[
druga oblika
tənkoslutnost
]
ž
(
ū
)
knjiž.
1.
tankočutnost
:
kritikova tankoslutnost
2.
rahločutnost
,
obzirnost
:
cenil je materino tankoslutnost
/
tankoslutnost njenega srca
tánkost
tudi
tènkost -i
[
druga oblika
tənkost
]
ž
(
á; ə̀
)
lastnost, značilnost tankega:
tankost blaga, vlaken
/
tankost črte
/
ekspr.
tankost sluha
ostrost
/
knjiž.
do tankosti je vse premislil
zelo natančno
tankosténski
tudi
tenkosténski -a -o
[
druga oblika
tənkostenski
]
prid.
(
ẹ̄
)
teh.
ki ima tanko steno:
tankostenska cev
tankoúmen
tudi
tenkoúmen -mna -o
[
druga oblika
tənkoumən
]
prid.
(
ú ū
)
knjiž.
bistroumen
,
ostroumen
:
tankoumno vprašanje
/
tankoumna ironija
tankoúmno
tudi
tenkoúmno
prisl.
:
tankoumno odgovoriti
tankoúmnost
tudi
tenkoúmnost -i
[
druga oblika
tənkoumnost
]
ž
(
ú
)
knjiž.
bistroumnost
,
ostroumnost
:
tankoumnost pri razčlenjevanju problema
/
tankoumnost vprašanja
tankovésten
tudi
tenkovésten -tna -o
[
druga oblika
tənkovestən
]
prid.
(
ẹ̄
)
zelo natančen, strog glede moralnosti svojega ravnanja:
tankovesten razsodnik
;
biti tankovesten pri kupčijah
;
glede zakonske zvestobe ni bil preveč tankovesten
//
ekspr.
zelo skrben, natančen:
tankovesten plačnik
;
pri svojem delu je zelo tankovesten
/
tankovesten pregled
tankovéstno
tudi
tenkovéstno
prisl.
:
tankovestno se držati navodil
;
tankovestno ravnati
tankovéstnež
tudi
tenkovéstnež -a
[
druga oblika
tənkovestnež-
]
m
(
ẹ̑
)
ekspr.
tankovesten človek:
imeti koga za tankovestneža
tankovéstnost
tudi
tenkovéstnost -i
[
druga oblika
tənkovestnost
]
ž
(
ẹ̄
)
lastnost, značilnost tankovestnega človeka:
muči se zaradi tankovestnosti
;
zdrava tankovestnost
//
ekspr.
velika skrbnost, natančnost:
tankovestnost prepisovalca
tankovíden
tudi
tenkovíden -dna -o
[
druga oblika
tənkovidən
]
prid.
(
í ī
)
knjiž.
ki zna natančno, zelo dobro opazovati:
tankoviden pisatelj
tankovídnost
tudi
tenkovídnost -i
[
druga oblika
tənkovidnost
]
ž
(
í
)
knjiž.
sposobnost človeka, ki zna natančno, zelo dobro opazovati:
tankovidnost izkušene ženske
tankovrát
in
tankovràt
tudi
tenkovrát
in
tenkovràt -áta -o
[
tretja in četrta oblika
tənkou̯rat
]
prid.
(
ȃ; ȁ á
)
ki ima tanek vrat:
tankovrat človek
/
tankovrata steklenica
tánkovski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na tank:
tankovski oklep
/
tankovsko in protiletalsko orožje
/
tankovski napad
;
tankovska zaseda
/
tankovske enote
♦
teh.
tankovske gosenice
tanljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
knjiž.
ki se da tanjšati:
tanljiva žica
♦
metal.
tanljiva kovina
kovina, ki se da oblikovati v tanke liste
tántal
-a
m
(
ȃ
)
kem.
zelo trda, težko taljiva kovina sive barve, element Ta:
vijak iz tantala
tántalov
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na tantal:
tantalova ruda
/
tantalov oksid
Tántalov
-a -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.,
ekspr.,
v zvezi
Tantalove muke
in
tantalove muke
muke koga, ki zaman želi dobiti, doseči to, kar je na dosegu:
to mu povzroča Tantalove muke
/
trpeti Tantalove muke
tántalski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.,
ekspr.
tak kot pri Tantalu:
tantalski napor
/
trpel je tantalske muke
Tantalove muke
tantáva
-e
ž
(
ȃ
)
nar. primorsko
skušnjava
:
mučila ga je tantava, da bi vstopil
tantiéma
-e
ž
(
ẹ̑
)
nav. mn.
1.
avtorjev delež od dohodka javno izvajanega umetniškega dela:
dobiti, izplačati tantieme
;
tantieme od uprizoritev igre
/
avtorske tantieme
2.
delež vodstvenega osebja pri dobičku delniške družbe:
prejeti tantieme
;
dividende in tantieme
tántigovati
-ujem
in
tantigováti -újem
nedov.
(
á; á ȗ
)
nar. dolenjsko
tožiti
,
tarnati
:
kaj bi tantigoval, saj nič ne pomaga
tántra
-e
ž
(
ȃ
)
starodavni indijski sistem obredov in tehnik, pri katerih se
ustvarjalna energija, božanska moč uporabljata za dosego višjih stanj
zavesti in razsvetljenja:
skrivnost tantre
;
tečaj tantre
tántričen
-čna -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na tantro:
tantrični kult
;
tantrični obredi
;
tantrična filozofija
/
tantrični budizem
tántrik
-a
m
(
á
)
kdor izvaja tantro:
srečanje tantrikov
;
jogiji in tantriki
taoíst
-a
m
(
ȋ
)
pripadnik taoizma:
taoisti in budisti
taoístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na taoiste ali taoizem:
oblačilo taoističnega duhovnika
;
taoistična miselnost
taoízem
-zma
m
(
ī
)
filoz.
nauk, ki ga je osnoval Lao-tse, razširjen zlasti na Kitajskem:
budizem in taoizem
tàp
medm.
(
ȁ
)
posnema zamolkel glas lahnega udarca, koraka pri lahki hoji:
stekla je čez cesto: tap, tap, tap
;
nestrpno je trkal s prsti po mizi: tap, tap
tápanje
tudi
tapánje -a
s
(
ā; ȃ
)
glagolnik od tapati, hoditi:
slišati je bilo tapanje bosih nog
/
opotekanje in tapanje v temi
tápas
-a
in
--
m
(
ȃ
)
španska jed, ki se navadno postreže kot prigrizek ob pijači:
odlični, okusni tapasi
;
pestra izbira različnih vrst tapasov
/
zabava s tapasi
na kateri se strežejo tapasi
/
španski tapas
tápati
1
-am
nedov.
(
á
)
zastar.
tapljati
,
tipati
:
tapal je z roko okrog sebe
tápati
2
-am
tudi
tapáti -ám
nedov.
(
ā ȃ; á ȃ
)
zastar.
1.
tiho hoditi:
v nogavicah je tapal po sobi
;
slišali so, kako tapajo po mehki zemlji
/
po deželi tapajo tihotapci
hodijo
2.
tavati
,
bloditi
:
med ruševinami so tapali žalostni starci
;
oprijemal se je zidov in tapal po mraku
tapajóč
-a -e:
tapajoči koraki
tapecíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od tapecirati:
tapeciranje sedežev
/
tapeciranje sten
tapecírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
oblagati z mehko podlogo, blaziniti:
tapecirati stole
2.
oblagati s tapetami:
tapecirati sobo
;
tapecirati steno
tapecíran
-a -o:
tapeciran sedež
;
tapecirana vrata
/
tapecirano pohištvo
oblazinjeno pohištvo
tapenáda
-e
ž
(
ȃ
)
gastr.
namaz iz kaper, oliv, inčunov in olivnega olja, po izvoru iz Provanse:
namazati testo s tapenado
;
žlica tapenade
;
morski sadeži s tapenado
tapét
-a
m
(
ẹ̑
)
knjiž.,
navadno v zvezi
biti na tapetu
biti obravnavan:
vprašanje je na tapetu
tapéta
-e
ž
(
ẹ̑
)
prevleka za stene, pohištvo:
izdelovati, polagati tapete
;
pokriti, prelepiti stene s tapetami
;
rožaste, vzorčaste tapete
;
vrste tapet
/
soba s svetlimi tapetami, s svetlo tapeto
/
lepiti tapeto od zgoraj navzdol
kos, pas tapet
/
pralne tapete
;
samolepilne tapete
●
ekspr.
tudi vi boste prišli na tapeto
tudi o vas bodo kritično govorili
;
ekspr.
biti na tapeti
biti obravnavan
tapétar
-ja
m
(
ẹ̑
)
kdor se poklicno ukvarja s polaganjem tapet:
soboslikar in tapetar
tapéten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na tapeto:
tapetni vzorci
/
tapetni zvitek
/
tapetni papir
;
tapetno blago
;
tapetno lepilo
tapetírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
oblagati s tapetami;
tapecirati
:
tapetirati steno
tapetíran
-a -o:
tapetirana soba
tapétnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
ženska, ki se poklicno ukvarja z izdelovanjem in popravljanjem
oblazinjenega pohištva, žimnic:
dati preobleči stole tapetnici
tapétnik
-a
m
(
ẹ̑
)
kdor se poklicno ukvarja z izdelovanjem in popravljanjem oblazinjenega
pohištva, žimnic:
najeti tapetnika
;
učiti se za tapetnika
tapétniški
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na tapetnike ali tapetništvo:
tapetniški izdelki
/
tapetniški žebelj
;
tapetniška šivanka
;
tapetniško blago, usnje
/
tapetniški tehnik
tapétništvo
-a
s
(
ẹ̑
)
obrt za izdelovanje in popravljanje oblazinjenega pohištva, žimnic:
ukvarjati se s tapetništvom
tápica
-e
ž
(
á
)
slabš.
neodločen, bojazljiv človek:
taka tapica ni zmožna junaških dejanj
;
bodi mož, ne tapica
;
mehkužna tapica
tapióka
-e
ž
(
ọ̑
)
v tropskem okolju
moka iz gomoljev manioka:
puding iz tapioke
tapír
-ja
m
(
í
)
zool.
v tropskih pragozdovih živeči sesalec z dolgim gobcem, Tapirus:
kopito tapirja
/
indijski tapir
tapiseríja
-e
ž
(
ȋ
)
ročno tkana, navadno stenska preproga s figuralnimi, rastlinskimi
motivi:
dvorano so krasile tapiserije
;
razstava tapiserij
//
ed.
umetnost, ki se ukvarja z izdelovanjem takih preprog:
področji njegovega ustvarjanja sta slikarstvo in tapiserija
/
razstava sodobne tapiserije
tapisóm
-a
m
(
ọ̑
)
obloga iz plasti sintetičnih vlaken, ki so z iglanjem pritrjene na
podlago, iglana talna obloga:
polagati tapisom
;
pokriti tla s tapisomom
;
svetel tapisom
;
tapete in tapisom
tapisón
-a
m
(
ọ̑
)
pog.
tapisom
:
polagati tapison
tápka
-e
ž
(
á
)
slabš.
neodločen, bojazljiv človek:
to tapko lahko vsak pregovori
/
kot psovka
ti že ne boš vpil name, tapka
tápkanje
tudi
tapkánje -a
s
(
ȃ; ȃ
)
glagolnik od tapkati:
tapkanje po stopnišču
/
tapkanje pasjih tac
/
s tapkanjem je umiril konja
tápkati
-am
tudi
tapkáti -ám
nedov.
(
ȃ; á ȃ
)
ekspr.
1.
tiho hoditi:
v copatah je tapkala po hodniku
;
tapkati po preprogi
/
slišal je, kako lahni koraki tapkajo za njim
/
tapkati po hribovskih poteh
hoditi
;
tiho je tapkal po ulici
2.
večkrat zapovrstjo na rahlo in hitro dotakniti se zlasti z roko:
s kazalcem je tapkal po cigareti
;
tapkati se s prstom po ustnicah
/
ljubeče ji je tapkala roko
trepljala
;
tapkal je s prsti po mizi
bobnal
tapkajóč
-a -e:
tapkajoči koraki
tapljánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od tapljati:
prijateljsko tapljanje
;
tapljanje in božanje
/
tapljanje mačke
/
tapljanje čeveljčkov
tapljáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
1.
večkrat zapovrstjo na rahlo in hitro dotakniti se zlasti z roko:
tapljala ga je po roki
;
tapljati konja po vratu
/
z brisačo se je tapljala po obrazu
/
spodbudno ga je tapljal po ramenu
trepljal
●
ekspr.
mravlje tapljajo s tipalnicami
tipajo
2.
ekspr.
tiho hoditi:
veselo je tapljal in drobil okoli
;
jagnje je tapljalo zraven matere
/
slišal ga je, kako taplja po stopnicah
tápniti
-em
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
na rahlo udariti:
ljubeče ga je tapnila po licu
taponíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od taponirati:
taponiranje okoli oči
taponírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
kozm.
večkrat zapovrstjo na rahlo in hitro dotakniti se z blazinicami
prstov:
taponirati okolico ust
tára
-e
ž
(
ā
)
teža embalaže:
odšteti taro od bruto teže
;
vpisati taro
tarantás
-a
m
(
ȃ
)
v ruskem okolju,
nekdaj
voz za prevažanje ljudi:
zapreči trojko v tarantas
;
pripeljati se s tarantasom
tarantéla
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
zool.
velik, rjav strupen pajek, živeč v Sredozemlju, Lycosa tarentula:
pičila ga je tarantela
;
raziskovalec tarantel
2.
živahen južnoitalijanski ljudski ples v šestosminskem ali triosminskem
taktu:
plesati tarantelo
taratájka
-e
ž
(
ȃ
)
v ruskem okolju
lahek dvokolesni voz:
peljati se s taratajko
tárbuš
in
tarbúš -a
m
(
ȃ; ȗ
)
v arabskem okolju
fesu podobno pokrivalo:
pokriti se s tarbušem
tárča
-e
ž
(
ȃ
)
1.
predmet, v katerega se strelja za vajo, na tekmovanju:
postaviti tarče
;
zgrešiti tarčo
;
streljati v tarčo
;
papirnata tarča
;
tarča na lepenki
/
kupiti tarčo
predmet z narisanimi koncentričnimi polji za vajo v streljanju
//
navadno v povedni rabi
predmet, v katerega se strelja:
umikajoči se so bili tarča sovražnika
;
letala so si za tarčo izbrala most
/
postojanka je postala tarča napadov
♦
fiz.
priprava, na katero se usmeri curek delcev pri proučevanju reakcij
med delci in atomi, atomskimi jedri
2.
ekspr.,
v povedni rabi
oseba, stvar, na katero se nanaša kako negativno dejanje:
biti tarča šal, zbadljivk
;
njihovo ravnanje je postalo tarča kritike, napadov
tárčen
-čna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
ki ima točno določen cilj, namen:
tarčna zdravila
;
tarčno zdravljenje
2.
nanašajoč se na stvar, na katero je usmerjeno kako dejanje:
poleg tarčnih se v ribiške mreže ujamejo tudi organizmi, ki
neposredno niso ribiški cilj
3.
nanašajoč se na tarčo:
tarčni lokostrelec
;
tarčno lokostrelstvo
taríf
-a
m
(
ȋ
)
zastar.
tarifa
:
plačilo po določenem tarifu
tarífa
-e
ž
(
ȋ
)
1.
seznam storitev z navedbo cen:
objaviti, sestaviti tarifo
;
nosaška, odvetniška, poštna tarifa
;
telefonska, železniška tarifa
;
tarifa za bančne storitve
;
veljavnost tarife
//
seznam elementov z ustreznimi cenami za obračunavanje porabe,
uporabe česa:
vodarinska tarifa
;
tarifa za električno energijo, stanarino
//
cena, določena v takem seznamu:
zvišati tarifo
;
plačati po tarifi
;
nizke tarife za morski promet
2.
navadno s prilastkom
seznam predmetov, storitev, za katere se plača davščina, z navedbo
višine davščine na enoto:
sprejeti carinsko tarifo
;
davčna, uvozna tarifa
♦
ekon.
mezdna tarifa
po kateri se plača delavcu mezda
;
žel.
diferencialna tarifa
večja ali manjša od tiste, ki splošno velja
tarífen
-fna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na tarifo:
tarifni predpis
;
tarifna postavka
♦
pravn.
tarifni pravilnik
do 1961
pravilnik, ki vsebuje osnove za določanje osebnega dohodka delavca
v gospodarskih organizacijah
tarifêr
-ja
m
(
ȇ
)
uslužbenec, ki preverja obračune storitev glede na tarifo:
delovno mesto tariferja
tarifírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
določiti plačilo po tarifi:
tarifirati storitev
tarifíran
-a -o:
visoko tarifirano blago
tarírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
določiti taro:
tarirati železniški vagon
tárnanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od tarnati:
s tarnanjem ni mogoče ničesar spremeniti
;
tarnanje nad usodo
/
stokanje in tarnanje
tárnati
-am
nedov.
(
ȃ
)
govoriti, pripovedovati o svojih skrbeh, težavah, trpljenju:
tarnal bi, če bi kaj pomagalo
;
tarnal je, da težko živi
;
tarnati o hudih časih, nad pomanjkanjem
;
nič hudega mu ni, preveč tarna
/
v pismih samo tarna
/
tarnala je, da skoraj nič ne vidi
pritoževala se je
//
z besedami, glasovi izražati telesno ali duševno bolečino:
ranjenci so vzdihovali in tarnali
;
ekspr.
tarnala je, da bi se je kamen usmilil
zelo
tarnáje
:
tarnaje je hodila po sobi
tarnajóč
-a -e:
tarnajoč glas
;
tarnajoča ženska
;
tarnajoče pismo
;
prisl.:
tarnajoče pripovedovati
tárnavec
-vca
m
(
ȃ
)
knjiž.
kdor (rad) tarna:
tolažiti tarnavca
tarók
-a
m
(
ọ̑
)
družabna igra s štiriinpetdesetimi kartami, od katerih jih je
enaindvajset z rimsko številko:
igrati tarok
;
partija taroka
/
iti na tarok
;
vabil ga je k taroku
●
pog.
sedla sta in vrgla tarok
začela igrati tarok
//
igr.
vsaka igralna karta pri taroku z rimsko številko in škis:
izigrati tarok
;
bil je brez tarokov
;
v prid. rabi:,
igr.
tarok karte
karte, ki se uporabljajo pri igranju taroka
tarokírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
igrati tarok:
povabiti koga tarokirat
;
tarokirati s prijatelji
tarokíst
-a
m
(
ȋ
)
kdor igra tarok:
družba tarokistov
tarót
-a
m
(
ọ̑
)
oseminsedemdeset igralnih kart, ki se uporabljajo zlasti za
vedeževanje:
vedeževalka je brala prihodnost iz tarota
/
karte za tarot
;
v prid. rabi:
tarot karte
tárpan
in
tarpán -a
m
(
ȃ; ȃ
)
zool.
konju podobna izumrla žival, Equus caballus:
v azijskih stepah živeči tarpani
tartán
-a
m
(
ȃ
)
šport.
umetna masa za prekrivanje atletskih stez, zaletišč:
polaganje tartana
tartána
-e
ž
(
ȃ
)
1.
rib.
manjša vlačilna mreža za lov ob obali:
vleči tartano
2.
navt.,
nekdaj
manjša tovorna ali ribiška ladja z latinskim jadrom na glavnem jamboru
in prečko na poševniku:
galeje in tartane
tartánski
-a -o
(
ȃ
)
pridevnik od tartan:
tartanska atletska steza
tartíf
tudi
tartuffe -a
[
druga oblika
tartíf
tudi
tartúf
]
m
(
ȋ; ȗ
)
knjiž.
hinavec
,
licemerec
:
v kuto preoblečen tartif
;
moderni tartifi
tartífovski
tudi
tartuffovski -a -o
[
druga oblika
tartífou̯ski
tudi
tartúfou̯ski
]
prid.
(
ȋ; ȗ
)
knjiž.
tak kot pri Molièrovem Tartuffu:
tartifovsko pretvarjanje
tartífovstvo
tudi
tartuffovstvo -a
[
druga oblika
tartífou̯stvo
tudi
tartúfou̯stvo
]
s
(
ȋ; ȗ
)
knjiž.
ravnanje ali vedenje, značilno za Molièrovega Tartuffa:
aktualnost tartifovstva
tartífski
tudi
tartufski -a -o
[
druga oblika
tartífski
tudi
tartúfski
]
prid.
(
ȋ; ȗ
)
knjiž.
1.
tak kot pri Molièrovem Tartuffu:
tartifska dvoličnost
2.
hinavski
,
licemerski
:
tartifski človek
tartrát
-a
m
(
ȃ
)
kem.
sol vinske kisline ali njen ester:
kalijev tartrat
tartúf
-a
m
(
ȗ
)
užitna goba, ki raste pod zemljo in je podobna krompirjevim gomoljem,
gomoljika:
dresirati pse za iskanje tartufov
/
na jed naribati tartufe
;
olje iz tartufov
;
široki rezanci s tartufi
/
beli tartuf
z gladko rumenkasto rjavo ali sivkasto zeleno zunanjostjo
;
črni tartuf
s temno rjavo ali črnkasto bradavičasto zunanjostjo
tartufáta
-e
ž
(
ȃ
)
gastr.
namaz, omaka iz tartufov, z dodatki drugih gob, oliv:
domača tartufata
;
žlica tartufate
;
ravioli, rižota s tartufato
tartuffe
ipd.
gl.
tartif
ipd.
tárzanski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
tak kot pri Tarzanu:
tarzanski krik
;
tarzanska postava
tása
-e
ž
(
á
)
pog.
okrogla ali podolgovata plitva posoda za prenašanje in serviranje
jedi;
pladenj
:
postaviti kozarce na taso
;
prinesti kosilo na tasi
;
kovinska, steklena tasa
;
ovalna tasa
tást
-a
m
(
ȃ
)
ženin ali možev oče:
skrbeti za tasta
;
odnosi med zetom in tastom
tastatúra
-e
ž
(
ȗ
)
1.
tipke pri pisalnem, stavnem stroju;
tipkovnica
,
tipkalnica
:
čistiti tastaturo
;
teleprinterska tastatura
;
tastatura pisalnega stroja, računalnika
;
razporeditev tipk na tastaturi
2.
knjiž.
bele in črne tipke pri klavirju, orglah, čembalu;
klaviatura
:
pianistova roka hiti po tastaturi
táster
-ja
m
(
á
)
1.
stikalo s tipko:
vrtljivo stikalo in taster
2.
del naprave, na katerega se pritiska pri oddaji besedila z Morzejevo
abecedo:
pritisniti na taster
tášča
-e
ž
(
á
)
ženina ali moževa mati:
zgodbe o hudih taščah
;
snaha in tašča
táščica
-e
ž
(
á
)
majhna ptica pevka z rjavo rdečim oprsjem in čelom:
taščice se oglašajo ček ček
;
taščica in penica
/
rdečegrla taščica
♦
zool.
modra taščica
majhna ptica pevka z modrim oprsjem, Luscinia svecica
táščičin
-a -o
(
ā
)
pridevnik od taščica:
taščičino gnezdo
táščin
-a -o
prid.
(
ā
)
1.
nanašajoč se na taščo:
taščin odnos do snahe
2.
v zvezi
taščin jezik
sobna rastlina z mesnatimi, črtalastimi, pokončnimi listi,
vrtn.
sansevierija
:
praprot, vijolica in taščin jezik
tašízem
-zma
m
(
ī
)
um.
umetnostna smer v slikarstvu sredi 20. stoletja, temelječa na učinku
barvnih lis:
predstavnik tašizma
;
tašizem in informel
táška
-e
ž
(
ȃ
)
nižje pog.
1.
torbica
:
izgubila je taško z dokumenti
2.
aktovka
1
:
poslovna taška
tát
-ú
tudi
-a
m
,
mn.
tatôvi
stil.
táti,
im. mn. stil.
tatjé
(
ȃ
)
1.
kdor krade:
tat je pobegnil
;
izslediti, prijeti, zalotiti tatu
;
varovati pred tatovi
;
izurjen tat
;
kurji, živinski tat
;
tatovi drevesc
;
tatovi in pretepači
;
plazi se kakor tat
/
ekspr.:
literarni tat
;
lovski tat
divji lovec
/
kot psovka
tat tatinski
●
prilika dela tatu
priložnosti se je težko ubraniti
;
preg.
tatiče obešajo, tatove izpuščajo
za manjši prestopek se navadno huje kaznuje kot za velik
2.
ekspr.
kdor povzroči, da kdo izgubi zlasti določene moralne kvalitete:
tat dobrega imena
;
šalj.
veseljak in devištva tat
/
tat njihove sreče
táta
-a
tudi
-e
m
(
á
)
v meščanskem okolju
ata
,
oče
:
daj tatu copate
;
poljubi svojega tata
/
kot nagovor
tata, kupi mi čokolado
tatárec
-rca
m
(
ȃ
)
pog.
sesekljan surov goveji file z začimbami;
tatarski biftek
:
namazati kruh s tatarcem
;
kruhek s tatarcem
/
lososov tatarec
;
tatarec iz brancina, šitak
tatárski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na Tatare:
tatarski jezik
/
tatarsko naselje
/
tatarsko plenjenje
/
tatarski biftek
sesekljan surov goveji file z začimbami
;
tatarska omaka
majonezna omaka s kislimi kumaricami, kaprami, peteršiljem in
čebulo
♦
bot.
tatarski javor
divji ali kultivirani javor z neenakomerno nazobčanimi listi in
belimi cveti v pokončnih socvetjih, Acer tataricum
;
tatarska ajda
njivski plevel med ajdo, Fagopyrum tataricum
tatárščina
-e
ž
(
ȃ
)
tatarski jezik:
prevesti v tatarščino
tátek
-tka
m
(
ȃ
)
v meščanskem okolju
atek
,
očka
1
:
tatka vprašaj za dovoljenje
táti
-ja
m
(
ȃ
)
v meščanskem okolju
atek
,
očka
1
:
kam je šel tati
tatíca
-e
ž
(
í
)
ženska, ki krade:
prijeti tatico
/
ekspr.
lisica je zvita tatica
/
kot psovka
posestva si se polakomnila, tatica
tatìč
-íča
m
(
ȉ í
)
manjšalnica od tat:
tatič klobas
●
preg.
tatiče obešajo, tatove izpuščajo
za manjši prestopek se navadno huje kaznuje kot za velik
tatín
-a
m
(
ȋ
)
slabš.
tat
,
kradljivec
:
tatina so prijeli
tatínec
-nca
m
(
ȋ
)
slabš.
tat
,
kradljivec
:
tatinci in goljufi
tatínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na tatove ali tatinstvo:
tatinska dejavnost
/
tatinski namen
/
tatinske oči
/
tatinska previdnost
//
ki krade:
ima tatinskega soseda
;
zašel je v tatinsko družbo
/
ekspr.
tatinska lisica, sraka
/
kot psovka:
tat tatinski
;
seme tatinsko
tatínsko
prisl.
:
tatinsko se plaziti v hišo
;
tatinsko pohlepne oči
tatínstvo
-a
s
(
ȋ
)
dejavnost tatov:
preganjati tatinstvo
/
pripisovali so mu tatinstvo
;
zavesti koga v tatinstvo
/
zaprli so ga zaradi tatinstev
kraj, tatvin
tátovski
-a -o
(
ȃ
)
pridevnik od tat:
tatovska druščina
tátra
-e
ž
(
ȃ
)
avtomobil češke tovarne Tatra:
pripeljal se je v stari, prostorni tatri
;
prevažati les s tatro
tátrman
-a
m
(
ā
)
nar.
1.
strašilo
:
postaviti tatrmana na njivo
;
drži se kot tatrman
2.
koroško
navadno kot glava oblikovan končni del cevi pri vodnjaku, koritu:
voda teče iz tatrmana
;
tatrman s človeško glavo
;
studenec s tatrmanom
tatú
tudi
tattoo
-ja
[
tatú
]
m
(
ȗ
)
neizbrisna podoba, znak na koži, ki nastane s tetoviranjem;
tetovaža
:
črnilo na tatujih lahko povzroči infekcijo
;
tatu na čelu, hrbtu, nogi, roki
/
cene izdelave, odstranjevanja tatujev
//
temu podobna neobstojna podoba, znak na koži:
otroci so izdelovali okraske in risali tatuje
tatvína
-e
ž
(
í
)
odvzem česa s prisvojitvenim namenom na skrivaj in brez dovoljenja in
vednosti lastnika:
tatvine so se razširile po mestu
;
prijaviti tatvino
;
biti zaprt zaradi tatvine
;
tatvine v trgovinah
/
storiti, zagrešiti tatvino
/
zalotili so ga pri tatvini
kraji
/
drobna tatvina
/
duhovna tatvina
♦
pravn.
roparska tatvina
pri kateri zasačeni tat uporabi silo ali ogroža življenje koga, da
bi obdržal ukradeno stvar
;
simulirana tatvina
z namenom, da se prikrije poneverba
;
vlomna tatvina
izvršena z vlomom
taunus
-a
[
táu̯nus
]
m
(
ȃ
)
osebni avtomobil nemške tovarne Ford:
voziti se s taunusom
;
dobro ohranjen taunus
távanje
-a
s
(
ā
)
1.
glagolnik od tavati:
tavanje taboriščnikov po dvorišču
/
tavanje po mestnih ulicah
;
brezdelno tavanje
/
teoretično tavanje
2.
knjiž.
negotovost
,
nejasnost
:
glede tega je še mnogo tavanja
;
dvomi in tavanja
távati
-am
nedov.
(
ā
)
1.
hoditi počasi, z negotovimi koraki:
jetnik je taval pred njim
;
taval je v temi in tipal, da bi prišel do vrat
;
obupan je taval v gostilno
;
pren.
človeštvo zmedeno tava v prihodnost
2.
hoditi brez cilja, brez orientacije:
zamišljen je taval po mestu
/
tavati po svetu
/
ekspr.
pogled mu je taval po poljih
;
pren.
njegova domišljija nemirno tava
3.
ekspr.
biti v negotovosti:
niso se znašli in so tavali
;
če bodo zavrgli to teorijo, bodo spet tavali
//
z oslabljenim pomenom,
v zvezi z
v
izraža stanje, kot ga določa samostalnik:
tavati v negotovosti
;
tavati v zablodi, zmotah
;
ljudstvo je tavalo v temi
tavajóč
-a -e:
tavajoč tipati
;
tavajoč otrok
;
tavajoča misel
;
sam.:
slediti tavajočemu
tavêrna
-e
ž
(
ȇ
)
gostilna
,
krčma
:
stopil je v taverno
tavmatúrg
-a
m
(
ȗ
)
knjiž.
čudodelnik
:
pohabljenci niso pričakovali tavmaturga, potrebovali so človeka
tavoléta
-e
ž
(
ẹ̑
)
les.
zelo tanka bukova ali jelova deska za zaboje zlasti za južno sadje:
ladijski pod, tavolete in drugi žagarski izdelki
tavtologíja
-e
ž
(
ȋ
)
1.
lit.
opisovanje česa z različnimi besedami istega pomena, istorečje:
uporabljati tavtologije
;
stilna vrednost tavtologij
;
navesti za primer tavtologijo: globoko seči do srca
2.
filoz.
sodba, v kateri ima predikat isti pomen kot subjekt:
osnovna načela logike so tavtologije
tavtolóški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na tavtologijo:
tavtološka izjava
/
tavtološka zveza
tavtolóško
prisl.
:
tavtološko izrečen stavek
tavtosilábičen
-čna -o
prid.
(
á
)
jezikosl.
ki pripada istemu zlogu, istozložen:
tavtosilabični glas
távžent
1
-a
[
tau̯žənt
]
m
(
ȃ
)
nav. mn.,
nižje pog.,
z rodilnikom
nedoločena večja količina;
tisoč
1
:
tavženti kobilic so se spustili na polja
/
takih ljudi je na tavžente
●
nižje pog.
dekle ima tavžente
je bogato
távžent
2
--
[
tau̯žənt
]
štev.
(
ȃ
)
nižje pog.
1.
tisoč
3
:
a)
v samostalniški rabi:
šteti do tavžent
;
dva tavžent in tri tavžent je pet tavžent
b)
v prilastkovi rabi:
plačati točno tavžent evrov
;
bilo je od dva do tri tavžent ljudi
;
te spremembe so nastale v nekaj tavžent letih
/
tudi sklonljivo
v pet tavžent(ih) primerih
/
elipt.
za to boš plačal dva tavžent
dva tisočaka
/
kot vzklik
tavžent hudičev, ti kaj koristi, če si pošten
2.
izraža nedoločeno večjo količino:
tavžent ljudi me je že to vprašalo
;
imeti tavžent opravkov
távžentróža
-e
[
tau̯žəntroža
]
ž
(
ȃ-ọ̑
)
zdravilna rastlina z drobnimi rožnatimi cveti:
tam raste tavžentroža
;
nabirati tavžentrože
//
posušeni deli te rastline:
skuhati čaj iz tavžentrož
/
pog.
piti tavžentrožo
čaj iz tavžentrože
taylorizem
-zma
[
tejlorízəm
]
m
(
ī
)
ekon.
načela organizacije dela in plačevanja delavcev, ki jih je vpeljal
ameriški inženir Taylor:
vplivi taylorizma
TBC
in
tbc --
[
tẹbẹcé
tudi
təbəcə̀
]
ž
(
ẹ̄; ə̏
)
krat.
tuberkuloza
:
imeti hudo TBC
;
prvi del zloženk:
TBC-bolnik
;
TBC-obolenje
tè
1
prisl.
(
ȅ
)
nar. štajersko
1.
tedaj
,
takrat
:
te nisem bil doma
/
kaj te misliš narediti
tedaj, torej
2.
v vezniški rabi
tedaj
,
torej
2
:
nič ni pisal, te ga ne bo
/
če mi ne vemo, te pa ti povej
tedaj, potem
/
te pa srečno
3.
ter
3
,
in
:
pridejo te ga vprašajo
tè
2
medm.
(
ȅ
)
1.
izraža omalovaževanje, zavračanje govorjenja koga:
te, nič ne bo s temi načrti
2.
izraža pomislek, dvom, zaskrbljenost:
te, te, če bi mati izvedela, s kom se sestaja njena hči
3.
izraža (zadržano) pritrjevanje:
saj pravim, te, te, te, kar na lepem se nekaterim nasmehne sreča
4.
izraža občudovanje:
te, te, te, lepo hišo imaš
/
te, te, te, mlaska z ustnicami
teambuilding
in
tímbílding -a
[
tímbílding-
]
m
(
ȋ-ȋ
)
skupek športnih in družabnih programov, ki so namenjeni spodbujanju
motivacije skupine, navadno zaposlenih v nekem podjetju:
če je teambuilding uspešen, zaposleni pridobijo novo znanje in
izkušnje
;
izvajati teambuilding
;
delavnice in teambuilding
;
v prid. rabi:
teambuilding program
teáter
-tra
m
(
á
)
1.
pog.
gledališče
:
delati, igrati v teatru
/
teater je poln
/
eksperimentalni teater
;
teater absurda
/
po teatru so se zbrali v kavarni
po dramski predstavi
2.
pog.,
ekspr.
hrupno, zelo opazno, na učinek preračunano nastopanje, dogajanje:
ne verjemite solzam in kričanju, vse to je le teater
;
kaj pomeni ta teater
/
delati, igrati teater
teatrálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
značilen za gledališče, igranje, gledališki:
teatralni vidik dramskega dela
;
teatralen in literaren
/
teatralni rekviziti
2.
ekspr.
narejen, izumetničen in preračunan na učinek:
teatralna kretnja
;
teatralno vedenje
teatrálno
prisl.
:
teatralno govoriti
;
teatralno razigrana uprizoritev
teatráličen
-čna -o
prid.
(
á
)
1.
značilen za gledališče, igranje, gledališki:
teatralični odrski blišč
2.
ekspr.
narejen, izumetničen in preračunan na učinek:
teatralično govorjenje
teatrálično
prisl.
:
teatralično kriliti z rokami
teatráličnost
-i
ž
(
á
)
lastnost, značilnost teatraličnega:
teatraličnost dramskega dela
/
odigrati vlogo brez zlagane teatraličnosti
/
ekspr.
govornikova teatraličnost
teatrálik
-a
m
(
á
)
gled.
kdor (rad) igra teatralno, poudarjeno gledališko:
ta igralec je teatralik
//
kdor piše teatralna, poudarjeno gledališka dela:
ta dramatik je teatralik
teatrálika
-e
ž
(
á
)
kar je teatralno, poudarjeno gledališko:
uprizoritev se bliža teatraliki
;
obvladati teatraliko
;
cenena, igriva teatralika
;
teatralika drame, predstave
/
igrati brez teatralike
/
zunanja teatralika
//
ekspr.
kar je teatralno, preračunano na učinek:
govorniška, ženska teatralika
teatralizírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
knjiž.
1.
oblikovati, predstavljati s teatralnimi, gledališkimi sredstvi:
dramatik, igralec, režiser je prizor teatraliziral
2.
ekspr.
nastopati teatralno, preračunano na učinek:
ženska rada teatralizira
teatralizíran
-a -o:
teatraliziran prizor
;
teatraliziran igralski temperament
teatrálnost
-i
ž
(
ȃ
)
lastnost, značilnost teatralnega:
teatralnost dramske vloge
/
ekspr.
govornikova teatralnost
teatrológ
-a
m
(
ọ̑
)
strokovnjak za teatrologijo:
gledališki kritiki in teatrologi
teatrologíja
-e
ž
(
ȋ
)
veda o gledališki umetnosti:
študij teatrologije
;
center, inštitut za teatrologijo
;
dramaturgija in teatrologija
teatrolóški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na teatrologe ali teatrologijo:
teatrološka dela
/
teatrološke zakonitosti
teatromán
-a
m
(
ȃ
)
ekspr.
kdor se (pretirano) navdušuje za gledališče:
na premieri je bilo veliko teatromanov
teátrski
-a -o
prid.
(
á
)
pog.
gledališki
:
teatrsko občinstvo
/
igralci in drugi teatrski ljudje
/
teatrska sezona
/
teatrske prvine besedila
/
teatrske kretnje
teatralne
teátrsko
prisl.
:
teatrsko čista predstava
teátrskost
-i
ž
(
á
)
pog.
lastnost, značilnost gledališkega:
teatrskost kostuma
tečáj
-a
m
(
ȃ
)
1.
priprava, ki nosi vratno, okensko krilo in omogoča odpiranje,
zapiranje:
namazati tečaj
;
sneti s tečajev
;
ekspr.
ob eksploziji so vrata skočila s tečajev
;
natakniti okno, vrata na tečaje
/
vrata so se stresla v tečajih
2.
geogr.
točka na zemeljski površini, skozi katero gre zemeljska os:
poldnevniki segajo od tečaja do tečaja
;
sploščenost zemlje ob tečajih
;
južni, severni tečaj
/
zemeljski tečaj
3.
skupek organiziranih predavanj, vaj, ki navadno omogoča določeno
usposobljenost:
obiskovati, prirediti tečaj
/
vpisati se v tečaj
/
nadaljevalni, večerni, začetni tečaj
;
plavalni, strojepisni tečaj
;
tečaj angleščine
;
tečaj za vaditelje
4.
fin.,
navadno s prilastkom
cena valute in vrednostnih papirjev:
spremeniti, zvišati tečaj
;
menjati dolarje po uradnem tečaju
;
tečaj evra raste
/
drseči tečaj
nihanje tečajev deviz in valut zaradi ponudbe in povpraševanja na
trgu
;
emisijski tečaj
cena nekaterih vrednostnih papirjev ob izdaji
;
obračunski tečaj
za obračunavanje tujih valut na osnovi vrednosti določene valute
;
prodajni tečaj
cena valute, po kateri jo je trg pripravljen kupiti
/
devizni tečaj
●
bibl.
tečaj
dolžinska mera, približno 200 m; stadij
;
zastar.
učiteljišče je imelo štiri tečaje
letnike
;
ekspr.
mislil sem, da je svet skočil s tečajev
da se je zgodilo kaj zelo hudega
;
ekspr.
premikati svet v tečajih
zelo spreminjati razmere na svetu
;
zastar.
tečaj časopisa, revije
letnik
;
tečaj gugalnega konjička, zibelke
polkrožna deska, letev, ki omogoča zibanje
;
nar.
mlin na tri tečaje
kamne
♦
astron.
nebesni tečaj
točka, okrog katere se nebo navidezno vrti
;
severni nebesni tečaj
;
ekon.
borzni tečaj
na borzi ugotovljena cena
;
paritetni tečaj
razmerje denarnih enot dveh držav, ki upošteva njihovo uradno
določeno valutno pariteto
;
geogr.
tečaj mraza
kraj z najnižjimi temperaturami na zemlji
;
strojn.
tečaj
del gredi, ki je v ležaju
;
šol.
dopisni tečaj
;
intenzivni tečaj
z zgoščenim, zelo hitrim učenjem
tečájen
-jna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na tečaj:
tečajna vrata
/
knjiž.
tečajni led
polarni led
/
tečajna lista
;
tečajna razlika
sprememba vrednosti deviznega dolga ali terjatve, izražene v
domači valuti, zaradi spremenjenega deviznega tečaja
♦
šol.
višji tečajni izpit
nekdaj
zaključni izpit po višji srednji šoli
tečájnica
-e
ž
(
ȃ
)
1.
udeleženka tečaja:
izpiti tečajnic
2.
knjiž.
severnica
:
tečajnica in druge zvezde
♦
fin.
tečajna lista
tečájnik
-a
m
(
ȃ
)
1.
udeleženec tečaja:
znanje tečajnikov
2.
geogr.
vzporednik 66,5° severne in južne geografske širine:
območje ob tečajniku
;
povratnik in tečajnik
/
južni, severni tečajnik
3.
nar. primorsko
tečaj
,
nasadilo
:
sneti vrata s tečajnikov
♦
šol.
učitelj tečajnik
prva leta po 1945
učitelj, poklicno usposobljen na pedagoškem tečaju
tečajnína
-e
ž
(
ī
)
znesek, ki se plača za obiskovanje tečaja:
plačati tečajnino
téčen
-čna -o
prid.
, téčnejši
(
ẹ́ ẹ̄
)
1.
ki s svojo hranljivostjo hitro poteši tek:
zaradi napornega dela potrebuje tečno hrano
;
kruh s slanino je tečna malica
2.
ki se jé s tekom:
govedo je našlo tečno pašo, travo
;
korenčkov sok naredi hrano bolj tečno
3.
ekspr.
ki je zaradi določene lastnosti, pogostnosti komu odveč, nezaželen:
podrobni opisi delajo pripoved tečno
;
tečno govorjenje
/
tečno delo
4.
ekspr.,
v povedni rabi
ki z neprimernim vedenjem, govorjenjem povzroča komu neprijetnosti,
slabo voljo:
če ga vprašam, kam gre, mi reče, da sem tečen
;
otrok je tečen, ker je lačen in zaspan
/
biti tečen s svojimi vprašanji
5.
ekspr.
ki si z vztrajnimi, nepopustljivimi prošnjami, zahtevami prizadeva za
kaj:
tečen nadzornik
;
prodajalec je tečni stranki zamenjal čevlje
;
bodi malo tečen, pa ti bodo ustregli
;
tečen kot podrepna muha, stenica, uš
/
komarji so tečni
téčno
prisl.
:
tečno govoriti, se vesti
;
sam.:
izogibati se tečnih
tečênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od teči:
tečenje vode
têči
têčem
nedov.
, têci tecíte; tékel têkla
(
é
)
1.
premikati se z neprenehnim gibanjem svojih delov, ki nimajo svoje
oblike:
tekočine tečejo
;
voda teče čez jez, med skalami
;
vino teče v sod
;
teči po cevi, strugi
;
teči v curku
;
počasi,
ekspr.
leno teči
;
teči in kapljati
/
iz rane teče gnoj, kri
;
solze ji tečejo po licih
/
brezoseb.:
iz noge, rane mu teče
;
iz nosu mu teče
;
ob odjugi teče s streh
/
po ceveh teče plin
/
skozi vas teče potok
;
Sava teče v Donavo
//
premikati se z neprenehnim gibanjem svojih delov, delcev:
pesek, žito teče v posodo
/
električni tok teče po žici
2.
neprenehoma, brez prekinitve premikati se po čem:
jermen, speljan po kolesu stroja, že teče
/
vrv se odvija in mu teče skozi dlani
/
predal teče po tirnicah, žlebičku
/
promet spet teče
/
ekspr.
ladja teče po mirni gladini
sorazmerno hitro plove, se premika
//
neprenehoma, brez prekinitve premikati se sem in tja, gor in dol ali
neprenehoma vrteti se:
če so kolesa dobro namazana, tečejo
;
žaga teče
;
gladko, lepo teči
;
teči in ustavljati se
//
neprenehoma, brez prekinitve premikajoč se, vrteč se delovati:
kolovrat teče
;
motorji, stroji spet tečejo
;
ropotajoč, tresoč se teči
/
navita ura teče
3.
trajati v času z neprenehnim, rednim sledenjem svojih enot:
po kratkem molku pogovor spet teče
;
priprave za zborovanje tečejo
;
razprava še teče
/
radijska oddaja teče že dva meseca
/
publ.,
z oslabljenim pomenom:
tekel je boj za človeško življenje
bojevalo se je
;
v dvorani teče predvajanje filmov
se predvajajo filmi
4.
neprenehoma, brez prekinitve nadaljevati se, razvijati se:
dela tečejo po načrtu
;
misli, stavki gladko tečejo
/
grški filozof je rekel: Vse teče
/
pripoved, zgodba teče
;
življenje teče dalje
5.
trajati v neprenehnem sledenju svojih časovnih enot:
peto leto teče, odkar je odšel
;
čas hitro teče
6.
s prislovnim določilom
obstajati v prostoru v neprenehnem sledenju svojih točk v določeni
smeri:
cesta teče med njivami, skozi gozd
;
meja teče po reki
/
vrstice tečejo do roba strani
;
na licih mu plitvo tečejo gube
/
cevi, žice tečejo vzporedno
7.
neprenehoma, brez prekinitve slediti si:
oznake tečejo po abecednem redu
;
lihe številke tečejo po drugi strani ulice
8.
premikati se s hitrejšimi koraki tako, da sta v določenem trenutku obe
nogi odmaknjeni od podlage:
otrok teče po cesti
;
teči po stopnicah
;
teči domov
;
teči komu naproti
;
teči in hoditi
;
teči kot zajec
hitro
/
teči na avtobus
/
konj, pes je začel spet teči
/
teči na smučeh
premikati se s smučmi na nogah s hitrejšimi koraki
/
teči pred zasledovalci
bežati
//
ukvarjati se s tekom:
teče že več let
;
teči in plavati
//
nastopati, tekmovati v teku:
teklo bo deset tekmovalcev
;
teči na tekmovanju
/
teči za stavo
9.
ekspr.
hitro iti:
nimam časa, tečem kupit kruh
/
teči po opravkih
/
pojdi hitro! Že tečem
/
dov.
ko je pospravila, je tekla v trgovino
●
ekspr.
denar teče v blagajno
neprenehoma, v večji količini prihaja
;
ekspr.
jezik ji (gladko) teče, ji teče kot namazan
izraža se spretno, z lahkoto
;
ekspr.
tudi v tej deželi teče kri
ljudje se bojujejo in umirajo
;
nar.
ta lonec teče
pušča
;
ekspr.
plača mu vseeno teče
osebne dohodke dobiva, čeprav dela dejansko ne opravlja
;
pog.
laže, kot pes teče
zelo; pogosto
;
publ.
rok za pritožbe še teče
še ni potekel
;
ekspr.
še bodo tekle solze
še bodo ljudje jokali, trpeli
;
ekspr.
vino je teklo v potokih
spili so zelo veliko vina
;
ekspr.
zdaj mu pa že voda v grlo teče
je v hudi časovni stiski zaradi kakega dela
;
evfem.
tečejo mu zadnje ure
kmalu bo umrl
;
knjiž.
zibelka mu je tekla v kmečki hiši
rodil se je; je kmečkega rodu
;
ekspr.
ura teče, nič ne reče
čas hitro in neopazno mineva
♦
šport.
teči sto metrov pod desetimi sekundami
;
teči na deset kilometrov
tekóč
-a -e:
tekoč domov, je srečal soseda
;
promet je tekoč
;
tekoča hrana
;
poročati o tekočih zadevah
;
voda, tekoča iz pipe
;
učenec, sposoben tekočega branja
;
tekoče gorivo
;
tekoče leto
●
tekoči trak
delovni postopek, pri katerem se predmet pomika od enega
delovnega mesta do drugega, vmes pa mora vsak delavec opraviti
svoj del delovnih opravil
;
ekspr.
težave so si sledile kar na tekočem traku, po tekočem traku
hitro druga za drugo
;
tekoča številka
številka, ki brez prekinitve v določenem redu sledi številki
prejšnje enote
;
tekoče vode
naravne vode, ki tečejo zaradi višinske razlike
;
publ.
tekoče zlato
nafta
♦
ekon.
tekoči izdatki
izdatki v tekoči krajši časovni enoti
;
fin.
tekoči račun
nekdaj
račun, ki ga odpre banka ali kaka druga organizacija za
medsebojne obračune s strankami; bančni račun, s katerega
izplačuje banka tudi na kredit
;
tekoče obresti
obresti od enega do drugega obračuna
;
fiz.,
kem.
tekoče agregatno stanje
agregatno stanje, v katerem snov nima sama svoje oblike, ima pa
gladino
;
mont.
tekoči pesek
z vodo prepojen pesek v zemeljski skorji, ki pod pritiskom
zasipava rove, jaške
;
teh.
tekoči kisik
pri nizki temperaturi utekočinjeni kisik
;
tekoči kristali
tekočina iz molekul, ki so v prostoru urejene
;
tekoče stopnice
stopnice, ki delujejo na principu tekočega traku
;
tisk.
tekoča paginacija
paginacija, ki se nadaljuje v naslednji številki revije, zvezka
;
trg.
tekoči meter
enota za merjenje dolžine ne glede na širino
;
prisl.:
tekoče brati, govoriti
;
sam.:
priti z delom na tekoče
v stanje, ko se delo opravlja brez zaostanka, sproti
;
biti z dogodki na tekočem
biti seznanjen z dogodki brez zamude, sproti
téčka
-e
ž
(
ẹ̑
)
ženska, ki (rada) tečnari:
res je prava tečka
/
kot psovka
daj mi mir, tečka
tečnáriti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
ekspr.
1.
z neprimernim vedenjem, govorjenjem povzročati komu neprijetnosti,
slabo voljo:
kadar ga vprašam, kam gre, mi reče, naj ne tečnarim
/
vidiš, da sem imel prav, je tečnaril
/
tečnariti s svojimi nekdanjimi junaštvi
postavljati se
2.
z vztrajnimi, nepopustljivimi prošnjami, zahtevami si prizadevati za
kaj:
toliko časa je tečnaril, da so mu ustregli
/
tečnariti za novo kolo
/
tišina, je tečnaril vodja
téčnež
-a
m
(
ẹ̑
)
kdor (rad) tečnari:
odkrižati se tečneža
/
kot psovka
utihni, tečnež tečni
téčnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
ženska, ki (rada) tečnari:
sošolci so jo imeli za tečnico
/
kot psovka
nehaj že, tečnica
tečnôba
-e
ž
(
ó
)
1.
lastnost tečnega človeka;
tečnost
:
izogibati se koga zaradi njegove tečnobe
/
vdano prenašati bolnikovo tečnobo
2.
slabš.
tečnež
:
škoda, da pride tudi ta tečnoba
/
kot psovka
molči, tečnoba
téčnost
-i
ž
(
ẹ́
)
1.
lastnost, značilnost tečnega, nasitnega:
tečnost jedi
2.
lastnost tečnega človeka:
svoje tečnosti ni mogel prikriti
/
prenašati tečnost koga
3.
slabš.
tečnež
:
te tečnosti ne povabimo
/
kot psovka
kar nergaj, tečnost tečna
tedàj
[
tudi
tədaj
]
prisl.
(
ȁ
)
I.
1.
izraža čas, trenutek v preteklosti ali prihodnosti, kot ga določa
sobesedilo:
ne vem, kje sem bil tedaj
;
za hip je bil nepazljiv in prav tedaj se je zgodila nesreča
;
ravno tedaj, ko se je mračilo, so prišli domov
/
kadar kdo mnogo obljublja, tedaj bodite previdni
/
do tedaj se nihče ni zmenil zanjo
;
od tedaj je preteklo že mnogo let
2.
izraža vzročno-sklepalno razmerje:
nisva sprta, zakaj bi tedaj ne hodila skupaj
;
če ljudje ne znajo brati, kaj jim tedaj koristijo časopisi in knjige
/
sama si ni znala več pomagati, zaupala je tedaj svoje skrbi materi
;
elipt.
zato vas vprašam še enkrat: kaj tedaj
3.
z oslabljenim pomenom
izraža nejevoljo, presenečenje, začudenje:
doma ga ni. Kje je tedaj
;
sprašujem se, kaj tedaj sploh iščeš tukaj
;
dobro, naj tedaj jaz vse naredim
II.
v vezniški rabi
za izražanje
a)
vzročno-sklepalnega razmerja:
prišla sta še dva, tedaj nas je že deset
;
dolgo se nismo videli, tedaj si imamo dosti povedati
b)
navadno v podredju
pogojno-posledičnega razmerja:
če je to res, tedaj bo hudo
;
če si moker, tedaj se preobleci
/
res ne veš nič? Tedaj poslušaj
;
konec mora rasti iz celote, tedaj šele bo povest dobra
●
star.
komaj sva tedaj pa tedaj spregovorila
kdaj pa kdaj
tedàjci
[
tudi
tədajci
]
prisl.
(
ȁ
)
star.
tedaj
,
takrat
:
tedajci so se odprla vrata in vstopil je oče
tedánji
-a -e
[
tudi
tədanji
]
prid.
(
ā
)
ki je bil, obstajal tedaj:
tedanji časi so bili drugačni
;
zanimati se za tedanje običaje
/
tedanji lovci so bili dobri opazovalci narave
;
to je profesor, naš tedanji ravnatelj
;
sam.:
zanima ga tedanje in sedanje
tedánjost
-i
[
tudi
tədanjost
]
ž
(
ā
)
tedanji čas:
ljudje tedanjosti si zaradi tega niso delali skrbi
téden
-dna
m
(
ẹ̑
)
1.
čas sedmih dni od ponedeljka do nedelje:
prihodnji teden bo odločilen
;
ekspr.
tedna ni in ni konec
;
sreda je tretji dan v tednu
/
prejšnji teden sem bil na dopustu
;
vsak teden jih obišče
;
ob koncu tedna se bo otoplilo
;
na tečaj hodi dvakrat na teden
/
med tednom zgodaj vstaja
vse dni razen v nedeljo
2.
navadno s števnikom
čas sedmih dni:
od dogodka so minili trije tedni
/
seminar traja en teden
;
bolezen se od tedna do tedna slabša
;
vrne se čez dva tedna
;
včasih je po cele tedne izostajal
;
posoditi za štiri tedne
;
v nekaj tednih bo delo končano
;
pred enim tednom je bila še zdrava
;
oditi po tednu bivanja domov
;
teden dni bom doma
/
pridi danes teden
čez sedem dni
//
s prilastkom
ta čas glede na kako značilnost, dejavnost:
začetni tedni šolskega leta
/
ekspr.
medeni tedni
čas prvih tednov po poroki
/
teden otroka
v katerem se posebno opozarja na pravice otrok do zdravstvenega
varstva, vzgoje, izobrazbe in igre
;
teden Rdečega križa
v katerem se posebno opozarja na zdravstvene, mirovne in druge
humane akcije
//
s števnikom
ta čas za označevanje starosti koga ali česa:
pet tednov star dojenček
3.
v zvezi
delovni teden
ustaljeno število delovnih dni, ur v enem tednu:
začenja se nov delovni teden
;
skrajšanje delovnega tedna
/
dvainštirideseturni delovni teden
;
petdnevni delovni teden
4.
v zvezi
konec tedna
sobota in nedelja, ko se navadno ne dela:
konec tedna bomo preživeli doma
/
ob koncu tedna hodijo na izlete
●
ekspr.
zakonca imata tihi teden
ne govorita, sta sprta
;
ekspr.
zdravljenje se lahko vleče tedne in tedne
zelo dolgo
♦
rel.
veliki teden
teden pred veliko nočjo
tédenski
-a -o
[
tedənski
]
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na teden:
tedenski izkupiček, zaslužek
/
število tedenskih ur za učni predmet
/
dnevni in tedenski počitek
/
tedenska priloga časopisa
♦
zgod.
tedenski vinar
davščina za obrambo proti Turkom
tédensko
prisl.
:
tedensko sestavljati poročila
;
izhajati dvakrat tedensko
tedéum
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
rel.
zahvalna pesem z začetkom: Te Deum:
peti tedeum
2.
glasb.
skladba na besedilo te pesmi:
komponirati tedeum
tédnik
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
časopis, revija, ki izhaja vsak teden:
izdajati tednik
;
naročiti se na tednik
/
kupiti, prebrati tednik
/
humoristični, politični, ženski tednik
;
ilustrirani tednik
2.
navadno v zvezi
delovni tednik
ustaljeno število delovnih dni, ur v enem tednu;
delovni teden
:
petdnevni delovni tednik
♦
film.
kratek film o najpomembnejših dogodkih tedna
tednína
-e
ž
(
ī
)
nekdaj
plačilo za delo enega tedna:
poljskim delavcem so povečali tednino
tég
-a
m
(
ẹ̑
)
knjiž.
1.
nategovanje
,
vlečenje
:
teg zlomljene roke
;
sila tega
♦
alp.
s tegom vrvi preplezati steno
z enakomernim nategovanjem, vlečenjem vrvi zaradi varovanja, opore
pri plezanju
2.
sila nategovanja, vlečenja:
teg popusti
;
povečati teg
tegínja
-e
ž
(
í
)
zastar.
1.
težava
,
nadloga
:
imeti mnogo teginj
2.
slabost
,
omotica
:
obšla ga je teginja
tegníti
in
tégniti -em
nedov.
(
ī ẹ́
)
zastar.
dajati
:
tegniti komu dovolj denarja
/
kaj mu tegne to predrznost
tegôba
-e
ž
(
ó
)
knjiž.
1.
težava
,
neprijetnost
:
prenašati tegobe
;
vojne, zimske tegobe
;
tegobe nosečnosti, življenja
;
mraz, lakota in druge tegobe
2.
ed.
neugodno čustvo ob doživljanju česa duševno težkega, mučnega:
prevzela ga je tegoba
/
ekspr.
srce se mu napolni s tegobo
tegôben
-bna -o
prid.
(
ó ō
)
knjiž.
1.
prevzet od neugodnega čustva ob doživljanju česa duševno težkega,
mučnega:
biti tegoben
;
ekspr.
tegobno srce
2.
ki povzroča, vzbuja težko, mučno duševno stanje:
tegoben čas, trenutek
;
tegoben položaj
//
ki vsebuje, izraža kaj duševno težkega, mučnega:
tegobna pripoved
/
reči s tegobnim glasom
tegôbno
prisl.
:
tegobno se oglasi sirena
tegôbnost
-i
ž
(
ó
)
knjiž.
lastnost, značilnost tegobnega:
tegobnost pokrajine
/
tegobnost mu izgine z obraza
tégola
-e
ž
(
ẹ̑
)
bitumenska kritina znamke Tegola:
zidove je ometal s klasičnim ometom in streho prekril s tegolo
téhant
-a
m
(
ẹ̑
)
star.
predstojnik dekanije;
dekan
:
obred je vodil tehant
tehíniti
-im
[
təhiniti
]
nedov.
(
í ȋ
)
nar. zahodno
potuhnjeno se vesti, pritajevati se:
mrmral je nad neposlušnimi ljudmi, ki tehinijo
;
kaj se tehiniš, povej
tehnécij
-a
m
(
ẹ́
)
kem.
umetno pridobljena radioaktivna kovina sivkasto bele barve, element
Tc:
téhnica
-e
ž
(
ẹ́
)
strokovnjakinja za tehniko s srednjo izobrazbo:
zaposliti tehnico
/
ekonomska, tekstilna, zdravstvena tehnica
tehnicíst
-a
m
(
ȋ
)
nav. slabš.
kdor pretirano uporablja, vrednoti tehnične dosežke, pripomočke:
njegovo ravnanje kaže, da je ozek tehnicist
//
kdor daje prednost tehnični strani umetniškega dela pred vsebinsko,
duhovno:
ta slikar je tehnicist
;
tehnicisti in artisti
tehnicístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na tehnicizem:
tehnicistična in porabniška družba
/
tehnicistična miselnost
/
tehnicistični, dekorativni nameni pisanja
tehnicízem
-zma
m
(
ī
)
nav. slabš.
pretirano uporabljanje, vrednotenje tehničnih dosežkov, pripomočkov:
nasprotovati tehnicizmu
;
krepitev tehnicizma
/
tehnicizem spreminja ljudi v robote
//
dajanje prednosti tehnični strani umetniškega dela pred vsebinsko,
duhovno:
pisatelj, slikar je zašel v tehnicizem
/
stilistični tehnicizem
téhničar
-ja
m
(
ẹ́
)
tehnik
:
zaslužek tehničarja
/
mladi skakalec je dober tehničar
téhničarka
-e
ž
(
ẹ́
)
tehnica
:
zaposliti tehničarko
téhničen
-čna -o
prid.
(
ẹ́
)
1.
nanašajoč se na tehniko:
a)
tehnični izdelki
/
tehnični izum, napredek
;
tehnična pomoč
;
tehnično sodelovanje
/
tehnični kamen
;
tehnično in jedilno olje
/
tehnična izobrazba
/
tehnična inteligenca
/
tehnična in teoretična fizika
;
tehnična matematika
/
tehnični jezik, slovar
/
tehnični svinčnik
patentni svinčnik z mino
;
tehnična pisava
pisava s tiskanimi črkami predpisane oblike
b)
tehnični oddelek trgovine
/
tehnična opremljenost laboratorija
c)
tehnična izboljšava postopka, stroja
/
tehnični pripomočki pri pouku
/
tehnična dovršenost, spretnost
2.
nanašajoč se na lastnosti česa glede na delovanje, uporabo:
tehnični podatki o avtomobilu, stroju
;
aparatu so priložena tehnična navodila
/
tehnični predpisi
;
tehnični pregled proge, stavbe
3.
nanašajoč se na praktično uresničitev dela, naloge:
tehnični delavec, direktor, urednik
;
tehnično osebje
/
tehnična napaka, težava
/
teoretična in tehnična rešitev problema
;
tehnično delo
♦
ekon.
tehnična norma
norma, določena z merjenjem, izpopolnjevanjem delovnega postopka
;
fiz.
tehnična atmosfera
tlak 1 kiloponda na 1 cm
2
;
gled.
tehnična vaja
preizkus likovne opreme na odru
;
les.
tehnični les
ves les razen drv
;
šol.
tehnični pouk
nekdaj
predmet, pri katerem se poučujejo tehnična pisava, tehnično
risanje, osnove strojništva, elektrotehnike in prometne vzgoje
;
šport.
tehnični nokavt
sodnikova prekinitev boksarskega boja zaradi nesposobnosti enega
od tekmovalcev za boj ali obrambo
;
tehnične discipline
discipline, zlasti atletske, pri katerih v večji meri prevladuje
tehnična spretnost športnika
;
tehnična napaka
pri košarki
napaka zaradi kršitve pravil vedenja, ki jo med igro naredi
igralec ali trener in se kaznuje s prostim metom
;
teh.
tehnični prevzem
strokovni ogled opravljenega dela, zlasti v gradbeništvu, pri
katerem se ugotavlja skladnost izvedbe z odobrenim načrtom
;
tehnično risanje
téhnično
prisl.
:
tehnično obvladati kaj
;
tehnično dobro opremljen
;
sam.:,
pog.
dogovor s tehničnim
s tehničnim direktorjem
téhnik
-a
m
(
ẹ́
)
1.
strokovnjak za tehniko s srednjo izobrazbo:
postati tehnik
;
šolanje tehnikov traja štiri leta
/
gradbeni, kemijski, strojni, tekstilni tehnik
;
tehnik za vzdrževanje proge
/
dobiti naziv tehnik
♦
grad.
tehnik nizkih gradenj
//
strokovnjak za tehniko sploh:
že v otroštvu je kazal, da je dober,
ekspr.
rojen tehnik
/
gradbeni in strojni inženirji ter drugi tehniki
2.
kdor obvladuje, pozna tehniko kake dejavnosti:
ta slikar, športnik je dober tehnik
téhnika
-e
ž
(
ẹ́
)
1.
dejavnost, ki se ukvarja s konstruiranjem in izdelovanjem strojev,
delovnih priprav, materialnih dobrin:
dosežki, izdelki tehnike
;
ekspr.
čuda tehnike
;
hiter razvoj tehnike
//
veda o tej dejavnosti:
študirati tehniko
;
poznavanje osnov tehnike
/
predavati tehniko
/
pog.
vpisati se na tehniko
na tehnično fakulteto
2.
izdelki te dejavnosti:
prodajati tehniko
/
bela tehnika
električni gospodinjski stroji
3.
navadno s prilastkom
strojna in druga oprema, potrebna za opravljanje kakega dela,
dejavnosti:
opremiti laboratorij z najsodobnejšo tehniko
;
zastarela tehnika
/
gradbena, poljedelska, raketna tehnika
4.
urejen, ustaljen način, postopek opravljanja kakega dela, dejavnosti:
izboljšati, obvladati tehniko
;
tehnika beljenja, učenja
/
fotografirati v barvni, črno-beli tehniki
;
slikarske tehnike
/
ekspr.
svoje slikarstvo je degradiral na golo tehniko
♦
glasb.
komponirati v dvanajsttonski tehniki
;
lit.
črno-bela tehnika
prikazovanje oseb ali dogodkov, pri katerem so nekateri samo
pozitivni, drugi pa samo negativni
;
tehnika retrospektive
;
um.
fresko tehnika
5.
pog.,
med obema vojnama in narodnoosvobodilnim bojem
ilegalna organizacijska enota za opravljanje kake tehnične dejavnosti,
zlasti tiskarske:
v mestu je delovalo več tehnik
/
centralna tehnika
pri centralnem organu Komunistične partije Slovenije
;
ciklostilna, dokumentarna tehnika
;
partijska, partizanska tehnika
tehnikálija
-e
ž
(
á
)
1.
nav. mn.
podatek, ki je zanimiv in razumljiv predvsem strokovnjakom in
specialistom kake stroke:
podrobno poznavanje tehnikalij
//
nebistvena, nepomembna podrobnost:
pri predlogu gre za čisto tehnikalijo
2.
tehnični izdelek:
modna, trendovska tehnikalija
;
uporabniki sodobnih tehnikalij
téhnikum
-a
m
(
ẹ́
)
od 1947 do 1950
srednja šola za določeno tehnično, strokovno področje:
vpisati se na tehnikum
/
ekonomski, gozdarski, gradbeni, tekstilni tehnikum
;
tehnikum za gostinstvo in turizem
téhniški
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
nanašajoč se na tehnike ali tehniko:
tehniško društvo
/
tehniška fakulteta, šola
/
tehniški slovar
/
tehniški muzej
/
tehniška inteligenca
/
tehniška pisava
pisava s tiskanimi črkami predpisane oblike
/
prodaja tehniškega blaga
tehničnega
tehnizácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od tehnizirati:
tehnizacija podjetja
/
tehnizacija kmetijstva
/
tehnizacija življenja
tehnizírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
opremljati s tehničnimi pripomočki:
tehnizirati vojaške enote
;
svet se tehnizira
/
tehnizirati gradnjo, poljedelstvo
2.
usmerjati k pretiranemu uporabljanju, vrednotenju tehničnih dosežkov,
pripomočkov:
tehnizirati ljudi
/
tehnizirati življenje
tehnizíran
-a -o:
tehnizirana družba
téhno
in
techno
-a
[
téhno
]
m
(
ẹ̑
)
zvrst elektronske plesne glasbe, za katero je značilen poudarjen,
ponavljajoč se ritem:
poslušati, vrteti tehno
;
ljubitelj tehna
;
v prid. rabi:
tehno glasba
tehnoglasba
;
ljubiteljica tehno zabav
téhnobirokrát
-a
m
(
ẹ̑-ȃ
)
nav. slabš.
tehnokratski birokrat:
odločanje tehnobirokratov
téhnobirokrátski
-a -o
prid.
(
ẹ̑-ȃ
)
nanašajoč se na tehnobirokrate ali tehnokratsko birokracijo:
tehnobirokratsko odločanje
/
tehnobirokratski monopol
tehnofíl
-a
m
(
ȋ
)
kdor se navdušuje za tehnologijo:
nov model procesorja je izziv za tehnofile
;
označili so ga za tehnofila
téhnofrík
-a
m
(
ẹ̑-ȋ
)
kdor se strastno navdušuje za tehnologijo:
tehnofriki večinoma obožujejo novosti
/
filmski, računalniški tehnofrik
téhnoglásba
in
téhno glásba
-e
ž
(
ẹ̑-ȃ
)
zvrst elektronske plesne glasbe, za katero je značilen poudarjen,
ponavljajoč se ritem:
vrteti tehnoglasbo
;
festival tehnoglasbe
/
nočni klub s tehnoglasbo
tehnokracíja
-e
ž
(
ȋ
)
nav. slabš.
1.
družbeni sloj, ki v politiki, gospodarstvu poudarja odločilno vlogo
tehnike, proizvodnje:
kritizirati tehnokracijo
;
mišljenje, težnje tehnokracije
;
birokracija in tehnokracija
2.
uveljavljanje odločilne vloge tehnike, proizvodnje v politiki,
gospodarstvu:
nevarnost tehnokracije
;
težnje po tehnokraciji
tehnokrát
-a
m
(
ȃ
)
nav. slabš.
kdor v politiki, gospodarstvu poudarja odločilno vlogo tehnike,
proizvodnje:
kritizirati, napadati tehnokrate
;
ozkosrčni tehnokrati
;
tehnokrati in birokrati
tehnokratízem
-zma
m
(
ī
)
nav. slabš.
nazor, ki v politiki, gospodarstvu poudarja odločilno vlogo tehnike,
proizvodnje:
očitati komu tehnokratizem
;
pristaš tehnokratizma
//
družbena ureditev, ki temelji na tem nazoru:
vzpostavljati tehnokratizem
tehnokrátski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na tehnokrate ali tehnokracijo:
tehnokratske metode
;
tehnokratska miselnost
tehnokrátsko
prisl.
:
v podjetju se lotevajo nalog tehnokratsko
tehnokrátstvo
-a
s
(
ȃ
)
tehnokracija
,
tehnokratizem
:
nevarnost tehnokratstva
tehnológ
-a
m
(
ọ̑
)
strokovnjak za tehnologijo:
delo tehnologa
/
tekstilni, vinarski, živilski tehnolog
;
inženir tehnolog
tehnologíja
-e
ž
(
ȋ
)
1.
veda o pridobivanju surovin, obdelavi, predelavi materiala v izdelke:
tehnologija obravnava snovi, postopke, delovna sredstva
;
fakulteta za tehnologijo
/
kemijska, tekstilna tehnologija
;
tehnologija lesa, papirja
;
inženir tehnologije
/
tehnologija materiala, obdelave
/
predavati tehnologijo
2.
skupek postopkov takega pridobivanja, obdelave, predelave od začetka
do končnega stanja:
izboljšati, spremeniti tehnologijo
;
uporaba kemije, računalnikov v tehnologiji
;
sodobna, vrhunska tehnologija
/
kemijska, živilska tehnologija
;
umazana tehnologija
ki povzroča, da je okolje onesnaženo
;
zaprta tehnologija
pri kateri poteka tehnološki proces v zaprtem krogu brez izločanja
škodljivih snovi v okolje
;
tehnologija barvanja, struženja
//
skupek postopkov kakega dela, dejavnosti sploh od začetka do
končnega stanja:
informacijska, izobraževalna tehnologija
/
genska tehnologija
spreminjanje in preurejanje genov organizmov, zlasti z namenom,
da bi ti postali bolj zdravi, odporni, za človeka bolj uporabni
;
jezikovne tehnologije
računalniška orodja za samodejno obdelovanje jezikovnih
podatkov; veda o tem
//
publ.
ta skupek postopkov glede na znanje, izkušnje, pravico uporabe:
kupiti, uvoziti tehnologijo
;
transfer tehnologije
tehnológinja
-e
ž
(
ọ̑
)
strokovnjakinja za tehnologijo:
tehnologinja v pivovarni, tovarni
/
kemijska, tekstilna, živilska tehnologinja
tehnolóški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na tehnologijo:
tehnološki inštitut
/
tehnološki problemi
;
tehnološki razvoj
/
tehnološki postopek, proces
/
tehnološka brezposelnost
brezposelnost zaradi spremenjene tehnologije
;
tehnološka kartica
kartica s tehnološkimi podatki
;
tehnološka voda
voda, ki se uporablja v tehnološkem procesu
♦
agr.
tehnološka zrelost
zrelost, pri kateri se sadovi, plodovi trgajo za prodajo,
predelavo, skladiščenje
;
soc.
tehnološko okolje
zaradi tehnologije spremenjeno okolje
tehnolóško
prisl.
:
tehnološko zahtevni izdelki
;
tehnološko razvita družba
tehtálec
-lca
[
tehtau̯ca
in
tehtalca
]
m
(
ȃ
)
kdor (poklicno) kaj tehta:
tehtalec živine
;
tehtalec na javni tehtnici
;
nakladalci in tehtalci
tehtálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na tehtanje:
tehtalni mehanizem
/
tehtalna posodica
♦
obrt.
tehtalni stroj
priprava za avtomatsko tehtanje testa
téhtanje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od tehtati:
tehtanje paketov, živine
;
redno tehtanje med shujševalno kuro
/
tehtanje dokazov
/
tehtanje ljudi po dejanjih
/
odločiti se po dolgem tehtanju
téhtar
-ja
m
(
ẹ̑
)
tehtalec
:
zaslužek tehtarja
tehtarína
-e
ž
(
ī
)
plačilo za tehtanje:
plačati tehtarino
téhtati
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
1.
ugotavljati, določati težo s tehtnico:
tehtati meso, tovor, zaboj
;
natančno,
ekspr.
pošteno tehtati
;
vsak teden se tehtam
/
tehtati na kuhinjski tehtnici
2.
s prislovnim določilom
imeti določeno težo:
novorojenček je tehtal tri kilograme
3.
z dvigi z rokami poskušati ugotoviti težo;
težkati
:
dvignil je nahrbtnik in ga tehtal
/
tehtati v roki
4.
s podrobnim razčlenjevanjem, raziskovanjem dejstev, podatkov
spoznavati resnične lastnosti česa:
tehtati dokaze, možnosti
;
tehtati svoj položaj
/
tehtati vsako besedo
//
ocenjevati
:
tehtati prostovoljce, tekmovalce
;
delavnosti ne tehtamo po besedah
//
premišljevati
:
tehtal je, kaj bi s tem izgubil, kaj pridobil
;
dolgo je tehtal, kaj naj stori
tehtajóč
-a -e:
govoril je počasi, tehtajoč vsako besedo
;
tehtajoč pogled
téhtan
-a -o:
natančno tehtana zdravila
téhten
-tna -o
prid.
, téhtnejši
(
ẹ́
)
1.
ki ima velik pomen, veliko vrednost:
tehten članek, prispevek
;
sporočilo je tehtno
/
tehtna odločitev
;
njegova beseda je tehtna
/
tehten sodelavec, ustvarjalec
/
kulturno, politično tehtno središče
pomembno
//
ki izraža, kaže, da se čemu pripisuje tak pomen, taka vrednost:
spregovoriti s tehtnim glasom
;
njegove kretnje so umirjene in tehtne
2.
ki je zaradi pomembnosti določene stvari vreden upoštevanja:
tehten dokaz, razlog
;
izostati zaradi tehtnega vzroka
●
star.
ujeti veliko tehtnih polhov
težkih
téhtno
prisl.
:
tehtno govoriti
téhtnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
priprava za tehtanje:
naravnati, umeriti tehtnico
;
uravnotežena tehtnica
;
občutljivost tehtnice
/
tehtnica se izravna, nagne
;
dati, stopiti na tehtnico
;
skodelici tehtnice
;
jeziček na tehtnici
/
decimalna tehtnica
s katero se tehta breme z desetkrat lažjimi utežmi
;
javna tehtnica
;
kuhinjska, osebna, živinska tehtnica
;
viseča tehtnica
za tehtanje v visečem položaju
;
vzmetna, vzvodna tehtnica
;
pren.
tehtnica pravičnosti
2.
kdor je rojen v astrološkem znamenju tehtnice:
tehtnica ima razvit izjemen čut za ravnovesje
●
ekspr.
tehtnica se nagiba v njihovo korist
imajo boljši, ugodnejši položaj
;
ekspr.
tehtnica se še ni nagnila
ni še jasno, odločeno
;
ekspr.
tehtnico bo spet nagnil sebi v prid
naredil bo tako, da bo zanj dobro, koristno
;
ekspr.
s tem dejanjem je položil na tehtnico vse
tvegal, da izgubi vse
;
ekspr.
njegovo življenje je na tehtnici
je v smrtni nevarnosti; mogoč je najbolj neugoden razplet
;
knjiž.
jeziček na tehtnici se je prevesil na njihovo stran
oni so imeli več možnosti za zmago; oni so zmagali
;
rojen v znamenju tehtnice
v času od 24. septembra do 23. oktobra
;
publ.
tvoriti jeziček na tehtnici
odločilno prispevati k zmagi, prevladi ene izmed dveh strani
♦
astron.
Tehtnica
sedmo ozvezdje živalskega kroga
;
fiz.
torzijska tehtnica
priprava za merjenje zelo majhnih sil z zasukom prečke, obešene na
nitki, žici
;
obrt.
karatna tehtnica
ki kaže težo dragega kamna v karatih
;
teh.
analitična tehtnica
ki omogoča tehtanje do 0,0001 g natančno
;
lekarniška tehtnica
ki omogoča zelo natančno tehtanje od 1 g do 1 kg
;
precizijska tehtnica
ki omogoča zelo natančno tehtanje od 0,01 g do 1 g
;
rimska tehtnica
viseča vzvodna tehtnica s premično utežjo
;
vodna tehtnica
kratka letev z vdelano cevko, delno napolnjeno s tekočino, za
določanje vodoravne lege
téhtničar
-ja
m
(
ẹ̑
)
1.
izdelovalec, popravljavec tehtnic:
odnesti tehtnico k tehtničarju
2.
tehtalec
:
tehtničar v rudniku, skladišču
tehtnína
-e
ž
(
ī
)
pristojbina za tehtanje:
zvišati tehtnino na javnih tehtnicah
téhtnost
-i
ž
(
ẹ́
)
lastnost, značilnost tehtnega:
tehtnost razprave
/
tehtnost dokaza, vzroka
/
glas, poln tehtnosti
tehtovít
-a -o
prid.
(
ȋ
)
zastar.
tehten
:
tehtoviti razlogi
tehtovítost
-i
ž
(
ȋ
)
zastar.
tehtnost
:
tehtovitost razlogov
teín
-a
m
(
ȋ
)
farm.
kofein (v čaju):
delovanje teina
teíst
-a
m
(
ȋ
)
pristaš teizma:
trditve teistov
teístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na teizem:
teistična vzgoja
/
teistične religije
teízem
-zma
m
(
ī
)
filoz.
nazor, ki priznava boga in njegovo vplivanje na svet:
vplivi teizma
;
teizem in ateizem
têja
-e
ž
(
ȇ
)
star.
rumena kitajska vrtnica z vonjem po čaju;
čajevka
:
cvetoča teja
ték
1
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
glagolnik od teči:
tek ga je utrudil
;
upočasniti tek
;
med tekom se ozirati
;
hiter, poluren tek
;
zasopel od teka
/
preiti iz teka v hojo
;
spustiti se v tek
/
tek magnetofonskega traku
/
tek motorja, ure
/
knjiž.
tek bolezni, proizvodnje
potek, razvoj
/
publ.:
preiskava je v teku
teče
;
priprave so v polnem teku
/
naravni, nepričakovani tek stvari
;
tek njegovega življenja je bil preprost
//
šport, ki obstaja v tem, da se teče:
ukvarjati se s tekom
/
rekreacijski tek
;
tek na smučeh
//
športna disciplina, pri kateri si tekmovalec prizadeva čim hitreje
preteči kako razdaljo:
zmagovati v teku
;
pravila teka
/
tekmovati v tekih
//
tekma te športne discipline:
prvi trije v vsakem teku se uvrstijo v nadaljnje tekmovanje
2.
v zvezi
prosti tek
vrtenje avtomobilskega motorja, pri katerem ta ne poganja vozila:
pustiti motor, vozilo v prostem teku
;
ko je traktor poskušal speljati, je prestavna ročica zdrsnila v
prosti tek
//
ekspr.
stanje, ko se kako delo, kaka dejavnost ne opravlja:
kratkoročne rešitve reševanje problemov prenašajo v prihodnost in
tako povzročajo prosti tek
/
prosti tek med napetimi deli romana
3.
publ.,
z rodilnikom,
v zvezi z
v
izraža čas trajanja kake časovne enote, kakega dogajanja;
v času
,
v obdobju
:
stvar bo končana v teku enega leta, tedna
;
v teku treh mesecev se je to zgodilo enkrat
/
v teku pogovora spoznati namen srečanja
med pogovorom
●
šport. žarg.
priti na cilj v mrtvem teku
istočasno
;
star.
mnogi so že končali svoj zemeljski tek
življenje
;
tek njegovih misli se je spremenil
tok
;
hiter tek reke
tok
;
tek skozi šibe
nekdaj
kazenski tek med dvema vrstama s šibo udarjajočih oseb
♦
strojn.
prazni tek stroja
vrtenje stroja, pri katerem ta ne opravlja nobenega dela
;
šport.
tek
vsaka od dveh voženj v določeni hitrostni disciplini, katerih
rezultata se seštevata
;
drugi tek motokrosa, slaloma
;
maratonski tek
na razdaljo 42,195 km
;
orientacijski tek
v naravi po navodilih in navadno s pomočjo kompasa, zemljevida
;
patrolni tek
tekmovanje v smučarskem teku z nahrbtnikom in puško
;
smučarski tek
smučarska disciplina, pri kateri tekmovalec teče na lahkih, ozkih
smučeh v smučini po ravnem ali rahlo valovitem terenu
;
štafetni tek
;
tek čez drn in strn
kros
;
tek na dolge, kratke proge
;
tek na sto metrov
;
tek z ovirami
s preskakovanjem za to postavljenih ovir
ték
2
-a
m
(
ẹ̑
)
želja, potreba po jedi:
imeti, izgubiti tek
;
sadje povečuje, vzbuja tek
;
jesti s tekom
;
dober, slab,
ekspr.
volčji tek
;
tek do kake jedi
/
slaba novica mu je pokvarila, vzela tek
/
kot voščilo pri jedi
dober tek
●
star.
tvoje delo, tvoj denar nima teka
ne zaleže, ne koristi
;
jed mu gre v tek
mu tekne
tèk
3
medm.
(
ȅ
)
posnema odsekan glas pri udarcu, hoji:
tek, tek, je potrkal po šipi
;
žolna je kljuvala po deblu: tek, tek, tek
/
pristavili so lestve in tek, tek, stekli po njih navzgor
tekáč
-a
m
(
á
)
1.
kdor teče:
fant je dober, slab tekač
/
konj tekač
2.
športnik, ki se ukvarja s tekom:
trenirati tekače
/
smučarski tekač
3.
kdor teče, opravljajoč kako nalogo, delo:
tekači prenesejo z baklami ogenj
/
v nekaterih azijskih deželah
tekač z rikšo
//
nekdaj
sel, kurir, ki teče, opravljajoč svojo nalogo:
poslati tekača
;
sporočiti novico o zmagi po tekaču
/
poštni, štafetni tekač
/
tekač pri odvetniku, v hotelu
sel, kurir
4.
dolga, ozka preproga, zlasti za pokrivanje hodnikov, stopnišč:
razgrniti tekač
;
stopati po tekaču
;
rdeč tekač
;
tekač iz slame
5.
šah. žarg.
šahovska figura, ki se giblje v diagonalnih smereh;
lovec
:
poteza s tekačem
♦
šport.
tekač čez ovire
;
tekač na dolge proge
;
tekač v štafeti
;
teh.
tekač
priprava za obešanje zaves, ki lahko teče, drsi po vodilu
tekáčica
-e
ž
(
á
)
športnica, ki se ukvarja s tekom:
najhitrejša tekačica na svetu
/
tekačica na smučeh
♦
šport.
tekačica na kratke proge
tekálec
-lca
[
tudi
tekau̯ca
]
m
(
ȃ
)
kdor teka:
med tekalci je opazil svojega otroka
♦
zool.
tekalci
ptice, ki dobro letajo in tekajo, Glareolidae
tekálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na tekanje ali tek:
tekalni prostor
/
tekalne smuči
tekaške smuči
♦
strojn.
tekalni žerjav
mostni žerjav, ki teče po visoko postavljenih tirih, navadno v
tovarniških dvoranah
;
tekalno kolo
zlasti pri žerjavih
kolo, prirejeno tako, da teče po tirnicah ali vodilih
;
teh.
tekalna površina
površina avtomobilskega plašča, kolesa, ki se pri vožnji,
premikanju dotika tal
;
žel.
tekalna vožnja
poskusna vožnja vozila brez obremenitve od mirovanja do največje
hitrosti
tekalíšče
-a
s
(
í
)
1.
navadno urejen prostor za tekanje:
urediti tekališče
;
tekališče na stadionu
/
peščeno, travnato tekališče
/
športno tekališče
2.
agr.
ograjen prostor ob hlevu za izpuščanje živine:
spustiti živino v tekališče
/
tekališče za svinje
tekálo
-a
s
(
á
)
žel.
celota delov vozila, ki omogoča, da vozilo teče po tiru:
tékanje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od tekati:
tekanje otrok
;
skakanje in tekanje
/
tekanje konja
/
tekanje po trgovinah
tekáški
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na tekače:
tekaške sposobnosti
/
tekaške discipline
/
tekaški čevlji
;
tekaške smuči
♦
šport.
tekaška proga
tékati
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
večkrat, s presledki teči:
otroci tekajo po travniku
;
tekati sem in tja
;
vsak večer tekam
/
piščeta tekajo po dvorišču
/
ekspr.:
tekati od urada do urada
;
tekati po opravkih
tekáje
knjiž.
:
tekaje dolgo zasledovati koga
tekajóč
-a -e:
igrati se tekajoč po dvorišču
;
po travi tekajoči otroci
tekíla
tudi
tequila -e
[
tekíla
]
ž
(
ȋ
)
mehiška žgana pijača iz agav:
napiti se tekile
;
steklenica tekile
tekljáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
ekspr.
tekati z majhnimi, kratkimi koraki:
otrok veselo teklja
;
skakljati in tekljati
/
miš je tekljala okrog
tékma
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
športni boj, v katerem se nastopajoči merijo med seboj z namenom
ugotoviti, kdo je boljši, uspešnejši:
igrati, izgubiti, soditi tekmo
;
borbena tekma
;
tekma z vodilnim moštvom
;
izid, pravila tekme
/
iti na tekmo
;
zmagati v odločilni tekmi
;
tekma Olimpija : Železničar
/
kolesarska, košarkarska, nogometna tekma
;
olimpijske tekme
;
prvenstvena tekma
;
tekma za točke
;
tekma za trening
;
tekma v preskakovanju ovir
2.
merjenje koga s kom v kaki dejavnosti, lastnosti z namenom ugotoviti,
kdo je boljši, uspešnejši:
tekma spodbuja razvoj
;
tekma med državami
/
oboroževalna, vesoljska tekma
;
tekma v znanju
/
tekma za trg
3.
publ.,
v zvezi s
s
prizadevanje biti uspešen pri premagovanju česa:
spustiti se v tekmo z ognjem, s smrtjo
;
tekma s časom
/
izgubiti tekmo z naravo
●
lepotna, pevska tekma
lepotno, pevsko tekmovanje
♦
lov.
vsestranska uporabnostna tekma
glede na uporabnost, izurjenost psov za lov
;
šport.
izločilna, kvalifikacijska, meddržavna tekma
;
povratna tekma
druga tekma med istima moštvoma na nasprotnikovem igrišču
;
prijateljska tekma
s katero moštvi preizkušata tekmovalno sposobnost svojih igralcev
;
tekma v slalomu
tékmec
-a
[
tekməc
]
m
(
ẹ̑
)
1.
kdor tekmuje, se meri s kom z namenom ugotoviti, kdo je boljši,
uspešnejši:
prehiteti, premagati tekmeca
;
zaostajati za tekmeci
;
enakovredni, nevarni tekmeci
;
tekmeci za prvo mesto, nagrado
/
tekmeci na volitvah, pri volitvah
;
tekmeca v ljubezni
/
trgovski tekmeci
trgovski konkurenti
2.
kdor tekmuje, se meri s kom z namenom biti mu enakovreden:
biti, postati komu tekmec
;
na tekmovanju, v znanju ni imel tekmeca
/
ekspr.
novo vozilo ima precej tekmecev
/
podjetje ima v novi tovarni močnega tekmeca
konkurenta
tékmica
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
ženska, tekmuje, se meri s kom z namenom ugotoviti, kdo je boljši,
uspešnejši:
izpodriniti, premagati tekmico
/
tekmica v ljubezni
2.
ženska, ki tekmuje, se meri s kom z namenom biti mu enakovreden:
na tekmovanju ni imela tekmice
tekmoválec
-lca
[
tekmovau̯ca
tudi
tekmovalca
]
m
(
ȃ
)
kdor tekmuje na tekmovanju, tekmi:
tekmovalci igrajo drug z drugim
;
izkušen, vrhunski tekmovalec
;
smučarji tekmovalci
/
tekmovalec mednarodnega razreda
tekmovalec, ki nastopa na mednarodnih tekmovanjih kot reprezentant
svoje države
●
zastar.
službo je dobil, čeprav je imel več tekmovalcev
tekmecev
♦
šport.
diskvalificirati tekmovalca
;
tekmovalci v veleslalomu
tekmoválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na tekmovanje:
tekmovalna pravila
/
tekmovalna oprema
/
tekmovalna sreča
/
tekmovalni športi
/
tekmovalni čoln
♦
šport.
tekmovalna proga
tekmoválno
prisl.
:
tekmovalno se ukvarjati z jadranjem
tekmovalíšče
-a
s
(
í
)
prostor za tekmovanje:
stopiti na tekmovališče
/
olimpijska tekmovališča
tekmoválka
-e
[
tekmovau̯ka
tudi
tekmovalka
]
ž
(
ȃ
)
ženska, ki tekmuje na tekmovanju, tekmi:
dresi tekmovalk
;
rezultati tekmovalk
/
tekmovalke za naslov miss sveta
●
zastar.
v tem je bila dolgo brez tekmovalke
tekmice
tekmoválnost
-i
ž
(
ȃ
)
nagnjenje, želja po tekmovanju:
vzbujati tekmovalnost
;
to izvira iz tekmovalnosti
/
tekmovalnost sošolcev
tekmoválski
-a -o
[
tekmovalski
in
tekmovau̯ski
]
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na tekmovalce:
tekmovalske zahteve
/
tekmovalska oprema
tekmovalna oprema
tekmovánje
-a
s
(
ȃ
)
1.
merjenje koga s kom v kakem športu, športni panogi z namenom
ugotoviti, kdo je boljši, uspešnejši:
zdravniki so tekmovalcu odsvetovali nadaljnje tekmovanje
;
tekmovanje na velikih športnih prireditvah
//
merjenje koga s kom v kaki dejavnosti, lastnosti z namenom
ugotoviti, kdo je boljši, uspešnejši:
spodbujati tekmovanje
;
tekmovanje med otroki
;
tekmovanje pri delu
;
tekmovanje v oboroževanju
;
tekmovanje v znanju tujih jezikov
2.
športna prireditev, na kateri se kdo meri s kom z namenom ugotoviti,
kdo je boljši, uspešnejši v kakem športu, športni panogi:
organizirati tekmovanje
;
zmagati na tekmovanju
;
atletska, smučarska tekmovanja
;
mednarodno tekmovanje
/
ekipno, prvenstveno tekmovanje
♦
šport.
kvalifikacijsko tekmovanje
ki omogoča prehod v višje ali končno tekmovanje
;
pokalno tekmovanje
za pokal, na katerem se poraženci izločijo
;
pregledno tekmovanje
del treninga, pri katerem se ugotavlja duševna in telesna
usposobljenost tekmovalcev
;
tekmovanje v slalomu
//
prireditev, na kateri se kdo meri s kom z namenom ugotoviti, kdo je
boljši, uspešnejši v kaki dejavnosti, lastnosti sploh:
udeležiti se tekmovanja pevskih zborov
/
lepotno tekmovanje
/
nagradno tekmovanje
tekmováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
meriti se s kom v kakem športu, športni panogi z namenom ugotoviti,
kdo je boljši, uspešnejši:
atleti, smučarji že tekmujejo
;
tekmovati na velikih tekmovanjih
/
že pet let tekmuje
/
tekmovati za kolajne, točke
/
tekmovati za šolsko moštvo
//
meriti se s kom v kaki dejavnosti, lastnosti sploh z namenom
ugotoviti, kdo je boljši, uspešnejši:
tekmovati na plesnih turnirjih
;
tekmovati v različnih spretnostih
/
učenci tekmujejo med seboj
;
tekmovati pri delu
/
tekmovati za naslov miss sveta
/
tekmovati z izdelki drugih tovarn
♦
šol.
tekmovati za bralno značko
;
šport.
tekmovati v mnogoboju, slalomu
tekmujóč
-a -e:
tekmujoč po tujih državah, je bil dosti zdoma
;
tekmujoče moštvo
;
sam.:
nagraditi tekmujoče
tékniti
-em
nedov. in dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
1.
vzbujati komu ugodje
a)
ob zadovoljevanju potrebe, želje po jedi:
neslana jed ne tekne
;
to jed rad jem, vendar mi danes ne tekne
;
večerja je vsem teknila
b)
star.
ob zadovoljevanju kake potrebe, želje sploh;
prijati
,
dobro deti
:
kajenje, pijača mu tekne
/
počitek jim je teknil
2.
zaleči
1
:
veliko jé, pa mu nič ne tekne
●
zastar.
denar mu ni teknil
koristil, pomagal
tekočína
-e
ž
(
í
)
snov, ki nima sama svoje oblike, ima pa gladino:
tekočina hlapi, teče
;
piti, pretočiti tekočino
;
ta snov vpija tekočino
;
brezbarvna, gosta, peneča se tekočina
;
jedka, vnetljiva tekočina
;
voda, mleko in druge tekočine
;
kaplja tekočine
;
tekočine in plini
/
hladilna tekočina v avtomobilskem motorju
;
kri in druge telesne tekočine
;
mehanika tekočin
hidromehanika
●
ekspr.
življenjska tekočina
kri
♦
anat.
možgansko-hrbtenjačna tekočina
ki obdaja možgane in hrbtenjačo; likvor
;
sklepna tekočina
gosta tekočina v sklepih za zmanjšanje trenja
;
biol.
semenska tekočina
izloček prostate in drugih žlez, ki omogoča gibanje semenčic
;
fiz.
tekočina
snov, ki se lahko pretaka
;
kapljevine in plini so tekočine
;
mont.
težka tekočina
katere gostota je večja od gostote vode
;
strojn.
zavorna tekočina
hidravlično olje za delovanje hidravličnih zavor
tekočínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na tekočino:
tekočinski curek
/
tekočinsko hlajenje
/
tekočinska dieta
♦
teh.
tekočinski termometer
termometer, ki meri temperaturo z raztezanjem tekočine
tekóčnost
-i
ž
(
ọ́
)
lastnost, značilnost tekočega:
tekočnost snovi
tékom
predl.
(
ẹ̑
)
pisar.,
z rodilnikom
za izražanje časa, v katerem se kaj dogaja;
med
3
:
tekom bolezni so jo obiskovali
;
nesreča tekom vožnje
/
tekom časa se bo to uredilo
sčasoma
;
tekom dogodkov vam bo vse jasno
/
odgovor dobiti tekom enega meseca
v enem mesecu
téksas
-a
m
(
ẹ̑
)
pog.
kraj, lokal, ustanova, kjer vlada sila, nered:
spet je šel v tisti teksas
tékst
-a
m
(
ẹ̑
)
besedilo
:
povedati, zapisati tekst
;
tekst govora
/
šifriran tekst
/
pisec je izročil tekste uredniku
/
dramski, pesniški tekst
/
v knjigi je več slik kot teksta
/
tekst popevke
;
melodija in tekst
♦
tisk.
tiskarska črka, po velikosti med tercijo in dvema ciceroma
téksten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na tekst:
tekstni popravki
/
tekstna primerjava
/
tekstno in slikovno gradivo
♦
lit.
tekstna kritika
raziskovanje besedil glede na spremembe, pristnost, avtorstvo;
veda o takem raziskovanju
;
šol.
tekstna naloga
besedilo s podatki o določenem dejanskem stanju, na osnovi
katerega je treba nastaviti račune in izračunati, kar se zahteva
tekstíl
-a
m
(
ȋ
)
izdelki, narejeni zlasti s tkanjem, pletenjem:
izvažati tekstil
;
cene tekstila
/
umetni tekstil
tekstílec
-lca
m
(
ȋ
)
delavec v tekstilni industriji:
srečanje tekstilcev
//
nav. mn.,
pog.
tekstilna tovarna:
tekstilci izvažajo vedno več izdelkov
tekstílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na tekstil:
tekstilna surovina
/
tekstilna industrija
;
tekstilna tovarna
/
tekstilni tehnik
/
tekstilni izdelki
tekstílije
-lij
ž
mn.
(
í ȋ
)
tekst.
tekstilne surovine in izdelki:
uvažati tekstilije
/
gumi, tekstilije in druge surovine
tekstílka
-e
ž
(
ȋ
)
delavka v tekstilni industriji:
zaslužek tekstilk
tékstnokrítičen
-čna -o
prid.
(
ẹ̑-í
)
nanašajoč se na tekstno kritiko:
tekstnokritične opombe
/
tekstnokritična izdaja
tekstologíja
-e
ž
(
ȋ
)
lit.
veda o raziskovanju besedil glede na spremembe, pristnost, avtorstvo:
načela tekstologije
tekstolóški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na tekstologijo:
tekstološki problem
/
tekstološka analiza
tekstopísec
-sca
m
(
ȋ
)
kdor piše besedila za različne glasbene izvajalce, besedilopisec:
dober, odličen tekstopisec
;
pri glasbenem albumu je sodeloval kot tekstopisec
;
pevec in tekstopisec
tekstopíska
-e
ž
(
ȋ
)
ženska, ki piše besedila za različne glasbene izvajalce,
besedilopiska:
nadarjena, uspešna tekstopiska
;
preizkusila se je kot tekstopiska
;
pevka in tekstopiska
tekstôven
tudi
tékstoven -vna -o
prid.
(
ō; ẹ̑
)
nanašajoč se na tekst:
tekstovni popravek
;
tekstovna analiza
/
tekstovni komentar
/
tekstovni del knjige
tekstôvno
tudi
tékstovno
prisl.
:
tekstovno prirediti gledališko predstavo
tekstuálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na tekst:
tekstualna analiza
/
tekstualni in računski del poročila
tekstuálno
prisl.
:
posredovati podatke grafično in tekstualno
tekstúra
-e
ž
(
ȗ
)
1.
tekst.
razporeditev niti tekstilnega izdelka:
tekstura preproge, tkanine
2.
geol.
razporeditev mineralnih zrn česa:
tekstura kamnine, rude
;
tekstura in struktura
/
grudasta, valovita tekstura
3.
publ.
razporeditev vidnih sestavin česa:
tekstura ploskve
/
črtasta, hrapava, motna tekstura
/
tekstura pokrajine
//
razporeditev sestavin česa sploh:
dramska tekstura
;
tekstura glasbenega, likovnega dela
♦
les.
tekstura
zunanji videz mehansko obdelanega lesa, zlasti na potek letnic
;
plamenasta tekstura
;
petr.
tekstura tal
sestava tal glede na delež mineralnih delcev različnih velikosti
tektít
-a
m
(
ȋ
)
petr.
steklen meteorit:
najti tektite
tektónika
-e
ž
(
ọ́
)
1.
geol.
zgradba zemeljske skorje glede na razporejenost skladov, kamnin in
glede na gibanja, ki so jo ustvarila:
proučevati tektoniko
;
povezanost potresov s tektoniko
/
krajevna tektonika
;
tektonika plošč
;
morfologija in tektonika površja
/
zemeljska tektonika
2.
veda o taki zgradbi:
tektonika je del geologije
/
splošna tektonika
3.
knjiž.
urejena, sorazmerna, trdna grajenost česa:
stavba z izrazito, strogo tektoniko
/
tektonika kipa, kompozicije
//
sklenjena, somerna, hierarhično urejena zgradba česa:
tektonika glasbenega, leposlovnega dela
;
kompozicija in tektonika
/
ekspr.
slikovnost, ujeta v tektoniko
4.
knjiž.
nauk o taki grajenosti, zgradbi:
arhitekt, umetnik je upošteval načela tektonike
♦
psih.
tektonika osebnosti
zgradba osebnosti glede na njene sestavine, plasti in njihove
medsebojne vplive
tektónski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na tektoniko:
a)
tektonski premiki
/
tektonske sile
/
tektonski jarek
ugreznjeni del zemeljske skorje, ki ga omejujejo vzporedni prelomi
;
tektonski potres
potres zaradi tektonskih premikov
;
tektonska karta
karta, ki prikazuje zgradbo in preoblikovanje zemeljske skorje
;
tektonsko jezero
jezero, ki nastane zaradi tektonskih premikov
b)
tektonska oblika pesmi
/
tektonsko načelo v arhitekturi
tektónsko
prisl.
:
tektonsko aktivno gorstvo
;
tektonsko zaključen prostor
tekúnica
-e
ž
(
ȗ
)
zool.
veverici podoben glodavec, ki živi v rovih, Citellus:
tekunice so tekale po vinogradih
/
navadna tekunica
tekút
-a
m
(
ȗ
)
zool.
droben zajedavec, ki živi na ptičih in sesalcih, Mallophaga:
tekut sesa kri
;
kokoši imajo tekute
têlce
-a
s
(
ē
)
nar.
teliček
:
telce je že sesalo
;
skače kot telce
têle
-éta
s
(
é ẹ́
)
1.
goveji mladič:
odstaviti, povreči tele
;
rediti, zaklati tele
;
prodaja telet
;
pog.
gleda kakor tele v nova vrata
zelo neumno ali začudeno
;
nizko
neumen je kot tele
zelo
/
ekspr.
pojedel bi pol teleta
zelo veliko
2.
nizko
nespameten, neumen človek, zlasti zaradi mladosti, neizkušenosti:
kakšno tele sem bil, da sem prišel
/
kot psovka
kaj delaš, tele neumno
●
ekspr.
častiti zlato tele
bogastvo, denar
;
ekspr.
vsako tele ima svoje veselje
izraža dopuščanje sicer nespametnega, neprimernega govorjenja,
ravnanja koga
♦
lov.
tele
jelenji mladič do prvega leta starosti
;
vet.
krava je po teletu
se je pred kratkim otelila
tele...
ali
téle...
prvi del zloženk
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na
a)
daljen, daljinski:
telefon, teleinformacija, telekineza, telekomanda
b)
televizijo:
telekino, telekamera
telebàn
in
telebán -ána
m
(
ȁ á; ȃ
)
slabš.
omejen, neumen človek, zlasti mlad:
ta teleban ničesar ne razume
/
kot psovka
kaj se vmešavaš, teleban
//
neroden, neuglajen človek:
vede se kot teleban
●
ekspr.
zrastel je v pravega telebana
velikega, zelo močnega človeka
telebánast
-a -o
prid.
(
ā
)
slabš.
omejen
,
neumen
:
telebanast fant
;
drugače je delaven, samo malo je še telebanast
/
po vedenju ni telebanast
neroden, neuglajen
●
ekspr.
fant telebanaste postave
velike, močne
telebánasto
prisl.
:
telebanasto gledati
télebánčništvo
-a
s
(
ẹ̑-ȃ
)
opravljanje, sklepanje bančnih poslov prek telefona:
nastanek, razcvet telebančništva
;
ponudba, storitve telebančništva
telebánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na telebane:
telebansko vprašanje
/
telebansko vedenje
/
kot psovka
kaj gledaš, zijalo telebansko
telébast
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
star.
neroden
2
,
okoren
,
nespreten
:
za natančno delo je preveč telebast
/
telebast v vedenju
//
neroden, okoren zaradi velikosti, obsega:
človek telebastega trupa
;
telebasta skala
telébasto
prisl.
:
telebasto ravnati
telébati
-am
nedov.
(
ẹ̄
)
1.
ekspr.
stežka, nerodno padati:
spotikali so se in telebali na zemljo
2.
preh.,
star.
z veliko silo udarjati, tolči:
s koli telebati po nasprotnikih
/
telebati na boben
3.
star.
nerodno, okorno hoditi, letati:
telebati za kom do doma
/
čmrlj teleba od cveta do cveta
telébiti
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
star.
telebniti
:
spodrsnilo mu je in telebil je čez soseda
/
telebiti žival po hrbtu
z veliko silo udariti
/
jezno telebiti knjigo od sebe
z veliko silo vreči, zagnati
telébniti
in
telêbniti -em
dov.
(
ẹ́ ẹ̑; é ȇ
)
1.
ekspr.
stežka, nerodno pasti:
spotaknil se je in telebnil na tla
;
telebniti vznak
;
telebnil je, kakor je bil dolg in širok
;
telebnil je kot snop v travo
/
zviška je telebnil v naslanjač
/
telebnil je v prepad
padel
2.
preh.,
star.
z veliko silo udariti:
z gorjačo ga je telebnil po glavi
/
z vso močjo telebne svečnik proti njemu
vrže, zažene
têlec
-lca
[
teu̯ca
in
telca
]
m
(
ē
)
nar.
teliček
:
telec sesa
telečják
-a
m
(
á
)
1.
prostor za teleta v hlevu:
ureditev telečjakov
2.
telečnjak
:
vojaki s telečjaki na hrbtu
teléčji
-a -e
prid.
(
ẹ́
)
nanašajoč se na teleta:
telečja koža
;
telečje meso
/
telečje usnje
/
telečji zrezek
;
telečja obara
●
ekspr.
on je še ves telečji
nespameten, neumen, zlasti zaradi mladosti, neizkušenosti
;
ekspr.
imeti telečje noge
za stanje, hojo negotove
;
šalj.
telečja leta
leta dozorevanja
♦
gastr.
telečja krača
;
nadevane telečje prsi
telečnják
-a
m
(
á
)
nekdaj
torba iz telečje kože ali usnja ter iz platna za na hrbet ali za čez
ramo:
odpreti telečnjak
;
oprtati si telečnjak
;
dati v telečnjak
;
vojak s telečnjakom
téledélavec
-vca
m
(
ẹ̑-ẹ́
)
kdor opravlja teledelo:
število teledelavcev narašča
;
zaposlovanje teledelavcev
;
usposabljanje za teledelavce
téledélo
-a
s
(
ẹ̑-ẹ́
)
delo doma namesto v službenih prostorih ob podpori informacijske
tehnologije, delo na daljavo:
uvajanje teledela
;
poročilo, raziskave o teledelu
;
izkušnje s teledelom
;
možnosti, zanimanje za teledelo
/
teledelo na domu
télediagnóza
-e
ž
(
ẹ̑-ọ̑
)
med.
ugotovitev ali določitev bolezni, telesne zmogljivosti s pomočjo
telekomunikacijskih naprav:
postaviti telediagnozo
téledirigíran
-a -o
prid.
(
ẹ̑-ȋ
)
teh.
vóden, usmerjan na daljavo:
teledirigirana raketa
/
teledirigirane naprave v vesoljski ladji
télefáks
-a
m
(
ẹ̑-ȃ
)
1.
prenašanje dokumentov, informacij na daljavo v obliki posnetka
izvirnika:
izum telefaksa
2.
tako prenesen posnetek dokumenta, informacije:
dobiti, prejeti telefaks
3.
naprava za tako prenašanje:
priključiti telefaks
telefón
-a
m
(
ọ̑
)
1.
sredstvo za prenašanje govora z električnim tokom ali
elektromagnetnimi valovi na daljavo:
izumiti telefon
;
zgodovina telefona
/
pogovarjati se po telefonu
;
povezati kraje s telefonom
/
pošta, telegraf, telefon [ptt]
2.
napeljava za tako prenašanje govora:
napeljati telefon v hišo, vas
/
kopati jarek za telefon
3.
električna naprava za tako prenašanje govora:
izdelovati telefone
;
priključiti telefon na centralo
;
slušalka, vilice telefona
/
mobilni
ali
prenosni telefon
manjši brezžični telefon, s katerim lahko v mobilnem omrežju
vzpostavimo telefonsko zvezo z drugim telefonskim naročnikom
;
satelitski telefon
ki omogoča telefoniranje prek satelitskih sistemov
;
vrvični telefon
stacionarni telefon, pri katerem je slušalka prek kabla povezana z
bazno postajo telefona
/
telefon zvoni,
ekspr.
poje
;
telefon ne dela,
knjiž.
je gluh,
ekspr.
mrtev
;
telefon je zaseden
;
zapreti telefon
s položitvijo slušalke na vilice narediti, da se zveza prekine
;
zavrteti telefon
številke številčnice te naprave z namenom vzpostaviti zvezo
;
pridi k telefonu,
pog.
na telefon
;
javiti se na telefon [tel.] 361 772
;
govoriti v telefon
v slušalko te naprave
;
številka telefona
klicna številka
●
pog.
pridi, telefon te kliče
nekdo te kliče po telefonu, želeč govoriti s teboj
;
pog.
pridi, telefon imaš
telefonski poziv
;
pog.
podražiti telefon
enoto telefonskega pogovora; telefonsko naročnino; priključitev
telefona na javno telefonsko omrežje
;
hišni telefon
telefonski sistem, omejen na hišo, stavbo
;
publ.
rdeči telefon
neposredna telekomunikacijska povezava med vladama Združenih držav
Amerike in Ruske federacije
;
vroči telefon
vroča linija
;
ekspr.
na drugi strani telefona se oglasi otroški glas
telefonske zveze
♦
igr.
igrati se telefon
otroško igro, pri kateri zadnji naglas pove prej po vrsti šepetano
besedo
;
ptt
brezžični telefon
;
glavni telefon
na centralo neposredno vezan telefon, preko katerega se veže
stranski telefon
;
interni telefon
priključen na zasebno telefonsko centralo
;
naročniški telefon
telefon naročnika, priključen na javno telefonsko omrežje
;
stranski telefon
priključen na telefonsko centralo preko glavnega telefona
;
voj.
poljski telefon
telefonáda
-e
ž
(
ȃ
)
ekspr.
telefonski pogovor, telefoniranje, zlasti dolgo:
zaman so bile vse njegove telefonade
telefonáriti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
ekspr.
večkrat, pogosto telefonirati:
kar naprej mu telefonari
telefóničen
-čna -o
prid.
(
ọ́
)
telefonski
:
telefonično obvestilo
telefónično
prisl.
:
telefonično sporočiti
telefoníja
-e
ž
(
ȋ
)
ptt
1.
prenašanje govora z električnim tokom ali elektromagnetnimi valovi na
daljavo:
te priprave omogočajo telefonijo
;
izum telefonije
/
brezžična telefonija
;
fiksna telefonija
tehnologija, pri kateri se zvok prenaša po žičnem
telekomunikacijskem omrežju in pri kateri oba uporabnika
uporabljata omrežno priključno točko na fiksni lokaciji
;
mobilna telefonija
prenašanje govora, sporočil z mobilnim telefonom
;
prenosna telefonija
mobilna telefonija
//
dejavnost, ki se ukvarja s takim prenašanjem:
razvoj slovenske telefonije
;
odobriti denar za telefonijo
2.
veda o tem prenašanju:
strokovnjak za telefonijo
/
predavati telefonijo
telefoníranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od telefonirati:
odločiti se za telefoniranje
;
pogosta telefoniranja
/
poslušati telefoniranje
/
prostoročno telefoniranje
z vgrajeno prostoročno napravo, navadno v motornih vozilih
telefonírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
1.
sporočiti po telefonu:
telefoniral mi je, da ne more priti
;
telefonirati od doma, v službo
;
večkrat si telefonirava
/
telefonirati na telefonsko številko 331 021
/
telefonirati po zdravnika
/
telefonira že pol ure
2.
uporabiti telefon za vzpostavitev telefonske zveze:
naučiti se telefonirati
;
pokazati komu, kako se telefonira
/
telefoniral sem mu, pa se nihče ne oglasi
telefoníran
-a -o:
telefonirano sporočilo
♦
ptt
telefonirani telegram
telegram, ki se naslovniku sporoči po telefonu
telefoníst
-a
m
(
ȋ
)
kdor se (poklicno) ukvarja z vzpostavljanjem zvez med telefonskimi
vodi:
podjetje zaposli telefonista
;
telefonist in vratar
telefonístka
-e
ž
(
ȋ
)
ženska, ki se (poklicno) ukvarja z vzpostavljanjem zvez med
telefonskimi vodi:
telefonistka je vzpostavila zvezo
telefonográm
-a
m
(
ȃ
)
ptt
telegram, ki se naslovniku sporoči po telefonu;
telefonirani telegram
:
sprejeti telefonogram
telefónski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na telefon:
telefonski kabel
;
telefonski priključek
;
telefonska centrala
;
telefonsko omrežje
/
telefonski aparat
;
telefonska govorilnica
;
telefonska kartica
kartica za uporabo javnega stacionarnega telefona ali za polnjenje
računa mobilnega telefona
/
telefonski pogovor
;
telefonska zveza
/
telefonski naročnik
/
telefonski imenik
abecedni seznam telefonskih naročnikov z njihovimi telefonskimi
številkami in naslovi
/
(telefonska) slušalka
/
telefonsko glasovanje
glasovanje po telefonu
♦
ptt
(telefonski) dvojček
vsak od dveh telefonskih naročniških aparatov, ki sta s posebno
pripravo priključena na isti vod
;
cestni telefonski stebriček
naprava ob cesti v obliki stebrička z vgrajenim telefonom za klic
v sili
;
telefonska številka
klicna številka
telefónsko
prisl.
:
telefonsko sporočiti
télefóto
-a
m
,
prvi pomen mn. tudi
-fótosi
(
ẹ̑-ọ̑
)
ptt
1.
fotografski posnetek na elektromagnetni način posredovane fotografije,
besedila:
oddati, sprejeti telefoto
;
v časopisih objavljen telefoto
●
publ.,
kot označba avtorstva
telefoto: Tanjug
2.
naprava za tako posredovanje fotografije, besedila:
vključiti telefoto
;
prenos s telefotom
;
novinarji so imeli na razpolago teleprinter in telefoto
/
oddajni, sprejemni telefoto
3.
posredovanje fotografije, besedila na tak način:
omogočiti novinarjem telefoto
/
naprava za telefoto
;
v prid. rabi:
telefoto naprava
télefotografíja
-e
ž
(
ẹ̑-ȋ
)
fot.
fotografija, ki nastane pri fotografiranju s teleobjektivom:
telefotografija luninega površja
♦
ptt
fotografski posnetek na elektromagnetni način posredovane
fotografije, besedila; telefoto
teléga
-e
ž
(
ẹ̄
)
1.
v ruskem okolju
kmečki voz na štirih kolesih, zlasti za prevažanje tovora:
naložiti na telego
/
peljati v telegi
/
pripeljati telego krompirja
2.
mn.,
nar. vzhodno
jarem za par živali z vodoravno nameščeno letvijo pod vratom:
zapreči vola v telege
telegéničen
-čna -o
prid.
(
ẹ́
)
ki ima tako zunanjost, da je posebno primerna za snemanje in
prikazovanje na televiziji:
telegeničen politik
;
bil je veliko bolj telegeničen kot njegov predhodnik
/
telegeničen smehljaj
;
telegenična obleka
/
telegeničen dogodek
;
telegenična pokrajina
telegéničnost
-i
ž
(
ẹ́
)
lastnost telegeničnega:
telegeničnost in sproščenost predsednice znane stranke
telegráf
-a
m
(
ȃ
)
električna naprava za prenašanje dogovorjenih znakov na daljavo,
brzojav:
telegraf dela, ropota
/
sporočiti po telegrafu
/
brezžični telegraf
♦
elektr.
Morsejev telegraf
pri katerem piše pisalnik, ki ga proži elektromagnet, na papirni
trak dolge in kratke črte v ustreznih kombinacijah
;
navt.
ladijski telegraf
priprava za prenos povelj s poveljniškega mostu v strojnico
//
nekdaj
urad za sprejemanje in oddajanje telegramov:
vložiti zahtevo pri telegrafu, v telegrafu
/
pošta, telegraf, telefon [ptt]
telegráfarica
-e
ž
(
ȃ
)
pog.
telegrafski drog:
postaviti telegrafarico
telegrafíja
-e
ž
(
ȋ
)
ptt
prenašanje pisanih sporočil, risb, negibnih slik po telegrafskih
napravah:
uporaba elektromagnetnih valov v telegrafiji
;
prvi poskusi telegrafije
/
brezžična telegrafija
;
dupleks telegrafija
ki omogoča istočasen prenos dveh sporočil v nasprotnih smereh
;
telegrafija z radijskimi valovi
//
dejavnost, ki se ukvarja s takim prenašanjem:
sredstva za razvoj telegrafije
telegrafíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od telegrafirati:
naučiti se telegrafiranja
telegrafírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
sporočiti po telegrafu, brzojaviti:
telegrafirati prijatelju
;
telegrafiral je domov
//
po telegrafu oddati ali sprejeti telegrafsko sporočilo:
naučiti se telegrafirati
telegrafíst
-a
m
(
ȋ
)
nekdaj
kdor se (poklicno) ukvarja s sprejemanjem in oddajanjem sporočil po
telegrafu:
dela kot telegrafist
/
radijski telegrafist
telegrafístka
-e
ž
(
ȋ
)
nekdaj
ženska, ki se (poklicno) ukvarja s sprejemanjem in oddajanjem sporočil
po telegrafu:
zaposlena je kot telegrafistka
telegráfnica
-e
ž
(
ȃ
)
pog.
telegrafski drog:
postaviti telegrafnico
telegráfski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
1.
nanašajoč se na telegraf, brzojaven:
telegrafski drog, kabel
/
telegrafska centrala
;
telegrafsko omrežje
/
telegrafski znak
;
telegrafsko sporočilo
/
telegrafski promet
/
telegrafski naročnik
/
telegrafski aparat
♦
ptt
telegrafski oddajnik, sprejemnik
oddajnik, sprejemnik, ki posreduje sporočila s kodiranimi znaki
;
sinhronski (telegrafski) sistem
sistem, pri katerem se v oddajnem in sprejemnem aparatu mehanizmi
vrtijo z isto hitrostjo, sinhrono
2.
ekspr.,
navadno v zvezi s
slog, stil
zelo zgoščen, jedrnat:
v telegrafskem slogu napisan odgovor
/
obnoviti zgodbo v telegrafskem stilu
telegráfsko
prisl.
:
telegrafsko sporočiti
telegrám
-a
m
(
ȃ
)
sporočilo, preneseno po telegrafu, brzojavka:
oddati, poslati, prejeti telegram
/
luksuzni telegram
;
pozdravni telegram
♦
ptt
faksimile telegram
negibna slika, ki je telegrafsko prenesena na daljavo
;
telefonirani telegram
ki se naslovniku sporoči po telefonu
;
v prid. rabi:,
ptt
telegram pismo
telegram z znižano tarifo, ki se oddaja za vsemi drugimi telegrami
telegrámski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na telegram:
telegramski listek
/
telegramski slog
telegrámsko
prisl.
:
telegramsko sporočiti
téleinformacíjski
-a -o
prid.
(
ẹ̑-ȋ
)
nanašajoč se na teleinformatiko:
teleinformacijski sistem
;
teleinformacijska oprema
;
ponudniki teleinformacijskih storitev
;
možnosti uporabe teleinformacijske tehnologije
téleinformátika
-e
ž
(
ẹ̑-á
)
veda, ki združuje znanja in tehnologije s področja računalništva in
telekomunikacij:
smeri v teleinformatiki
;
strokovnjak za teleinformatiko
têlek
-lka
m
(
ē
)
nar.
teliček
:
lepega telka ima v hlevu
/
ti si še večji telek kot on
télekámera
-e
ž
(
ẹ̑-ȃ
)
televizijska kamera:
snemati s telekamero
télekártica
-e
ž
(
ẹ̑-ȃ
)
kartica za uporabo javnega stacionarnega telefona ali za polnjenje
računa mobilnega telefona;
telefonska kartica
:
izdaja, prodaja, uporaba telekartic
;
zbiralci telekartic
;
plačevanje s telekartico
;
mobikartica in telekartica
télekíno
-a
m
(
ẹ̑-ȋ
)
rad.
priprava za televizijsko predvajanje filmov:
télekománda
-e
ž
(
ẹ̑-ȃ
)
teh.
1.
nav. mn.
priprava ali del priprave za upravljanje, vodenje strojnih naprav na
daljavo:
voditi helikopter, stroj s telekomandami
2.
upravljanje, vodenje strojnih naprav na daljavo:
uvesti telekomando
télekománden
-dna -o
(
ẹ̑-ȃ
)
pridevnik od telekomanda:
telekomandni sistem
telekomunikácija
-e
ž
(
á
)
nav. mn.
1.
izmenjava, posredovanje informacij na daljavo z elektromagnetnimi
sistemi:
omogočiti telekomunikacije
;
mednarodna zveza za telekomunikacije
;
radijska, telefonska telekomunikacija
2.
sredstvo, ki omogoča tako izmenjavo, posredovanje informacij:
prenos informacij po telekomunikacijah
telekomunikacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na telekomunikacijo:
telekomunikacijski satelit
;
telekomunikacijske naprave
/
telekomunikacijski sistem
/
telekomunikacijske zveze
telekomunikacíjsko
prisl.
:
telekomunikacijsko prenašati
télekonferénca
-e
ž
(
ẹ̑-ẹ̑
)
konferenca, na kateri s pomočjo uporabe telekomunikacijskega omrežja
sodelujejo prostorsko oddaljeni udeleženci:
telekonferenco so prekinili
;
zasedanje je potekalo v obliki telekonference
;
potek, vzpostavitev telekonference
;
stroški telekonference
téleks
-a
m
(
ẹ̑
)
ptt
električna naprava za prenašanje tipkanih črk na daljavo:
priključiti teleks
;
stroški za uporabo teleksa
/
rezervirati sobe po teleksu
//
sporočilo, preneseno po tej napravi:
prispel je že drugi teleks
/
sveženj teleksov
;
v prid. rabi:
teleks imenik
;
teleks zveze
télemark
-a
m
(
ẹ̑
)
šport.
sprememba smeri po strmini navzdol med vožnjo na smučeh, pri kateri je
ena od nekoliko skrčenih nog pomaknjena naprej:
narediti telemark
/
doskok v telemark
doskok, pri katerem je ena od nekoliko skrčenih nog pomaknjena
naprej
télemárketing
-a
m
(
ẹ̑-ȃ
)
prodaja izdelkov in storitev prek telefona:
podjetje se ukvarja s telemarketingom
;
referent, telefonist v telemarketingu
;
ekipa za telemarketing
/
dovoljenje za dejavnost telemarketinga
telemátičen
-čna -o
prid.
(
á
)
telematski
:
inovativni telematični sistemi
;
telematična sredstva
/
telematična doba
telemátika
-e
ž
(
á
)
tehnologija, ki temelji na daljinskem prenosu podatkov:
s pomočjo telematike vozilo določene funkcije opravlja samostojno
;
razvoj telematike
;
avtomatizacija in telematika
/
prometna telematika
telemátski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na telematiko:
sledilni telematski sistemi
;
ponudnik telematskih storitev
;
uporaba telematskih sredstev
télemedicína
-e
ž
(
ẹ̑-ȋ
)
izmenjevanje podatkov, mnenj s področja medicine s pomočjo
informacijske tehnologije:
diagnosticirati kožnega raka s pomočjo telemedicine
;
razvoj, uporaba telemedicine
;
telemedicina in informatika
télemedicínski
-a -o
prid.
(
ẹ̑-ȋ
)
nanašajoč se na telemedicino:
telemedicinski sistem
;
nacionalna telemedicinska mreža
;
telemedicinsko omrežje za pulmološke bolnike in bolnike z alergijami
/
telemedicinska oprema, tehnologija
;
trg telemedicinskih storitev
télemehánika
-e
ž
(
ẹ̑-á
)
veda o upravljanju, vodenju strojnih naprav na daljavo:
področje telemehanike
teleméter
-tra
m
(
ẹ̄
)
fot.
priprava za merjenje razdalje, oddaljenosti;
daljinomer
:
izmeriti razdaljo s telemetrom
;
kamera s telemetrom
♦
teh.
naprava za pošiljanje podatkov o izmerjenih vrednostih na daljavo
telemétričen
-čna -o
prid.
(
ẹ́
)
nanašajoč se na telemetrijo:
telemetrični sistem za prenašanje podatkov
telemétrično
prisl.
:
telemetrično določanje temperature
telemetríja
-e
ž
(
ȋ
)
teh.
pošiljanje podatkov s telemetrom:
uporabiti telemetrijo
;
radarska telemetrija
telemetríjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na telemetrijo:
telemetrijska naprava
/
telemetrijska zveza
têlen
-lna -o
prid.
(
é
)
ki ima teleta:
telna krava
telenovéla
-e
ž
(
ẹ̑
)
televizijska nadaljevanka, navadno z velikim številom nadaljevanj, v
kateri so izpostavljeni medosebni odnosi in pretirano čustveno
doživljanje oseb:
igrati v telenoveli
;
mehiška, španska telenovela
;
uspešna telenovela
;
snemanje telenovele
;
vloga v telenoveli
téleobjektív
-a
m
(
ẹ̑-ȋ
)
fot.
objektiv za snemanje oddaljenih predmetov, pojavov, ki so na posnetku
povečani:
posneti s teleobjektivom
;
kamera s teleobjektivom
teleologíja
-e
ž
(
ȋ
)
filoz.
nauk, po katerem ima vse dogajanje v naravi in družbi svoj cilj:
utemeljevati teleologijo
;
teleologija zgodovine
teleolóški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na teleologijo:
teleološko pojmovanje zgodovine
/
teleološka narava umetnosti
telepát
-a
m
(
ȃ
)
kdor se ukvarja s telepatijo:
izkušen telepat
;
hipnotizer in telepat
telepátičen
-čna -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na telepatijo:
telepatične sposobnosti
/
telepatičen pojav
telepátično
prisl.
:
telepatično se povezati
telepatíja
-e
ž
(
ȋ
)
neposredno izmenjavanje, prenos misli, hotenj iz zavesti v zavest:
biti dovzeten za telepatijo
;
razlaga telepatije
/
ukvarjati se s telepatijo
telepátski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na telepate ali telepatijo:
telepatski prenos misli
/
telepatska sposobnost
teleportácija
-e
ž
(
á
)
hipni prenos mase na velike daljave:
eksperimentirati s teleportacijo
;
teorije, zamisli o teleportaciji
;
stroj, tehnologija za teleportacijo
/
kvantna teleportacija
téleposnétek
-tka
m
(
ẹ̑-ẹ̑
)
posnetek s teleobjektivom:
narediti teleposnetek
teleprínter
-ja
m
(
í
)
električna naprava za prenašanje tipkanih črk in znakov na daljavo,
daljnopisnik:
pisati na teleprinter
;
sporočiti po teleprinterju
;
delati s teleprinterjem
;
teleprinter in telefon
;
v prid. rabi:,
papir.
teleprinter papir
navadno brezlesni papir za teleprintersko sporočanje
teleprinteríst
-a
m
(
ȋ
)
nekdaj
kdor (poklicno) oddaja in sprejema sporočila po teleprinterju:
delovno mesto teleprinterista
teleprinterístka
-e
ž
(
ȋ
)
nekdaj
ženska, ki (poklicno) oddaja in sprejema sporočila po teleprinterju:
zaposliti teleprinteristko
teleprínterski
-a -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na teleprinter, daljnopisen:
teleprinterska centrala
/
teleprinterska zveza
;
teleprintersko sporočilo
/
teleprinterski aparat
♦
ptt
teleprinterski oddajnik
;
žel.
teleprinterska okrožnica
uradno teleprintersko obvestilo vlakovnim odpravnikom o vpeljavi
vlaka, njegovi sestavi, voznem redu
telepríntersko
prisl.
:
teleprintersko obveščati
teleprintíst
-a
m
(
ȋ
)
teleprinterist
:
delo teleprintista
teleprintístka
-e
ž
(
ȋ
)
teleprinteristka
:
zaposlena je kot teleprintistka
telésce
-a
s
(
ẹ̑
)
manjšalnica od telo:
telesce dojenčka
/
ekspr.
lepo žensko telesce
♦
anat.
rumeno telesce
skupek celic v jajčniku, ki izloča hormone
;
tipalno telesce
skupek celic v koži, občutljiv za dotik
;
biol.
belo krvno telesce
brezbarvna krvna celica, ki se giblje s panožicami
;
rdeče krvno telesce
krvna celica, ki vsebuje hemoglobin
;
bot.
klorofilno telesce
del rastlinske celice, ki vsebuje klorofil
telésen
-sna -o
prid.
(
ẹ̑
)
1.
nanašajoč se na telo:
telesni deli
;
telesna višina
/
telesne mere
;
telesna napaka
;
telesna nega
;
telesna poškodba
/
telesna temperatura
/
telesni napor
;
telesno delo
;
telesno trpljenje
/
telesna virtuoznost igralca
/
telesna kultura
dejavnost, ki si prizadeva zlasti za razvijanje in ohranjevanje
človekovih telesnih sposobnosti in zmogljivosti
;
zadovoljevanje telesnih potreb
potreb po hrani, pijači, spanju
;
telesna straža
straža, ki varuje, brani koga pred napadom, nasiljem
2.
čuten
1
,
spolen
:
telesna ljubezen
;
telesno poželenje
/
telesna privlačnost
;
izzivalno telesna ženska
●
ekspr.
pokojnikove telesne ostanke so položili na mrtvaški oder
mrtvo telo, truplo
;
ekspr.
bil je dolg in precej telesen
močen, čokat
;
knjiž.
telesno perilo
spodnje perilo
♦
anat.
telesni krvni obtok
del krvnega obtoka, pri katerem teče kri skozi telo
;
geom.
telesna diagonala
;
pravn.
telesna kazen
kazen, pri kateri se obsojenec kaznuje s telesnim trpljenjem, z
izgubo pomembnega organa
;
šol.
telesna vzgoja
nekdaj
učni predmet, pri katerem se s telesnimi vajami, športnimi
aktivnostmi prizadeva za razvijanje telesnih sposobnosti in
zmogljivosti; športna vzgoja
;
zool.
telesna os
hrbtenica in lobanja vretenčarjev
telésno
prisl.
:
telesno privlačna ženska
;
telesno prizadet otrok
;
sam.:
razmerje med telesnim in duševnim v človeku
teleskóp
tudi
teleskòp -ópa
m
(
ọ̑; ȍ ọ́
)
fiz.
daljnogled za opazovanje zvezd, ki da obrnjeno sliko:
s teleskopom odkriti nov planet
;
opazovanje sonca s teleskopom
●
zastar.
s teleskopom gledati plezalce
z daljnogledom
♦
astron.
radijski teleskop
elektronska naprava z anteno za sprejemanje radijskega sevanja iz
vesolja
teleskópski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
1.
nanašajoč se na teleskop:
teleskopska cev
/
teleskopsko opazovanje
2.
teh.
sestavljen iz več cevastih delov različnih premerov, ki se dajo
potisniti drug v drugega:
teleskopski amortizerji
;
teleskopska antena
;
teleskopske vilice
♦
zool.
teleskopske oči
oči z zelo navzven potisnjenim ali podaljšanim zrklom
telésnat
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
zastar.
debel
,
obilen
:
telesnat človek
telesnína
-e
ž
(
ī
)
zastar.
telo
:
težnost telesnin
●
zastar.
izračunati telesnino
prostornino
telésnokultúren
-rna -o
prid.
(
ẹ̑-ȗ
)
nanašajoč se na telesno kulturo:
telesnokulturna dejavnost
/
telesnokulturna organizacija
telésnost
-i
ž
(
ẹ̑
)
1.
lastnost, značilnost telesnega
a)
glede na snov:
poveličevati življenje v njegovi telesnosti
b)
glede na način obstajanja v prostoru:
telesnost bitij, predmetov je slikar zabrisal
/
ogromna telesnost velikana
c)
glede na čute, spolnost:
moške je privlačevala njena poudarjena ženska telesnost
2.
kar je telesno
a)
glede na snov:
živci so vez med duševnostjo in telesnostjo
b)
glede na način obstajanja v prostoru:
predmeti so plastične telesnosti
c)
glede na čute, spolnost:
telesnost je bila dolgo časa prikrivana
;
premagovati telesnost
telésnosten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
knjiž.
nanašajoč se na telesnost:
telesnostni dejavniki
/
telesnostno jedro kipa
/
zakoni telesnostnih sorazmerij
telesnih
telésnovzgójen
-jna -o
prid.
(
ẹ̑-ọ̑
)
nanašajoč se na telesno vzgojo:
telesnovzgojni delavci
/
telesnovzgojno društvo
teléšček
-čka
m
(
ẹ̑
)
nav. ekspr.
telesce
:
telešček dojenčka
/
lep ženski telešček
téletékst
-a
m
(
ẹ̑-ẹ̑
)
rad.
prenašanje računalniško pripravljenih informacij v obliki besedil,
risb po televiziji, ki se lahko sprejemajo s televizijskim
sprejemnikom z dodatno napravo:
televizijska postaja je uvedla teletekst
teletênje
-a
s
(
é
)
telitev
:
pomagati pri teletenju
telétina
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
telečje meso:
jesti, peči teletino
2.
obrt. žarg.
usnje iz telečje kože:
čevlji iz teletine
teletíti
-ím
nedov. in dov.
(
ī í
)
nav. 3. os.
teliti
:
krave se morajo veliko gibati, da lažje teletijo
telétnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
vet.
krava od poroda do odstavitve teleta:
pomolsti teletnico
televizíja
in
televízija -e
ž
(
ȋ; í
)
1.
prenašanje slik negibnih ali gibajočih se bitij, stvari skupaj z
zvokom po radijskih valovih na daljavo:
izum televizije
/
barvna televizija
pri kateri so slike vidne v barvah
;
črno-bela televizija
pri kateri so slike vidne v vseh odtenkih sive barve, od črne do
bele
/
kabelska televizija
pri kateri se slike in zvok prenašajo po kabelskem omrežju
2.
televizijski sprejemnik:
vključiti,
pog.
odpreti, prižgati televizijo
●
ekspr.
rad sedi pred televizijo, pri televiziji
rad gleda televizijski spored
3.
ed.
sredstvo za tako prenašanje slik
a)
namenjeno javnosti:
tekmo bo prenašala televizija [TV]
;
tisk, radio in televizija
/
gledati kaj po televiziji
/
nastopati na televiziji
b)
namenjeno samo določenemu uporabniku:
industrijska televizija
;
uporaba televizije v bankah
//
dejavnost, vezana na to sredstvo:
programska zasnova televizije
;
velik razmah televizije
4.
ustanova, ki se ukvarja s tako dejavnostjo:
direktor televizije
/
ljubljanska televizija
televizíjec
in
televízijec -jca
m
(
ȋ; í
)
televizijski delavec:
prekaljen, uspešen televizijec
;
priljubljen, znan televizijec
;
radijci in televizijci
/
lokalni televizijci
televizíjka
in
televízijka -e
ž
(
ȋ; í
)
televizijska delavka:
izkušena televizijka ima za sabo že mnogo oddaj
;
znana televizijka
;
igralka in televizijka
televizíjski
in
televízijski -a -o
prid.
(
ȋ; í
)
nanašajoč se na televizijo:
televizijski signal
/
televizijski aparat, sprejemnik
;
televizijski oddajnik, pretvornik
;
televizijski zaslon
;
televizijska antena
;
televizijska kamera
;
televizijska slika
/
televizijski prenos
/
televizijski dnevnik
;
televizijski program, spored
;
televizijska oddaja
/
televizijski film
;
televizijska drama, nadaljevanka
/
televizijski studio
;
publ.
televizijska hiša
;
televizijska mreža
/
televizijski naročnik
/
televizijski gledalec
televizíjsko
in
televízijsko
prisl.
:
televizijsko posredovati
televízor
-ja
m
(
ȋ
)
televizijski sprejemnik:
izključiti,
pog.
ugasniti, zapreti televizor
/
barvni televizor
ki posreduje slikovna sporočila v barvah
;
črno-beli televizor
ki posreduje slikovna sporočila v vseh odtenkih sive barve, od
črne do bele
;
prenosni televizor
●
ekspr.
rad sedi pred televizorjem
rad gleda televizijski spored
;
ekspr.
preživeti večer ob televizorju
ob gledanju televizijskega sporeda
televízorski
-a -o
(
ȋ
)
pridevnik od televizor:
televizorsko ohišje
televoting
-a
[
têlevou̯ting-
]
m
(
ȇ
)
telefonsko glasovanje
:
oddati glas po televotingu
;
zmagati na televotingu
;
ko se bo oddaja iztekla, bodo znani rezultati televotinga
teléžnik
-a
m
(
ẹ̑
)
nar. vzhodno
klin, s katerim se povežeta zgornji in spodnji del jarma;
jarmnik
:
vtakniti teležnik
telíca
-e
ž
(
í
)
goveja samica od prvega leta starosti do prve telitve:
telica je breja
;
telica in krava
♦
lov.
košuta v drugem letu starosti
telíček
-čka
m
(
ȋ
)
1.
manjšalnica od tele:
krava bo kmalu imela telička
2.
ekspr.
nespameten, neumen človek, zlasti zaradi mladosti, neizkušenosti:
kakšni telički smo bili, da smo verjeli
/
kot nagovor
teliček neumni, ne govori tako
telíčka
-e
ž
(
í
)
1.
manjšalnica od telica:
telička se goni
2.
goveji mladič ženskega spola:
krava je povrgla teličko
;
junček in telička
3.
ekspr.
nespametna, neumna ženska, zlasti zaradi mladosti, neizkušenosti:
posmehovanje teličk
telítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od teliti:
krava se pripravlja na telitev
telíti
-ím
nedov. in dov.
(
ī í
)
nav. 3. os.
roditi, povreči tele:
krava teli
;
liska težko teli
têlnét
-a
m
(
ȇ-ẹ̑
)
nekdaj zelo uporabljan način omrežne povezave med uporabnikovim
računalnikom in oddaljenim strežniškim računalnikom:
s telnetom je lahko iz tujine delal na domačem strežniku
;
priključitev v telnet
têlnéten
-tna -o
prid.
(
ȇ-ẹ̑
)
nanašajoč se na telnet:
telnetni vmesnik
teló
-ésa
s
(
ọ̑ ẹ̑
)
1.
snovni del človeškega ali živalskega bitja:
mokro oblačilo se oprijemlje telesa
;
utrditi, zdrgniti si telo
;
imeti rane po celem telesu
;
golo, mišičasto telo
;
moško telo
;
telesa kopalcev
;
s perjem pokrito telo ptice
;
glava in drugi deli telesa
;
hrbtna stran telesa
;
pretakanje krvi po telesu
;
ekspr.
boj med telesom in duhom
/
s celim telesom se vreči na tla
;
ekspr.:
z lastnim telesom zaščititi koga
;
gniti, zgoreti pri živem telesu
;
biti operiran pri živem telesu
brez narkoze
/
človeško, živalsko telo
/
ekspr.
onemogla telesa so se pomikala dalje
človeška, živalska bitja
//
ekspr.
ta del človeškega bitja kot predmet, sredstvo spolnega dejanja,
užitka:
polastil se je njenega telesa
;
prostitutke prodajajo svoje telo
2.
evfem.
truplo
:
telo v zemlji razpade, strohni
;
položiti telo v grob
;
telesa ubitih
/
mrtvo telo
3.
trup
:
hermelin nosi telo tik ob tleh
;
vzravnati telo
;
glava in telo
/
telo in vrat čutare
;
telo ladje
4.
od okolja ločena snovna celota:
elastično, prozorno telo
;
delovanje telesa na telo
;
meje, velikost telesa
/
plinasta, trdna telesa
/
sonce, planeti in druga nebesna telesa
/
odstraniti tuje telo iz očesa
tujek
5.
navadno s prilastkom
določena naprava, priprava kot funkcijska celota:
hladilno telo
/
svetlobna telesa
svetila
/
knjiž.
astralno telo
v okultizmu
duhovni dvojnik fizičnega telesa
6.
knjiž.,
navadno s prilastkom
skupina, skupnost na določen način povezanih ljudi kot kaka celota:
po prvi svetovni vojni je bilo slovensko narodno telo razdeljeno na
tri države
/
delovna, politična, predstavniška, skupščinska telesa
;
posvetovalno, volilno telo
;
komisije, odbori in druga telesa
7.
rel.,
v zvezi
sveto rešnje telo
posvečena hostija, ki se deli navadno med mašo:
prejeti sveto rešnje telo
//
tretji od sedmih zakramentov Katoliške cerkve:
pridiga o svetem rešnjem telesu
8.
geom.
s ploskvami omejen del prostora:
prostornina telesa
;
kocka, valj in druga telesa
/
rotacijska telesa
/
geometrijsko telo
●
evfem.
po prvem otroku se ji je telo zaprlo
ni mogla več zanositi, roditi
;
star.
njegova duša se je ločila od telesa
umrl je
;
ekspr.
za to sem z dušo in telesom
popolnoma, brez pridržka
;
vznes.
ljubila je sad svojega telesa
svojega otroka
;
zdrav duh v zdravem telesu
♦
anat.
maternično telo
zgornji del maternice
;
fiz.
črno telo
trdno telo z določeno temperaturo, ki vpija vse sevanje in od vseh
teles najmočneje seva
;
točkasto telo
katerega razsežnosti so zanemarljive v primerjavi z opazovanim
premikom
;
togo telo
;
pravn.
zakonodajno telo
;
zemljiškoknjižno telo
eno ali več enako obremenjenih zemljišč istega lastnika v isti
katastrski občini
;
rel.
(sveto) rešnje telo
praznik na drugi četrtek po binkoštih
têloh
-a
m
(
é
)
rastlina z deljenimi listi in belimi, črno škrlatnimi, zelenimi ali
rumeno zelenimi cveti:
nabirati teloh
;
šopek teloha
♦
bot.
črni teloh
rastlina z dlanasto deljenimi listi, črno koreniko in velikimi
belimi cveti, Helleborus niger
télop
-a
m
(
ẹ̑
)
fotografija, kratko sporočilo, prirejeno za predvajanje navadno po
televiziji:
objavljati telope
;
telop in propagandni film
telovádba
-e
ž
(
ȃ
)
1.
telesne vaje za razvijanje, ohranjevanje telesnih sposobnosti in
zmogljivosti:
utrjevati telo s telovadbo
;
jutranja, vsakodnevna telovadba
;
telovadba na prostem
/
ortopedska, rekreacijska telovadba
/
hoditi k telovadbi
;
pren.
miselna, računska telovadba
♦
šport.
orodna telovadba
;
parterna
ali
talna telovadba
2.
pog.
učni predmet, pri katerem se s telesnimi vajami, športnimi aktivnostmi
prizadeva za razvijanje telesnih sposobnosti in zmogljivosti;
športna vzgoja
:
drugo uro imajo učenci telovadbo
;
učitelj telovadbe
●
ekspr.
da so priplezali na vrh gore, so morali pokazati pravo telovadbo
spretnost
telovádec
-dca
m
(
ȃ
)
kdor se ukvarja s telovadbo:
nastop, tekmovanje telovadcev
♦
šport.
orodni telovadec
;
telovadec na drogu, konju
telováden
-dna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na telovadbo:
telovadni program
/
telovadne vaje
/
telovadno društvo
/
telovadne copate
;
telovadne hlače
navadno kratke hlače za telovadbo
/
telovadni nastop
♦
šport.
telovadni mnogoboj
;
(telovadna) klop
nizka klop za telovadne vaje, zlasti v sedenju, ležanju
;
telovadna vrsta
telovadci, ki skupno nastopajo ali tekmujejo
;
telovadno orodje
telovadíšče
-a
s
(
í
)
kraj, prostor za telovadbo:
urediti telovadišče
;
šolsko telovadišče
/
letno telovadišče
prostor, urejen in opremljen za telovadbo na prostem
telováditi
-im
nedov.
(
á ȃ
)
1.
opravljati telesne vaje za razvijanje, ohranjevanje telesnih
sposobnosti in zmogljivosti:
vsako jutro telovadi
/
telovaditi z rokami
//
opravljati telesne vaje z namenom doseči, pokazati telesno
sposobnost:
telovadci že telovadijo
♦
šport.
telovaditi na bradlji, krogih
2.
ukvarjati se s telovadbo:
že deset let telovadi
;
telovaditi v telovadnem društvu
●
ekspr.
krovci telovadijo po strehi
se spretno premikajo
;
ekspr.
ta popevkar pred mikrofonom preveč telovadi
maha z rokami, skače, se zvija
telovádka
-e
ž
(
ȃ
)
ženska, ki se ukvarja s telovadbo:
nastop najboljših telovadk
;
telovadci in telovadke
telovádke
-vádk
ž
mn.
(
ȃ
)
šol. žarg.
telovadne hlače:
obleči telovadke
telovádkinja
-e
ž
(
ȃ
)
telovadka
:
nastop telovadkinj
telovádnica
-e
ž
(
ȃ
)
zaprt prostor za telovadbo:
igrati tekmo v telovadnici
;
oprema za telovadnico
/
šolska telovadnica
telovádski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na telovadce ali telovadbo:
telovadska sposobnost
/
telovadski preskok
telôvnik
-a
m
(
ȏ
)
moško vrhnje oblačilo brez rokavov, ki pokriva zgornji del telesa:
zapeti si telovnik
;
žameten telovnik
;
verižica na telovniku
//
tako žensko oblačilo:
oblečena je v telovnik in krilo
/
ženski telovnik
●
reševalni telovnik
iz nepremočljive tkanine, z vložki iz plute, ki drži človeka nad
vodo
télovo
-ega
s
(
ẹ́
)
nar.
praznik na drugi četrtek po binkoštih;
(sveto) rešnje telo
:
praznovati telovo
/
zgodilo se je na telovo
télovski
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
nanašajoč se na telovo:
telovska procesija
/
telovski praznik
télstar
-ja
m
(
ẹ̑
)
teh.
ameriški telekomunikacijski satelit, izstreljen leta 1962:
radijski, televizijski prenos preko telstarja
telúr
-ja
m
(
ū
)
kem.
redek, krhek element srebrno bele barve, Te:
telur in polonij
telúričen
-čna -o
prid.
(
ú
)
knjiž.
nanašajoč se na zemljo (kot nebesno telo), zemeljski:
telurična zgodovina
/
telurične spremembe vremena
telúrij
-a
m
(
ū
)
astron.
priprava za ponazoritev kroženja Lune okrog Zemlje in obeh teles okoli
Sonca:
telúrski
-a -o
prid.
(
ū
)
knjiž.
nanašajoč se na zemljo (kot nebesno telo), zemeljski:
telurski izvor
♦
min.
telursko železo
železo zemeljskih kamnin, zemeljsko železo
tém
1
in
tèm
in
tem
prisl.
(
ẹ̑; ȅ
)
s primernikom
krepi pomen primernika:
najprej je preplašen molčal, potem pa je začel tem krepkeje kričati
/
nikogar ni doma. Tem bolje, bova imela vsaj mir
;
dobro jim gre, tem lažje, ker imajo postranske dohodke
tém
2
in
tèm
in
tem
vez.
(
ẹ̑; ȅ
)
v primerjalnih nadrednih stavkih, s primernikom
za izražanje sorazmernosti z dejanjem podrednega stavka:
čim dlje jo gleda, tem bolj mu je všeč
;
čim manj bo prosilcev, tem večje bodo možnosti
/
kdaj naj pridemo? Čim prej, tem bolje
/
dela tem bolje, kolikor boljše pogoje ima
toliko
téma
1
-e
ž
(
ẹ̑
)
osnovni, osrednji predmet obravnavanja ali umetniškega dela:
obravnavati, spremeniti temo
;
aktualna, občutljiva, široka,
ekspr.
žgoča tema
;
glavna, okvirna tema
;
ljubezenska, politična, znanstvena tema
;
tema pesnitve, pogovora
/
raziskovalna tema
;
publ.
razprava na temo človekovih političnih pravic
/
organizator prebere, razdeli teme
naslove, opise, ki določajo tak predmet
♦
glasb.
tema
zaključena skupina tonov, ki ima v stavku ali skladbi osrednjo
vlogo
;
šol.
učna tema
;
zgod.
tema
v bizantinski državi, od 7. do 9. stoletja
obrobna pokrajina z vojaško oblastjo
temà
2
-è
in
tèma -e
[
təma
]
ž
,
rod. mn.
tèm
(
ȁ ȅ; ə̀
)
1.
stanje ozračja, ko je odsotna svetloba:
nastala je tema
;
oči so se privadile teme, na temo
;
pesn.
črna tema
;
ekspr.
egiptovska tema
popolna
;
gosta tema
;
tema v sobi
;
svetloba in tema
/
tema se dela
temni se
;
knjiž.
tema lega po dolinah
;
ekspr.
na poti jih je ujela tema
;
ekspr.
bliski parajo temo
;
knjiž.
mrak se gosti v temo
;
ekspr.
trd(n)a tema
/
tema noči, sobe
/
pri označevanju krajevnosti ali časovnosti:
pokazati se iz teme
;
oditi v temo
;
tipati po temi
;
sedeti v temi
;
oditi pred temo
/
v povedni rabi:
bila je še tema
;
zelo tema je
;
tema je kakor v rogu
;
ekspr.:
tema je, da bi jo lahko otipal, rezal
;
taka tema je, da ne vidiš prst pred nosom
;
pren.
iz teme preteklosti vstaja podoba davnih časov
2.
knjiž.
duševno stanje nerazsodnosti, obupa:
tema se zgrinja nad dušo
;
tema duha
/
tema obupa, zmedenosti
/
v njegovih mislih je tema
3.
knjiž.
stanje, ko se preprečuje svoboda, napredek, kritično mišljenje:
ljudstvo se upira nasilju in temi
/
kulturna tema
;
tema neznanja
4.
zastar.,
v prislovni rabi
izraža veliko količino:
na jezeru je tema divjih gosi
;
kupcev je bilo tema
●
ekspr.
toliko jih je, da se tema dela od njih
zelo veliko jih je
;
ekspr.
tema se mi dela pred očmi
zaradi slabosti, razburjenja se mi zdi, da nič ne vidim
;
ekspr.
lačen sem, da se mi tema dela pred očmi
zelo lačen
;
ekspr.
znanstveniki so glede tega pojava dolgo tavali v temi
v nevednosti, neznanju
;
ekspr.
to obdobje je še zavito v temo
je še nepoznano, neraziskano
temáčen
-čna -o
[
təmačən
]
prid.
, temáčnejši
(
á ā
)
1.
ki ni popolnoma temen:
temačen prostor
/
temačen dan
/
temačna senca
2.
ekspr.
negativno, neugodno razpoložen:
temačen človek
;
zakaj si spet tako temačen
//
ki vsebuje, izraža negativno, neugodno razpoloženje:
temačen obraz, pogled
3.
ekspr.
za človeka zelo neprijeten:
imeti temačno mladost
/
temačne misli, slutnje
//
z oslabljenim pomenom
poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže:
temačne blodnje
;
temačne grožnje
temáčno
prisl.
:
temačno gledati
;
temačno pobarvan
/
v povedni rabi
tako temačno je bilo, da je prižgal luč
temáčnost
-i
[
təmačnost
]
ž
(
á
)
lastnost, značilnost temačnega:
temačnost celice
/
ekspr.
temačnost pesmi
●
ekspr.
zgodnji mrak se je gostil v temačnost
stanje ozračja, ko še ni popolnoma temno
temátičen
-čna -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na tematiko ali temo:
tematični obseg ljudskega slovstva
/
tematična urejenost
temátično
prisl.
:
razvrstiti pesmi tematično
temátika
-e
ž
(
á
)
skupek tem:
tematika je raznovrstna
;
določiti, razširiti tematiko
;
ljubezenska, politična tematika
;
značilna tematika ekspresionizma
;
tematika pogovorov, zborovanja
/
tematika muzeja
;
znamke s pokrajinsko, zgodovinsko tematiko
tematizácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od tematizirati:
tematizacija smrti v leposlovju
tematizírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
knjiž.
imeti za temo, obravnavati:
kritika tematizira vprašanje svobode, zgodovine
/
besedo na novo tematizirati
predmetno, vsebinsko določati
tematizíran
-a -o:
tematizirano vprašanje
temátski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na tematiko, temo:
tematska raznovrstnost besedil
/
pisateljev tematski razvoj
/
tematska križanka
križanka, pri kateri se nekateri opisi besed nanašajo na določeno
tematiko
♦
filat.
tematska zbirka
zbirka znamk z določeno tematiko
;
geogr.
tematska karta
karta, ki prikazuje tematiko, ki ni topografska
temátsko
prisl.
:
poezija se tematsko spreminja
;
tematsko urejen katalog
;
tematsko zanimiv film
tembòlj
in
tém bòlj
in
tèm bòlj
in
tem bòlj
prisl.
,
piše se narazen
(
ȍ; ẹ̑-ȍ; ȅ-ȍ; ȍ
)
toliko bolj:
zaradi tega smo pomoči tem bolj veseli
/
v vezniški rabi
z nemščino se niso mogli pohvaliti, tem bolj pa z latinščino
tême
-éna
tudi
téme -na
s
(
é ẹ́; ẹ́
)
1.
zgornji, obli del glave med čelom, senci in tilnikom:
lase na temenu ima že redke
/
potisniti klobuk na teme
/
teme lobanje
●
ekspr.
bil je poštenjak od pet do temena
bil je zelo pošten
;
ekspr.
od temena do podplatov ga je streslo
zelo ga je streslo
//
s prilastkom
zgornji, obli del česa sploh:
povzpeti se na gorsko teme
/
teme kupole, oboka
/
teme loka
♦
geom.
teme
točka ravninske krivulje, v kateri je ukrivljenost krivulje
največja ali najmanjša
;
teh.
teme zvara
del zvara ob stiku zgornjih robov zvarjenih delov
2.
star.
najvišja zgornja ploskev (kmečke) peči:
sušiti na temenu
têmelj
-a
m
(
é
)
1.
nosilni del kakega gradbenega objekta, navadno v zemlji:
izpodkopati, postaviti, utrditi temelje
;
betonski, zidani temelji
;
majav, trden temelj
/
kopati temelje za novo stavbo
/
kamnit temelj spomenika
2.
kar je nujno potrebno za obstoj, razvoj česa:
postaviti temelje za nadaljnji razvoj
;
materialni temelji družine
;
temelji države
/
ekspr.
diktaturi se spodmika temelj
/
publ.
to so ugotovili na temelju zbranih podatkov
na osnovi, podlagi
//
kar bistveno določa, opredeljuje lastnosti, značilnosti česa:
gospodarski, idejni temelji politike
;
znanstveni temelji svetovanja
;
značaj je temelj osebnosti
//
kar dela, da je kaj logično upravičeno, podprto;
podlaga
,
osnova
:
pogodba je temelj njihovih zahtev
3.
nav. mn.
bistveni, najpomembnejši pojmi in načela kakega znanstvenega ali
ideološkega sistema:
temelji pedagogike
/
temelji sodobne demokracije
4.
ekspr.,
v prislovni rabi,
s predlogom
popolnoma
,
čisto
:
uničiti kaj do temelja, temeljev
;
to zamisel je treba iz temelja predelati
;
njegovo življenje se je v temeljih spremenilo
têmeljen
-jna -o
prid.
(
é
)
1.
nanašajoč se na temelj, nosilni del:
temeljni kamen
;
temeljna plošča
/
temeljni jarek
2.
ki predstavlja, določa temelj, osnovo česa:
temeljni program organizacije
;
temeljna načela
/
temeljne raziskave
3.
ki izhaja iz temeljev obstoja:
temeljne pravice človeka, države
4.
ki vsebuje bistvene, najnujnejše elemente česa:
temeljni pojmi
;
temeljne značilnosti
5.
ki je po pomembnosti na prvem mestu:
temeljna gibala razvoja
/
temeljni vzrok
glavni vzrok
6.
teh.
ki je v določenem postopku prvi:
temeljni premaz
;
temeljna barva
●
ekspr.
temeljni kamen
kar je temelj, osnova česa
;
ekspr.
položiti temeljni kamen za kaj
opraviti začetno, za nadaljnji potek najvažnejše delo
♦
ekon.
temeljna banka
do 1989
samostojna samoupravna banka, ki jo lahko ustanovi temeljna
organizacija združenega dela ali druga družbena pravna oseba razen
družbenopolitične skupnosti
;
temeljna organizacija združenega dela [TOZD]
do 1989
del delovne organizacije, ki v delovnem procesu tvori določeno
celoto in ki lahko vrednostno izrazi rezultat dela
;
fin.
temeljna obrestna mera [TOM]
do junija 2003
letna obrestna mera za denarne obveznosti in terjatve v domači
valuti, ki zagotavlja ohranitev njihove realne vrednosti
;
pravn.
temeljni prometni davek
v socializmu
davek od prometa proizvodov in od plačil za storitve, namenjen za
urejanje trga, socialno politiko in pridobivanje denarnih sredstev
družbenopolitičnih skupnosti
;
temeljno sodišče
do 1977
sodišče prve stopnje
;
teh.
temeljni vijak
vijak za pritrjevanje strojev, naprav na podlago
;
tekst.
temeljna tkanina
tkanina, na katero se veže vzorčna tkanina
;
sam.:
odkrivati temeljno
temeljênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od temeljiti:
plitvo, globoko temeljenje
;
temeljenje s piloti
/
temeljenje trditev na dejstvih
temeljít
-a -o
prid.
, temeljítejši
(
ȋ
)
ki zadeva temelj, bistvo česa:
prišlo je do temeljite spremembe
/
pri razpravljanju je bil jedrnat in temeljit
//
ki zajema vse temeljne, pomembne sestavine česa:
temeljit zdravniški pregled
;
temeljito raziskovanje
/
pridobiti si temeljito znanje
temeljíto
prisl.
:
temeljito premisliti, spremeniti
;
o tem je temeljito poučen
●
ekspr.
vrnil se je temeljito postaran
zelo
temeljíti
-ím
nedov.
(
ī í
)
1.
narediti temelj čemu:
hišo so dobro temeljili
;
temeljiti na pilotih, s piloti
2.
navadno v zvezi z
na
imeti kaj za temelj, osnovo:
obtožba temelji na dejstvih
;
komedija temelji na zamenjavanju glavnih oseb
/
to načelo temelji v zanikanju vsega
/
preh.,
publ.
svoj govor je temeljil na trditvi, da so vsi ljudje enaki
utemeljeval, gradil
temeljèč
-éča -e:
na znanosti temelječa tehnika
temeljítost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost temeljitega:
temeljitost pregleda
/
počasnost opravičuje s temeljitostjo
têmeljnica
-e
ž
(
é
)
fin.
listina, na podlagi katere se vpiše poslovni dogodek:
napisati temeljnico
;
pobotnica in temeljnica
têmeljnik
-a
m
(
é
)
knjiž.
temeljni kamen:
vzidati temeljnik
;
temeljnik za novo stavbo
/
ekspr.
temeljnik razvoja
têmeljnost
-i
ž
(
é
)
lastnost, značilnost temeljnega:
temeljnost trditve
/
ukvarjati se s temeljnostmi
temeljnimi stvarmi
tèmen
tudi
temèn tèmna -o
tudi
-ó,
stil.
temán -mnà -ò
[
təmən
]
prid.
, temnêjši
(
ə̀ ə̏ ə̀; ȃ ȁ
)
1.
ki ne oddaja svetlobe, podoben črnemu:
temni oblaki
;
stene so svetle, strop pa je temen
;
temno ozadje slike
;
svetla in temna polja risbe
/
temne sence
/
temni lasje
;
temna polt
;
temne oči
/
temna obleka
/
temna očala
;
temno pivo
/
temnejši toni sive barve
;
temne barve
2.
v katerem je malo ali nič svetlobe:
temen gozd
;
temen prostor
;
temna ulica
/
noč je bila temna
/
hiša je že temna
v njej ne gori več luč
3.
ki oddaja slabo, neizrazito svetlobo:
temna luč, svetloba
4.
ekspr.
za človeka neprijeten:
to so bili zanj temni dnevi
/
čutiti temen nemir
;
temni spomini
;
temne misli, slutnje
//
ki vsebuje kaj grdega, slabega, neugodnega:
temna preteklost
;
temne strani človeške narave
;
prihajale so temne govorice
/
priti s temnimi nameni
/
slikati prihodnost v temnih barvah
//
z oslabljenim pomenom
poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže:
temen obup
;
obšla ga je temna groza, žalost
5.
ekspr.
zelo slab, negativen:
pripadal je temni družbi
;
zagospodovale so temne sile
6.
ekspr.
ki vsebuje, izraža negativno, neugodno razpoloženje:
sprejel ga je z jeznim, temnim obrazom
;
temni pogledi
/
temen ton pesmi
/
žalosten spregovori s temnim glasom
7.
ekspr.
ki nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju:
temno nazadnjaštvo
/
temni srednji vek
8.
knjiž.
skrivnosten
,
nedoumljiv
:
to vprašanje je tako temno, da vzbuja samo dvome
/
beseda temnega izvora
neznanega, nejasnega
;
besedilo je mestoma temno
nejasno, težko razumljivo
/
temna skrivnost
●
knjiž.
igralec ima lep, temen glas
nizek, globok
;
ekspr.
nad njim so se zbrali temni oblaki
njegov položaj je postal neugoden, nevaren
;
knjiž.
duh mu je ostal temen
ostal je duševno bolan
temnó
in
tèmno
prisl.
:
temno pobarvati
;
temno je slutil, kaj ga čaka
;
temno se spominjati
/
piše se narazen ali skupaj:
temno moder ali temnomoder cvet
;
nosi temno zeleno obleko
/
v povedni rabi:
postalo je temno
;
temno je kot v rogu
;
sam.:
oblečen je v temno
;
v njegovem pogledu je nekaj temnega in prezirljivega
temeníca
tudi
témenica -e
ž
(
í; ẹ́
)
1.
anat.
parna kost med čelnico, senčnico in zatilnico:
temenica in zatilnica
2.
mn.
krastam podobne luske, zlasti na temenu dojenčka:
na lasišču se naredijo temenice
temeníčen
tudi
témeničen -čna -o
(
ȋ; ẹ́
)
pridevnik od temenica:
temenična izboklina
temeníšče
-a
s
(
í
)
knjiž.
teme
,
vrh
1
:
na temeniščih gor leži še sneg
teménski
tudi
témenski -a -o
prid.
(
ẹ̑; ẹ́
)
nanašajoč se na teme:
temenski predel
/
temenska peresa ptiča
♦
geom.
temenski pritisnjeni krog
krog, ki se ravninski krivulji v temenu najbolje prilega
;
mat.
temenska enačba
enačba stožnice, ki ima teme v koordinatnem izhodišču
;
zool.
temensko oko
čutilo zlasti za zaznavanje svetlobe pri obloustkah, nekaterih
ribah, dvoživkah, mnogih plazilcih
temína
-e
[
təmina
]
ž
(
í
)
knjiž.
stanje ozračja, ko je odsotna svetloba;
tema
2
:
oči so se privadile na temino
;
izginiti v temini
/
nočna temina
;
temina gozdov
//
temnost
:
temina orehovega lesa
/
temina blodenj
●
knjiž.
temine davnih časov
skrivnosti, nedoumljivosti
;
knjiž.
temine romana
nejasna, težko razumljiva mesta
temnênje
-a
[
təmneje
]
s
(
é
)
glagolnik od temneti:
temnenje kože
/
temnenje spominov
temnéti
-ím
[
təmneti
]
nedov.
, temnì
in
tèmni
(
ẹ́ í
)
1.
postajati (bolj) temen:
nebo temni
/
noč temni
2.
knjiž.
temno se odražati, kazati:
na griču v daljavi temni gozd
3.
knjiž.
izgubljati močen sijaj, svetlobo:
sonce temni
/
svetloba temni
//
postajati manj izrazit:
blesk njene lepote temni
/
mladostni spomini temnijo
temnèč
-éča -e:
temneče nebo
temníca
-e
[
təmnica
]
ž
(
í
)
1.
temen, tesen prostor za kaznovane jetnike, zapornike:
vreči koga v temnico
/
kaznovali so ga s štirinajstimi dnevi temnice
;
pren.
temnica življenja
2.
popolnoma zatemnjen ali s fotografsko neučinkujočo svetlobo osvetljen
prostor za delo s svetlobno občutljivim fotografskim materialom:
razvijati film v temnici
;
luč za temnico
/
fotografska temnica
3.
nav. mn.,
nar. zahodno
naoknica
,
oknica
:
temnice so bile do polovice spuščene
;
odpreti, zapreti temnice
temníčen
-čna -o
[
təmničən
]
(
ȋ
)
pridevnik od temnica:
temnična luč
temníkast
-a -o
[
təmnikast
]
prid.
(
í
)
ki ni popolnoma temen:
temnikasti oblaki
;
temnikast obraz
/
temnikasta ženska
temníkasto
prisl.
:
temnikasto rdeča žerjavica
temnína
-e
[
təmnina
]
ž
(
í
)
knjiž.
lastnost, značilnost temnega:
temnina smrek
/
oditi v temnino
v temo
temníti
-ím
[
təmniti
]
nedov.
, temnì
in
tèmni
(
ī í
)
1.
delati kaj (bolj) temno:
temniti risbo s plosko stranjo krede
/
dimniki so temnili nebo s črnim dimom
2.
delati, da kaj izgublja močen sijaj, svetlobo:
temniti luč
3.
knjiž.
delati kaj temno, neprijazno:
novica jim temni obraze
/
ta spomin mu temni življenje
temníti se
1.
postajati (bolj) temen:
nebo se že temni
/
v sobi se temni večer
/
brezoseb.
začelo se je temniti
●
ekspr.
pred očmi se mu je temnilo
zaradi slabosti, razburjenja se mu je zdelo, da nič ne vidi
2.
temno se odražati, kazati:
v bregu se temni domačija
temnèč
-éča -e:
temneč se večer
temnjênje
-a
[
təmnjenje
]
s
(
é
)
glagolnik od temniti:
temnjenje risbe s kredo
temno...
1
[
təmno
]
prvi del zloženk
nanašajoč se na temen:
temnoličen, temnopolt
temno...
2
[
təmno
]
prvi del zloženk,
kakor
temnordeč, temnozelen,
ipd.,
gl.
temen
temnobárven
-vna -o
[
təmnobarvən
]
prid.
(
ȃ
)
ki je temne barve:
temnobarvne in svetlobarvne živali
temnogléd
-a -o
[
təmnogled-
]
prid.
(
ẹ̑ ẹ̄
)
1.
ekspr.
ki temno, neprijazno gleda:
temnogled človek
;
temnogled in mračen
2.
knjiž.
ki vidi vse v življenju slabše, kot je;
črnogled
2
:
temnogled malodušnež
temnokóžec
-žca
[
təmnokožəc
]
m
(
ọ̑
)
ekspr.
človek temne kože:
v mladosti je bil temnokožec
temnolás
in
temnolàs -ása -o
[
təmnolas
]
prid.
(
ȃ; ȁ á
)
ki ima temne lase:
temnolas fant
temnolásec
-sca
[
təmnolasəc
]
m
(
ȃ
)
kdor ima temne lase:
suhljat temnolasec
temnoláska
-e
[
təmnolaska
]
ž
(
ȃ
)
ženska, ki ima temne lase:
rdeča barva pristaja temnolaskam
temnolíčen
-čna -o
[
təmnoličən
]
prid.
(
ī ȋ
)
star.
temnopolt
:
temnoličen človek
temnoók
-a -o
[
təmnook
]
prid.
(
ọ̑ ọ̄
)
ki ima temne oči:
temnooka deklica
temnopôlt
-a -o
[
təmnopou̯t
]
prid.
(
ȏ ō
)
ki je temne polti:
temnopolt moški
/
temnopolto prebivalstvo Afrike
temnopôlten
-tna -o
[
təmnopou̯tən
]
prid.
(
ȏ
)
temnopolt
:
temnopolten človek
tèmnost
tudi
temnóst -i
[
təmnost
]
ž
(
ə̀; ọ̑
)
lastnost temnega, temna barva:
temnost obraza
;
stopnja temnosti
/
temnost barv
/
knjiž.
temnost pojma
nejasnost, nerazumljivost
temôta
-e
[
təmota
]
ž
(
ó
)
knjiž.
temačnost
,
tema
2
:
mrak se je spremenil v temoto
;
temota predora
/
nočne temote
/
temote življenja
temôten
-tna -o
[
təmotən
]
prid.
(
ó
)
knjiž.
temačen
,
temen
:
temotno ozračje
/
ekspr.
temotna bodočnost
temôtnost
-i
[
təmotnost
]
ž
(
ó
)
knjiž.
temačnost
,
temnost
:
temotnost neba
têmpelj
-plja
m
(
é
)
nekrščansko svetišče, zlasti razkošno grajeno:
zgraditi tempelj
;
antični, budistični, egipčanski tempelj
;
ruševine templja
;
daritev v templju
;
pren.,
publ.
banke so postale templji moči
têmpeljček
-čka
[
tempəljčək
]
m
(
é
)
manjšalnica od tempelj:
slika s tempeljčkom v ozadju
têmpeljski
-a -o
[
tempəljski
]
prid.
(
é
)
nanašajoč se na tempelj:
tempeljska dvorana
/
tempeljska straža
/
tempeljsko mesto
têmper
tudi
témper
--
[
tempər
]
v prid. rabi
(
ȇ; ẹ̑
)
metal.,
navadno v zvezi
temper litina
litina, ki je žarjena, da se poveča oblikovalnost;
temprana litina
témpera
tudi
têmpera -e
ž
(
ẹ̑; ȇ
)
um.
1.
barva, pri kateri se za vezivo uporablja emulzija:
slikati s temperami
;
debel namaz tempere
/
plakatna tempera
vodena barva za plakate
2.
slikarska tehnika, pri kateri se slika s temi barvami:
slikati v temperi
//
slika v tej tehniki:
razstava olj in temper
;
v prid. rabi:
tempera barve
;
tempera tehnika
temperamènt
-ênta
m
(
ȅ é
)
1.
kar označuje človeka kot posameznika v načinu reagiranja, zlasti
čustvenega:
po temperamentu sta različna
;
umirjen, živahen temperament
;
tipologija temperamentov
;
značaj in temperament
/
flegmatični, kolerični, melanholični, sangvinični temperament
/
ekspr.
pesnikov izpovedni temperament se je v tej pesmi močno razmahnil
♦
psiht.
shizoidni temperament
2.
živahno reagiranje in izrazito kazanje čustev:
igra zahteva od igralcev mnogo temperamenta
/
to je človek brez temperamenta
temperamênten
-tna -o
prid.
(
ȇ
)
ki živahno reagira in izrazito kaže čustva:
temperamenten igralec
;
on je zelo temperamenten
/
ekspr.
temperamentna melodija, uprizoritev
temperamêntno
prisl.
:
temperamentno govoriti
;
temperamentno pisan sestavek
temperamêntnost
-i
ž
(
ȇ
)
lastnost, značilnost temperamentnega:
temperamentnost in zagorelost sta kazali, da je ciganskega rodu
/
ekspr.
temperamentnost pesmi
temperatúra
-e
ž
(
ȗ
)
stopnja toplote:
temperatura niha, raste
;
meriti temperaturo
;
segreti na primerno temperaturo
;
nizka, stalna temperatura
;
temperatura minus štiri stopinje Celzija
;
temperatura telesa, vode, zraka
//
stopnja toplote zraka, merjena navadno dva metra nad površjem:
dnevna, nočna temperatura
;
januarske temperature
;
povprečna letna temperatura
//
stopnja toplote (živega) telesa:
izmeriti bolniku temperaturo
/
bolnik ima temperaturo
vročino
●
publ.
temperatura med ljudmi vznemirljivo narašča
čustvena, duševna razvnetost
♦
fiz.
temperatura
količina, s katero je pri konstantnem tlaku prostornina
razredčenega plina sorazmerna
;
absolutna temperatura
merjena od absolutne ničle
;
kritična temperatura
pri kateri se začne plin utekočinjati
;
glasb.
temperatura
uglasitev, pri kateri obsega oktava dvanajst enakih poltonov;
temperirana uglasitev
;
strojn.
delovna temperatura
temperatura naprave, stroja pri normalnem delovanju
temperatúren
-rna -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na temperaturo:
temperaturna sprememba
/
temperaturni podatki
;
temperaturne razlike
/
temperaturni regulator
;
temperaturna lestvica
♦
fiz.
temperaturni koeficient dolžinskega, prostorninskega raztezka
količina, ki pove, za kolikšen del se pri segretju za 1 °C
spremeni dolžina, prostornina trdnega telesa
;
temperaturni raztezek
raztezek zaradi spremembe temperature
;
med.
temperaturni list
list s temperaturnimi in drugimi podatki o bolniku
;
meteor.
temperaturna inverzija
pojav, da je temperatura zraka v višinah višja kot v nižinah
témperen
tudi
têmperen -rna -o
prid.
(
ẹ̑; ȇ
)
um.
tempera
:
temperna barva
/
temperna tehnika
temperíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od temperirati:
temperiranje vina
/
temperiranje čustev
temperírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
1.
uravnati temperaturo česa:
temperirati pijačo, zrak
/
temperirati prostor
2.
ekspr.
pomiriti, zmanjšati intenzivnost:
temperirati barve
/
temperirati čustva
temperíran
-a -o:
temperirano vino
♦
glasb.
temperirana uglasitev
uglasitev, pri kateri oktava obsega dvanajst enakih poltonov
;
temperirana lestvica
lestvica, pri kateri oktava obsega dvanajst enakih poltonov
tempíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od tempirati:
tempiranje bomb, raket
/
tempiranje prireditve
tempírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
1.
narediti, da pride do eksplozije ob določenem času:
tempirati mino
/
tempirati bombo na globino trideset metrov
/
tempirati vžig
2.
publ.
časovno določiti uresničitev kakega prihodnjega dogodka, stanja z
namenom doseči učinkovitost, uspešnost:
festival so slabo tempirali
/
napad je tempiral za pravi trenutek
;
tempirati športnika za tekmovanje
/
tempirati nastop na zunanji učinek
preračunati
tempíran
-a -o:
na pol ure tempiran detonator
;
tempirana bomba
;
dobro tempirane spremembe
●
publ.
igralka ni tempirana na tragične vloge
ni učinkovita, uspešna v tragičnih vlogah
tempíren
-rna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na tempiranje:
tempirni mehanizem
♦
voj.
tempirni vžigalnik
tempírnik
-a
m
(
ȋ
)
voj.
naprava za tempiranje topovskih izstrelkov:
templjánec
-nca
m
(
ā
)
kos usnja, gume, s katerim se obnovi ali utrdi sprednji del podplata:
pribiti, prilepiti templjanec
têmpljar
-ja
m
(
ȇ
)
zgod.,
od 12. do 14. stoletja
član viteškega reda, ki se je v začetku ukvarjal zlasti z vojaško
zaščito krščanskih romarjev v Palestini:
cerkev so imeli v posesti templjarji
têmpljarski
-a -o
prid.
(
ȇ
)
nanašajoč se na templjarje:
templjarska cerkev
/
templjarski viteški red
templjáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
delati, obnavljati sprednji, širši del podplata:
templjati čevlje
têmpljevec
-vca
m
(
é
)
zgod.
templjar
:
templjevci in benediktinci
témpo
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
hitrost poteka, dogajanja:
tempo narašča, se stopnjuje
;
obdržati, pospešiti, zmanjšati tempo
;
tempo gradnje, razvoja, življenja
/
učni tempo učencev
/
publ.,
z oslabljenim pomenom:
stroj dela v enakomernem tempu
enakomerno
;
prikazovati kaj s počasnim tempom
//
šport.
hitrost poteka igre, tekmovanja:
tekač ni zdržal tempa
/
tempo vodečega kolesarja
2.
glasb.
hitrost izvajanja:
določiti tempo skladbe
;
kontrastiranje tempov
/
skladba v hitrem tempu
♦
šah.
izgubiti tempo
narediti za dosego določenega položaja potezo več, kot je potrebno
;
v prid. rabi:,
šah.
tempo poteza
poteza, ki nasprotnika prisili, da naredi zase neugodno potezo
tempomát
-a
m
(
ȃ
)
naprava v motornih vozilih, s katero se vzdržuje hitrost vožnje brez
uporabe stopalke:
tempomat lahko prispeva k nekoliko manjši porabi goriva
;
stikalo tempomata
;
menjalnik s tempomatom
/
prilagodljivi tempomat
temporálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
časoven
:
temporalna organiziranost pripovedi
●
knjiž.
temporalna oblast
začasna
♦
jezikosl.
temporalni odvisnik
odvisni stavek, ki izraža čas dejanja nadrednega stavka; časovni
odvisnik
temporálnost
-i
ž
(
ȃ
)
knjiž.
časovnost
:
temporalnost pojavov
/
človekovo bivanje v temporalnosti
temporáren
-rna -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
začasen
,
prehoden
1
:
temporarno prenehanje obratovanja
/
temporaren ukrep
têmpranje
tudi
témpranje -a
s
(
ȇ; ẹ̑
)
glagolnik od temprati:
tempranje litine
/
peč za tempranje
têmprati
tudi
témprati -am
nedov.
(
ȇ; ẹ̑
)
metal.
žariti kaj, da se poveča oblikovalnost:
temprati litino, ulitek
têmpran
tudi
témpran -a -o:
temprana litina
/
bela temprana litina
litina, v kateri je z žarjenjem zmanjšana količina ogljika
;
črna temprana litina
litina, v kateri je z žarjenjem cementit pretvorjen v grafit
tèmveč
tudi
temvèč
vez.
(
ȅ; ȅ
)
v protivnem priredju
1.
za uvajanje nove trditve namesto prej zanikane:
ta novica je ni pomirila, temveč še bolj vznemirila
;
delo ne ločuje, temveč združuje ljudi
;
ni rodila doma, temveč v bolnišnici
;
ne začni z očitanjem in grožnjo, temveč s prijazno besedo
2.
nav. ekspr.,
v zvezi
ne samo, ne le – temveč tudi
za širjenje, stopnjevanje prej povedanega:
zanjo bi bila to ne samo sreča, temveč tudi čast
;
dobil je ne samo smuči, temveč tudi drsalke
;
ni samo govoril, temveč tudi delal
/
sodelovanje ob meji ni samo koristno, temveč tudi nujno
tén
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
knjiž.
polt
:
človek rjavega, temnega tena
2.
kozm.
obarvana krema, ki se nanaša na obraz in vrat pred pudranjem,
ličenjem:
nanesti, uporabiti ten
/
barvni teni
ténda
-e
ž
(
ẹ̑
)
priprava, navadno z ročajem in zložljivo streho, za zaščito pred
soncem, senčnik:
nekateri hoteli imajo nad terasami elegantne lanene tende
;
zasenčiti balkon s tendo
;
sedeti pod tendo
;
ogrodje, tkanina za tendo
tendénca
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
prizadevanje za dosego, uresničitev česa;
težnja
:
germanizatorske tendence
;
tendenca po obnovi starega
/
publ.
v odnosih med državama prihajajo vse bolj do izraza nasprotujoče
si tendence
želje, hotenja
2.
kar ima namen doseči prepričevalen učinek, navadno v umetniškem delu:
tendenca romana je pokazati nesmiselnost vojne
;
komedija brez političnih tendenc
●
publ.
izvoz kaže tendenco naraščanja
narašča
;
publ.
spoznati tendenco odloka
namen
;
publ.
materialistična tendenca znanstvenih disciplin
usmerjenost, usmeritev
tendenciózen
-zna -o
prid.
(
ọ̑
)
slabš.
ki ima s pristranskim prikazovanjem namen doseči prepričevalen učinek:
ta članek je tendenciozen
;
tendenciozna kritika
;
tendenciozno obveščanje
/
tendenciozen pisatelj
tendenciózno
prisl.
:
tendenciozno kaj obravnavati
tendencióznost
-i
ž
(
ọ̑
)
slabš.
lastnost, značilnost tendencioznega:
tendencioznost članka, polemike
/
obdolžiti koga tendencioznosti
tendencioznega ravnanja
tendénčen
-čna -o
prid.
(
ẹ̑
)
ki ima namen doseči prepričevalen učinek:
tendenčno opisovanje, poročanje
;
narodno, politično tendenčen
/
tendenčna književnost, umetnost
/
tendenčne teorije o nastanku naroda
tendenciozne
tendénčno
prisl.
:
tendenčno preoblikovati motiv ljudske pripovedke
tendénčnost
-i
ž
(
ẹ̑
)
lastnost, značilnost tendenčnega:
politična tendenčnost
;
tendenčnost povojne književnosti
/
razmere so pisatelja silile v tendenčnost
ténder
-ja
m
(
ẹ́
)
1.
ekon.
javni razpis, navadno za nakup ali odkup:
sodelovati na mednarodnem tenderju
;
prodati večji del imetja na tenderju
/
na lokalnem tenderju je bilo več ponudb za delo
/
razpisati javni tender za gradnjo avtoceste
2.
žel. žarg.
na lokomotivo priklopljen vagon za prevoz zaloge vode, goriva;
zalogovnik
:
premog na tenderju
;
vodni rezervoar v tenderju
3.
nekdaj
ladja, čoln, ki spremlja druge ladje in jih oskrbuje s potrebščinami:
pluti na tenderju, s tenderjem
tendírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
težiti, biti usmerjen:
tendirati k poenotenju
/
tendirati v različne idejne smeri
tenek
ipd.
gl.
tanek
ipd.
tenénte
-ja
m
(
ẹ̑
)
v Italiji
poročnik
1
:
tenente z vojaki
ténija
-e
ž
(
ẹ́
)
1.
pri starih Grkih
trak za glavo, lase:
nadeti si tenijo
/
plesalke v tenijah in tančicah
2.
med.
trakulja
:
z zdravili odpravljati tenijo
tenírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
kozm.
s šminko, mazili dajati obrazu, delom telesa zaželeno polt, barvo:
tenirati obraz
teníran
-a -o:
tenirana lica
ténis
-a
m
(
ẹ̑
)
športna igra, pri kateri igralec z loparjem udarja žogo čez mrežo v
nasprotnikovo polovico igrišča:
igrati tenis
;
tekmovanje v tenisu
/
namizni tenis
ki se igra s celuloidno žogico na mizi
;
v prid. rabi:
tenis igrišče
tenisáč
-a
m
(
á
)
šport. žarg.
teniški igralec:
zmaga slovenskega tenisača
tenisáčica
-e
ž
(
á
)
šport. žarg.
teniška igralka:
trenirati tenisačice
tenisíšče
-a
s
(
í
)
knjiž.
teniško igrišče:
novo tenisišče
téniska
-e
ž
(
ẹ̑
)
nav. mn.,
pog.
športni copat:
nositi, obuti teniske
;
majica in teniske
teníšče
-a
s
(
í
)
zastar.
teniško igrišče:
s tenišča se sliši tleskanje teniških loparjev
téniški
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na tenis:
teniški igralec
/
teniški turnir
/
teniški lopar
;
teniška žoga
;
teniško igrišče
♦
tekst.
teniška flanela
na obeh straneh kosmata flanela, navadno bele barve
ténja
-e
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
senca
:
videti tenjo za vogalom skritega človeka
/
tenja je skočila iz gozda
ténjast
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
knjiž.
podoben senci:
tenjasta rentgenska slika
/
bleda, tenjasta literarna oseba
/
ekspr.
tenjaste roke bolnika
tènk
[
tənk
in
tenk
]
medm.
(
ə̏; ȅ
)
posnema visok glas pri udarjanju:
tenk, je na rahlo potrkal na okno
;
tenk, tenk, tenk, je s palico poganjal obroč
/
ura je odbila tri: tenk, tenk, tenk
●
pog.
če kaj spije, je hitro tenk tenk
je (od pijače) hitro neumen, nerazsoden
;
pog.
ta človek je že od mladosti malo tenk tenk
duševno nerazvit, duševno bolan
tenkljáti
-ám
[
tənkljati
in
tenkljati
]
nedov.
(
á ȃ
)
nar. primorsko
pritrkavati
,
potrkavati
:
zvonovi tenkljajo
ténor
1
-ja
m
(
ẹ̑
)
1.
knjiž.,
navadno s prilastkom
vodilna, glavna misel:
ideološki tenor članka, predavanja
2.
pravn.
del sodbe, ki vsebuje kratko odločitev, rešitev zadeve;
izrek
:
sestaviti tenor
;
tenor odločbe, sodbe
tenór
2
-ja
m
(
ọ̑
)
najvišji moški glas:
peti tenor
♦
glasb.
junaški tenor
tenorski glas, navadno nekoliko nižji od liričnega tenorja
;
lirični tenor
tenorski glas, navadno nekoliko višji od junaškega tenorja
//
nav. mn.
tenorist
:
v zboru je premalo tenorjev
tenórček
-čka
m
(
ọ̑
)
ekspr.
tenor
2
:
slaboten tenorček
tenoríst
-a
m
(
ȋ
)
kdor poje tenor:
štirje tenoristi so zapustili zbor
tenórsaksofón
-a
m
(
ọ̑-ọ̑
)
glasb.
saksofon s srednje ležečim tonskim obsegom:
igrati tenorsaksofon
tenórsaksofoníst
-a
m
(
ọ̑-ȋ
)
glasb.
kdor igra tenorsaksofon:
ansambel s tenorsaksofonistom
tenórski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na tenor:
tenorski glas
/
tenorska vloga
♦
glasb.
tenorski ključ
C ključ na četrti črti črtovja
TÉNS
--
in
téns
-a
m
(
ẹ̑
)
metoda površinskega protibolečinskega električnega draženja skozi
kožo:
zdraviti z metodo TENS
;
učinkovitost tensa pri nevropatiji
tentáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
ekspr.
pregovarjati
,
pridobivati
:
tentajo ljudi, da jim plačujejo
;
tentati koga z lepimi besedami
//
goljufati
:
tentati lahkoverne kupce
ténzija
-e
ž
(
ẹ́
)
knjiž.
napetost
:
ublažiti tenzijo
;
tenzija in relaksacija
/
duševna, fizična tenzija
ténzor
-ja
m
(
ẹ̄
)
mat.
količina, ki se lahko izrazi s kvadratno matriko števil:
uporaba tenzorjev
/
deformacijski, krivinski, merilni tenzor
ténzorski
-a -o
prid.
(
ẹ̄
)
mat.
pri katerem se računa s tenzorji:
tenzorski račun
;
tenzorska analiza
teocéntričen
tudi
teocêntričen -čna -o
prid.
(
ẹ́; é
)
filoz.
ki ima boga za središče vsega, kar je:
teocentrično mišljenje
;
teocentričen in antropocentričen
teodicêja
-e
ž
(
ȇ
)
filoz.
opravičevanje božje pravičnosti glede na dopuščanje, obstajanje zla:
reševati vprašanje teodiceje
;
teodiceje raznih filozofov
teodolít
-a
m
(
ȋ
)
teh.
priprava za merjenje vodoravnih in navpičnih kotov na terenu:
izmeriti višino vzpetine s teodolitom
/
busolni, univerzalni teodolit
♦
meteor.
meteorološki teodolit
daljnogled za spremljanje balonov, s katerimi se določata smer in
hitrost vetra v višjih zračnih plasteh
teogoníja
-e
ž
(
ȋ
)
nauk o izvoru, rodu bogov:
po teogoniji pri Homerju je Okeanos izvor vsemu
/
napisati teogonijo
teokracíja
-e
ž
(
ȋ
)
vladavina, v kateri velja bog za neposrednega nosilca oblasti:
vzpostaviti teokracijo
;
staroegiptovska teokracija
teokrátičen
-čna -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na teokrate ali teokracijo:
teokratična miselnost
/
teokratična oblast
teokrátski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na teokrate ali teokracijo:
teokratske ideje
/
teokratska država
teológ
-a
m
(
ọ̑
)
strokovnjak za teologijo, bogoslovec:
katoliški, protestantski teolog
/
diplomirani teolog
;
laični teolog
/
pog.
teologi prvega letnika
slušatelji teološke fakultete
teologíja
-e
ž
(
ȋ
)
1.
veda o bogu in o stvareh v odnosu do njega, bogoslovje:
študirati teologijo
;
islamska, katoliška, protestantska teologija
;
doktor teologije
;
predavanja iz teologije
;
filozofija in teologija
♦
rel.
moralna teologija
teološki nauk, ki obravnava pravila človeškega hotenja in ravnanja
glede na dobro in zlo
;
naravna teologija
ki skuša spoznati Boga miselno
;
negativna teologija
ki poudarja, da je o Bogu mogoče vedeti predvsem, kaj ni
;
pastoralna teologija
teološki nauk o usmerjanju, vodenju vernikov k zveličanju
;
teologija osvoboditve
katere predmet in namen je osvoboditev človeka, zlasti družbena
2.
pog.
teološka fakulteta:
vpisati se na teologijo
;
študenti teologije
teológinja
-e
ž
(
ọ̑
)
strokovnjakinja za teologijo:
katoliška, protestantska teologinja
/
diplomirana teologinja
;
laična teologinja
teolóški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na teologe ali teologijo, bogosloven:
teološki nauk, spis
/
teološka fakulteta
♦
rel.
antiohijska teološka šola
teološka šola v 4. in 5. stoletju, ki pri razlagi verskih resnic
poudarja razum
teórba
-e
ž
(
ọ̑
)
glasb.,
nekdaj
večje glasbilo hruškaste oblike s strunami z nižjim tonskim obsegom:
brenkati na teorbo
teorém
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
knjiž.
trditev, ki je izpeljiva iz danih aksiomov:
dokazati, postaviti teorem
;
logični, politični teoremi
;
teoremi italijanske renesanse
2.
mat.
trditev, do katere se pride s sklepanjem iz temeljnih resnic, načel;
izrek
:
teoremi o skladnosti trikotnikov
teorétičarka
-e
ž
(
ẹ́
)
ženska, ki se ukvarja s teorijo, obravnava teoretična vprašanja:
gledališka, literarna teoretičarka
;
politična teoretičarka
;
umetnica, kritičarka in teoretičarka
teorétičen
-čna -o
prid.
(
ẹ́
)
nanašajoč se na teorijo:
a)
študij jim je dal dobro teoretično podlago
;
razprava vsebuje pomembne teoretične posplošitve
;
teoretična dela o družbenih odnosih
/
teoretično mišljenje
/
teoretična fizika, kemija, matematika, pedagogika
b)
te raziskave imajo samo teoretičen pomen
;
teoretični pouk
;
učenci pridobivajo že v prvem letniku ob teoretičnem tudi praktično
znanje
c)
naši košarkarji imajo še vedno nekaj teoretičnih možnosti za prvo
mesto
/
teoretična zmaga se ni uresničila
teorétično
prisl.
:
teoretično usposabljati študente
;
beg je teoretično mogoč
teorétičnost
-i
ž
(
ẹ́
)
lastnost, značilnost teoretičnega:
teoretičnost znanosti
/
kljub svoji teoretičnosti je bil uspešen tudi v praksi
teorétik
-a
m
(
ẹ́
)
1.
kdor se ukvarja s teorijo, obravnava vprašanje teorije:
literarni, umetnostni teoretik
;
teoretiki neoliberalizma
;
teoretiki in praktiki
2.
ekspr.
kdor se ukvarja s splošnimi, abstraktnimi, od uresničevanja ločenimi
spoznanji, načeli:
ti si pač samo teoretik
;
neživljenjski teoretik
teoretizíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od teoretizirati:
v vzgoji mladih glasbenikov in teoretiziranju je bil uspešnejši kot
v glasbenem ustvarjanju
/
v predavanju je bilo preveč abstraktnega teoretiziranja
teoretizírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
1.
razmišljati, razpravljati o čem kot teoretik:
v zadnji razpravi avtor teoretizira o zgodovinskem romanu
/
strokovnjaki teoretizirajo o graditvi plavajočega letališča
2.
ekspr.
abstraktno, neživljenjsko razpravljati o kaki stvari:
ker je učitelj preveč teoretiziral, ga učenci niso razumeli
teorétski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
teoretičen
:
pomembna teoretska razprava
/
teoretski del pedagoške izobrazbe
/
teoretska navodila za politično delo
teorétsko
prisl.
:
teoretsko dobro pripravljen šahist
teoríja
-e
ž
(
ȋ
)
1.
skupek logično povezanih trditev, domnev, ki kaj znanstveno določa,
razlaga:
meritve so teorijo ovrgle, potrdile
;
postaviti novo teorijo
;
ekonomske, feministične teorije
;
teorija časa, osebnosti
;
teorije o nastanku vesolja
/
razvojna teorija
/
znanstvena teorija
//
skupek logično urejenih spoznanj, načel, ki določa zakonitosti kake
dejavnosti:
izpopolniti, razviti teorijo
;
povezovati teorijo s prakso
;
teorija obrambe
2.
navadno s prilastkom
nauk o splošnih, bistvenih pojmih, oblikah kake dejavnosti:
glasbena, likovna teorija
;
teorija avtomobilske vožnje
/
na glasbeni šoli poučuje teorijo
;
vozniški kandidati delajo izpit najprej iz teorije
3.
ekspr.
skupek povezanih misli, trditev, ki kaj razlaga, utemeljuje:
njegova teorija je, da beg ni mogoč
;
o dogodku ima svojo teorijo
4.
splošna, abstraktna, od uresničevanja ločena spoznanja, načela:
praksa prehiteva teorijo
;
neskladnost med teorijo in prakso
/
v teoriji je to lahko, v življenju pa je marsikaj drugače
♦
biol.
selekcijska teorija
po kateri je naravni izbor glavni tvorec novih vrst; darvinizem
;
filoz.
spoznavna teorija
filozofska disciplina, ki obravnava izvor, strukturo, metodo
spoznavanja in veljavnost spoznanja
;
teorija odraza
v marksistični filozofiji
po kateri je spoznanje miselna slika, projekcija objektivnega, od
zavesti neodvisnega sveta
;
fiz.
(posebna) teorija relativnosti
Einsteinova teorija prostora in časa, ki ne vključuje gravitacije
;
splošna teorija relativnosti
Einsteinova teorija gravitacije
;
jezikosl.
panonska teorija
po kateri je jezik panonskih Slovanov podlaga stari cerkveni
slovanščini
;
lit.
literarna teorija
nauk o vrstah in zvrsteh literarne umetnosti in o bistvu in
oblikah besedne umetnine
;
sokolja teorija
po kateri se v noveli kot vodilni motiv pojavlja tipičen predmet s
simbolnim pomenom, h kateremu se pripoved pogosto vrača
;
teorija verza
nauk o vrstah in oblikovnih zakonitostih verza
;
mat.
teorija informacije
ki proučuje količinske zakonitosti v zvezi z zbiranjem,
prenašanjem in kodiranjem informacij
;
teorija množice
;
teorija števil
ki raziskuje naravna števila in odnose med njimi
;
polit.,
soc.
rasna teorija
na biologizmu temelječa teorija, po kateri so značilnosti,
lastnosti in pravice ljudi določene z njihovo raso
;
šah.
teorija otvoritev
teoríjica
-e
ž
(
ȋ
)
ekspr.
manjšalnica od teorija:
zavračati razne teorije in teorijice o družbi
teoríjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
teoretičen
:
teorijske priprave športnikov
/
teorijska jedrska fizika
teozóf
-a
m
(
ọ̑
)
1.
rel.
pristaš teozofije:
srednjeveški teozof
2.
filoz.
član društva, krožka za teozofijo:
sestanek teozofov
teozofíja
-e
ž
(
ȋ
)
1.
rel.
nauk o dojemanju božanstva na osnovi nadnaravnega navdiha,
razsvetljenja, skrivnostnih neposrednih stikov:
elementi teozofije pri grških, nemških filozofih
;
teozofija, misticizem in okultizem
2.
filoz.
na taki osnovi temelječ nauk o božanski resnici, katere ostanke
vsebujejo vse vere, o razvoju s ponovnimi utelešenji in o enakosti
vseh ljudi:
krožek za proučevanje teozofije
;
teozofija in antropozofija
teozófski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na teozofe ali teozofijo:
teozofske ideje
/
teozofski krožek
tép
-a
in
tèp têpa
m
(
ẹ̑; ȅ é
)
nar. vzhodno
tepec
:
zdaj vidim, da si pravi tep
tepáča
-e
ž
(
á
)
gozd.
sekira z ozkim in dolgim listom za podiranje drevja:
têpček
-čka
m
(
é
)
ekspr.
omejen, neumen človek, navadno otrok:
ta tepček tega ne razume
/
kot nagovor
ti moj tepček
●
ekspr.
imeti koga za tepčka
norčevati se iz koga
têpčevski
-a -o
prid.
(
é
)
slabš.
tak kot pri omejenem, neumnem človeku:
tepčevsko vedenje
têpčkast
-a -o
prid.
(
é
)
ekspr.
po vedenju, mišljenju podoben tepčku:
njen tepčkasti mož ji je brezmejno zaupal
têpec
-pca
m
(
é
)
slabš.
omejen, neumen človek:
ne poslušaj teh tepcev
;
ta človek je pravi tepec
/
kot psovka
kaj pa govoriš, tepec neumni
tepênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od tepsti:
grozili so ji s tepenjem
;
tepenje živali
tepetáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
star.
teptati
:
v diru so tepetali po blatu
tépež
-a
tudi
tepèž -éža
m
(
ẹ̑; ȅ ẹ́
)
glagolnik od tepsti:
vol je tepeža vajen
//
pretep
:
nastal je splošen tepež
;
pog.
priti cel iz tepeža
tépežen
1
-žna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na tepež:
tepežni udarci
/
tepežna veselica
tepéžen
2
-žna -o
prid.
(
ẹ̄
)
etn.,
v zvezi
tepežni dan
dan, ko se tepežka, 28. december:
bilo je na tepežni dan
tepéžka
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
etn.
dan, ko se tepežka, 28. december;
tepežni dan
2
:
otroci se veselijo tepežke
2.
ekspr.
tepež
,
tepenje
:
če ne boš priden, bo tepežka
tepéžkanje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od tepežkati:
otrokovo tepežkanje staršev
tepéžkar
-ja
m
(
ẹ̑
)
etn.
kdor tepežka:
obdariti tepežkarja
tepéžkati
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
1.
etn.
28. decembra s šibo rahlo tepsti koga z namenom dobiti kak dar:
otroci hodijo tepežkat
/
tepežkati po hišah
2.
ekspr.
tepsti
,
pretepati
:
tepežkati psa
tepéžnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
etn.
1.
dan, ko se tepežka, 28. december;
tepežni dan
2
:
zgodilo se je na tepežnico
2.
nabrani darovi tepežkarjev:
razdeliti si tepežnico
tepéžnik
-a
m
(
ẹ̑
)
etn.
kdor tepežka:
obdarovati tepežnike
tepidárij
-a
m
(
á
)
arheol.
prostor z mlačno kopeljo v rimskih kopališčih:
kopati se v tepidariju
;
tepidarij in frigidarij
tépih
-a
m
(
ẹ́
)
nižje pog.
preproga
:
pogrniti tepih
;
mehek tepih
/
celi tepihi mahu
tépka
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
hruška z jajčastimi, spodaj dlakavimi listi ali njen sad:
posaditi tepko
/
sedeti pod tepko
/
tepke se medijo
;
jesti tepko
●
ekspr.
tega fanta pa niso otresli s tepke
je bister, prebrisan
2.
ekspr.
omejena, neumna ženska:
ta tepka mu vse verjame
/
kot psovka
kaj vendar govoriš, tepka
3.
mn.
pogača iz umešanega ali kvašenega testa, znana v Prekmurju:
mesiti tepke
tépkovec
-vca
m
(
ẹ́
)
mošt ali žganje iz tepk:
piti tepkovec
tepljáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
zastar.
tapljati
,
trepljati
:
pomirjujoče tepljati konja po vratu
tépsija
-e
ž
(
ẹ̄
)
nar. prekmursko
okrogel plitev pekač:
peči meso, pito v tepsiji
;
bakrena, lončena tepsija
têpsti
têpem
nedov.
, tépel têpla
(
é
)
1.
dajati komu udarce:
tepsti otroka, žival
;
tepsti po glavi
;
tepsti z roko, s šibo
;
tepsti koga kakor vola
zelo močno in neusmiljeno
/
tepsti konja, da bi premaknil voz
/
ekspr.
dež ga tepe po licih
;
torba ga tepe po petah
ga udarja
;
ekspr.
ptica tepe s krili
maha, udarja
2.
ekspr.
povzročati škodo, težave;
prizadevati
:
tepejo jih slabe letine, napačne odločitve
/
usoda, življenje ga zelo tepe
●
preg.
kdor ne uboga, ga tepe nadloga
zaradi neubogljivosti lahko doleti človeka marsikaj hudega
têpsti se
1.
dajati udarce drug drugemu:
pred gostilno sta se tepla dva moška
;
otroci se večkrat prepirajo in tepejo
/
tepsti se s kom
2.
ekspr.
biti se, bojevati se:
dve leti se je tepel na fronti
;
tepsti se s sovražno vojsko
/
tepsti se za pravico
/
tepsti se za izkoriščane, zapostavljene
/
dekle se je teplo z jokom
//
v zvezi z
za
zelo si prizadevati za uresničitev svoje želje ob enakem
prizadevanju nasprotnikov:
ljudje se kar tepejo za dobrega delavca, novi izdelek
3.
ekspr.
biti v velikem neskladju:
te barve se tepejo
;
nova stavba se preveč tepe z okoljem
/
v njegovem ravnanju se tepejo kmečke in mestne navade
/
to se tepe z razumom
●
ekspr.
vetrovi se tepejo
se v sunkih mešajo
;
ekspr.
tepsti se z revščino
otepati se
tepèn
-êna -o:
tepen otrok
●
ekspr.
tepeno moštvo
premagano moštvo
teptáč
-a
[
tudi
təptač
]
m
(
á
)
kdor kaj tepta:
teptači utrjujejo smučišče
/
ekspr.
teptači človeškega dostojanstva
teptalci
teptálec
-lca
[
teptau̯ca
tudi
teptalca
tudi
təptau̯ca
tudi
təptalca
]
m
(
ȃ
)
kdor kaj tepta:
teptalci smučišča
/
ekspr.
teptalec pravice
//
stroj za teptanje snega:
upravljati s teptalcem smučišča
;
gosenice teptalca za urejanje tekaških stez
;
voznik teptalca
;
buldožerji in teptalci
/
snežni teptalci
;
teptalci snega, za sneg
teptálen
-lna -o
[
tudi
təptalən
]
prid.
(
ȃ
)
v zvezi
teptalni stroj
stroj za ravnanje in teptanje snega:
urejati smučišče s teptalnim strojem
;
voznik teptalnega stroja
teptálnik
-a
[
tudi
təptalnik
]
m
(
ȃ
)
teptalni stroj:
teptati smučišče s teptalnikom
teptánje
-a
[
tudi
təptanje
]
s
(
ȃ
)
glagolnik od teptati:
teptanje snega
/
škoda zaradi teptanja trave
/
teptanje pravic
teptáti
-ám
[
tudi
təptati
]
nedov.
(
á ȃ
)
1.
s hojo, udarci nog
a)
delati kaj trdo, sprijeto:
teptati ilovico, sneg
/
teptati s smučmi
b)
delati, urejati:
teptati pot, smučišče
c)
tlačiti, stiskati:
teptati repo, zelje
/
teptati grozdje v kadi
/
teptati proso
meti
2.
s hojo, udarci nog
a)
pritiskati k tlom, navzdol in pri tem poškodovati ali uničiti:
teptati rože, travo
;
konji so teptali žito
b)
povzročati komu (hude) telesne poškodbe, smrt:
konji so teptali ranjene vojake
/
ekspr.
vojaki na konjih so teptali pešce v tla
3.
ekspr.
delati, da je kdo v zelo neprijetnem, težavnem položaju:
nikoli nas ne bodo več teptali tujci
/
teptati domovino
4.
ekspr.
povzročati, da kaj za koga nima več prejšnje vrednosti, veljave:
teptati srečo, ljubezen koga
/
teptati človeško dostojanstvo
//
kršiti
,
prelamljati
:
teptati obljube, zakone
●
evfem.
ne bo več dolgo trave teptal
ne bo več dolgo živel
;
ekspr.
od jeze teptati z nogami
z nogami tolči, udarjati ob tla
teptajóč
-a -e:
padle vojake teptajoči konji
teptán
-a -o:
teptane pravice
;
smučišča so redno teptana
têr
1
-a
m
(
ȇ
)
gost črn stranski proizvod pri destilaciji premoga, lesa;
katran
:
namazati s terom
têr
2
-a
m
(
ȇ
)
nar. primorsko
zvonik
:
iti zvonit v ter
♦
um.
stena nad pročeljem manjših cerkev z linami za zvonove, zlasti na
Primorskem
ter
3
vez.
I.
med členi v stavku
1.
pri naštevanju, pri menjavanju z
in
za vezanje predzadnjega in zadnjega člena:
prinesti pecivo in vino ter kozarce
;
kupiti sladkor in moko ter olje
/
v osmrtnicah
žalujoči: hčerka Pavla z družino, sin Andrej, sestri Marjana in
Micka ter ostalo sorodstvo
//
nav. ekspr.
za vezanje členov sploh:
upoštevati telesne posebnosti ter naše standarde, sociološke in
druge elemente
;
zanimivi so razni obredi ter plesi in igre
;
knjižnica in čitalnica sta odprti vsak dan od 7. do 18. ure ter ob
sobotah od 8. do 12. ure
2.
za vezanje dveh istovrstnih členov;
in
:
izhaja več periodičnih publikacij ter časopisov v obeh jezikih
;
prireditev sta organizirali taborniška ter skavtska organizacija
/
prerivati se sem ter tja
;
pot je bila spolzka, sem ter tja blatna
sem in tja
;
sem ter tam še najdeš kako mravljišče
tu in tam
//
pri naštevanju
za vezanje predzadnjega in zadnjega člena:
blago rdeče, modre ter zelene barve
;
prinesti obleko, perilo ter čevlje
;
razpravljali so o spremembah ustave, amandmajih ter o usmeritvi
gospodarstva
II.
v vezalnem priredju, navadno z izpuščanjem pomožnih besed v drugem
stavku
1.
pri naštevanju, pri menjavanju z
in
za vezanje predzadnjega in zadnjega stavka:
prestopal se je in pokašljeval ter si na vse načine prizadeval, da
bi ga opazila
//
nav. ekspr.
za vezanje stavkov sploh:
stoji ter gleda in čaka, kaj bo
;
vstal je ter se umil, obril in oblekel
;
ozrla se je in požugala s prstom ter se nasmehnila in mu
pomežiknila
/
hitro je izvedela vse novice, zgodbe in skrivnosti ter jih
sporočala naprej
2.
za vezanje dveh stavkov, ki izražata sočasnost ali zaporednost;
in
:
pridi ter poglej
;
kozarec je padel na tla ter se razbil
/
uvidela je, da je vsaka beseda zaman ter da se ne da pregovoriti
//
pri naštevanju
za vezanje predzadnjega in zadnjega stavka:
vstala je, stopila k predavatelju ter mu čestitala
;
navije uro, natlači pipo ter gre sedet pred hišo
III.
knjiž.,
navadno v protivnem priredju, z vejico
1.
za izražanje nasprotja s prej povedanim;
pa
2
:
pomagal mu je orati, ter ga ni vprašal: kaj boš sejal ali sadil
/
denarja vas ne bom prosil, ter ničesar drugega
pa tudi
2.
za izražanje vzročno-posledičnega razmerja:
dovolj si pametna, ter sama veš, da tega ne smeš
terácen
-cna -o
prid.
(
ȃ
)
ki je iz teraca:
teracni tlak
;
teracne plošče
teracêr
-ja
m
(
ȇ
)
kdor se poklicno ukvarja z izdelovanjem teraca, teracnih plošč:
zaposliti dva teracerja
teracêrski
-a -o
prid.
(
ȇ
)
nanašajoč se na teracerje ali teracerstvo:
teracerska dela
teracêrstvo
-a
s
(
ȇ
)
grad.
obrt za izdelovanje teraca, teracnih plošč:
teráco
-a
m
(
ȃ
)
grad.
zmes cementa, vode in barvnega drobljenca:
mešati, pripravljati teraco
;
plošče iz teraca
//
talna, zidna obloga iz te zmesi:
delati teraco
;
črno-bel teraco
;
v prid. rabi:
teraco plošče
teracne plošče
terakóta
-e
ž
(
ọ̑
)
neloščena, zelo trdo žgana glina rdečkasto rjave barve:
kip, posoda iz terakote
//
izdelek iz take gline:
razstavljati terakote
terakóten
-tna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na terakoto:
terakotna figura, vaza
/
ekspr.
terakotna zagorelost obraza
terán
-a
m
(
ȃ
)
navadno v zvezi
kraški teran
kakovostno rdeče vino iz trte refošk, rastoče na Krasu:
piti kraški teran
;
kozarec terana
teránovka
-e
ž
(
ȃ
)
nar. primorsko
trta z velikimi temno modrimi grozdi, ki se goji na Primorskem, v
Istri;
refošk
:
vinogradi teranovke
terapévt
-a
m
(
ẹ̑
)
strokovnjak, ki zdravi po zdravnikovih navodilih:
posvetovati se s terapevtom
;
zaposlen je kot terapevt za alkoholike
;
odnos med terapevtom in pacientom
●
knjiž.
zobni terapevt
zobozdravnik
♦
med.
delovni terapevt
strokovnjak za delovno terapijo
terapévtičen
-čna -o
prid.
(
ẹ́
)
terapevtski
:
terapevtični pripomočki
/
diagnostični in terapevtični postopek
/
terapevtična prehrana za diabetike
terapévtik
-a
m
(
ẹ́
)
sredstvo za zdravljenje:
mnogim bolnikom pomagajo osnovni terapevtiki
;
vnos terapevtikov na mesto tumorja
terapévtika
-e
ž
(
ẹ́
)
veda, ki se ukvarja z različnimi metodami zdravljenja:
diagnostika in terapevtika v bolnišnici
/
družinska terapevtika
;
mentalna, pogovorna terapevtika
/
oddelek za specialno terapevtiko
terapévtka
-e
ž
(
ẹ̑
)
strokovnjakinja, ki zdravi po zdravnikovih navodilih:
dela kot terapevtka v zdravilišču
♦
med.
delovna terapevtka
strokovnjakinja za delovno terapijo
terapévtski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na terapevte ali terapijo:
zahtevni terapevtski posegi
;
terapevtske metode
/
terapevtska dejavnost zdravilišča
/
terapevtska skupina
/
knjiž.
rastlina s terapevtskimi lastnostmi
zdravilnimi
♦
med.
terapevtska doza zdravila
doza zdravila, ki ni manjša od najmanjše učinkovite in ne večja od
največje dovoljene doze, določena glede na starost, težo bolnika
terapíja
-e
ž
(
ȋ
)
zdravljenje
:
predlagati terapijo
;
odločiti se za terapijo
;
za uspešno terapijo je potrebna pravilna diagnoza
;
primerna terapija
;
učinkovitost terapije
/
glasbena, umetnostna terapija
;
individualna, skupinska terapija
;
psihiatrična terapija
;
vedenjska terapija
ki poskuša spremeniti neustrezno, neprilagojeno vedenje
;
terapija s kemičnimi sredstvi, z električnim tokom
●
publ.
tudi najboljši avtomobil je včasih potreben terapije
popravila
♦
med.
delovna terapija
ki z delom usposablja telesno, duševno prizadetega zlasti za
opravljanje vsakdanjih opravil
;
fizikalna terapija
fizioterapija
;
funkcionalna terapija
ki z vajami usposablja prizadeti del telesa za opravljanje
njegovih funkcij
;
kavzalna
ali
vzročna terapija
s katero se želi odpraviti vzrok bolezni
;
mikrovalovna terapija
elektroterapija z mikrovalovi
;
okupacijska
ali
zaposlitvena terapija
pri kateri se zdravi s primerno dejavnostjo, z opravljanjem
primernega dela
terapíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na terapijo:
terapijska navodila
/
knjiž.
terapijsko delovanje
zdravilno
terárij
-a
m
(
á
)
zaprt prostor za gojenje manjših kopenskih živali:
opazovati kuščarje, želve v terariju
;
terarij in akvarij
terárijski
-a -o
(
á
)
pridevnik od terarij:
terarijske živali
terása
-e
ž
(
ȃ
)
1.
tlakovan prostor na delu zgradbe ali ob njej:
sedeti na terasi
;
kavarniška, letališka terasa
;
velika terasa
;
terasa v prvem nadstropju
;
gostilna s teraso
;
terase in balkoni
/
pokrita, zaprta terasa
//
ravna, tlakovana streha:
nad garažo imajo teraso
;
ograja terase
2.
stopnici podobna tvorba na zemeljski površini, ki jo je izoblikovala
voda:
terase kažejo, kje je tekla reka
/
hiša stoji na terasi
/
jezerska, rečna terasa
/
breg se je spuščal v širokih terasah
//
vodoravna ali rahlo nagnjena ploskev in strmina, ki jo loči od druge
take ploskve na pobočju, narejena zlasti za obdelovanje:
narediti, utrditi teraso
/
terase so zasajene s trtami
♦
alp.
ravna ali malo nagnjena ploščad v skalovju; gredina
terásast
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na teraso:
terasasto poslopje
/
terasasti vinogradi, vrtovi
/
vas leži na terasasti vzpetini
terásasto
prisl.
:
terasasto se dvigati, spuščati
terásen
-sna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na teraso:
vzpenjati se po terasnih stopnicah
/
terasni sadovnjaki, vinogradi
terasasti
terasírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
agr.
delati na čem terase zaradi lažje obdelave s stroji:
sadjarji, vinogradniki terasirajo pobočja
;
terasirati s stroji
teratóm
-a
m
(
ọ̑
)
med.
prirojeni tumor, navadno v jajčnikih ali modih, iz tkiv, ki jih
normalno v teh organih ni:
zdravljenje teratoma
têrba
-e
ž
(
ȇ
)
nar.
neumna, nespametna ženska:
Hujša je seveda bila še sramota, ki mu jo je ta terba s tem
napravila
(Prežihov)
têrbij
-a
m
(
é
)
kem.
redka težka kovina modrikasto sive barve, element Tb:
têrc
-a
m
(
ē
)
nar. koroško
neumen, nespameten človek:
nisem tak terc, za kakršnega me imate
;
vaški terc
/
kot psovka
terc pijani, pojdi domov
têrca
-e
ž
(
ȇ
)
glasb.
interval v obsegu treh diatoničnih stopenj:
zaigrati terco
/
mala
v obsegu enega celega tona in poltona
, velika terca
v obsegu dveh celih tonov
//
tretja diatonična stopnja glede na dani ton:
terca in seksta
tercét
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
glasb.
ansambel, sestavljen iz treh pevcev:
tercet je zapel več pesmi
;
peti v tercetu
//
skladba za tak ansambel:
pisati tercete
/
tercet iz drugega dejanja opere
2.
knjiž.
skupina treh oseb, ki navadno nastopajo skupaj;
trio
:
igralski tercet
tercéta
-e
ž
(
ẹ̑
)
lit.
trivrstična kitica soneta:
dve terceti in dve kvarteti
tercéten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
lit.,
v zvezi
tercetni del soneta
del soneta, sestavljen iz dveh trivrstičnih kitic:
terciána
-e
ž
(
ȃ
)
med.
malarija z napadi na tri dni:
zdraviti terciano
/
malarija terciana
terciár
-ja
m
(
ȃ
)
geol.
obdobje kenozoika, v katerem so se pojavili primati in so prevladovale
kritosemenke:
okamnine iz terciarja
terciáren
-rna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
nanašajoč se na terciar:
terciarni relikti
;
terciarne plasti, tvorbe
/
terciarna doba
2.
ki se pojavi za drugim:
terciarni učinki
;
terciarno zdravstvo
/
terciarno izobraževanje
višješolsko in visokošolsko izobraževanje
♦
ekon.
terciarne dejavnosti
promet, trgovina, bančništvo
;
soc.
terciarna socializacija
socializacija v širšem družbenem okolju
têrcija
-e
ž
(
é
)
tisk.
tiskarska črka, za dve stopnji večja od cicera:
staviti v terciji
tercijálec
-lca
m
(
ȃ
)
slabš.
pretirano pobožen, svetohlinski človek:
biti tercijalec
;
svetohlinci in tercijalci
tercijálka
-e
ž
(
ȃ
)
slabš.
pretirano pobožna, svetohlinska ženska:
na starost je postala tercijalka
;
opravljiva tercijalka
tercijálski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na tercijalce ali tercijalstvo:
tercijalski predsodki
/
tercijalska družina
tercijálstvo
-a
s
(
ȃ
)
slabš.
pretirana, svetohlinska pobožnost:
prezirati tercijalstvo
;
hinavsko tercijalstvo
tercína
-e
ž
(
ȋ
)
lit.
kitica iz treh enajstercev:
pesnitev v tercinah
//
trivrstična kitica soneta:
dve kvartini in dve tercini
tercínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na tercino:
tercinska satira
/
tercinski del soneta
del soneta, sestavljen iz dveh trivrstičnih kitic
têrčen
-čna -o
prid.
(
ȇ
)
nanašajoč se na terco:
terčno dvoglasno petje
/
terčni akord
sestavljen iz terc
terebínt
-a
m
(
ȋ
)
bot.
drevo ali grm z lihopernatimi listi, majhnimi zelenkastimi cveti in
rdečimi plodovi, Pistacia terebinthus:
sadeži terebinta
terebínta
-e
ž
(
ȋ
)
knjiž.
terebint
:
na pobočju raste terebinta
terén
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
zemljišče
,
svet
1
:
teren se pogreza, useda
;
na drugi strani hriba se je teren spremenil
;
pripraviti teren za gradnjo
;
zravnati teren
;
hribovit, nagnjen, položen teren
;
ilovnat, kamnit, peščen teren
;
močviren, suh teren
;
spolzek teren
;
oblikovanost, poraslost terena
/
poiskati primeren teren za zasedo
kraj, prostor
;
znajde se tudi na neznanem terenu
ozemlju, svetu
2.
navadno s prilastkom
(manjše) ozemlje, območje, kjer se opravlja določena dejavnost:
gobarski, lovski, smučarski tereni
;
patrulja je obšla svoj teren
;
v okolici so lepi tereni za sankanje
/
šport. žarg.
zmagati na domačem terenu
igrišču
3.
ed.
ozemlje, območje, kjer kako podjetje, ustanova opravlja svojo
dejavnost:
vrniti se s terena
;
zdravniška ekipa je odšla na teren
;
delati, raziskovati na terenu
;
zbirati podatke na terenu
/
babica, socialna delavka ima velik teren
/
pog.
teren se plača posebej
delo na terenu
//
pog.
ozemlje, območje, kjer se opravlja družbenopolitična dejavnost v
neposrednem stiku z ljudmi:
ni hotel delati v komiteju, ampak na terenu
4.
med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945
najmanjša organizacijska enota družbenopolitičnih organizacij v mestih
in večjih krajih:
razdeliti mesto na terene
//
ed.
ozemlje, območje, ki ga obsega ta enota:
aktivisti Osvobodilne fronte na terenu
//
ekspr.
ljudje te organizacijske enote:
sestanek terena
●
publ.
pripravljati teren za pogajanja
razmere, okoliščine
;
publ.
v pogovoru preiti na občutljivejši teren
snov, temo
;
publ.
uveljaviti se na političnem terenu
v politiki
♦
voj.
čistiti, pregledovati teren
terénec
-nca
m
(
ẹ̑
)
1.
vozilo, ki je namenjeno za vožnjo po razgibanem terenu:
sesti v terenca
;
luksuzni terenec
;
limuzine, tovornjaki in terenci
/
cestni terenec
;
športni, vojaški terenec
/
tekmovanje s terenci
2.
pog.
kdor dela na terenu:
terenci dobivajo poseben dodatek
3.
med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945
družbenopolitični delavec na terenu:
veliko terencev je odšlo v partizane
;
sestanek terencev
terénka
-e
ž
(
ẹ̑
)
med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945
družbenopolitična delavka na terenu:
delovanje terenk
;
terenke in terenci
terénski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na teren:
terenska izboklina
;
terenske razmere
/
terensko vozilo
vozilo z močno konstrukcijo in pogonskim motorjem, visokim
podvozjem in pogonom na vsa štiri kolesa za neasfaltirane, strme
ceste
/
terenski delavec
;
terenski dodatek
dodatek za delo na terenu
;
terenske vaje za študente
;
terensko delo
/
terenski aktivisti
;
terenski odbor Osvobodilne fronte
●
šport. žarg.
nogometaši so izkoristili terensko premoč
boljši, ugodnejši teren
♦
geogr.
terenska depresija
teréstričen
-čna -o
prid.
(
ẹ́
)
knjiž.
zemeljski
:
terestrični in kozmični pojavi
♦
fiz.
terestrični daljnogled
prizemski daljnogled
;
navt.
terestrična navigacija
navigacija z opazovanjem objektov na kopnem
;
terestrična pozicija ladje
pozicija ladje, izračunana na podlagi zemljepisne širine in
dolžine objektov na kopnem
terezijánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na avstrijsko cesarico Marijo Terezijo:
terezijanske davčne, šolske reforme
/
terezijanska doba
♦
zgod.
terezijanski kataster
za davčne namene narejen kataster v času vladanja Marije Terezije
teríca
-e
ž
(
í
)
ženska, ki tre lan:
najeti terice
;
dobra terica
teriêr
-ja
m
(
ȇ
)
manjši ali srednje velik lovski pes navadno z dolgo, ravno glavo,
resasto dlako in kratkimi, koničastimi uhlji:
gojiti terierje
/
škotski terier
manjši terier z dolgo, črno dlako
teriêrka
-e
ž
(
ȇ
)
samica terierja:
terierka z mladiči
terilén
1
-a
m
(
ẹ̑
)
tekst.
poliestrno vlakno angleške proizvodnje:
surovine za terilen
//
tkanina iz teh vlaken:
obleka iz terilena
terílen
2
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na trenje lanu:
terilni stroj
;
terilna priprava
/
stari terilni običaji
/
nekdaj
terilna jama
preprosta stavba, zgrajena delno v zemlji, delno nad njo, zlasti
za sušenje lanene slame
terilénski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na terilen:
terilenska vlakna
/
terilenska obleka
;
terilensko krilo
terílnica
-e
[
prvi pomen tudi
teriu̯nica
]
ž
(
ȋ
)
1.
nekdaj
prostor za trenje lanu:
sušilnica in terilnica
2.
kem.
porcelanasta, steklena posodica za trenje manj trdih snovi:
pipete, terilnice in epruvete
terílnik
-a
[
tudi
teriu̯nik
]
m
(
ȋ
)
močna, navadno kovinska posoda z zaokroženim dnom za drobljenje trdih
snovi;
možnar
:
treti poper v terilniku
terína
-e
ž
(
í
)
1.
gastr.
jed iz na drobno sesekljanih sestavin ali sestavin v slojih, servirana
navadno v obliki rezin kot hladna predjed:
narezati ohlajeno terino na kose
;
model, posoda za terino
;
recept za terino
;
pašteta in terina
/
divjačinska, gosja, ribja terina
;
zelenjavna terina
;
terina z jurčki, orehi, polento
;
jetra v terini
2.
večja lončena posoda za serviranje hrane:
postreči juho v terini
teríšče
-a
s
(
í
)
1.
nekdaj
kraj, prostor za trenje lanu:
terice so se zbrale na terišču
2.
knjiž.
kraj, prostor, kjer se stikajo različne stvari, različni interesi in
delujejo drug na drugega:
to območje je terišče različnih hotenj
;
terišče treh kultur
//
kraj, prostor, kjer se kaj dogaja:
to ozemlje je že od nekdaj terišče vojaških spopadov
●
zastar.
vojaki so zbežali s terišča
z bojišča
//
kraj, prostor sploh:
poiskati terišče, kjer je bil most
3.
knjiž.
področje
:
politika je tisto terišče, kjer se rešujejo različni problemi
/
uveljaviti se na literarnem terišču
teríščen
-čna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na terišče:
teriščni prostor
/
teriščna jama
sušilna jama
teríški
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na terice ali teritev:
teriški običaji
/
teriška jama
sušilna jama
teritál
-a
m
(
ȃ
)
tekst.
poliestrno vlakno italijanske proizvodnje:
navitek teritala
//
tkanina iz teh vlaken:
krilo, zavese iz teritala
terítev
-tve
ž
(
ȋ
)
1.
glagolnik od treti
1
3:
teritev je bila žensko delo
2.
nekdaj
skupno trenje lanu:
povabiti na teritev
teritoriálec
-lca
m
(
ȃ
)
voj.
pripadnik teritorialne obrambe:
poveljevati teritorialcem
;
vojaške vaje teritorialcev
teritoriálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
ozemeljski
:
teritorialna razprostranjenost
/
teritorialni obseg občine
;
teritorialna avtonomija
;
teritorialna nedotakljivost
//
področen
,
območen
:
teritorialni sistem preskrbe
;
teritorialna razvrstitev vojaških enot
/
teritorialna zavarovalnica
●
publ.
teritorialne vode
teritorialno morje
♦
pravn.
teritorialno morje
zunanji del obalnega morja
;
voj.
teritorialna obramba
od 1968 do 1991
del oboroženih sil, ki ga sestavljajo štabi, enote, ustanovljeni v
družbenopolitičnih in nekaterih drugih skupnostih
;
enota teritorialne obrambe
teritoriálno
prisl.
:
teritorialno se razširiti
;
teritorialno omejene vojne
teritorializácija
-e
ž
(
á
)
prenehanje, odprava koncentracije, dekoncentracija:
teritorializacija državne uprave, politike
;
oblike teritorializacije
;
začetek teritorializacije
teritorializírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
povzročiti, da kdo za stalno ostane, živi na določenem območju:
razvoj je kmete teritorializiral
;
nekatera nomadska plemena so se sčasoma teritorializirala
teritórij
-a
m
(
ọ́
)
ozemlje
:
teritorij, ki ga obsega država, se je povečal
;
naseliti, zasesti določeni teritorij
;
neraziskan, velik teritorij
/
poplavni teritorij
območje
;
gospodarsko povezovanje različnih teritorijev
/
ta teritorij nadzorujejo mednarodne vojaške enote
;
nasilna priključitev tujega teritorija
/
državni teritorij
;
slovenski etnični teritorij
têrja
-e
ž
(
ē
)
nar. severovzhodno
neumna, nespametna ženska:
ne poslušaj te terje
terják
-a
m
(
á
)
farm.,
nekdaj
zdravilo iz več sestavin za različne bolezni:
surovine za pripravo terjaka
;
kroglice terjaka
terjálec
-lca
[
terjau̯ca
]
m
(
ȃ
)
kdor kaj terja:
izplačati terjalce
;
neizprosen terjalec
/
terjalec pravic
terjálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
zahteven
:
biti kos terjalni nalogi
térjanje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od terjati:
terjanje dolga
/
terjanje plačila
/
terjanje pravice
terjátev
-tve
ž
(
ȃ
)
1.
glagolnik od terjati:
terjatev dolžnikov
/
terjatev dolga
2.
knjiž.
odločna zahteva:
to ni prošnja, ampak terjatev
;
njegov glas izraža terjatev
/
tipične meščanske terjatve
zahteve
3.
pravn.
pravica zahtevati izpolnitev obveznosti:
terjatev nastane, zastara
;
terjatev preide na dediče
;
razpolagati s terjatvijo
;
prenosljiva terjatev
;
odstop terjatve
//
obveznost, ki izvira iz te pravice:
imeti terjatve do koga, proti komu
;
iztožiti terjatev
;
plačati, poravnati terjatev
/
blagovna, davčna, denarna terjatev
;
izterljiva terjatev
♦
ekon.
dvomljiva terjatev
térjati
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
1.
zahtevati, da kdo poravna neizpolnjene obveznosti:
terjati dolžnika
;
terjal jih je, naj mu vrnejo denar
/
terjati davke, dolg
/
terjati plačilo škode
;
terjati povračilo stroškov
/
terjati koga za najemnino
/
založnik je terjal obljubljeni rokopis
2.
knjiž.
odločno zahtevati kaj:
ljudstvo terja svoje pravice
;
terjati zemljo in svobodo
/
terjati ponovno obravnavo
;
terjati revizijo obsodbe
;
terjati umik tuje vojske
;
terjali so, da predsednik odstopi
/
od njega ne smemo terjati preveč
zahtevati
3.
nav. 3. os.,
knjiž.
izražati nujnost, potrebnost česa:
problem terja hitro rešitev
;
razvoj terja odpravo družbenih nasprotij
;
dogodki terjajo, da se moramo hitro odločiti
/
gradnja ceste terja velike stroške
je zelo draga
;
to terjajo navade
je potrebno zaradi navad
;
ravnal je, kot sta terjala njegov položaj in starost
kot je bilo treba, je bilo primerno glede na njegov položaj in
starost
;
raziskava bo terjala veliko dela in časa
zanjo bo potrebno
;
zamenjava izrabljenega dela terja nekaj enostavnih gibov
se opravi z nekaj enostavnimi gibi
/
nesreča je terjala več smrtnih žrtev
v njej je bilo
terjajóč
-a -e:
uprli so se, terjajoč svoje pravice
;
terjajoč glas
térjan
-a -o:
terjani znesek
terjátven
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na terjatev 3:
terjatveno razmerje
/
terjatveni znesek
♦
fin.
terjatveni saldo
têrjav
-a -o
prid.
(
ē
)
nar. severovzhodno
neumen
,
nespameten
:
terjava ženska
térje
-rij
ž
mn.
(
ẹ́ ẹ̑
)
etn.
ostanki osnove pri tkanju:
odstriči terje
;
lavfar s terjami na obleki in kapi
têrma
-e
ž
(
ȇ
)
1.
knjiž.
topli izvir, vrelec:
odkriti termo
//
voda toplega izvira, vrelca:
kopati se v termi
;
zdravilna terma
2.
mn.,
knjiž.
zdravilišče z vodo toplega izvira, vrelca;
toplice
:
iti v terme
;
zdraviti se v termah
3.
mn.,
pri starih Grkih in Rimljanih
javno kopališče s športnimi, zabaviščnimi prostori:
kopati se v termah
;
gostje term
/
graditi terme
;
arhitektura term
/
Dioklecijanove terme
termálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
ki izvira iz zemlje in ima povprečno letno temperaturo navadno višjo
od povprečne letne temperature kraja, topel:
termalna voda
//
nanašajoč se na termalno vodo:
termalni bazen
;
termalno kopališče
/
termalno zdravljenje
/
termalni izvir, vrelec
termálka
-e
ž
(
ȃ
)
knjiž.
termovka
:
termalka z vročim čajem
têrmičen
-čna -o
prid.
(
é
)
toploten
:
termični dražljaji, učinki
/
termična izolacija
●
knjiž.
termična elektrarna
termoelektrarna
♦
aer.
termični vzgornjik
vzgornjik, ki nastane zaradi segrevanja tal
;
fiz.
termični nevtroni
nevtroni s hitrostmi, kakršne imajo molekule plina pri navadni
temperaturi
;
termična emisija
izhajanje elektronov iz močno segretih kovin
;
geogr.
termični ekvator
umišljen krog na zemeljski površini, od katerega se povprečna
temperatura na sever in jug niža
;
termična stratifikacija
toplotna slojevitost
;
meteor.
termična nevihta
nevihta, ki nastane zaradi segrevanja nižjih zračnih plasti v
labilnem ozračju; toplotna nevihta
;
teh.
termična obdelava
načrtno segrevanje ali ohlajevanje, s katerim se spreminjajo
lastnosti; toplotna obdelava
têrmično
prisl.
:
termično obdelati snov
termidór
-ja
m
(
ọ̑
)
1.
zgod.
enajsti mesec v koledarju francoske revolucije:
prvi dan termidorja
2.
zgod.
prevrat v Franciji 27. julija 1794, s katerim je višja buržoazija
vzela oblast jakobincem:
razprava o termidorju
;
udeleženec termidorja
3.
knjiž.
protirevolucija
:
obvarovati revolucijo pred termidorjem
termidórski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na termidor:
termidorski dnevi
/
termidorski prevrat
têrmika
-e
ž
(
é
)
let. žarg.
termični vzgornjik:
jadralci izkoriščajo termiko
;
leteti v termiki
;
močna termika
têrmin
1
-a
m
(
é
)
1.
jezikosl.
beseda, besedna zveza, ki poimenuje pojme določene stroke, panoge,
strokovni izraz:
v opisu je preveč terminov
;
dober, neustrezen termin
;
termin glagol
;
ustaljenost terminov
/
botanični, medicinski, tehnični termin
2.
knjiž.
izraz
,
beseda
2
:
latinski napis vsebuje tudi nekaj grških terminov
termín
2
-a
m
(
ȋ
)
čas, datum, določen ali dogovorjen za kaj:
izbrati termin za prvo predstavo
;
razpisati termine za izpite
;
prijaviti se do določenega termina
;
poiskati nezaseden, prost termin
//
omejen čas, določen ali dogovorjen za kaj:
v tem terminu predvajajo stare filme
;
zdravniški nasveti bodo odslej v drugem terminu
/
delati izpit v jesenskem terminu
roku
terminál
-a
m
(
ȃ
)
1.
kraj, prostor z objekti, napravami za sprejem, odpravo ali pretovor
blaga, potnikov na začetku, koncu prometne poti:
urediti terminal
;
napeljati naftovod do terminala
/
kontejnerski terminal
za skladiščenje in pretovarjanje kontejnerjev
;
letališki, železniški terminal
♦
teh.
terminal za razsute tovore
2.
elektr.
naprava, ki omogoča sprejemanje ali oddajanje informacij na daljavo:
obdelovati podatke preko terminala
;
prenašati podatke s terminali
;
glavni terminal
/
računalniški terminal
terminálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
nanašajoč se na terminal:
terminalne naprave
/
terminalno območje letališča
2.
knjiž.
končen
:
terminalna postaja
♦
bot.
terminalni poganjek
poganjek, ki raste na koncu debla, vej
;
med.
terminalni stadij bolezni
termínar
-ja
m
(
ȋ
)
terminer
:
razpisati delovno mesto terminarja
terminátor
-ja
m
(
ȃ
)
1.
zelo močen, borben človek, uničevalec:
vojska terminatorjev
;
film o terminatorju
;
boj proti terminatorjem
2.
elektr. žarg.
priprava za zaščito konca električnega kabla, kabelski končnik:
terminatorja zaključujeta kabel na vsaki strani
;
v prid. rabi:
terminator tehnologija
terminatorska tehnologija
terminátorski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na terminator 1:
terminatorski duh
;
terminatorska igrica
;
terminatorsko početje
/
terminatorska tehnologija
tehnologija, s pomočjo katere se z gensko spremembo doseže
samouničenje semena rastlin in s tem onemogoči hranjenje semena za
naslednjo setev
terminêr
-ja
m
(
ȇ
)
delavec, ki določa začetek in konec posamezne faze dela v proizvodnem
procesu:
normirec, lanser in terminer
terminírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
1.
določiti čas za kaj:
terminirati izpit
//
časovno omejiti:
terminirati obdobje z začetkom stoletja
2.
opredeliti
,
določiti
:
misel bo treba natančneje terminirati
terminíran
-a -o:
izdaja knjige je terminirana
♦
pravn.
terminirana pogodba
pogodba, sklenjena za določen čas
terminografíja
-e
ž
(
ȋ
)
jezikosl.
veda, ki se ukvarja z leksikografijo terminov:
računalniško podprta terminografija
;
raziskovanje znanstvene terminologije
/
korpusna terminografija
terminológ
-a
m
(
ọ̑
)
strokovnjak za terminologijo:
posvetovati se s terminologom
terminologíja
-e
ž
(
ȋ
)
1.
jezikosl.,
navadno s prilastkom
celota izrazov določene stroke, panoge;
strokovno izrazje
,
izrazoslovje
:
nekatere stroke so razvile bogato terminologijo
/
uporabljati domačo, zastarelo terminologijo
/
filozofska, lesarska, medicinska terminologija
/
strokovna terminologija
2.
veda o strokovnih izrazih kakega jezika:
ukvarjati se s terminologijo
;
razvoj slovenske terminologije
;
strokovnjak za terminologijo
terminologizácija
-e
ž
(
á
)
jezikosl.
uporaba izraza, ki je v svojem osnovnem pomenu del splošne rabe, za
poimenovanje strokovnega pojma:
proces terminologizacije
terminolóški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na terminologe ali terminologijo:
terminološki nesporazum
;
terminološka neenotnost
/
terminološki kvalifikator, slovar
;
terminološka besedna zveza
termínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na termín:
izpolnjevati terminski načrt
/
terminski koledar
koledar v obliki knjige, v katerem je ob datumu večji prostor za
vpisovanje obveznosti, dolžnosti; rokovnik
terminus technicus
terminusa technicusa
[
têrminus téhnikus
]
m
(
ȇ, ẹ́
)
knjiž.
termin, strokovni izraz:
novela se kot terminus technicus za posebno literarno zvrst uveljavi
v srednjem veku
termístor
-ja
m
(
ȋ
)
elektr.
upor iz polprevodnika, ki je zelo občutljiv za temperaturne spremembe:
izdelovati termistorje
termít
1
-a
m
(
ȋ
)
v toplejših krajih živeča, mravlji podobna žuželka, ki se hrani z
lesom:
termiti so razjedli notranjost drevesa
;
jajčeca, roji termitov
♦
zool.
mračni termit
ki živi v lesu ali zemlji, Reticulitermes lucifugus
termít
2
-a
m
(
ȋ
)
metal.
zmes aluminijevega prahu in navadno železovega oksida, pri gorenju
katere nastane zelo visoka temperatura:
variti s termitom
termíten
-tna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na termit
2
:
termitno varjenje
/
termitna zmes
♦
voj.
termitna bomba
termitnják
-a
m
(
á
)
bivališče termitov iz prežvečenega lesa, s slino zlepljene zemlje,
navadno v obliki kupa, stebra:
termiti gradijo termitnjak
;
bilo je živahno kot v termitnjaku
termítski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na termit
1
:
termitska družina
/
ekspr.
termitska razdiralnost
termo...
ali
têrmo...
prvi del zloženk
(
ȇ
)
nanašajoč se na toploto, toploten:
termodinamika, termoelektrarna, termoizolacija
têrmoakumulacíjski
-a -o
prid.
(
ȇ-ȋ
)
nanašajoč se na akumuliranje toplote:
termoakumulacijski materiali
♦
elektr.
termoakumulacijska peč
peč z maso, ki akumulira toploto, da jo potem oddaja
têrmocentrála
-e
ž
(
ȇ-ȃ
)
termoelektrarna
:
termocentrala obratuje
;
zmogljivost termocentrale
têrmočlén
in
têrmočlèn -éna
m
(
ȇ-ẹ̑; ȇ-ȅ ȇ-ẹ́
)
fiz.
termoelement
:
meriti temperaturo s termočlenom
têrmodinámičen
-čna -o
prid.
(
ȇ-á
)
nanašajoč se na termodinamiko:
termodinamični pojavi
/
termodinamični zakoni
/
termodinamična količina
količina, katere spremembo določata samo začetno in končno stanje
toplotnega sistema
têrmodinámika
-e
ž
(
ȇ-á
)
1.
fiz.
spreminjanje toplote v delo in obratno:
raziskovati termodinamiko
/
zakoni termodinamike
2.
veda o tem spreminjanju:
dognanja termodinamike
têrmoelektrárna
-e
ž
(
ȇ-ȃ
)
elektrarna, ki proizvaja električno energijo iz toplotne energije
goriva:
zgraditi termoelektrarno
;
premog za termoelektrarno
têrmoeléktričen
-čna -o
prid.
(
ȇ-ẹ̑
)
nanašajoč se na nastanek električne napetosti zaradi temperaturnih
razlik:
termoelektrični pojav
/
termoelektrične naprave
têrmoelemènt
-ênta
m
(
ȇ-ȅ ȇ-é
)
fiz.
priprava iz dveh različnih, na dveh mestih spojenih prevodnikov, ki
poganja po sklenjenem krogu električni tok, če spojni mesti nimata
enake temperature:
meriti temperaturo s termoelementom
têrmoenergétika
-e
ž
(
ȇ-ẹ́
)
dejavnost, ki oskrbuje prebivalstvo, gospodarstvo z električno
energijo, proizvedeno v termoelektrarnah:
razvoj termoenergetike
//
nauk o tem:
teoretični problemi termoenergetike
têrmoenergétski
-a -o
prid.
(
ȇ-ẹ̑
)
nanašajoč se na termoenergetiko:
termoenergetski objekti
/
termoenergetsko gospodarstvo
têrmoenergíja
-e
ž
(
ȇ-ȋ
)
1.
toplotna energija:
viri termoenergije
2.
električna energija, ki se proizvaja v termoelektrarnah:
pridobivanje hidroenergije in termoenergije
termofílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
biol.
ki uspeva v toplem okolju, toploljuben:
termofilna rastlina
;
termofilna žival
termofór
-a
in
-ja
m
(
ọ̑
)
blazini podobna grelna priprava, ki se napolni s toplo vodo:
uho si je grel s termoforom
;
gumijast termofor
termográf
-a
m
(
ȃ
)
teh.
priprava za zapisovanje temperature:
odčitati temperaturo na termografu
têrmoizolácija
-e
ž
(
ȇ-á
)
obdajanje z materialom, ki ne dopušča prehajanja toplote:
uporabiti stiropor, stekleno volno za termoizolacijo
//
kar pri kaki stvari ne dopušča prehajanja toplote:
plast termoizolacije
têrmoizolacíjski
-a -o
prid.
(
ȇ-ȋ
)
nanašajoč se na termoizolacijo:
termoizolacijski material
/
termoizolacijska dela
têrmokemíja
-e
ž
(
ȇ-ȋ
)
kem.
nauk o toplotnih spremembah pri kemičnih procesih:
strokovnjak za termokemijo
termométer
-tra
m
(
ẹ̄
)
priprava za merjenje temperature, toplomer:
termometer kaže minus petnajst stopinj
;
meriti temperaturo s termometrom
/
živosrebrni termometer
●
ekspr.
čez noč je termometer precej padel
se je temperatura precej znižala
♦
meteor.
maksimalni
ki kaže maksimalno temperaturo, doseženo v določenem času
, minimalni termometer
ki kaže minimalno temperaturo, doseženo v določenem času
;
teh.
paličasti, tekočinski, uporovni termometer
termométrski
-a -o
prid.
(
ẹ̄
)
nanašajoč se na termometer:
termometrska lestvica
♦
elektr.
termometrska sonda
sonda za merjenje temperature na osnovi spreminjanja upornosti
têrmonukleáren
-rna -o
prid.
(
ȇ-ȃ
)
nanašajoč se na toploto, ki nastane pri razpadu atomskega jedra:
termonuklearna energija
/
termonuklearno orožje
♦
fiz.
termonuklearna reakcija
jedrska reakcija v zelo vroči snovi, pri kateri se zlivajo lahka
atomska jedra in sprošča energija
termopán
-a
m
(
ȃ
)
izolacijsko steklo iz več plasti, med katerimi se nahaja plin ali
zrak:
dvojna okna so nadomestili s termopanom
;
zasteklitev s termopanom
;
trislojni termopan
;
v prid. rabi:
termopan okno
termopansko okno
termopánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na termopan:
termopanska zasteklitev
;
termopansko okno
/
termopansko steklo
têrmoplást
-a
m
(
ȇ-ȃ
)
nav. mn.,
kem.
umetna snov, ki s segrevanjem postane plastična, gnetljiva:
obdelovati termoplaste
têrmoplástičen
-čna -o
prid.
(
ȇ-á
)
kem.
ki s segrevanjem postane plastičen, gnetljiv:
termoplastična snov
têrmoregulácija
-e
ž
(
ȇ-á
)
1.
uravnavanje temperature:
naprava za termoregulacijo
♦
med.
uravnavanje telesne temperature
2.
elektr.
kar uravnava temperaturo:
termoregulacija se je pokvarila
têrmoregulátor
-ja
m
(
ȇ-ȃ
)
elektr.
naprava za avtomatično uravnavanje temperature:
nastaviti termoregulator na ustrezno temperaturo
;
peč s termoregulatorjem
têrmos
-a
m
(
ȇ
)
termovka
:
vzeti na pot termos
;
termos vroče kave, hladne limonade
;
v prid. rabi:
termos posoda, steklenica
termosfêra
-e
ž
(
ȇ
)
meteor.
del atmosfere v višini nad 80 km, kjer temperatura z višino raste:
raziskovati termosfero
têrmosifónski
-a -o
prid.
(
ȇ-ọ̑
)
avt.,
v zvezi
termosifonsko hlajenje
hlajenje s krožečo tekočino, ki se na enem delu cevovoda segreva in
dviga, na drugem pa ohlaja in pada:
têrmoska
-e
ž
(
ȇ
)
termovka
:
napolniti termosko
;
vroč čaj, kava iz termoske
termostát
-a
m
(
ȃ
)
1.
naprava za avtomatično vzdrževanje stalne temperature:
termostat se je pokvaril
;
električni termostat
;
termostat v hladilniku
2.
teh.
omarici podobna naprava, v kateri je stalna temperatura:
v termostat je shranil vzorec za analizo
térmotéhnika
-e
ž
(
ȇ-ẹ́
)
veda o uporabi toplote v tehnične namene:
strokovnjak za termotehniko
têrmoterapíja
-e
ž
(
ȇ-ȋ
)
med.
zdravljenje s toploto:
hidroterapija in termoterapija
têrmovelúr
-ja
m
(
ȇ-ū
)
topla tkanina, narejena iz kemično obdelanih sintetičnih vlaken:
jakna je podložena s termovelurjem
;
jopič, pulover iz termovelurja
//
jopa, pulover iz take tkanine:
oblekla je topel termovelur
;
v prid. rabi:
termovelur jakna, jopa
;
termovelur podloga
;
termovelur perilo
termovizíja
-e
ž
(
ȋ
)
postopek, pri katerem se s posebno napravo zaznavajo infrardeča
svetloba in temperaturne spremembe:
izvajati termovizijo s helikopterjem
;
pri iskanju pogrešanih so si pomagali s termovizijo
;
oprema, pripomočki za termovizijo
/
helikopter, kombi s termovizijo
z opremo za termovizijo
termovizíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na termovizijo:
termovizijski posnetki
;
opraviti termovizijski pregled
;
termovizijski radar
;
termovizijska kamera, naprava
têrmovka
-e
ž
(
ȇ
)
posoda z dvema stenama, med katerima je brezzračni prostor, ki
zmanjšuje, preprečuje segrevanje, ohlajanje vsebine:
napolniti termovko z vročim čajem
;
termovka kave
têrna
-e
ž
(
ȇ
)
1.
tri izžrebane številke v eni vrsti na tombolski srečki:
amba, terna in kvaterna
//
dobitek pri tomboli, večji od ambe:
dobiti, zadeti terno
2.
ekspr.
velika, koristna pridobitev:
ta stroj ni ravno terna
/
on je terna za podjetje
ternáren
-rna -o
prid.
(
ȃ
)
ki je iz treh enot:
ternarni sistem
terór
stil.
têror -órja
m
(
ọ̑; é ọ̑
)
veliko nasilje, zlasti proti političnim nasprotnikom, s katerim se
hoče doseči, da se kdo boji:
teror se stopnjuje
;
obsojati teror
;
boriti se proti terorju
;
fašistični, policijski teror
;
hud teror
;
teror nad prebivalstvom
/
beli, rdeči teror
//
ekspr.
nasilje, nasilno ravnanje, s katerim se hoče doseči, da si kdo ne
upa ravnati, kot hoče, želi:
to ni vzgoja, ampak teror
;
s terorjem je obdržal položaj
;
naveličati se očetovega terorja
teroríst
-a
m
(
ȋ
)
kdor uporablja nasilje, ustrahovanje, zlasti proti idejnim, političnim
nasprotnikom, da bi dosegel zastavljene (politične) cilje, spremembe:
teroristi so zajeli talce
;
zapreti osumljenega terorista
;
skupina teroristov
;
akcije, boj proti teroristom
;
pogajanja s teroristi
/
mednarodni teroristi
;
samomorilski teroristi
;
potencialne, verjetne tarče teroristov
;
urjenje teroristov
//
ekspr.
kdor uporablja nasilje, ustrahovanje, s katerim hoče doseči, da si
kdo ne upa ravnati, kot hoče, želi:
ta človek je pravi terorist
terorístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na teroriste ali terorizem:
teroristična akcija
/
teroristična organizacija, skupina
/
diktatura in teroristični režim
terorístka
-e
ž
(
ȋ
)
ženska, ki uporablja veliko nasilje, zlasti proti političnim
nasprotnikom, s katerim hoče doseči, da se kdo boji:
soditi teroristki
/
teroristka v samomorilskem napadu
terorízem
-zma
m
(
ī
)
uporaba velikega nasilja, zlasti proti političnim nasprotnikom, s
katerim se hoče doseči, da se kdo boji:
boriti se proti vsem oblikam terorizma
;
mednarodni terorizem
//
ekspr.
uporaba nasilja, nasilnega ravnanja, s katerim se hoče doseči, da si
kdo ne upa ravnati, kot hoče, želi:
naveličati se očetovega terorizma
terorizíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od terorizirati:
teroriziranje prebivalstva
terorizírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
z velikim nasiljem, zlasti proti političnim nasprotnikom dosegati, da
se kdo boji:
oborožene skupine so terorizirale prebivalstvo
//
ekspr.
z nasiljem, nasilnim ravnanjem dosegati, da si kdo ne upa ravnati,
kot hoče, želi:
kadilci terorizirajo nekadilce
;
ne dovoli, da te otrok terorizira
terorizíran
-a -o:
terorizirano prebivalstvo
terpén
-a
m
(
ẹ̑
)
nav. mn.,
kem.
nenasičeni ali ciklični ogljikovodik v eteričnih oljih, smolah, ki se
uporablja za umetne dišave, zdravila:
terpentín
-a
m
(
ȋ
)
teh.
smola nekaterih iglavcev:
borov, smrekov terpentin
//
z destilacijo smole nekaterih iglavcev pridobljena hlapljiva
tekočina, ki se uporablja zlasti za izdelavo lakov, barv,
kem.
terpentinovo olje
:
čistiti s terpentinom
;
firnež in terpentin
terpentínov
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na terpentin:
terpentinovo milo
♦
kem.
terpentinovo olje
z destilacijo smole nekaterih iglavcev pridobljena hlapljiva
tekočina, ki se uporablja zlasti za izdelavo lakov, barv
terpentínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
kem.
terpentinov
:
terpentinsko olje
terra incognita
terre incognite
[
têra inkógnita
]
ž
(
ȇ, ọ̑
)
knjiž.
popolnoma neznan, nepoznan svet:
ta pokrajina mu je terra incognita
//
kar je popolnoma neznano, nepoznano sploh:
afriška književnost je še terra incognita
terra rossa
terre rosse
[
têra rósa
]
ž
(
ȇ, ọ̑
)
geogr.
rodovitna rdeče rjava prst na krasu;
jerovica
:
na dnu vrtač se nabira terra rossa
têrski
-a -o
prid.
(
ȇ
)
nanašajoč se na Ter:
terski breg
/
tersko narečje
tertium comparationis
tertiuma comparationis
[
têrcijum komparacijónis
]
m
(
ȇ, ọ̄
)
lit.
vmesni člen, ki povezuje primerjani enoti, tretje pri primeri:
terús
-a
m
(
ȗ
)
star.
neumen, omejen človek:
kako naj takle terus razume
tervól
-a
m
(
ọ̑
)
mineralna volna za toplotno, zvočno izolacijo:
obložiti strop s tervolom
;
tervol in heraklit
terzít
-a
m
(
ȋ
)
knjiž.
hudoben, zloben zabavljivec:
terzit je pokvaril dobro razpoloženje
tesáč
-a
m
(
á
)
gozdni delavec, ki se ukvarja s tesanjem lesa:
biti, postati tesač
;
tesač hlodov
tesáča
-e
ž
(
á
)
široka tesarska sekira:
nabrusiti tesačo
;
obdelovati s tesačo
;
udarci tesače
;
žaga in tesača
●
ekspr.
v gozdu je zapela tesača
začeli so tesati
;
ekspr.
oče ga je učil vihteti tesačo
tesanja
tesalíšče
-a
s
(
í
)
prostor za tesanje lesa:
tesališče je prekrito s trskami
tesánec
-nca
m
(
á
)
les.
tesan lesni polizdelek:
tesánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od tesati:
tesanje je težko delo
;
sekira za tesanje
/
tesanje ostrešij
tesár
-ja
m
(
á
)
kdor se poklicno ukvarja z izdelovanjem ostrešij, opažev:
tesar teše trame za ostrešje
;
izučiti se za tesarja
;
tesar v gradbenem podjetju
;
zidar in tesar
♦
zool.
hrošč z zelo dolgimi tipalkami, katerega ličinka uničuje les
iglavcev, Acanthocinus aedilis
tesárba
-e
ž
(
ȃ
)
mont.
obdelan les za podporje v rudniku:
tesarba iz hrastovega lesa
tesaríca
-e
ž
(
í
)
široka tesarska sekira;
tesača
:
zamahovati s tesarico
tesáriti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
ukvarjati se s tesanjem:
vse življenje je tesaril
;
tesariti po vaseh
;
tesariti in drvariti
//
tesati
:
delo mu gre počasi od rok, ker ne zna tesariti
/
tesariti brunarico, čoln
tesárjenje
-a
s
(
á
)
glagolnik od tesariti:
preživljati se s tesarjenjem
/
tesarjenje rudniškega podporja
tesárski
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na tesarje ali tesarstvo:
tesarska obrt
/
tesarski mojster
/
tesarska sekira, žaga
tesárstvo
-a
s
(
ȃ
)
tesarska obrt:
ukvarjati se s tesarstvom
;
mizarstvo in tesarstvo
//
podjetje za to obrt:
imeti, ustanoviti tesarstvo
tesáški
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na tesače:
tesaško orodje
●
ekspr.
v tesaških rokah je držal puško
velikih, močnih
tesáti
téšem
nedov.
, têši tešíte; têsal
(
á ẹ́
)
s sekiro obdelovati les v smeri vlaken:
tesarji tešejo
;
tesati les
;
tesati po označeni črti
;
tesati, žagati in klati
/
tesati lehnjak
/
vse življenje je tesal
//
na tak način delati, oblikovati:
tesati prage iz hlodov
;
tesati trame za ostrešje
/
tesati ladjo
;
tesati si brunarico
/
ekspr.
reka teše strugo skozi sotesko
●
ekspr.
časopis je kar sam tesal
pisal, oblikoval
tésen
1
tudi
têsen -sní
ž
(
ẹ́; é
)
zelo ozka (rečna) dolina s strmimi pobočji:
reka teče skozi tesen
;
mračna, skalna tesen
;
tesni in soteske
/
gorske tesni
●
knjiž.
plovba skozi prekope in tesni
ožine
;
knjiž.
hoja po mestnih tesneh
ozkih prehodih, ulicah
têsen
2
stil.
tesán têsna -o
tudi
-ó
prid.
, tesnêjši
(
é ȃ é
)
1.
ki se zelo prilega telesu:
tesen ovratnik
;
tesni rokavi
;
tesna obleka
/
čevlji so mi tesni
me tiščijo
;
nosi tesne hlače
preveč oprijete
//
ki se zelo prilega čemu sploh:
tesen obroč, povoj
2.
pri katerem je kaj zelo blizu drugega:
tesno srečanje vozil
/
čakati v tesnih vrstah
/
ekspr.
tesen objem, stisk rok
močen
/
sledil mu je v tesni razdalji
majhni
/
ekspr.
biti v tesnem sorodstvu
neposrednem, bližnjem
3.
ki se pogosto vzpostavlja in vključuje veliko skupnega:
biti v tesnem stiku s kom
;
med vojno je ostal v tesni zvezi s starši
/
ta država ima tesne odnose s sosednjo
;
tesno sodelovanje med podjetjema
4.
nav. ekspr.
majhen
,
neprostoren
:
tesna celica, soba
;
tesno stanovanje
/
tesen rov
;
tesne ulice starega mesta
;
tesno rečno korito
ozko
//
ki koga omejuje, utesnjuje:
tesne razmere
/
življenje v domači hiši mu je postalo tesno
5.
knjiž.
tesnoben
:
prevzela ga je tesna slutnja
/
preživel je nekaj tesnih trenutkov
/
med ljudmi je vladalo tesno razpoloženje
6.
publ.
pri katerem je med nasprotnikoma majhna razlika v številu točk,
zadetkov:
tesen izid dvoboja
;
tesna zmaga domačih košarkarjev
●
publ.
odpraviti tesna grla v proizvodnji
kar otežuje, zavira delo
;
pog.
plinska pipa ni dovolj tesna
ne tesni dovolj
♦
strojn.
tesni prileg
tesnó
tudi
têsno
prisl.
:
hoditi tesno drug ob drugem
;
naši so tekmo tesno izgubili
;
tesno objeti, se okleniti koga
;
avtomobil je peljal tesno za njimi
;
tesno kaj poviti
;
slediti komu tesno za petami
tik
;
tesno zaprta škatla
/
tesno oprijete hlače
zelo
/
v povedni rabi
v stanovanju je tesno
●
ekspr.
ko je hodil po tem samotnem kraju, mu je bilo tesno pri duši
je čutil nedoločen strah
;
ekspr.
ob novici mu je postalo tesno pri srcu
je začutil žalost, duševno bolečino
;
knjiž.
vrnil se je tesno pred nočjo
tik
;
ekspr.
tesno mi gre za čas, s časom
imam zelo malo časa (za kaj)
;
sam.:
na tesno kaj zapeti
;
pri njih doma so na tesnem
imajo malo prostora
;
ekspr.
biti na tesnem s časom, z denarjem
imeti zelo malo časa, denarja (za kaj)
tesíšče
-a
s
(
í
)
prostor za tesanje lesa;
tesališče
:
urediti tesišče
tésla
1
-e
tudi
-a
m
(
ẹ́
)
fiz.
enota za merjenje gostote magnetnega pretoka:
pretok v teslih
têsla
2
-e
ž
(
é
)
star.
široka tesarska sekira;
tesača
:
tesati s teslo
têslo
-a
s
(
é
)
1.
les.
orodje z ozkim rezilom za dolbenje lesa:
delati doge s teslom
;
toporišče tesla
2.
slabš.
neroden, okoren, neiznajdljiv človek:
to teslo je že pokvarilo stroj
;
navadno, veliko teslo
/
kot psovka
umakni se, teslo nerodno
tésnec
tudi
têsnec -a
[
tesnəc
]
m
(
ẹ̄; ē
)
knjiž.
tesen
1
,
soteska
:
pot teče skozi tesnec
●
knjiž.
ladja plove skozi tesnec
ožino
tesníca
-e
ž
(
í
)
knjiž.
tesen
1
,
soteska
:
iti skozi tesnico
●
knjiž.
plovba skozi tesnico
ožino
tesnílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
namenjen za tesnjenje:
tesnilni kit, trak
;
tesnilna guma
;
tesnilna sredstva
♦
teh.
tesnilni obroči
tesnílka
-e
ž
(
ȋ
)
strojn.
priprava ob rotorju, ki zmanjšuje uhajanje tekočine iz okrova:
pritegniti tesnilko
;
vrste tesnilk
/
labirintna tesnilka
z več zaporednimi zožitvami vzdolž gredi
♦
teh.
manšetna tesnilka
v obliki kratke, debele cevi
tesnílo
-a
s
(
í
)
priprava, s katero se tesni:
izdelovati, uporabljati tesnila
;
zamenjati tesnilo pri oknih, pipi
;
azbestno, gumijasto, usnjeno tesnilo
/
uporabiti papir kot tesnilo
tesnína
-e
ž
(
í
)
knjiž.
ožina
:
čoln se je približal tesnini
/
tesnina reke
tesnítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od tesniti:
tesnitev z gumo
/
tesnitev ležajev
/
slaba tesnitev ventilov
tesníti
-ím
nedov.
(
ī í
)
1.
zapirati, zmanjševati reže, da tekočina ne uhaja:
tesniti pipe
;
tesniti robove akvarija
;
tesniti z azbestom, gumo
/
tesniti okna
♦
teh.
tesniti ležaje
//
nepreh.
prilegati se čemu tako, da ni reže, rež:
plinska maska ne tesni
;
strešne opeke premalo tesnijo
;
ventil dobro tesni
;
vrata slabo tesnijo
2.
knjiž.
delati kaj (bolj) tesno:
preveliko pohištvo je tesnilo prostor
/
veje, obložene s snegom, so tesnile pot
ožile
3.
knjiž.
tiščati
,
stiskati
1
:
čevlji ga tesnijo
/
brezoseb.
v pasu me tesni
/
skrbi ga tesnijo
/
brezoseb.
tesni me pri srcu, v grlu, prsih
●
knjiž.
žalost mu je tesnila srce
bil je zelo žalosten, prizadet
;
knjiž.
ob tej misli ga je tesnilo pri duši
je čutil nedoločen strah
4.
knjiž.
utesnjevati
,
omejevati
:
takratne razmere so ljudi tesnile
;
tako življenje je začelo umetnika tesniti
/
hribi tesnijo razgled
tesníti se
knjiž.
stiskati se, gnesti se:
ljudje so se tesnili okrog vhoda
/
otrok se je boječe tesnil v kotu
/
hiše se tesnijo druga ob drugi
/
soteska se tesni med pobočji
tesnèč
-éča -e:
skušal se je osvoboditi tesnečih vezi
tesnjèn
-êna -o:
slabo tesnjena plinska pipa
tesnjênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od tesniti:
tesnjenje plinskih pip
;
postopek tesnjenja
;
sredstva za tesnjenje
/
izboljšati tesnjenje vrat
;
dobro, slabo tesnjenje
♦
teh.
manšetno tesnjenje
z manšetno tesnilko
tesnôba
-e
ž
(
ó
)
1.
neprijetno stanje vznemirjenosti, napetosti zaradi občutka
ogroženosti, zlasti brez jasnega zavedanja vzrokov:
obšla, prevzela,
ekspr.
polastila se ga je tesnoba
;
tesnoba v njem raste, se veča
;
njen obraz je izražal tesnobo
;
z glasnim govorjenjem je skušal pregnati tesnobo
;
tesnoba in strah
/
knjiž.
tesnoba vojnih dni
/
star.:
dekle je opazilo fantovo tesnobo
nesproščenost, nelagodnost
;
navdajala ga je tesnoba pred svetom
strah, bojazen
/
ekspr.
s tesnobo v srcu je čakala, kaj se bo zgodilo
2.
neprijeten občutek stiskanja, dušenja:
tesnoba v prsih je začela popuščati
;
čutiti tesnobo pri srcu
/
smrtna tesnoba
/
občutek tesnobe
3.
knjiž.
tesnost
:
tesnoba stanovanja
tesnôben
-bna -o
prid.
, tesnôbnejši
(
ó ō
)
nanašajoč se na tesnobo:
tesnoben vzdih
;
tesnobno vprašanje
/
povsod je vladala tesnobna tišina
/
to so bili tesnobni dnevi
;
preživljal je mučne, tesnobne trenutke
/
odhajal je s tesnobnimi občutki
;
tesnobno stanje
♦
med.
tesnobna nevroza
tesnôbno
prisl.
:
tesnobno se počutiti
tesnôbnost
-i
ž
(
ó
)
1.
lastnost, značilnost tesnobnega:
tesnobnost izraza na obrazu
/
knjiž.
tesnobnost jesenskega večera
2.
knjiž.
tesnoba
:
prevzela ga je tesnobnost
tesnopís
-a
m
(
ȋ
)
zastar.
stenografija
:
pri zapisovanju uporabljati tesnopis
tesnopŕsen
-sna -o
prid.
(
ȓ
)
zastar.
ozkoprsen
:
majhni, tesnoprsni fantje
//
ozkosrčen
:
tesnoprsni filistri
tesnosŕčen
-čna -o
prid.
(
ȓ
)
knjiž.
ozkosrčen
:
tesnosrčen človek
/
tesnosrčni nazori
tesnosŕčnost
-i
ž
(
ȓ
)
knjiž.
ozkosrčnost
:
moti jih njegova tesnosrčnost
/
moralna tesnosrčnost
têsnost
-i
ž
(
é
)
lastnost, značilnost tesnega:
tesnost stanovanja
/
knjiž.
ko je ostal sam, ga je obšla tesnost
tesnoba
tesnôta
-e
ž
(
ó
)
knjiž.
tesnoba
:
obšla ga je tesnota
tést
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
postopek za ugotavljanje določenih lastnosti, sposobnosti, znanja
koga, preizkus:
opraviti test
;
s testom ugotavljati sposobnosti
;
objektivnost, veljavnost, zanesljivost testov
;
rezultati testov
/
inteligenčni test
;
pisni, ustni test
//
postopek za ugotavljanje česa sploh:
s testom določiti količino kake snovi v krvi
/
alkoholni test
za ugotavljanje alkohola v izdihnjenem zraku, krvi
2.
postopek za ugotavljanje ustreznosti, učinkovitosti česa:
s testom ugotoviti brezhibno delovanje stroja
3.
testiranje
1
,
preizkušanje
:
brezplačen test zavor
4.
naloge, vprašanja za ugotavljanje določenih lastnosti, sposobnosti,
znanja koga:
pripraviti, sestaviti teste
;
reševanje testov
;
različni tipi testov
●
šol. žarg.
pisati test
kontrolni test
♦
med.
tuberkulinski test
za ugotavljanje okuženosti z bacili tuberkuloze z vbrizgavanjem
tuberkulina v kožo ali nanosom nanjo, tuberkulinski preizkus
;
ped.
test znanja
za ugotavljanje dosežene stopnje posameznikovega znanja
;
psih.
interesni test
za ugotavljanje posameznikovega zanimanja, nagnjenja
;
osebnostni test
za ugotavljanje osebnostne strukture, osebnostnih lastnosti
;
projektivni test
pri katerem se vnašajo lastna čustva, misli, težnje v nedokončano,
nedodelano gradivo, projekcijski test
;
šol.
kontrolni test
s katerim se kontrolira znanje
;
standardizirani test
ki je strokovno preizkušen in normiran
testamènt
-ênta
m
(
ȅ é
)
izjava, zlasti pisna, s katero kdo določi dediča, dediče;
oporoka
:
brati testament
;
napraviti, preklicati testament
;
ovreči testament
/
pisni, ustni testament
;
pren.
pisateljev umetniški testament
♦
rel.
Novi testament
drugi del Svetega pisma, ki obsega obdobje po Kristusovem nastopu;
Nova zaveza
testamentáren
-rna -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
oporočen
:
testamentarna določila
/
testamentarni dedič
testamentáričen
-čna -o
prid.
(
á
)
zastar.
oporočen
:
testamentarična določila
testamentárično
prisl.
:
testamentarično komu kaj zapustiti
testamentírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
z oporoko določiti, zapustiti, oporočiti:
testamentirati komu hišo
téstast
-a -o
prid.
(
ẹ̄
)
podoben testu:
testasta gmota, snov
/
ekspr.
testaste nabrekline pod očmi
testátor
1
-ja
m
(
ȃ
)
kdor testira, preizkuševalec:
testator kandidatov
/
testatorji avtomobilov
testátor
2
-ja
m
(
ȃ
)
pravn.
oporočnik
,
oporočitelj
:
podpis testatorja
tésten
1
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na test:
testna vprašanja
/
izpolniti testni list
/
testni avtomobil
;
testna rastlina
/
testni pilot, voznik
preizkusni pilot, voznik
/
testni postopek
♦
ped.
testna baterija
skupina psiholoških ali pedagoških testov, ki tvorijo celoto
testén
2
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
1.
nanašajoč se na testo:
testena skorja
/
testen cmok, svaljek
♦
gastr.
testeni riž
rižu podoben izdelek iz rezančnega testa
2.
ekspr.
podoben testu:
človek s testenim obrazom
;
testena lica
/
testena zemlja
testéno
prisl.
:
testeno bleda polt
testénast
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
testast
:
testenasta lica
testeníca
-e
ž
(
í
)
gastr.
jed iz maslenega testa s pikantnim nadevom;
pašteta
:
peči testenice
/
mesna testenica
testeníčar
-ja
m
(
ȋ
)
knjiž.
izdelovalec paštet:
bil je testeničar
testeníčka
-e
ž
(
í
)
gastr.
jed iz maslenega testa s pikantnim nadevom;
paštetka
:
peči testeničke
/
rakove testeničke
testenína
-e
ž
(
í
)
nav. mn.
različno oblikovan izdelek iz gnetenega testa:
izdelovati testenine
;
makaroni, rezanci, špageti in druge vrste testenin
/
jajčne testenine
/
testenine s sirom
testenínar
-ja
m
(
ȋ
)
izdelovalec testenin:
postati testeninar
;
dober testeninar
testenínarstvo
-a
s
(
ȋ
)
izdelovanje testenin:
ukvarjati se s pekarstvom, slaščičarstvom in testeninarstvom
téster
1
-ja
m
(
ẹ́
)
pripomoček za testiranje:
analize so pokazale, katera snov je obarvala tester
;
tester za alkohol, mamila
;
preizkus, preverjanje s testerjem
/
kupiti tester za nosečnost
//
vzorec kozmetičnega izdelka, namenjen preizkušanju:
priskrbela si je testerje, da bi ugotovila, katera krema ji
ustreza
testêr
2
-ja
m
(
ȇ
)
testator
1
,
preizkuševalec
:
testerji so razdelili teste
♦
teh.
akumulatorski tester
naprava za merjenje napetosti v akumulatorjih, preizkuševalnik
akumulatorjev
testíranec
-nca
m
(
ȋ
)
kdor je testiran:
odgovori testirancev
testíranje
1
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od testirati
1
:
opraviti testiranje
;
testiranje kandidatov, študentov
;
rezultati testiranja
/
testiranje vinjenih voznikov
/
testiranje vozil
testíranje
2
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od testirati
2
:
odreči komu sposobnost testiranja
testírati
1
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
1.
opraviti postopek za ugotavljanje določenih lastnosti, sposobnosti,
znanja koga, preizkusiti:
testirati kandidate pred sprejemom v delovno razmerje
;
testirati otroke v posvetovalnici
;
testirati smučarje pred začetkom sezone
//
opraviti postopek za ugotavljanje česa sploh:
testirati vinjene voznike
♦
med.
testirati otroke s tuberkulinom
2.
opraviti postopek za ugotavljanje ustreznosti, učinkovitosti česa:
testirati avtomobile, pralne stroje
/
testirati zanesljivost kake teorije
●
pog.
treba bi bilo testirati, kaj ljudje mislijo o tem
poizvedeti, preveriti
testíran
-a -o:
izdelek še ni bil testiran
;
testirane osebe
testírati
2
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
pravn.
narediti oporoko:
sposobnost osebe, da veljavno testira
♦
šol.
testirati semester
potrditi
testíren
-rna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na testiranje
1
:
testirna naprava
/
testirna služba
téstis
-a
m
(
ẹ̑
)
nav. mn.,
biol.
spolna žleza, ki proizvaja semenčice, moška spolna žleza:
vnetje testisov
testnàt
-áta -o
prid.
(
ȁ ā
)
testast
:
testnata snov
téstnik
-a
m
(
ẹ̑
)
avt.
kdor opravlja postopek za ugotavljanje ustreznosti, učinkovitosti
česa, preizkuševalec:
testniki preizkušajo vzdržljivost avtomobilov
testó
-á
s
(
ọ̑
)
z gnetenjem, mešanjem obdelana zmes iz moke, tekočine in dodatkov, ki
se uporablja za pripravo kruha, peciva, testenin:
testo naraste, vzhaja
;
delati, pripravljati testo
;
gnesti, mesiti, stepati, valjati, vleči testo
;
gladko, gosto, mehko, rahlo testo
;
testo iz bele moke
;
tanka plast testa
;
vrste testa
/
biskvitno, gneteno, kvašeno testo
;
rezančno testo
;
testo za krofe, palačinke
;
deska, mešalnik za testo
●
ekspr.
ta človek je iz drugačnega testa
ima drugačne, navadno pozitivne lastnosti, sposobnosti
♦
agr.
mesno testo
zmes iz drobno sesekljanega mesa z dodatkom vode, soli in dišav,
ki se uporablja za izdelavo klobas
;
sirno testo
sirna gmota v izdelanem siru
;
čeb.
sladkorno testo
zmes iz sladkorne moke in medu za krmljenje čebel
;
gastr.
testo naj pol ure počiva
iz napravljenega testa naj se naredi pecivo čez pol ure
;
krhko testo
gneteno testo, ki vsebuje precej maščobe
;
krompirjevo testo
;
kuhano
ali
paljeno testo
iz moke, masla, jajc, umešano v vreli vodi
;
linško testo
krhko testo z začimbami
;
listnato, masleno testo
;
pivovo testo
;
vlečeno
ali
vlečno testo
iz moke, vode in malo maščobe, ki se da zelo tanko razvaljati in
razvleči
testón
-a
m
(
ọ̑
)
les.
zelo tanka bukova ali jelova deska za čelne stranice zabojev zlasti za
južno sadje:
izdelovati tavolete in testone
testosterón
-a
m
(
ọ̑
)
med.
moški spolni hormon ali snov z biološko aktivnostjo tega hormona:
izločanje testosterona
;
količina, raven, vrednost testosterona v krvi
;
testosteron in estrogen
/
jemanje testosterona
;
injekcija testosterona
;
terapije, zdravljenje s testosteronom
/
hormon testosteron
téstoven
-vna -o
prid.
(
ẹ̑
)
testen
1
:
testovna vprašanja
tèšč
-a -e
tudi
-à -è
tudi
--
[
təšč
]
prid.
(
ə̏ ə̀, ȁ
)
navadno v povedni rabi
ki tega dne še ni jedel:
danes sem še tešč
;
tešča je odšla na pot
●
star.
tešče žitno zrno
prazno, jalovo
tèšči
-a -e
sam.
:
samo tešči lahko dajo kri
;
na tešče je vzel zdravilo
v stanju, ko tega dne še ni jedel
;
ekspr.
že na tešče je pijan
navsezgodaj
tèščost
-i
[
təščost
]
ž
(
ə̀
)
stanje teščega človeka ali živali:
teščost pred operacijo
tešílo
-a
s
(
í
)
star.
tolažba
,
uteha
:
iskati tešila v veseli družbi
/
to prepričanje mu je bilo v tešilo
tešíti
-ím
tudi
téšiti -im
nedov.
, téši
(
ī í; ẹ̄ ẹ̑
)
1.
delovati, vplivati na koga tako, da bi bil manj žalosten, nesrečen,
vznemirjen:
mati teši otroka
;
tešiti koga s pesmijo
;
potrpežljivo tešiti
/
tešila jih je misel, da bodo kmalu spet doma
/
saj bo bolje, jo je tešil
/
star.
tešiti razigrane otroke
miriti
2.
zadovoljevati svojo potrebo, željo po hrani, pijači:
tešiti lakoto
;
tešiti (si) žejo z vodo
/
knjiž.
tešiti spolni nagon
zadovoljevati
3.
povzročati, da postane kaj manj intenzivno, manj izrazito:
s pitjem tešiti svojo jezo
/
tešiti bolečino
tešèč
-éča -e:
sedel je za mizo, tešeč svojo radovednost z branjem
tešljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
knjiž.
ki teši:
tešljiva tolažba
têta
-e
ž
(
é
)
1.
sestra očeta ali matere:
teta nas je obiskala
;
ima dva strica in tri tete
/
mala
ali
mrzla teta
očetova ali materina sestrična
;
stara teta
očetova ali materina teta
●
biti, ostati (doma) za teto
v kmečkem okolju
biti, ostati neporočen pri poročenem bratu, sestri
//
navadno kot nagovor
starejša znana ženska:
teta, koliko je ura
2.
etn.
ženska, ki sodeluje pri pripravljanju, razmeščanju bale in spremlja
nevesto k poroki:
biti, iti za teto
;
starešina in teta
tétaničen
-čna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na tetanijo:
tetanični napad
/
tetanični krč
tetaníja
-e
ž
(
ȋ
)
med.
bolezen z dolgotrajnimi krči, navadno zaradi pomanjkanja kalcija v
krvi:
zdraviti tetanijo
♦
vet.
pašniška tetanija
ki se pojavlja pri kravah molznicah na paši
tétanus
-a
m
(
ẹ̑
)
med.
huda infekcijska bolezen z bolečimi, dolgotrajnimi krči, mrtvični krč:
cepiti proti tetanusu
tétanusen
-sna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na tetanus:
tetanusni bacil
/
tetanusni serum
tète
medm.
(
ȅ
)
1.
izraža začudenje, nejevoljo:
tete, zakaj si to naredil
2.
izraža omalovaževanje, zavračanje govorjenja koga:
tete, si mu rekel, pa ravno ti
/
kdo bi to verjel, tete(tè)
3.
izraža občudovanje:
tete, glej ga korenjaka
/
tete, je mlasknil, ko jo je pogledal
têtica
-e
ž
(
é
)
ljubk.
teta
:
tetica mi je prinesla darilo
/
kot nagovor
tetica, počakajte malo
têtič
-íča
m
(
é í
)
nar. koroško
tetin mož:
to je moj tetič
têtika
-e
ž
(
é
)
ljubk.
teta
:
striček in tetika
têtin
-a -o
prid.
(
ē
)
nanašajoč se na teto:
tetin obraz
/
brati tetino pismo
tetíva
-e
ž
(
ȋ
)
vrvica, žica, ki povezuje konca ukrivljene palice pri loku:
tetiva poči
;
napenjati, nategovati tetivo
;
položiti puščico na tetivo
;
biti napet kot tetiva
♦
anat.
močno tkivo, ki veže mišice na kost; kita
;
geom.
daljica, ki povezuje dve točki krivulje
tetíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na tetivo:
tetivna napetost
♦
geom.
tetivni mnogokotnik
mnogokotnik, katerega stranice so tetive
têtka
-e
ž
(
é
)
ljubk.
teta
:
tetka je prišla na obisk
;
striček in tetka
/
kot nagovor
dobro jutro, tetka
●
šalj.
zvitorepa tetka
lisica
tetovátor
-ja
m
(
ȃ
)
strokovnjak za tetovažo:
tetovator je del kože, kjer je nameraval narediti tetovažo, najprej
obril in razkužil
/
dober, vrhunski tetovator
tetováža
-e
ž
(
ȃ
)
neizbrisna podoba, znak na koži, ki nastane s tetoviranjem:
kazati novo tetovažo
;
odstranjevati tetovažo
;
začasna tetovaža
/
salon za tetovažo
tétovec
-vca
m
(
ẹ̑
)
agr.,
navadno v zvezi
fižol tetovec
nizki fižol z debelejšimi belimi zrni:
tetovíranec
-nca
m
(
ȋ
)
kdor je tetoviran:
ogledovati si tetoviranca
tetovíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od tetovirati:
tetoviranje roke
;
postopek tetoviranja
/
tetoviranje živali
/
trajnost tetoviranja
tetovírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
z vnašanjem barvila v kožo z vbodi, vrezi narediti na njej neizbrisne
podobe, znake:
dal se je tetovirati
;
tetovirati obraz, roko
;
tetovirati mornarje
/
tetovirati znamenje na prsi
♦
vet.
tetovirati žival
s tetovirnimi kleščami vtisniti ji v kožo znak zaradi lažjega
razpoznavanja
tetovíran
-a -o:
tetoviran obraz
;
moški s tetovirano roko
;
bil je tetoviran po prsih
tetovíren
-rna -o
prid.
(
ȋ
)
ki je za tetoviranje:
tetovirni pripomočki
♦
vet.
tetovirne klešče
kleščam podobna priprava za vtisnjenje znaka živali v kožo
tétra
1
-e
ž
(
ẹ̑
)
tekst.
redko tkana, mehka bombažna tkanina iz več plasti, navadno za plenice:
izdelki iz tetre
;
v prid. rabi:
tetra plenice
tétra
2
-e
ž
(
ẹ̑
)
zool.
majhna, zelo pisana južnoameriška riba, Hyphessobrycon:
opazovati tetre
/
progasta, rdeča tetra
tetra...
ali
tétra...
in
tetra...
prvi del zloženk
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na število štiri:
tetraeder, tetraklorid
tetraéder
-dra
m
(
ẹ́
)
geom.
telo, ki ga omejujejo štirje trikotniki, četverec:
prostornina tetraedra
/
pravilni tetraeder
ki ga omejujejo štirje skladni enakostranični trikotniki
tetraetíl
-a
m
(
ȋ
)
kem.,
v zvezi
svinčev tetraetil
oljnata tekočina, ki se dodaja bencinu za preprečevanje prehitrega
zgorevanja v motorju:
tetragonálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
geom.
ki ima štiri kote, stranice ali stranske ploskve;
štiristran
,
štirikoten
:
tetragonalna prizma
♦
min.
kristali v tetragonalnem sistemu
v sistemu s tremi med seboj pravokotnimi osmi, od katerih je ena
navpična in različno dolga od drugih dveh, ki sta enako dolgi in
vodoravni
tetragónski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
geom.
tetragonalen
:
tetragonska prizma
♦
min.
kristali v tetragonskem sistemu
v tetragonalnem sistemu
tétrakord
in
tetrakórd -a
m
(
ẹ̑; ọ̑
)
glasb.
zaporedje štirih tonov, pri katerem začetni in končni ton obsegata
kvarto:
durov, molov tetrakord
tetralogíja
-e
ž
(
ȋ
)
snovno, vsebinsko povezana skupina štirih umetniških del, zlasti
literarnih:
igrati, napisati tetralogijo
;
Kranjčeva tetralogija
tetrámeter
-tra
m
(
á
)
lit.
štiristopni verz:
jambski, trohejski tetrameter
tetraplégičarka
-e
ž
(
ẹ́
)
ženska, ki ima tetraplegijo:
zaradi poškodbe je ostala tetraplegičarka
tetraplegíja
-e
ž
(
ȋ
)
stanje popolne negibnosti vseh okončin kot posledica bolezni ali
poškodbe:
rehabilitacija paraplegije in tetraplegije
tetraplégik
-a
m
(
ẹ́
)
kdor ima tetraplegijo:
spremljevalec tetraplegika
;
avto za tetraplegika
;
po nezgodi je postal tetraplegik, priklenjen na invalidski voziček
;
paraplegik in tetraplegik
tetrárh
-a
m
(
ȃ
)
zgod.
vsak od štirih vladarjev v antičnih državah, razdeljenih na štiri
dele:
teurgíja
-e
ž
(
ȋ
)
pri starih Egipčanih in Perzijcih
verovanje, da je mogoče z obredi vplivati na duhove, nadnaravne sile:
tevé
-êja
m
(
ẹ̑ ȇ
)
pog.
televizija
:
pojavljati se na teveju [TV]
;
vodenje oddaje na teveju
//
televizijski sprejemnik
:
dneve preživlja zleknjen v naslonjaču pred tevejem
;
v prid. rabi:
teve zaslon
televizijski zaslon
;
teve kamera
televizijska kamera
;
teve oddaja
televizijska oddaja
tévje
-a
s
(
ẹ̄
)
bot.
gozdna rastlina z rumenimi cveti v kobulu, ki ga obdaja več rumeno
zelenih ovršnih listov, Hacquetia:
trgati tevje
/
navadno tevje
tevsáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
nar.
počasi, težko hoditi:
utrujen je tevsal proti domu
tevtónski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
knjiž.
nemški
,
germanski
:
širiti tevtonsko kulturo
/
navzeti se tevtonskega duha
téza
1
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
trditev, ki jo je treba dokazati, utemeljiti:
ovreči, postaviti tezo
;
podpreti tezo s tehtnimi argumenti
;
v razpravi je svoje teze logično razvil
;
zagovarjati tezo, da je pesnitev nastala v poznejšem obdobju
;
pravilnost, nesprejemljivost kake teze
;
teza o avtohtonosti naroda
;
teza in antiteza
/
knjiž.
to je moja teza o tem, morda se motim
mnenje
2.
knjiž.,
navadno s prilastkom
misel
,
sporočilo
:
razbrati osnovno tezo pesnitve
;
vodilna teza literarnega dela
3.
nav. mn.,
publ.,
navadno s prilastkom
načelo
,
izhodišče
:
glavne teze plana
/
komisija je pripravila teze za spremembo statuta
predloge
//
na kratko izraženo stališče:
najpomembnejše teze politikovega govora
;
osnovne teze referata
4.
knjiž.
(doktorska) disertacija:
pisati tezo o Cankarju
/
doktorska teza
♦
filoz.
teza
po Heglu
trditev, ki ji nasprotuje druga, protislovna trditev
;
Heglova teza, antiteza in sinteza
;
lit.
teza
kratki ali nepoudarjeni zlog v verzu, stopici
téza
2
-e
ž
(
ẹ̄
)
zastar.
natezalnica
:
dati koga na tezo
tezálnica
-e
[
tudi
tezau̯nica
]
ž
(
ȃ
)
zastar.
natezalnica
:
dati, položiti na tezalnico
/
tezalnica duha
tezáver
-vra
tudi
tezávrus -a
m
(
ā
)
jezikosl.
slovar, ki besede razporeja po pomenskih skupinah, sklopih:
večjezični tezaver
;
izdelava, uporaba tezavra
;
tezaver, enciklopedija in slovar
tezavríranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od tezavrirati:
tezavriranje denarja
tezavrírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
1.
knjiž.
shraniti
,
spraviti
:
tezavrirati denar v banki
/
pri nizkih obrestih ljudje prihranke tezavrirajo doma
shranijo, spravijo
/
tezavrirati veliko dragocenosti
zbrati, nakopičiti
2.
ekon.
začasno vzeti denar iz prometa:
tezavrirati del dohodkov
tezavríran
-a -o:
prihranki, tezavrirani po domovih
/
tezavrirani denar
neaktivni denar
tézen
1
-zna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na teza
1
:
tezni del razprave
/
tezna interpretacija pesmi
♦
lit.
tezni roman
;
tezna drama
tézno
prisl.
:
tezno zasnovan film
tézen
2
-zna -o
prid.
(
ẹ̄
)
šport.
ki se opravlja s počasnimi, enakomernimi gibi, za katere je potrebna
velika moč:
tezne vaje
/
tezno dviganje uteži
dviganje uteži, pri katerem mora dvigalec utež najprej položiti na
prsi, nato pa jo s počasnim, enakomernim gibom dvigniti nad glavo
tézno
prisl.
:
tezno dvigati
téznost
-i
ž
(
ẹ̑
)
lastnost, značilnost teznega
1
:
avtor se je v drami izognil teznosti
;
teznost umetniškega dela
téža
-e
ž
(
ẹ́
)
1.
lastnost česa, ki se kaže s pritiskanjem na podlago, z odporom pri
dvigu:
snov ima prostornino in težo
;
teža stvari se z oddaljenostjo od zemlje spreminja
;
počutila se je kakor brez teže
//
velikost te lastnosti:
določiti, ugotoviti težo pošiljke s tehtanjem
;
kontrolirati težo živali med pitanjem
;
otrok ima za svojo starost pravo, preveliko, ustrezno težo
;
podatki o velikosti in teži
/
zelo pazi na svojo težo
da ima ustrezno težo
;
živina izgublja težo,
publ.
na teži
hujša, postaja lažja
/
kovčka zaradi teže ni mogel premakniti
/
bruto teža
skupna teža blaga in embalaže
;
čista
ali
neto teža
v katero ni všteta teža embalaže
//
pritisk na kaj zaradi te lastnosti:
junca sta začutila težo jarma
;
veje so se pripogibale pod težo plodov
;
prenesti težo telesa na eno nogo
/
z vso težo se je naslonil nanj
//
kar zaradi te lastnosti pritiska na kaj:
drevo ni moglo nositi teže, in se je zlomilo
;
pazil je, da je bilo največ teže na zadnjem delu čolna
;
pren.
ni zmogel teže, ki mu jo je naložilo življenje
2.
neprijeten telesni ali duševni občutek kot ob veliki obremenitvi:
noge mu je hromila čudna teža
/
v želodcu je čutil težo
/
ni se mogel znebiti teže zaradi zločina
občutka krivde, odgovornosti
3.
težavnost
:
na dohodek vpliva teža dela
;
teža vzpona na goro
/
močno občuti težo učiteljskega poklica
/
lajšati komu težo življenja
/
teža molka, samote
neprijetnost, mučnost
//
z oslabljenim pomenom,
s prilastkom
poudarja pomen, kot ga izraža prilastek:
teža skrbi mu drsi z ramen
;
nositi vso težo odgovornosti za negativne posledice
vso odgovornost
4.
velikost, stopnja zlasti glede na posledice:
ugotoviti težo poškodbe
/
teža postopka, žalitve
/
opozoriti na težo problema
pomembnost, velikost
;
ekspr.
rada ga ima z vso težo svoje ljubezni
močjo, silovitostjo
5.
največji, najpomembnejši del dela, odgovornosti, skrbi pri čem:
na četo je padla teža napada
;
glavni igralec nosi vso težo uprizoritve
/
teža festivala je na klasični glasbi
težišče
;
prevzeti nase vso težo zgodovinske odločitve
odgovornost zanjo
6.
publ.
vrednost
,
tehtnost
:
njegove ugotovitve nimajo teže
;
ti podatki dajejo publikaciji težo
;
taki dokazi so brez teže
/
pripisovati, prisojati čemu preveliko težo
pomen
;
prizadevajo si, da bi dobili primerno težo v mednarodni politiki
ugled, veljavo
;
njegov zagovor ni vzdržal teže dokazov
prepričljivosti, trdnosti
7.
zastar.
težava
:
pozabiti na reve in teže
/
s težo je skočil čez plot
●
ekspr.
ne čuti več teže telesa
telesne težave ga ne obremenjujejo več
;
publ.
politik v njem je dobival vse večjo težo
vedno več se je ukvarjal s politiko
;
nositi glavno težo dela
opravljati največji, najtežji del dela
;
nesreča ji z vso težo leži na duši
jo močno prizadeva
;
z vso težo je padel na tla
z močnim udarcem, sunkom
;
evfem.
rešil se je zemeljske teže
umrl je
;
ekspr.
nase je vzel težo njegovega dejanja
prevzel je odgovornost, krivdo zanj
;
ekspr.
vreči težo dneva z ramen
prenehati misliti na težave v preteklem dnevu
;
publ.
pod težo razmer je moral zapustiti domovino
zaradi razmer
;
bibl.
dovolj je dnevu lastna teža
vsak dan prinaša toliko skrbi, težav, da se človek ne sme
obremenjevati še s skrbmi za prihodnost
♦
agr.
hektolitrska teža žita
teža stotih litrov žita
;
klavna teža
teža zaklane živali
;
živa teža
teža žive živali
;
fiz.
teža
sila, s katero zemlja privlači telo
;
specifična teža
teža 1 m
3
snovi
;
grad.
koristna teža
ki jo nosilni gradbeni element lahko nosi poleg stalne teže
;
kem.
atomska teža
atomska masa
;
num.
surova teža
skupna teža jedra in primesi novca
;
pravn.
teža kaznivega dejanja
;
teh.
lastna teža vozila
teža praznega vozila
;
dopustna skupna teža vozila
teža, ki jo tehnično zmore vozilo
;
žel.
adhezijska teža
sila, s katero pogonske osi vozila pritiskajo na tir
težáčiti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
1.
biti za težaka:
težačiti gospodi, pri kmetih
2.
knjiž.
opravljati težaška dela:
težačiti na tujem
3.
pog.
sitnariti, biti nadležen:
če si bom sposodil njegov radio, bo spet težačil
težák
-a
m
(
á
)
1.
delavec, ki navadno priložnostno opravlja težka, nekvalificirana dela:
delal je pri zidarjih kot težak
;
pristaniški težak
;
sprejmejo delavce težake
//
najet kmetijski delavec, plačan na dan;
dninar
:
najeti težake
/
vsaka hiša je morala dati težaka za odmetavanje snega
2.
nar. severovzhodno
delovni dan pri kakem kmečkem opravilu, ki se opravi namesto plačila:
odslužil je dva težaka
;
za oranje je zahteval dvanajst težakov
3.
knjiž.
konj težke pasme:
poleg težakov je imel še par dirkalnih konj
●
star.
hoditi v težake
na dnino
težákinja
-e
ž
(
á
)
delavka, ki navadno priložnostno opravlja težka, nekvalificirana dela:
bila je hkrati upraviteljica in težakinja
//
najeta kmetijska delavka, plačana na dan;
dninarica
:
najeti težakinje
;
bajtarska težakinja
težakováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
knjiž.
opravljati težaška dela:
podnevi je težakovala, ponoči pa študirala
težáški
-a -o
prid.
(
á
)
1.
nanašajoč se na težake:
kmečki in težaški otroci
/
težaška dela
težka fizična dela
/
zadela ga je težaška pest
2.
ekspr.
zelo naporen, težek:
težaški trening
;
prepisovanje z magnetofonskih trakov je težaško delo
težáško
prisl.
:
težaško delati
težáštvo
-a
s
(
ȃ
)
1.
položaj, življenje težaka:
za njim je bilo že petdeset let težaštva
;
revščina in težaštvo
2.
ekspr.
zelo naporno, težko delo:
težaštvo pri časopisu
●
star.
dobili so zemljo in se rešili težaštva
tlačanstva
težáva
-e
ž
(
ȃ
)
1.
neugoden telesni ali duševni občutek zaradi nepravilnega delovanja
organizma:
težave so zaradi jemanja zdravil ponehale
;
blažiti, lajšati težave
;
bolnik ima težave v želodcu, z jetri
;
toži o težavah pri iztrebljanju
/
hormonske, prebavne težave
motnje
;
spolne težave
;
težave v puberteti
;
težave starosti
nadloge
/
duševne, telesne težave
2.
kar povzroča, da je komu življenje bolj težko:
težave v družini se kopičijo
;
ekspr.
pestijo ga težave
;
otroci mu delajo, povzročajo težave
;
ekspr.
s tako odločitvijo si je nakopal, naprtil težave
;
mirno prenaša težave
;
govoriti o svojih težavah
;
poklicne, zdravstvene, življenjske težave
;
težave v službi
/
težave potovanja
neprijetnosti
/
ekspr.
križi in težave
//
kar povzroča, da se kako delo, kaka dejavnost težje opravlja, težje
poteka:
v podjetju so nastopile, so se pojavile težave
;
denarne težave ovirajo redno izhajanje revije
;
sneg povzroča težave v prometu
;
predvidevati težave pri gradnji mostu
;
kljub težavam opraviti nalogo
;
poslovne težave
;
prehodne težave
/
reševati težave
probleme
//
nav. mn.,
s predlogom
položaj, v katerem je kdo deležen česa neugodnega:
rešiti se iz težav
;
priti v denarne težave
;
ekspr.
zabresti v težave
;
biti, znajti se v težavah
;
pomagati ljudem v težavah
3.
kar komu kaj otežuje zlasti zaradi nezadostne izurjenosti,
sposobnosti:
otrok ima težave pri ravnanju z žlico
;
vadil je toliko časa, da je vajo naredil brez težav
4.
v zvezi
brez težav(e)
izraža opravljanje česa brez truda, napora:
brez težav je hodil dve uri
;
odpreti steklenico brez težav
/
našli so ga brez posebne težave
ne da bi si dosti prizadevali
;
brez težav si je vse zapomnil
zelo lahko
//
izraža, da je za kaj dovolj ugodnih okoliščin, možnosti:
iz tega blaga brez težav naredite jopico in krilo
;
s to krmo brez težav redi tri krave
5.
v zvezi
s težavo
izraža opravljanje česa s trudom, naporom:
le s težavo je dvignil kovček
/
s težavo se je prerival naprej
;
s težavo si zapomni
le s precejšnjim prizadevanjem
/
ekspr.
prav s težavo ga je prosil
nerad
//
izraža, da je za kaj malo ugodnih okoliščin, možnosti:
tu rastlinstvo le s težavo uspeva
●
pog.
z otroki so težave
otroci povzročajo skrbi
;
pog.
z vodo so težave, je težava
vode ni dovolj na razpolago; voda ni ustrezne kakovosti
;
pog.
z njim bodo še težave
ne bo ravnal v skladu z željami, voljo koga
;
skočiti čez jarek zanj ni nobena težava
težka stvar
;
jezik mu dela težave
jezika ne zna dobro
;
ima težave pri učenju
težko se uči
;
ima težave s spanjem
slabo spi
;
ekspr.
ima srčne težave
je zaljubljen
težáven
-vna -o
prid.
, težávnejši
(
á ā
)
1.
za katerega je potreben velik trud, spretnost, sposobnost:
težaven vzpon
;
težavna naloga
;
težavna proga
;
težavna mesta pri plezanju
/
težavna hoja v hrib
naporna
/
svetovanje je zelo težavna reč
težka, zahtevna
2.
ki zelo otežuje življenje, delo:
opraviti delo v težavnih okoliščinah
;
težavne razmere po vojni
/
biti v težavnem položaju
3.
poln težav, neprijetnosti, trpljenja:
težavno življenje
/
težavni časi, dnevi
/
težaven polet
poln neugodnih okoliščin
;
težaven porod
4.
ki se nerad prilagaja okolju, zahtevam:
težaven otrok, učenec
/
težaven značaj
/
težaven bolnik
nepotrpežljiv
težávno
prisl.
,
v povedni rabi
težko
:
od njega je težavno dobiti odgovor
/
težavno mu je svetovati
težávica
-e
ž
(
ȃ
)
ekspr.
manjšalnica od težava:
otroci so mu zaupali svoje šolske težavice
težávnost
-i
ž
(
á
)
1.
značilnost česa glede na potreben trud, spretnost, sposobnost:
presojati težavnost dela
;
upoštevati težavnost vzpona
;
razvrstiti učno snov po težavnosti
2.
značilnost težavnega, težkega:
težavnost naloge, sporeda
/
težavnost življenja v hribih
/
ne vidi težavnosti položaja
/
težavnost doraščajočih otrok
težávnosten
-tna -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na težavnost:
sestaviti težavnostno lestvico
;
smučišča različnih težavnostnih stopenj
♦
alp.
težavnostna stopnja plezanja
oznaka za težavnost plezalnega pristopa
téžec
-žca
m
(
ẹ̑
)
min.
rudnina barijev sulfat;
barit
:
uporaba težca v papirništvu
têžek
in
težák têžka -o
tudi
-ó
prid.
, téžji
(
é ȃ é
)
1.
ki ima razmeroma veliko težo:
valiti težke sode
;
težka butara
;
kot svinec težki kovčki
/
težek moker sneg lomi veje
;
polni klasi so težki
/
težek zimski plašč
debel
//
z izrazom količine
izraža težo, ki se ugotavlja s tehtanjem:
je petinsedemdeset kilogramov težek in stoosemdeset centimetrov
visok
/
koliko je težek
koliko tehta
2.
ki je iz debelih, velikih sestavnih delov:
težki čolni
;
težki tovornjaki vozijo po cesti
;
težke krojaške škarje
;
težko pohištvo
/
težki oblaki
veliki, temni
/
težki portali
masivni
;
težke črne kite
debele
/
težka mehanizacija
stroji z veliko zmogljivostjo, zlasti za opravljanje zemeljskih
del
3.
ki izraža, kaže telesni napor:
težka hoja
/
težko dihanje, sopenje
/
težki koraki
trdi, glasni
;
težki udarci na vrata
4.
za katerega je potreben velik trud, spretnost, sposobnost:
težek poklic, študij, vzpon
;
odgovor na to vprašanje je težek
;
pred njim je bila težka bitka
;
težka naloga
/
piše v težkem jeziku
zapletenem, nejasnem
;
težek nasprotnik
težko premagljiv
;
težek učni načrt
zelo zahteven
;
vinograd ima na težkem zemljišču
zelo neugodnem za obdelavo
;
težka knjiga
težko razumljiva
/
za težko delo ni sposoben
fizično naporno
;
pred seboj ima težek dan
zelo naporen
5.
ki prinaša dosti težav, neprijetnosti:
težka bolezen
;
težka kazen, novica
;
zadela ga je težka nesreča
zelo huda
/
izvedeti težko resnico
zelo neprijetno
/
težek poraz
zelo velik, s hudimi posledicami
;
težka napaka, zabloda, zmota
;
težka obtožba
/
težka preteklost
polna težav, trpljenja
;
težko umiranje
;
težko življenje
/
težka operacija
zelo nevarna
;
težka poškodba
//
ki zelo otežuje življenje, delo:
postaviti komu težke pogoje
;
živeti v težkih razmerah
/
biti v težkem položaju
//
ki povzroča pomisleke, omahovanje:
težka izbira, odločitev
/
težka odpoved
;
to je bila zanj težka žrtev
6.
ki prizadeva žalost, bolečino:
težek spomin
;
smrt staršev je bila zanj težka izguba
;
težke misli
;
težka slutnja
;
težko slovo
//
ki izraža, kaže žalost, bolečino:
težek vzdih
/
težek pogled
žalosten; strog
//
z oslabljenim pomenom
poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže:
težka bolečina
;
težka bridkost srca
;
težka žalost
7.
ki povzroča neprijetno telesno počutje:
težek vonj, zadah
;
težek zrak
//
nav. ekspr.
zelo neprijeten, mučen:
v prostoru je zavladal težek molk
/
imeti s kom težek pogovor
;
to je težka zadeva
8.
ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki;
hud
:
biti pod težkim pritiskom
;
težka skrb, žalitev
/
težki notranji boji
;
težki davki
visoki
;
težek naliv
močen, hud
;
pasti v težko krizo
;
težka megla, tema
gosta
9.
ki ima določeno značilnost v visoki meri:
težek bolnik, ranjenec
/
ekspr.:
težek tat
velik
;
težek kmet
bogat, velik
;
težek milijonar
/
ekspr.,
z oslabljenim pomenom
vreči stran težke milijone
10.
v katerem osnovna sestavina nastopa v veliki meri:
težek parfum
;
težke cigarete
;
težka pijača
//
težko prebavljiv:
težka hrana
/
težka večerja
11.
nav. ekspr.,
navadno v povedni rabi
ki se telesno ali duševno slabo počuti:
bil je težek od skrbi
;
čutil se je težkega in bolnega
/
po kosilu je postal težek
zelo zaspan
/
od vina je imel težko glavo
neprijeten občutek v glavi
12.
pog.
siten
,
nadležen
:
kadar je pil, je postal težek
;
težka ženska
//
ki se nerad prilagaja okolju, zahtevam;
težaven
:
težek otrok
/
težek značaj
●
pog.
pri kupčiji je zaslužil težek denar
dosti denarja
;
ekspr.
govoril je s težkim glasom
z nizkim, globokim
;
ekspr.
težek kamen se mu je odvalil od srca
rešil se je velike skrbi, nadloge
;
ekspr.
težek križ si je naložil na rame
sprejel je veliko skrb, odgovornost
;
ekspr.
jé težki kruh rudarjev
preživlja se s težkim rudarskim poklicem
;
pog.
ta človek je težek milijone
ima veliko milijonov
;
evfem.
težek odgovor boš dajal pred Bogom
v krščanskem okolju
pred Bogom si zelo kriv
;
ekspr.
za vse je plačal težek račun
je moral dosti pretrpeti
;
ekspr.
to je zadalo trgovini težek udarec
jo je zelo prizadelo
;
narediti se težkega
s sprostitvijo mišic otežiti komu dvig
;
težka atletika
atletika, ki obsega dviganje uteži, rokoborbo, boks
;
težka industrija
industrija, ki proizvaja velike stroje, naprave, zlasti za opremo
tovarn
;
ekspr.
biti težke krvi
miren, nerazburljiv, vztrajen
;
imeti težke noge
težko hoditi
;
ekspr.
varuj se ga, ima težko pest, roko
močno udari
;
ekspr.
s svojo odločitvijo mu je prizadel težko rano
ga je zelo prizadel
;
ekspr.
v roke so dobili težko ribo
pomembnega nasprotnika; pomembnega člana kake organizacije,
skupine
;
pri pisanju ima težko roko
močno pritiska, okorno piše
;
ekspr.
imeti težko sapo
oteženo, težko dihati
;
pog.
ima težke zveze
zelo pomembne
;
veke so mu postale težke
postal je zaspan
;
ekspr.
dom je zapustil s težkim srcem
nerad, z obžalovanjem; poln skrbi
;
ekspr.
otroci mu delajo težko srce
ga žalostijo; mu povzročajo skrbi
;
vsak začetek je težek
♦
agr.
konj težke pasme
pasme, ki se goji za prevažanje težkih tovorov
;
kokoš težke pasme
pasme, ki se goji zlasti zaradi mesa
;
težka prst, zemlja
prst, zemlja z več glinenimi primesmi in manj peska in organskih
snovi
;
grad.
težki beton
beton, v katerem je barit
;
kem.
težki vodik
stabilni težki izotop vodika
;
težka voda
voda, v kateri je težki vodik
;
les.
težki les
les z veliko gostoto
;
metal.
težke kovine
kovine z veliko gostoto
;
težka valjalna proga
valjalna proga za valjanje kovinskih, navadno jeklenih blokov
;
obrt.
težka konfekcija
oblačila iz debelejšega blaga, zlasti plašči
;
težka obutev
;
pravn.,
do 1930
težka ječa
;
strojn.
težko olje
olje z vreliščem med 230 in 350 °C
;
šah.
težka figura
trdnjava ali dama
;
šport.
težka kategorija
kategorija (težkoatletov) telesne teže nad 83 kg
;
teh.
težki bencin
bencin z višjo gostoto in vreliščem med 100 in 150 °C
;
voj.
težki top
top s kalibrom cevi nad 155 mm
;
težka artilerija
artilerija s kalibrom cevi nad 155 mm
;
težka strojnica
na podstavek, vozilo, letalo pritrjeno avtomatsko orožje za
streljanje na večje cilje; mitraljez
;
težko orožje
orožje večjega kalibra ali večje teže
težkó
1.
prislov od težek:
kdor težko dela, mora imeti močno hrano
;
težko naložen voz
/
težko se je odločil, odpovedal
♦
metal.
težko taljive kovine
kovine, ki imajo tališče nad 1.500 °C
2.
izraža, da se kaj opravlja s trudom, naporom:
bolnik težko diha, govori
;
zaradi utrujenosti težko hodi
/
težko sledi njegovim mislim
;
težko razumljiva knjiga
/
težko se je prebijal skozi življenje
//
izraža, da je kaj povezano z velikim prizadevanjem:
težko ga je našel
;
težko ga je prepričal
;
težko je razločil, kaj piše
/
težko premaguje radovednost
;
težko skriva čustva
/
težko popravljiva škoda
;
težko prehodni kraji
//
izraža, da je za kaj potrebno dosti energije, kakega sredstva:
težko gorljiva, topljiva snov
/
težko prebavljiva hrana
3.
izraža, da kdo za kaj nima ugodnih okoliščin, možnosti:
težko so mu dali, ker sami nimajo
;
zaradi otrok gre težko od doma
//
izraža, da je malo možnosti, verjetnosti za uresničitev česa:
s to krmo bo težko preredil toliko živine
;
to bo težko uganil
/
težko če ga bo našel
;
težko da bi kdo ostal živ
//
v členkovni rabi
izraža pritrditev s pridržkom:
bo avtomobil vzdržal? Težko (da)
/
ali ne bi bilo bolje molčati? Težko če ne
4.
izraža neprijetnost česa:
težko vas prosim, vendar vas moram
/
v povedni rabi:
težko je govoriti o tej kočljivi stvari
;
težko mi je sprejemati darila
//
izraža, da se kaj dela z odporom:
težko ga poslušam, ko govori neumnosti
;
težko prenašam njegove žalitve
5.
v povedni rabi
izraža neugodnost razmer, stanja:
pri njih je težko, odkar je umrla mati
;
po vojni je bilo nekaj časa težko
/
težko je, ker noče več delati
//
izraža težavnost česa:
težko je, če vsak dela po svoje
;
težko bo, če ga ne bodo pustili pri miru
6.
v povedni rabi,
s smiselnim osebkom v dajalniku
izraža stanje bolečine, prizadetosti:
ob slovesu mu je bilo težko
;
bilo mu je tako težko, da je jokal
//
v zvezi z
za
izraža obžalovanje:
težko mi je zanjo, ker je dobro dekle
;
za mlade ljudi mi je težko
/
težko mi je za brati
žalujem za njimi; pogrešam jih
7.
nav. ekspr.
zelo
,
hudo
:
težko ga je prizadel
;
težko bolan, ranjen
//
silovito
,
močno
:
težko stopati
;
vrata so težko zaječala
;
ura je težko udarila
glasno, zamolklo
/
težko pasti na tla
z močnim udarcem
●
zaradi hitre hoje mu je bilo težko pri srcu
je čutil tesnobo, bolečino pri srcu
;
ekspr.
že nekaj časa me težko gleda tukaj
ne vidi rad, da sem tukaj
;
besede so mu šle težko z jezika
nerad, težko je to povedal
;
med vojno je bilo težko za živež
ga ni bilo dovolj na razpolago
;
z bolnimi otroki je težko
bolni otroci povzročajo težave
têžki
-a -o
sam.
:
ne bi rad bral kaj težkega
;
nekaj mračnega, težkega je v njem
;
nič težkega ne sme jesti
težko prebavljive hrane
;
ekspr.
težka mu prede
težko živi; je v neprijetnem, nevarnem položaju;
prim.
težji
téžen
-žna -o
prid.
(
ẹ́ ẹ̄
)
nanašajoč se na težo:
pri tehtanju postaviti blago v težni odnos z utežjo
/
težna enota
;
zastar.
težne mere
utežne mere
♦
fiz.
težni pospešek
pospešek, ki ga ima telo pri prostem padu
;
težno polje
gravitacijsko polje
težênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od težiti:
teženje k popolnosti
;
teženje za ciljem
/
teženje vasi k mestu
●
knjiž.
čutiti v sebi nenavadno teženje
željo, hrepenenje
;
knjiž.
idejno teženje dobe
usmerjenost, usmeritev
;
knjiž.
razdruževalna teženja
razdruževalne težnje
težína
-e
ž
(
í
)
knjiž.
teža
:
težina tovora
/
težina snega
/
težina krivde, prestopka
velikost
težínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
težen
:
težinska razvrstitev
/
težinska mera
utežna mera
težíšče
-a
s
(
í
)
1.
fiz.
točka, v kateri se mora telo podpreti, da se teža uravnoteži:
izračunati, ugotoviti težišče
;
vozilo ima težišče blizu tal
/
premakniti, prenesti težišče telesa naprej
2.
s prilastkom
območje, kjer je kako dogajanje najintenzivnejše:
težišče delovanja se je premaknilo na Dolenjsko
//
osrednji, najpomembnejši del:
težišče leksikona je posvečeno besedni umetnosti
;
težišče festivala je na zabavni glasbi
/
publ.
težišče gospodarjenja je na vzreji plemenske živine
največji poudarek
♦
geom.
težišče trikotnika
presečišče treh premic, od katerih gre vsaka skozi oglišče
trikotnika in razpolovišče nasprotne stranice
težíščen
-čna -o
prid.
(
ȋ
)
publ.
osrednji
,
najpomembnejši
:
težiščna naloga nove stranke
♦
geom.
težiščna os
težiščnica
težíščnica
-e
ž
(
ȋ
)
fiz.
premica, ki poteka skozi težišče:
pri ukrivljenem predmetu je težiščnica lahko zunaj njega
/
narisati težiščnico
♦
geom.
premica, ki gre skozi oglišče trikotnika in razpolovišče nasprotne
stranice
težíti
-ím
nedov.
,
tudi
téži
(
ī í
)
1.
s svojo težo povzročati komu težave pri gibanju, premikanju:
nahrbtnik ga teži, zato hodi počasi
;
mokra obleka jih je težila
2.
povzročati komu duševno neugodje, trpljenje:
nekaj ga teži
;
teži ga občutek, da je odvisen od drugih
;
brezoseb.
teži ga, da zaradi bolezni ne more nič delati
/
ekspr.
ta spomin mu teži srce
/
z oslabljenim pomenom:
žalost ga teži
zelo je žalosten
;
skrbi ga težijo
zelo je v skrbeh
3.
pog.
z nezadovoljnim, nestrpnim, vztrajnim izražanjem svoje zahteve,
občutja povzročati komu neprijetnosti, slabo voljo;
nadlegovati
,
sitnariti
:
silila je vanj in mu težila
;
težiti s svojimi vprašanji
4.
s predlogom
biti gospodarsko, prometno usmerjen k določenemu središču:
okoliške vasi težijo k mestu
;
težiti proti pokrajinskemu središču
//
biti usmerjen k čemu sploh:
rastline težijo k svetlobi
/
težiti v različne idejne smeri
5.
s predlogom
prizadevati si doseči, uresničiti kaj:
država teži k obnovitvi zgodovinskih mej
;
človek teži po spoznanju resnice
;
težiti za nedosegljivim
●
ekspr.
vest ga teži
ima neugoden duševni občutek zaradi zavesti krivde
;
pog.
kaj pa težiš
sitnariš, si nadležen
težèč
-éča -e:
po nedosegljivem težeč človek
;
k napredku težeče sile
;
nastala je težeča tišina
téžji
-a -e
prid.
(
ẹ̑
)
1.
primernik od težek:
ta plin je težji od zraka
/
za dva kilograma je težji od nje
/
misel na to mi je bila zmeraj težja
2.
ki ima določeno značilnost v precejšnji meri:
poskrbeti za težje bolnike
;
težji ranjenci
●
ekspr.
policisti so prijeli dva težja kalibra
huda kriminalca
;
ekspr.
ta fant je težji primer
ima precej neprijetne lastnosti
téžje
prisl.
:
vse težje shajajo
;
biti težje ranjen
●
za denar je vse težje
vse težje ga je zaslužiti
♦
ped.
težje vzgojljivi otrok
otrok, ki povzroča v normalnem socialnem okolju težave pri
vzgoji zaradi značajskih lastnosti ali slabih čustvenih izkušenj
v zgodnjem otroštvu
;
sam.:
nič težjega ne sme jesti
težje prebavljive hrane
♦
ped.
od lažjega k težjemu;
prim.
težek
téžkanje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od težkati:
težkanje košar
/
težkanje letine
téžkati
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
1.
z dvigi z rokami poskušati ugotoviti težo:
predevali so sadeže iz rok v roke in jih težkali
;
težkati snope
/
težkati v roki
2.
ekspr.
tehtati
,
ocenjevati
:
težkati možnosti
/
težka kandidate in jih primerja med seboj
;
dolgo ga je težkal, preden mu je rekel
/
govoril je počasi, kot da težka vsako besedo
težko...
ali
têžko...
prvi del zloženk
(
ē
)
nanašajoč se na težek:
težkoatlet, težkoindustrijski, težkoklas, težkonog
têžkoatlét
-a
m
(
ē-ẹ̑
)
športnik, ki se ukvarja s težko atletiko:
določiti vaje za težkoatlete
;
atleti in težkoatleti
/
kategorija težkoatletov
skupina v razvrstitvi težkoatletov glede na telesno težo
têžkoatlétski
-a -o
prid.
(
ē-ẹ̑
)
nanašajoč se na težkoatlete ali težko atletiko:
težkoatletski klub
/
težkoatletski strokovnjak
težkôča
tudi
težkóča -e
ž
(
ó; ọ́
)
knjiž.
težava
:
zdravilo blaži različne težkoče
;
težkoče pri požiranju
/
vse težkoče so pozabljene
têžkoindustríjski
-a -o
prid.
(
ē-ȋ
)
nanašajoč se na težko industrijo:
težkoindustrijsko središče
/
težkoindustrijski izdelki
težkokŕven
-vna -o
prid.
(
ŕ r̄
)
knjiž.
miren
,
nerazburljiv
,
vztrajen
:
težkokrven človek
;
biti, postati težkokrven
●
knjiž.
težkokrvna otožnost
melanholija
♦
psih.
težkokrvni temperament
temperament, za katerega so značilne počasnost, neživahnost,
nagnjenost k otožnosti, potrtosti
têžkometálec
-lca
m
(
ȇ-ȃ
)
(težko)metalski glasbenik:
koncert težkometalcev
têžkometálen
-lna -o
prid.
(
ȇ-ȃ
)
nanašajoč se na (težki) metal:
težkometalni koncert
;
težkometalni zvezdnik
;
ljubitelji težkometalnih zvokov
;
težkometalna glasba
;
težkometalna skupina, zasedba
/
težkometalna balada
têžkometálski
-a -o
prid.
(
ȇ-ȃ
)
nanašajoč se na (težki) metal:
težkometalski zvoki
;
težkometalska skupina, zasedba
/
težkometalska balada
težkonóg
-a -o
prid.
(
ọ̑ ọ̄
)
knjiž.
okoren
,
počasen
:
težkonoge race
;
težkonoga ženska
têžkooborožênec
-nca
m
(
ē-é
)
pri starih Grkih in Rimljanih
težko oborožen vojak pešec:
težkooboroženci in lahkooboroženci
têžkost
in
težkóst -i
ž
(
é; ọ̑
)
lastnost, značilnost težkega:
težkost bremena
/
težkost študija
/
ugotoviti težkost poškodbe
/
težkost in lahkost
têžkotekočínski
-a -o
prid.
(
ē-ȋ
)
metal.
pri katerem se uporablja za ločevanje koristnih sestavin zmesi
tekočina z ustrezno gostoto:
težkotekočinski postopek
;
težkotekočinska separacija
težkovôden
-dna -o
prid.
(
ó
)
fiz.,
navadno v zvezi
težkovodni reaktor
reaktor, pri katerem se kot moderator uporablja težka voda:
značilnosti težkovodnega reaktorja
téžnja
-e
ž
(
ẹ́
)
prizadevanje za dosego, uresničitev česa:
pri njem prevladuje težnja po uspehu
;
nasprotovati centralističnim težnjam
;
povezovalne, raznarodovalne težnje
;
težnja k usklajenosti izraza in vsebine
;
v delu je vidna težnja, da bi bil problem jasno prikazan
//
publ.
želja
,
hotenje
:
težnje svobodoljubnih narodov so se izpolnile, uresničile
;
težnje po novih doživetjih
/
imeti, izražati, kazati težnjo po čem
želeti, hoteti kaj
●
zastar.
reševanje gospodarskih teženj
težav
;
publ.
ugotavljati težnje razvoja
usmerjenost, usmeritev
;
publ.
proizvodnja kaže težnjo upadanja
upada
téžnost
-i
ž
(
ẹ́
)
fiz.
pojav, da se telesa privlačijo zaradi svoje mase:
rakete premagajo zemeljsko težnost
;
naprave za merjenje težnosti
;
zakon o težnosti
téžnosten
-tna -o
prid.
(
ẹ́
)
nanašajoč se na težnost:
težnostna sila
/
težnostni pospešek
težni pospešek
;
težnostno polje
polje, v katerem deluje težnost
♦
grad.
težnostna pregrada
pregrada, ki se upira prevrnitvi z lastno težo
;
teh.
težnostna žičnica
žičnica, po kateri se premika tovor zaradi lastne teže
tfèj
tudi
tfêj
medm.
(
ȅ; ȇ
)
izraža zoprnost, gnus:
tfej, pa taka hrana
/
zakaj se mu prilizujejo, tfej
;
tfej, tfej, grdoba
;
tfej ga bodi, kako preklinja
théta
-e
tudi
--
ž
(
ẹ̑
)
osma črka grške abecede:
napisati theto [ϑ]
Thomasov
-a -o
[
tómasov-
]
prid.
(
ọ̑
)
v zvezah:
agr.
Thomasov fosfat
fosfatno umetno gnojilo iz zmlete žlindre
;
metal.
Thomasov konvertor
z bazičnim, v ognju obstojnim gradivom obzidana peč za izdelovanje
jekla iz surovega železa
tí
têbe
zaim.
, têbi, têbe, têbi, tebój
in
tábo,
enklitično rod., tož.
te,
daj.
ti
(
ȋ
)
1.
izraža (bližnjo) osebo, ki jo govoreči ogovarja
a)
imenovalnik se rabi, kadar je poudarjen, zlasti pri izražanju
nasprotja ali primerjave:
kamor greš ti, grem tudi jaz
;
ti pojdi naprej, mi bomo počakali tukaj
;
ona ga bolje pozna kot ti
;
če ti rečeš, bo že držalo
;
še ti tega ne bi zmogel
;
kriv si ti in nihče drug
;
kaj si to ti, prijatelj
;
on zna govoriti, ti pa ne
;
kaj pa ti tam, boš prišel
/
ekspr.
jutri grem na tekmo. Ti in tvoje tekme
izraža zavračanje
/
pog.,
iron.
česa vsega ti ne veš
/
rabi se tudi, kadar je del osebka ali kadar ima prilastek:
ti in jaz bova šla po drva
;
ti neumnež, si ji verjel
;
ekspr.
ubožica ti, ki si vedno sama
b)
v nepredložnih odvisnih sklonih se rabi pod poudarkom daljša oblika,
sicer pa krajša:
to se ne tiče samo tebe, ampak vseh nas
;
tebi gotovo ni lahko, a razumi tudi druge
;
ekspr.
nikogar nisem hotel žaliti, najmanj pa tebe
/
njena usoda ti je verjetno znana
;
te bomo že našli
;
praviš, da te to ne zanima
;
ekspr.
ti bom že dal
c)
s predlogi se rabi daljša oblika:
brez tebe ne gremo nikamor
;
dobil sem pismo od tebe
;
k tebi ne bo prišla
;
jutri se bomo oglasili pri tebi
;
s teboj bi se moral pogovoriti
/
z enozložnim predlogom se v tožilniku navadno rabi z njim skupaj
pisana krajša oblika:
zabavljali so čezte
;
nate je pozabila
;
odejo bomo dali podte
;
tudi pote bodo prišli
;
zelo se je zavzemal zate
;
ekspr.
to bi bilo nekaj zate
//
v brezosebni rabi,
v odvisnih sklonih
izraža smiselni osebek:
tebe ne bo doma
;
pa te menda ni strah
;
jaz moram to storiti, s teboj je drugače
;
to se ti je samo zdelo
/
knjiž.
govoriti ti je o novostih
govoriti moraš
2.
ekspr.
izraža nedoločeno, katerokoli osebo:
samo prepirajo se in kričijo. Ti jih pa razumi
;
kar zasluži, zapije. Ti pa živi ali umri
;
tam ti dajo jesti in piti
;
pog.
blešči se, da ti vid jemlje
;
križ je, če te nihče ne jemlje zares
3.
v dajalniku, v krajši obliki
izraža nepoudarjeno svojino, pripadnost:
ime ti je Urška, ali ne
;
hči ti bo zbolela
;
roke se ti tresejo
;
pog.
a to ti je mož
4.
ekspr.,
z oslabljenim pomenom,
v dajalniku, v krajši obliki
izraža osebno prizadetost:
on ti pa gre in vse pove sosedom
;
glej ga, ob kakšni uri ti pride
;
on pa ti sili v človeka
5.
ekspr.,
z oslabljenim pomenom
poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže:
ti revček mali, spet se je polulal
;
o ti nevednež, kaj sem storil
;
o ti nadloga, ti, spet ga je polomil
;
to pa ni res, ti lažnivec
/
kot vzklik
ti vrag ti, vse gre narobe
6.
ekspr.,
z oslabljenim pomenom,
v dajalniku, v krajši obliki
poudarja veliko mero, stopnjo povedanega:
to ti je dekle
;
to ti je bil razgled
;
kako ti to tipka
;
kaj vse ti zna
●
ekspr.
meni nič, tebi nič so mu odpovedali
brez utemeljitve, nepričakovano
;
ekspr.
obrne se in odide meni nič, tebi nič
ne da bi kaj rekel, brez pozdrava
;
ekspr.
službo bo kmalu pustil, povem ti
izraža trdno prepričanost
;
ekspr.
tega ti ne pozabim
ne bom pozabil, kar si storil (zame)
;
ekspr.
ne jezi me, ti rečem
izraža opozorilo, svarilo
;
to je grdo od tebe, če mu ne pomagaš
izraža neprimernost tega, kar izraža odvisni stavek
;
ekspr.
na tebi je, kako bo vsa stvar potekala
od tebe je odvisno
;
pog.
dobimo se pri tebi
v tvojem stanovanju
;
ekspr.
zaleže za dva tebe
za dva taka, kakor si ti
;
ni vedela, ali bi ji rekla ti ali vi
jo tikala ali vikala
;
pog.
biti na ti s kom
tikati se s kom
;
meni luč, tebi ključ
v kmečkem okolju
gospodarstvo, posestvo naj preide na naslednika šele ob smrti
prejšnjega gospodarja
;
preg.
danes meni, jutri tebi
nesreča, smrt lahko vsakogar doleti;
prim.
vi
,
vidva
tiamín
-a
m
(
ȋ
)
farm.
vitamin B
1
:
pomanjkanje tiamina povzroča bolezen beriberi
tiára
-e
ž
(
ȃ
)
1.
rel.,
nekdaj
slovesno papeževo pokrivalo v obliki treh kron s simbolom zemeljske
krogle in križem na vrhu:
položiti papežu tiaro na glavo
2.
v stari Perziji
pokrivalo v obliki prisekanega stožca:
polstena tiara
;
z zlatom izvezena tiara
tíbet
-a
m
(
ȋ
)
tekst.
tkanina iz kakovostne volnene česanke, navadno v keprovi vezavi:
obleka iz črnega tibeta
tibetánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na Tibetance ali Tibet:
tibetanski pastir
/
tibetanski jezik
♦
zool.
tibetanski vol
dolgodlako divje ali udomačeno govedo, ki živi v Tibetu; jak
tíbetast
-a -o
prid.
(
ȋ
)
tekst.
ki je iz tibeta:
tibetasto krilo
tíbija
-e
ž
(
í
)
anat.
kost na notranji strani goleni;
golenica
:
tibija in fibula
tíbó
medm.
(
ȋ-ọ̑
)
klic konju
naprej v desno!:
prijel je za vajeti in pognal: tibo
tíca
-e
ž
(
í
)
1.
star.
žival, ki ima peruti, kljun in je pokrita s perjem;
ptica
:
tica frfota v kletki
;
žvrgolenje tice
2.
ekspr.
lahkoživa, malopridna ženska:
v mladosti je bila prava tica
;
take tice bodo zaprli
//
navadno v povedni rabi
iznajdljiva, prebrisana ženska:
ona je tica, zmeraj se znajde
;
ti si pa tica, da si jih ugnala
tìč
tíča
m
(
ȉ í
)
1.
pog.
žival, ki ima peruti, kljun in je pokrita s perjem;
ptič
:
tiči žvrgolijo
;
ujeti tiča
;
petje tičev
;
poje kot tič
lepo
;
živi kot tič
svobodno, brezskrbno
2.
ekspr.
lahkoživ, malopriden človek:
ljudje takih tičev ne marajo
;
za tiče te vrste je sodišče
;
s tistimi tiči se ne boš družil
/
on je čuden tič
človek
;
vseh sort tiči so med nami
ljudje
//
navadno v povedni rabi
iznajdljiv, prebrisan človek:
starejši so bili drugačni tiči kot mi
;
on je tič, da malo takih
;
ti si mi pa tič
/
tič je, da je toliko naredil
sposoben, podjeten
;
res je tič, da si upa
pogumen
;
kljub starosti je še tič
dosti zmore
3.
evfem.
moški spolni ud:
odpel je hlače in pokazal tiča
●
pog.,
ekspr.
je nočni tič
(rad) dolgo bedi, dela; (rad) ponočuje
;
pog.
ni ne tič ne miš
nima izrazitih lastnosti, značilnosti
;
pog.
kar tako živi z neko žensko, pa ni ne tič ne miš
ne poročen ne samski
;
nar.
pol tič(a) pol miš(a)
netopir
;
pog.
iste sorte tiči skupaj letijo
ljudje s podobnimi nazori se radi družijo
tičánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od tičati:
nezdravo tičanje v sobi
/
tičanje v knjigah
tičáti
-ím
nedov.
(
á í
)
1.
s prislovnim določilom
biti, nahajati se kje zataknjen, zapičen, obdan od česa:
ključ tiči v ključavnici
;
v zidu tičijo krogle
;
bodica mu je tičala v prstu
/
tičal je do pasu v snegu
/
med cvetjem je tičal bel listek
//
biti, nahajati se kje negibno sedeč, čepeč:
maček tiči za dimnikom
;
mladič je tičal na samičinem hrbtu
;
v grmu je tičal zajec
;
ves čas tiči skrit v kotu
//
ekspr.
biti, nahajati se kje sploh:
med njima je tičala ograja
;
ob boku mu je tičal meč
visel
/
v dolini je tičala koča
stala
;
pod hribom tiči vas
leži
2.
ekspr.,
v zvezi z
v
biti obut, oblečen v kaj:
tičati v preozkih hlačah
/
nogi sta ji tičali v copatah
/
ranjenec je tičal v povojih
3.
ekspr.,
s prislovnim določilom
zadrževati se, muditi se:
kar naprej tiči v gozdu
;
vedno tiči doma
;
oglasi se, kje pa tičiš
/
več let je tičal v zaporu
bil zaprt
4.
ekspr.
biti
2
,
obstajati
1
:
treba je ugotoviti, kje tiči vzrok za tako stanje
;
v teh besedah tiči nekaj žalostnega
te besede vsebujejo
;
v pogledih je tičala nevoščljivost
se je izražala, kazala
/
za to ponudbo nekaj tiči
nastala je iz določenega namena
5.
ekspr.,
z oslabljenim pomenom,
navadno z glagolskim samostalnikom
izraža, da kdo opravlja to, kar določa samostalnik:
ves tiči v delu, opravkih
;
zmeraj tiči v računih
/
rad tiči v knjigah
bere, študira
//
s povedkovim določilom
izraža stanje, položaj, kot ga določa samostalnik:
tiči v dolgovih
;
tiči v predsodkih
ima jih
/
tiči v revščini, zaostalosti
/
še vedno tičijo v fevdalizmu
imajo take razmere kot v fevdalizmu
●
ekspr.
ne prodajaj kože, dokler medved še v brlogu tiči
ne razpolagaj s stvarjo, ki je še nimaš
;
ekspr.
do kolen tičati v blatu
biti v zelo neprijetnem, zapletenem položaju
;
ekspr.
srce mu je tičalo v grlu
zaradi močnega bitja srca ob razburjenju je imel neprijeten
občutek v grlu
;
ekspr.
srce mu tiči v hlačah
boji se, nima poguma
;
ekspr.
strah mu tiči v kosteh
zelo se boji
;
ekspr.
tiči v pasti
je v položaju, ko se bo težko rešil
;
ekspr.
vedno tičita skupaj
se družita
;
ekspr.
v tem grmu tiči zajec
tu je jedro problema, bistvo stvari
;
preg.
kdor doma tiči, se malo nauči
izkušnje, znanje se pridobivajo v stikih z drugimi ljudmi
tičèč
-éča -e:
v škornjih tičeče noge
;
pod košatimi obrvmi tičeče oči
tíček
-čka
m
(
ȋ
)
1.
manjšalnica od tič:
tički skakljajo po vejah
;
gnezdo s tički
;
živi kot tiček na veji
svobodno, brezskrbno
/
tiček je prisluškoval
;
pregledovali so jih, če se ne skriva med njimi kakšen tiček
/
kot nagovor
čakaj me, tiček, ti bom že pokazal
/
v mladosti je bil pravi tiček
je rad dvoril dekletom
2.
pog.
otroška piščalka v obliki ptička:
če boš priden, ti bom kupil tička
;
piskati na tička
3.
otr.
moški spolni ud:
prijel je tička in lulal
;
zapni si hlače in skrij tička
tíčica
-e
ž
(
ȋ;
drugi pomen tudi
í
)
1.
manjšalnica od tica:
bilo je vse zeleno in tičice so pele
/
tičico so odkrili in zaprli
;
bila je prava tičica, nihče ji ni bil kos
2.
etn.
obredno pecivo za božične praznike v obliki ptice, znano na
Dolenjskem:
peči tičice
;
okrasiti poprtnik s tičicami
tíčji
-a -e
prid.
(
ȋ
)
pog.
ptičji
:
tičje noge
;
tičje gnezdo
;
tičje petje
/
tičja glava
majhna, ozka glava z izrazitim, koničastim nosom
●
nar.
tičji lim
evropsko ohmelje
;
pog.
samo tičjega mleka jim še manjka
vsega imajo (v izobilju), kar si poželijo
♦
les.
tičji javor
furnir iz javorovega lesa z vzorcem, podobnim ptičjim očem ali
ikram
tíčka
-e
ž
(
ȋ;
tretji pomen tudi
í
)
1.
ekspr.
manjšalnica od tica:
tičke prepevajo
;
ranjena tička
;
bila je drobna kot tička
/
varuj se te tičke, še okradla te bo
/
ona je tička, ga bo že zmešala
2.
ekspr.
mlada, ljubka ženska:
bo že našel kakšno tičko zase
3.
etn.
obredno pecivo za božične praznike v obliki ptice, znano na
Dolenjskem:
peči tičke
tíčko
-a
m
(
ȋ
)
ekspr.
iznajdljiv, prebrisan človek:
bil je tičko, nobeni se ni dal ujeti
/
ti si mi tičko
tičmìš
-íša
m
(
ȉ í
)
nar.
netopir
:
neslišno preletavanje tičmišev
tíčnica
-e
ž
(
ȋ
)
pog.
ptičnica
:
kupiti tičnico s kanarčkom
/
ujeti ptiča v tičnico
tíčnik
-a
m
(
ȋ
)
zastar.
ptičnica
:
izpustiti ptiča iz tičnika
;
kovinski tičnik
tidrêja
medm.
(
ē
)
izraža veselje, razigranost:
moja ljubica je lepa kot rožica. Tidreja, tidreja
tíflopedagóg
-a
m
(
ȋ-ọ̑
)
strokovnjak za tiflopedagogiko:
tiflopedagog in surdopedagog
tíflopedagógika
-e
ž
(
ȋ-ọ́
)
specialna pedagogika za zelo slabovidne in slepe:
tiflopedagogika in surdopedagogika
tifózen
-zna -o
prid.
(
ọ̑
)
knjiž.
tifusen
:
tifozni vojaki
/
tifozna vročica
tífus
-a
m
(
ȋ
)
bolezen z visoko vročino in prebavnimi motnjami, pri kateri nastanejo
razjede na črevesju,
med.
trebušni tifus
1
:
preboleti tifus
;
cepiti proti tifusu
;
umreti za tifusom
;
epidemija tifusa
;
kolera in tifus
♦
med.
pegasti
ali
pegavi tifus
bolezen z visoko vročino, glavobolom in izpuščaji, ki jo prenašajo
uši; pegavica
tífusar
-ja
m
(
ȋ
)
pog.
tifusni bolnik:
skrbeti za tifusarje
;
rešitev ranjencev in tifusarjev
tífusen
-sna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na tifus:
tifusni bolnik
/
tifusna vročina
/
tifusna epidemija
♦
biol.
tifusni bacil
;
sam.:
skrb za jetične in tifusne
tífusnik
-a
m
(
ȋ
)
knjiž.
tifusni bolnik:
zdraviti tifusnike
tíger
-gra
m
(
í
)
1.
velika rumenkasto ali rdečkasto rjava zver s črnimi progami:
tiger plane, skoči živali za vrat
;
ujeti, ustreliti tigra
;
krvoločen tiger
;
boril se je kot tiger
junaško
♦
zool.
bengalski tiger
;
sibirski tiger
z zelo gosto rumenkasto rjavo dlako, ki živi v Sibiriji, Panthera
tigris longipilis
2.
ekspr.
drzen, napadalen človek:
ta tiger zmeraj hoče uveljaviti svojo voljo
/
šahovski tiger
drzen, napadalen šahovski igralec
3.
ekspr.
tigrasta žival, zlasti mačka:
ima črne mačke in tigre
4.
med drugo svetovno vojno
velik, dobro oklepljen nemški tank z zelo močnim daljnostrelnim topom:
nemška vojska je tigre prvič množično uporabila julija 1943 pri
Kursku
/
napadati s tanki tiger
tígra
-e
ž
(
ȋ
)
zastar.
1.
tigrica
:
tigra napade
;
tigra z mladiči
2.
svetlo rjava krava s temnimi progami:
liska in tigra
tígrast
-a -o
prid.
(
í
)
ki ima podobne proge kot tiger:
tigrast maček
♦
vrtn.
tigrasta lilija
lilija z oranžno rdečimi cveti s temno škrlatnimi pikami, Lilium
tigrinum
tígrček
-čka
m
(
ȋ
)
manjšalnica od tiger:
tigrčki se igrajo
;
tigrica in tigrčki
●
ljubk.
imeti črne mucke in tigrčke
tigraste mucke
tígrica
-e
ž
(
ī
)
1.
samica tigra:
ujeti tigrico
;
razdražena tigrica
;
tigrica z mladiči
;
borila se je kot tigrica
junaško
2.
ekspr.
drzna, napadalna ženska:
mlade tigrice so se moški skoraj bali
tígrič
-a
m
(
ȋ
)
tigrček
:
igranje tigričev
tígrov
-a -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na tigre:
tigrovi kremplji
;
tigrova koža
♦
min.
tigrovo oko
poldrag kamen rjave barve s svilenim sijajem
tígrovec
-vca
m
(
í
)
med obema vojnama
član tajne protifašistične organizacije TIGR na Primorskem:
tigrovci in pripadniki tajnih mladinskih skupin
tígrovski
1
-a -o
prid.
(
í
)
tak kot pri tigru:
bližati se s tigrovskimi koraki
;
človek s tigrovskimi zenicami
/
zastar.
tigrovska koža
tigrova
tígrovski
2
-a -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na tigrovce ali na organizacijo TIGR:
tigrovska akcija
/
tigrovski aktivisti
tígrski
-a -o
prid.
(
í
)
tak kot pri tigru:
tigrski skok
;
tigrska krvoločnost
/
zastar.
tigrska koža
tigrova
/
ekspr.
tigrski človek
drzen, napadalen
tíh
-a -o
prid.
, tíšji
(
ȋ í
)
1.
ki je malo slišen ali neslišen:
tih glas, pok
;
tih pozdrav, smeh, šepet
;
tiha glasba
/
tih tek stroja
;
tiha hoja
;
streljanje je postajalo vse tišje
/
ekspr.
v temi se plazijo tihi koraki
2.
ki s svojim delovanjem povzroča malo hrupa, ropota:
tih motor, stroj
/
tih potok, veter
3.
ki s svojim vedenjem, ravnanjem ne povzroča hrupa:
družba je postala tiha
;
otroci so tihi kot miške
/
konja sta tiha in mirna
//
ki se zadržano vede, malo govori:
njegov oče je tih mož
;
tiha in ponižna ženska
/
sprva je bil tih, potem se je razgovoril
4.
ki je brez hrupa, ropota:
tih prostor, vrt
;
tiha soba
;
mesto je postalo tiho
/
tih večer
;
tiha noč
5.
nav. ekspr.
ki se ne izraža z govorjenjem:
tih obup
;
tiha ljubezen
;
molk ni vedno tiho odobravanje
;
tiho privoljenje
/
v osmrtnicah
prosimo tihega sožalja
6.
pri katerem se ne govori:
tihe demonstracije
/
tiho branje
7.
ekspr.
ki se dogaja, ne da bi se o tem veliko govorilo, pisalo:
tiha reforma, revolucija
;
tihe spremembe
8.
ekspr.
ki se dogaja okolici prikrito, neopazno:
vdaja se tihemu pijančevanju
/
mamila vodijo mlade v tihi samomor
9.
ekspr.
ki je brez vznemirljivih, razburljivih dogodkov;
miren
:
tih dan
;
tiho življenje
/
tih spanec
/
star.
odpluli so v tihem vremenu
brezvetrnem
10.
ekspr.
ki se ne pojavlja v izraziti obliki, z veliko intenzivnostjo:
tih sijaj
;
zrak je poln tihih vonjev
/
tiha eleganca obleke
umirjena
●
ekspr.
zakonca imata tihi teden
ne govorita, sta sprta
;
ekspr.
ta človek je tiha voda
ne kaže negativnih lastnosti
;
poroka je bila tiha
brez svatovanja
;
ekspr.
tiho pravilo
ki se uveljavlja z navado
;
preg.
tiha voda bregove dere
na zunaj tih, miren človek je zmožen storiti kaj nepričakovanega
♦
ekon.
tihi družabnik
kdor vloži kapital v drugo, ne svoje podjetje zaradi udeležbe pri
dobičku in izgubi
;
rel.
tiha maša
maša brez petja
;
tiha nedelja
predzadnja nedelja pred veliko nočjo
;
šol.
tiha vaja
nekdaj
navadno krajša pisna naloga v šoli, s katero se utrjuje, preverja
določeno znanje
;
tiha zaposlitev
ali
tiho delo
samostojno delo učencev pri pouku, pri katerem vsak tiho opravlja
svojo nalogo
tího
prisl.
:
tiho brati
;
tiho so šli proti domu
;
tiho jokati
;
tiho odpreti vrata
;
tiho se strinjati s kom
;
tiho upa, da se bo vse srečno končalo
/
v povedni rabi:
vse je bilo tiho
;
ves čas so tiho
;
tiho je kakor v grobu
;
biti tiho kot miš
;
kot grožnja
ali boš tiho
;
elipt.:
ti pa kar tiho
;
tiho, nekdo prihaja
●
ekspr.
nikomur ni tiho
odgovori na vsako nasprotovanje, vsak izziv
;
vulg.
namesto da bi povedali svoje mnenje, so pa tiho kot riti
ga ne povejo
♦
glasb.
tiho
označba za jakost izvajanja
piano
;
zelo tiho
označba za jakost izvajanja
pianissimo
;
čedalje tišje
označba za jakost izvajanja
decrescendo
tíhi
-a -o
sam.
:
na tiho stopati
;
ekspr.
na tihem pisati pesmi
;
po tihem jokati
tíhcen
-a -o
[
tihcən
]
prid.
(
ȋ
)
ekspr.
zelo tih:
tihcen glas
/
otroka sta bila tihcena kot dve miški
tíhceno
prisl.
:
tihceno govoriti, jokati
tihôča
-e
ž
(
ó
)
knjiž.
tišina
:
nastala je tihoča
tiholástvo
-a
s
(
ȃ
)
knjiž.
neodkritost
,
potuhnjenost
:
bali so se njegovega tiholastva
tiholázec
-zca
m
(
ȃ
)
knjiž.,
ekspr.
1.
tiho hodeč človek:
tiholazec se mu je približal na dva metra
/
za njim so poslali tiholazca
2.
neodkrit, potuhnjen človek:
bati se tiholazcev
;
spletkarski tiholazec
tiholázen
-zna -o
prid.
(
ā
)
knjiž.,
ekspr.
1.
tiho hodeč:
tiholazen zasledovalec
;
volk je tiholazna žival
2.
neodkrit
,
potuhnjen
:
tiholazen in častihlepen spletkar
/
govoriti s tiholaznim glasom
tiholázno
prisl.
:
tiholazno je prišla odpret
tiholáziti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
knjiž.,
ekspr.
1.
tiho hoditi:
tiholazil je kot tat, da je ne bi prebudil
2.
neodkrito, potuhnjeno se vesti ali govoriti:
tiholazil je, da bi se ji prikupil
;
pred nami ti ni treba tiholaziti
tiholázka
-e
ž
(
ȃ
)
knjiž.
neodkrita, potuhnjena ženska:
kako naj zaupamo taki tiholazki
tiholáznik
-a
m
(
ȃ
)
knjiž.
neodkrit, potuhnjen človek:
zmeraj je bil tiholaznik
tíhoma
prisl.
(
ȋ
)
knjiž.
tiho
,
na tiho
:
tihoma odpreti, se približati
/
tihoma kaj odobravati
tihomôrski
-a -o
prid.
(
ó
)
knjiž.
tihooceanski
:
tihomorski otoki
;
tihomorska obala
tihooceánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na Tihi ocean:
tihooceanski otoki
;
tihooceanska obala
/
tihooceanska ljudstva
tíhost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost tihega:
tihost avtomobila
/
tihost ulic
/
popolna tihost
tišina
tíhót
medm.
(
ȋ-ọ̑
)
klic konju
naprej v desno!:
vpregel je konja, prijel za vajeti in pognal: tihot
tihôta
-e
ž
(
ó
)
knjiž.
tišina
:
povsod je bila tihota
;
nastala je tihota
;
tihoto je prekinilo streljanje
;
v tihoto se je oglasil zvon
;
nočna tihota
;
popolna, velika tihota
;
tihota poletnega jutra
/
spregovoril je sredi največje tihote
●
star.
tihota na morju
brezvetrje
tihotápec
-pca
m
(
ȃ
)
kdor skrivaj, na nedovoljen način prinaša, spravlja kaj čez državno
mejo:
izslediti tihotapce
;
tihotapec orožja
;
tihotapec z mamili
;
zbirališče tihotapcev
tihotápen
-pna -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
skriven
,
neopazen
:
tihotapen zasledovalec
tihotápno
prisl.
:
za njim se je tihotapno plazil maček
tihotápiti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
skrivaj, na nedovoljen način prinašati, spravljati
a)
čez državno mejo:
zaprli so ga, ker je tihotapil
;
tihotapiti mamila, orožje
/
tihotapiti iz tujine
;
tihotapiti blago čez mejo
b)
kam sploh:
tihotapiti orožje upornikom
;
tihotapiti pisma v zapor
tihotápiti se
ekspr.
skrivaj, neopazno iti:
počasi se je tihotapil iz sobe
;
tihotapiti se k vratom, na podstrešje
;
tihotapiti se po stopnicah
;
tihotapil se jim je za hrbet
//
neopazno prihajati:
sončna svetloba se v ozkih curkih tihotapi skozi špranje
;
v sobo se tihotapi vonj po hrani
/
vanj se tihotapi strah
tihotápljen
-a -o:
tihotapljeni diamanti
;
prodajalci tihotapljenega blaga
tihotápka
-e
ž
(
ȃ
)
ženska, ki skrivaj, na nedovoljen način prinaša, spravlja kaj čez
državno mejo:
kaznovati, odkriti tihotapko
;
tihotapka cigaret
tihotápljenje
-a
s
(
á
)
glagolnik od tihotapiti:
tihotapljenje računalnikov
/
tihotapljenje čez mejo
/
tihotapljenje pisem v zapor
tihotápski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
1.
nanašajoč se na tihotapce ali tihotapljenje:
mednarodna tihotapska mreža
;
tihotapske poti
/
tihotapska ladja
;
tihotapska trgovina
/
tihotapsko blago
2.
ekspr.
skriven
,
neopazen
:
tihotapska kretnja
tihotápsko
prisl.
:
tihotapsko se mu je priplazil za hrbet
;
tihotapsko smukniti iz sobe
;
tihotapsko spravljati mamila čez mejo
tihotápstvo
-a
s
(
ȃ
)
dejavnost tihotapcev:
preprečevati tihotapstvo
;
ukvarjati se s tihotapstvom
/
biti kaznovan zaradi tihotapstva
tihotapljenja
tihôten
-tna -o
prid.
(
ó
)
precej tih:
tihoten šepet
/
tihotna cesta
;
tihotno mesto
/
tihotna noč
/
tihotna misel
tihôtno
prisl.
:
tihotno stopati
/
v povedni rabi
povsod je čudno tihotno
tihôtiti
-im
nedov.
(
ō ȏ
)
knjiž.
tišati
:
tihotiti glas, jok
tihôtnost
-i
ž
(
ó
)
lastnost, značilnost tihotnega:
tihotnost sobe
/
popolna tihotnost
tihožíten
-tna -o
prid.
(
ī
)
nanašajoč se na tihožitje:
tihožitna kompozicija
●
knjiž.
tihožitno razpoloženje v pesmi
razpoloženje, ki odraža mir, ubranost v naravi
tihožítje
-a
s
(
ī
)
um.
slika, na kateri so upodobljeni v simbolično ali estetsko kompozicijo
razporejeni negibni predmeti, živali, rastline:
slikati tihožitja
;
cvetlično, lovsko tihožitje
;
razstava tihožitij
tík
1
-a
m
(
ȋ
)
tropsko drevo ali plemenit rumenkasto rjav les tega drevesa:
pohištvo iz tika
tík
2
-a
m
(
ȋ
)
kratek, šibek glas pri udarcu, trku ob trdo snov:
tik kapljice
tík
3
-a
m
(
ȋ
)
med.
nehoteno, ponavljajoče se trzanje navadno obraznih mišic:
ugotavljati vzroke tika
/
obrazni tik
;
tik prepone
tík
4
prisl.
(
ȋ
)
v zvezi s prislovnim določilom
1.
izraža neposredno bližino:
hišo so zgradili tik ob morju
;
izbrala sta mizo tik pri vratih
;
hoditi, peljati tik za kom
;
pošta je tik za oglom
;
tik zraven so imeli trgovino
/
ekspr.
slediti komu tik za petami
2.
izraža zelo majhno časovno oddaljenost:
pogajanja so prekinili tik pred koncem
;
vrnila se je tik pred nočjo
;
tik preden je odšel, je še telefoniral
●
pog.
vse ima tik pred nosom
zelo blizu (stanovanja)
;
pog.
biti tik pred zdajci
neposredno pred odločitvijo, začetkom
;
pog.
tega ne delajte tik pred zdajci
v zadnjem trenutku
tik
5
predl.
,
z rodilnikom
za izražanje neposredne bližine:
tik gozda je sprehajalna pot
;
usedla se je tik njega
;
stati tik okna, vrat
;
utaborili so se tik reke
tík
6
medm.
(
ȋ
)
posnema enakomerno se ponavljajoče šibke glasove pri premikih urnega
mehanizma:
tik, tik, tik, je udarjal metronom;
prim.
tiktak
3
tìk
7
medm.
(
ȉ
)
posnema kratek, šibek glas pri udarcu, trku ob trdo snov:
tik, tik, tik, udarjajo dežne kapljice ob šipo
/
srce bije tik, tik, tik
tíkanje
1
-a
s
(
ī
)
glagolnik od tikati
1
:
sprijateljila sta se in prešla na tikanje
tíkanje
2
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od tikati
2
:
poslušati tikanje brzojava
/
tikanje ure
tíkatáka
in
tíka táka
medm.
(
ī-ā
)
posnema enakomerno se ponavljajoče šibke glasove pri premikih urnega
mehanizma:
ura se oglaša: tikataka, tikataka
tikatákati
-am
nedov.
(
ā
)
dajati glas tikataka:
budilka tikataka
tíkati
1
-am
nedov.
(
ī
)
uporabljati v govoru s kom obliko druge osebe ednine:
bil je v dvomih, ali naj jih tika ali vika
;
dovolila mu je, da jo tika
;
z vsemi se tika
tíkati
2
-am
nedov.
(
ȋ
)
dajati glas tik:
brzojav tika
/
knjiž.
v kotu tika stara ura
tiktaka
tíkati
3
tíčem
nedov.
(
ȋ
)
star.
1.
pripadati
:
prinesem vam, kar vam tiče
;
polovica premoženja je tikala bratu
2.
spadati
:
to ne tiče sem
;
prinesli so kosilo z vsem, kar tiče zraven
tíkati se
tíčem se
tudi
tíkam se
nedov.
(
ȋ
)
biti v zvezi, povezanosti s čim:
ta problem se mene ne tiče
;
odločijo naj tisti, ki se jih stvar najbolj tiče
//
z rodilnikom,
v zvezi
kar se tiče
izraža omejitev trditve na predmet:
kar se mene tiče, je vse urejeno
;
kar se pisanja tiče, sem zelo len
;
kar se stroškov tiče, jih bomo že zmogli
●
ekspr.
mi smo mi, kaj se nas tičejo drugi
izraža samozavest
;
ekspr.
nazadnje, kaj se nas to tiče
izraža malomarno zavrnitev
tíkati
nar. zahodno
dotikati se:
prosim, ne tikaj tega
;
tikati z roko
tičóč se
-a -e:
vprašanja, tičoča se varstva narave
tíkniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
dati glas tik:
ura je še nekajkrat tiknila, nato se je ustavila
tíkoma
1
prisl.
(
ȋ
)
star.,
v zvezi s prislovnim določilom
tik
4
:
vozila sta tikoma drug za drugim
;
stol je primaknil tikoma k postelji
/
prišli so tikoma pred odhodom
tíkoma
2
predl.
(
ȋ
)
star.,
z rodilnikom
tik
5
:
stopil je tikoma njega in mu grozil
;
tikoma zida raste grm
/
bila je tik tikoma njega
tíkov
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na tik
1
:
tikovi gozdovi
;
tikov les
/
tikova omara
tikovína
-e
ž
(
í
)
tikov les:
trgovati s tikovino
;
pohištvo iz tikovine
tíkpovôjen
-jna -o
prid.
(
ȋ-ō
)
knjiž.
nanašajoč se na čas tik po vojni:
tikpovojne razmere
/
tikpovojni čas
//
nanašajoč se na čas tik po drugi svetovni vojni:
značilnosti tikpovojnega slovenskega pesništva
tikták
1
-a
m
(
ā
)
enakomerno se ponavljajoč šibek glas pri premikih urnega mehanizma:
tiktaki ure
//
tiktakanje
:
motil ga je preglasen tiktak budilke
tíkták
2
prisl.
(
ȋ-á
)
nar. zahodno
zelo hitro, takoj:
tiktak bomo nazaj
;
knjiga je bila tiktak prodana
tíkták
3
medm.
,
piše se narazen
(
ȋ-á
)
posnema enakomerno se ponavljajoče šibke glasove pri premikih urnega
mehanizma:
vse je tiho, slišati je le uro: tik tak, tik tak;
prim.
tak
4
,
tik
6
tiktákanje
-a
s
(
ā
)
glagolnik od tiktakati:
tiktakanje ure ga je uspavalo
/
tiktakanje metronoma
tiktákati
-am
nedov.
(
ā
)
dajati glas tiktak:
budilka tiktaka
;
na steni tiktaka stara ura
;
enakomerno, tiho tiktakati
/
sprožil je metronom, da je začel tiktakati
/
pokvarjena ura že spet tiktaka
gre
/
ekspr.
srce mu močno tiktaka
bije, utripa
tiktakajóč
-a -e:
tiktakajoč peklenski stroj
tíkva
-e
ž
(
ȋ
)
nar. vzhodno
1.
buča
:
saditi tikve
/
jesti tikve
;
zrela tikva
2.
glava
:
udariti koga po tikvi
/
imeti prazno, trdo tikvo
tikvínje
-a
s
(
ȋ
)
nar. vzhodno
stebla, listi buče:
zaplesti se v tikvinje na njivi
tíl
-a
m
(
ȋ
)
tanka, mrežasta tkanina iz bombaža ali kemičnih vlaken:
til za zavese
;
večerna obleka iz tila
tílast
-a -o
prid.
(
ȋ
)
ki je iz tila:
tilasta tančica
;
tilaste zavese
tilbury
in
tílberi -ja
[
prva oblika
tílberi
]
m
(
ȋ
)
nekdaj
lahka kočija na dveh kolesih, navadno s streho, ki se da zložiti
nazaj:
voziti se v tilburyju
tílda
-e
ž
(
ȋ
)
tisk.
grafično znamenje v obliki ležeče vijuge zlasti za označevanje
palatalnega izgovora n v španskem jeziku:
v besedi señor je nad n tilda
♦
jezikosl.
grafično znamenje v obliki ležeče vijuge za označevanje neizpisane
besede, enote, obravnavane v slovarju, vijuga
tílničen
-čna -o
[
tudi
tiu̯ničən
]
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na tilnik:
tilnične mišice
;
tilnična peresa čaplje
/
tilnične bolečine
tílnik
-a
[
tudi
tiu̯nik
]
m
(
ȋ
)
zadnji del vratu:
lasje mu segajo daleč na tilnik
;
zavezati si ruto na tilniku
;
zabolelo ga je v tilniku
;
močen,
ekspr.
bikovski tilnik
;
zagorel tilnik
;
otrpnjenje tilnika
/
pri padcu si je zlomil tilnik
●
ekspr.
skloniti, upogniti tilnik pred kom
ukloniti se, vdati se; podrediti se
;
ekspr.
upogniti, zlomiti komu tilnik
pripraviti ga do tega, da zataji svoje prepričanje; narediti ga
pokornega, ponižnega
;
knjiž.
sedeti komu na tilniku
sedeti komu na vratu
tílniški
-a -o
[
tudi
tiu̯niški
]
prid.
(
ȋ
)
tilničen
:
tilniške mišice
tím
-a
m
(
ȋ
)
knjiž.
1.
skupina ljudi, ki opravlja skupno delo, delovna skupina:
izbrati tim za določeno nalogo
;
uspešen, velik tim
;
člani tima
/
strokovni, zdravniški tim
/
delati v timu
2.
skupina športnikov, ki nastopa na isti strani v športni igri;
moštvo
1
:
kateri tim je zmagal
;
sestaviti tim
;
trener tima
/
košarkarski, odbojkarski tim
timbre
-a
[
têmbər
]
m
(
ē
)
knjiž.
barva
:
spoznati glas po žametnem timbru
/
pesniška zbirka ima slovenski timbre
izrazite slovenske poteze, značilnosti
♦
glasb.
lastnost tona, odvisna od števila in jakosti alikvotnih tonov;
barva tona
time-out
tudi
time out -a
[
tájm-áu̯t
]
m
(
ȃ-ȃ
)
prekinitev opravljanja kake dejavnosti, posebej v napetih situacijah:
pogajalci so si po dveh urah razprave vzeli enourni time-out
//
šport.,
pri košarki, odbojki
krajša prekinitev igre na zahtevo trenerja, kapetana moštva, minuta
odmora:
zahtevati time-out
;
trener se med time-outom posvetuje z igralci
timer
-ja
[
tájmer
]
m
(
á
)
elektronska priprava, ki vklaplja, izklaplja določeno funkcijo ali
celotno napravo;
časovnik
:
timer za prižiganje luči in snemanje
;
timer za vlaženje zemlje
;
robotski sesalnik z vgrajenim timerjem za samodejno sesanje
tímijan
-a
m
(
ȋ
)
vrtna zdravilna ali začimbna rastlina s sivo zelenimi dlakavimi listi
in drobnimi rožnatimi cveti:
gojiti timijan
/
dodati omaki timijan
♦
bot.
močno dišeča zelnata ali delno olesenela rastlina z drobnimi
listi; materina dušica
tímijanov
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na timijan:
timijanov vonj
/
timijanov čaj
tímpan
-a
m
(
ȋ
)
nav. mn.,
glasb.
glasbilo v obliki kotla, ki ima čez odprtino napeto kožo;
pavka
:
udarjati na timpane
;
skladba za godalni orkester in timpane
timpaníst
-a
m
(
ȋ
)
glasb.
pavkist
:
timpanist v orkestru
tímpanon
-a
m
(
ȋ
)
um.
1.
trikotni zaključek na pročelju in začelju antičnega svetišča:
arhitrav in timpanon
2.
ploskev med preklado in lokom nad portalom, nadvratno čelo:
timpanon gotskega portala
;
timpanon z reliefi
tímski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na tim:
timsko vodenje
/
timske raziskave
;
timsko delo
/
timski igralci
tímskost
-i
ž
(
ȋ
)
knjiž.
lastnost, značilnost timskega:
timskost dela
/
šport zahteva timskost
tín
1
-a
m
(
ȋ
)
grad.
pomol iz hišnega zidu, na vseh straneh obzidan;
izzidek
:
tridelno okno v tinu
tín
2
medm.
(
ȋ
)
posnema glas zvončka, zvonjenje:
tin, tin, tin, pozvanjajo zvončki
tínêjdžer
in
teenager -ja
[
tínêjdžer
]
m
(
ȋ-ȇ
)
publ.
od enajst, dvanajst do osemnajst, devetnajst let star fant;
najstnik
:
zabave tinejdžerjev
;
oblačila za tinejdžerje
tínêjdžerski
in
teenagerski -a -o
[
tínêjdžerski
]
prid.
(
ȋ-ȇ
)
nanašajoč se na najstnike;
najstniški
:
tinejdžerska skupina
/
tinejdžersko vedenje
tíngeltángel
-gla
[
tingəltangəl
]
m
(
ī-á
)
ekspr.
1.
zvonjenje
,
pozvanjanje
:
v daljavi je bilo slišati tingeltangel
2.
lahkotna glasba:
kdo bo poslušal ta tingeltangel
3.
lahkotna, preprosta predstava:
jeziti se na tiste, ki so uprizorili ta tingeltangel
/
hoditi v tingeltangel
zabaviščni lokal s takimi predstavami
4.
živahno, hrupno dogajanje:
opazovati velesejemski tingeltangel
tingírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
knjiž.
barvati
:
tingirati les
/
tingirati kipec z zlatom
zlatiti
tingíran
-a -o:
rdečkasto tingirana rudnina
tínjati
-am
nedov.
(
ī
)
zastar.
tleti
:
ogenj komaj še tinja
/
v srcu ji tinja sovraštvo
tìnk
in
tínk
medm.
(
ȉ; ȋ
)
posnema glas pri udarcu po steklu, zvonjenju:
tink, tink, tonk, je bilo slišati kravje zvonce
;
tink, tink, so zazvenele šipe
tínkati
-am
nedov.
(
ȋ
)
dajati glas tink:
v daljavi tinka zvon
tínka tónka
medm.
(
ȋ, ọ̑
)
posnema glasove pri udarjanju:
tinka tonka, tinka tonka, kujejo kovači
tinktúra
-e
ž
(
ȗ
)
farm.
alkoholna raztopina zdravilnih snovi:
pripraviti tinkturo
;
mazati se s tinkturo
/
jodova, opijeva tinktura
♦
kem.
lakmusova tinktura
vodna raztopina lakmusa
tínta
-e
ž
(
ȋ
)
pog.
črnilo
:
tinta obledi
;
izdelovati tinto
;
pisati, umazati se s tinto
;
črn kot tinta
/
modra, rdeča, zelena tinta
;
nevidna tinta
nevidno črnilo
;
suha tinta
kemično črnilo
●
ekspr.
mazati si prste s tinto
hoditi v šolo; ukvarjati se s pisateljevanjem; delati v pisarni
tíntar
-ja
m
(
ȋ
)
slabš.
pisarniški delavec, pisar:
vesten tintar
tíntast
-a -o
prid.
(
ȋ
)
pog.
podoben črnilu:
tintasto vino
/
tintasta barva
tínten
-tna -o
prid.
(
ȋ
)
pog.
črnilen
:
tintni madeži
●
tintni svinčnik
svinčnik z vložkom, ki vsebuje vodotopno barvilo vijoličaste barve
tíntnica
-e
ž
(
ȋ
)
bot.
užitna lističasta goba z belim, črnim valjastim ali zvonastim
klobukom, Coprinus:
nabirati tintnice
/
velika tintnica
tíntnik
-a
m
(
ȋ
)
pog.
črnilnik
:
napolniti tintnik
;
kovinski tintnik
/
pomakati pero v tintnik
tintomàz
in
tintomáz -áza
m
(
ȁ á; ȃ
)
slabš.
1.
pisarniški delavec, pisar:
birokratski tintomazi
2.
pisatelj
,
pisec
:
članki podeželskih tintomazov
típ
1
-a
m
(
ȋ
)
1.
kar tvorijo izdelki iste vrste zaradi določenih enakih lastnosti,
značilnosti, zlasti glede oblike, zgradbe:
izdelovati, opisovati tipe
;
tovarna načrtuje nov tip stroja
;
športni tip avtomobila
;
tipi ladij, letal, motorjev
/
uporabljati pri tiskanju več tipov črk
;
predpisati tip moke za polbeli kruh
;
čevlji tipa mokasin
//
kar tvorijo stvari iste vrste zaradi določenih enakih lastnosti,
značilnosti sploh:
proučevati tipe organizmov
;
deliti ljudi v tipe po duševnih, telesnih lastnostih
;
mediteranski tip hiše
;
panonski tip vasi
;
podnebni tipi
;
poskus razvrstitve stilnih tipov
;
tipi slovarjev
;
tipi srednjih šol
/
afriški, nordijski tip človeka
;
materinski tip ženske
;
praktični, razmišljajoči tip človeka
;
bila je športni tip
;
sin je drugačen tip kot oče
/
slušni tip človeka
ki si najbolje zapomni to, kar sliši
●
pog.
ona ni moj tip
ne ustreza mojemu okusu, predstavam
2.
v povedni rabi,
z rodilnikom
kar ima v veliki meri lastnosti, značilnosti, zaradi katerih se uvršča
v posebno skupino stvari iste vrste:
ta zgradba predstavlja tip enostanovanjske hiše
;
to je čisti tip gotske stavbe
/
ta človek je bil tip povojnega aktivista
;
to je tip modernega pisatelja
/
z oslabljenim pomenom:
humoreska gogoljevskega tipa
;
pesmi izpovednega tipa
izpovedne pesmi
3.
slabš.
človek z določenimi negativnimi lastnostmi:
ta tip je še vsakega ogoljufal
;
s tem tipom nočem imeti opravka
;
nevaren, sumljiv tip
//
ekspr.
človek, oseba sploh:
ogovoril ga je neznan tip
;
bil je zanimiv tip
/
ona ni tip, ki bi to mirno uredil
4.
lit.
literarni lik, za katerega je značilna kaka zelo poudarjena, lahko
razpoznavna značajska poteza:
v pravljici ostajajo ljudje od začetka do konca tipi
;
veseloigra z ustaljenimi tipi
;
tip hinavca, skopuha, upornika
♦
antr.
brahikefalni, dolihokefalni, mikrokefalni tip človeka
;
gozd.
gozdni tip
gozd glede na drevesne vrste, starost in višino dreves ter glede
na način gospodarjenja z njim
;
jezikosl.
mešani naglasni tip
;
samostalnik roka se sklanja po tipu gora
;
med.
piknični tip človeka
;
psih.
tip
razred, kategorija oseb s skupnimi prevladujočimi duševnimi,
telesnimi lastnostmi
;
ekstravertirani, introvertirani tip človeka
;
um.
cerkev dvoranskega tipa
;
zool.
osnovni tip
značilni predstavnik kake živalske skupine
típ
2
-a
m
(
ȋ
)
čut za zaznavanje predmetov z dotikom, pritiskom:
imeti dobro razvit tip
;
vid, tip in drugi čuti
/
učiti se prepoznavati predmete s tipom
típa
-e
ž
(
ȋ
)
1.
tisk.
črka za ročno stavljenje:
stavec jemlje tipe iz črkovnjaka
2.
zastar.
tip
1
:
tipa ladje, lokomotive
tipálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na tipanje:
tipalna sposobnost
/
tipalni organ
/
tipalne in iskalne naprave
♦
anat.
tipalne brbončice
brbončice na površini kože
;
tipalno telesce
skupek celic v koži, občutljiv za dotik
;
zool.
tipalne ščetine
trše, resaste dlake nekaterih živali, s katerimi tipajo
tipálka
-e
ž
(
ȃ
)
1.
nav. mn.
gibljiv parni organ na glavi nekaterih nižje razvitih živali za
tipanje, vohanje:
raki imajo dva para tipalk
;
tipalke metulja
;
pren.,
ekspr.
proizvajalci avtomobilov so iztegovali svoje tipalke na različne
trge
2.
elektr.
priprava z izolirano konico za merjenje električne napetosti:
s tipalko se dotakniti obeh polov baterije
tipálnica
-e
ž
(
ȃ
)
nav. mn.
gibljiv parni organ na glavi nekaterih nižje razvitih živali za
tipanje, vohanje:
polž je iztegnil tipalnice
;
dolge, nitaste, pahljačaste tipalnice
;
pren.,
ekspr.
tajna obveščevalna služba je imela povsod svoje tipalnice
♦
zool.
v čutni organ spremenjena sprednja končina pri členonožcih
tipálo
-a
s
(
á
)
1.
tipalni organ:
okušalo in tipalo
2.
fiz.
priprava, ki merjeno količino spreminja v električne signale:
namestiti tipala v avtomobil, letalo
/
temperaturno, tlačno tipalo
♦
teh.
votlinsko tipalo
za merjenje premera odprtin, vrtin
típanje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od tipati:
tipanje in vohanje
/
s tipanjem priti do stikala
/
pri tipanju je otipal majhno oteklino
/
previdno tipanje v novo smer raziskovanja
típati
-am
in
-ljem
nedov.
(
ī ȋ
)
1.
zaznavati s tipom:
tipati s prsti, z ustnicami
;
zveri dobro vohajo in tipajo
//
dotikati se česa s prsti, z roko
a)
zaradi ugotavljanja lastnosti, značilnosti:
tipati tkanino, volno
/
tipati žilo
ugotavljati, kako bije, utripa srce
b)
zaradi ugotavljanja česa sploh:
tipati otrokovo vroče čelo
;
tipal se je po nogi in začutil kri
c)
zaradi iskanja česa:
tipal je po žepu in otipal svinčnik
;
tipati po steni, kje je stikalo
/
starkine roke so tipale po palici
;
tipati za vžigalicami
/
ekspr.
tipati za pravo besedo
iskati jo
/
v temi sta tipala pot
2.
ljubkovalno prijemati koga, navadno žensko:
začel jo je objemati in tipati
3.
med.
preiskovati organe, tkiva, telesne votline s tipanjem:
tipati bezgavke
4.
s prislovnim določilom
dotikajoč se predmetov hoditi, iti:
tipati proti izhodu, skozi grmovje
/
ekspr.
z avtomobilom je previdno tipal po zasneženi cesti
počasi peljal
;
pren.
v teh pesmih tipa pesnik v nov svet
5.
ekspr.
preiskujoče gledati, ogledovati:
pogledi vseh so radovedno tipali ujetnika
;
z daljnogledom tipati po pobočjih, za stražarjem
/
s preiskujočimi očmi je tipal bratov obraz
6.
ekspr.
s previdnim poizvedovanjem, spraševanjem poskušati izvedeti kaj:
najprej je samo tipal, potem pa kar naravnost vprašal
;
ni tak, da bi tipal po ovinkih
/
komisija še vedno tipa za vzroki nesreče
//
s preiskovanjem, razmišljanjem skušati priti do česa:
tipati za resnico
;
tipati za pravimi vzroki nesporazumov
/
s temi poskusi so začeli šele tipati za novim virusom
7.
ekspr.,
navadno s prislovnim določilom
počasi se širiti, razširjati:
skozi lino tipa mesečina
;
prvi sončni žarki so tipali po morski gladini
/
bukovo zelenje je tipalo vse više v goro
●
ekspr.
po šipah so tipale snežinke
rahlo padale
;
ekspr.
žaromet je tipal po taborišču
preiskoval taborišče
;
ekspr.
tudi nas tipajo nadloge s stoterimi prsti
tudi mi imamo veliko nadlog
;
ekspr.
tipati se skozi neznanke življenja
spoznavati, raziskovati jih
tipáje
:
tipaje in obotavljaje se je začel spraševati
;
hodila je počasi, tipaje s palico
tipajóč
-a -e:
kmet ogleduje klase, tipajoč jih s prsti
;
prvi tipajoči poskusi
típček
-čka
m
(
ȋ
)
ekspr.
moški, navadno mlajši:
dober, vroč, seksi tipček
;
ve, da določen tip tipčkov ni zanjo
;
bejba in tipček
típen
1
-pna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na tip
2
:
tipni organ
/
dotik, pritisk in drugi tipni občutki
;
vidne, slušne in tipne zaznave
típen
2
-pna -o
prid.
(
ī
)
knjiž.
otipljiv
:
bula je tipna
típičen
-čna -o
prid.
, típičnejši
(
í
)
ki ima take lastnosti, značilnosti, da osebo, stvar, pojav uvršča v
posebno skupino iste vrste:
analizirati problematiko na nekaj tipičnih primerih
;
tipični znaki bolezni
;
tipičen pojav
;
tak potek, razvoj je tipičen
;
gojiti za to pokrajino tipične rastline
//
ekspr.,
z oslabljenim pomenom
poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže:
bil je tipičen birokrat
;
po videzu je tipičen severnjak
típično
prisl.
:
ravnala je tipično žensko
/
v povedni rabi
zanj je tipično, da vedno zamuja
;
sam.:
za to umetnost je značilno upodabljanje tipičnega
típičnost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost tipičnega:
novim stavbam manjka pokrajinske tipičnosti
;
tipičnost italijanskih neorealističnih filmov
/
opisovati meščansko življenje v njegovi tipičnosti
típika
-e
ž
(
í
)
kar je tipično za kaj:
makedonska folklorna tipika
;
tipika našega jezika
;
ohranjanje tipike posameznih naselij
tipizácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od tipizirati:
povečevati tipizacijo izdelkov
/
tipizacija strojne opreme
/
režiser se je izognil groteskni tipizaciji
tipizíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od tipizirati:
pospeševati tipiziranje izdelkov
/
tipiziranje gradnje montažnih hiš
/
tipiziranje pojavov v sociologiji
/
tipiziranje literarnih junakov
tipizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
1.
poenotiti obliko, velikost, izvedbo (tehničnih) izdelkov zaradi
pocenitve in izboljšav:
tipizirati pohištvo
;
tipizirati in standardizirati gradbene elemente
//
poenotiti kaj sploh:
tipizirati gradnjo
;
tipizirati vozni park
2.
urediti, razvrstiti kaj glede na določene lastnosti, značilnosti v
skupine:
tipizirati arheološke najdbe
;
tipizirati pogodbe
3.
knjiž.
orisati, prikazati človeka kot tip:
igralci so osebe tipizirali
/
tipizirati značaje
♦
agr.
tipizirati vino
mešati ga z vinom druge kakovosti ali sorte zaradi poenotenja
kakovosti
tipizíran
-a -o:
tipiziran načrt, proizvod
;
značaji oseb so komični in občečloveško tipizirani
típka
-e
ž
(
ȋ
)
gibljiv del pri nekaterih glasbenih instrumentih, na katerega se
pritiska, da nastane zvok:
pritisniti, spustiti tipko
;
udarjati na tipke, po tipkah
;
klavirske, orgelske tipke
;
črno-bele tipke harmonike
;
tipke na trobenti
;
glasbilo s tipkami
//
gibljiv nastavek nekaterih priprav, naprav, ki ob pritisku s prstom
omogoča njihovo delovanje:
potrditi izbor z miškino tipko
;
tipka za vklop, izklop računalnika
;
kombinacija tipk na tipkovnici
/
smerna tipka
tipka na računalniški tipkovnici, s katero se premika kazalec
ali vnosna točka na zaslonu
;
smerniška tipka
smerna tipka
;
vroča tipka
tipka ali kombinacija tipk na tipkovnici računalnika, telefona,
ki sproži določeno funkcijo ali program
/
tipke pri televizijskem sprejemniku
gumbi
/
tipke na pisalnem stroju
/
zvonec s tipko
♦
adm.
mrtva tipka
tipka na mehanskem pisalnem stroju, pri kateri se znak odtisne, a
se voz ne premakne
;
elektr.
povratna tipka
s katero se priprava, del priprave vrača v izhodiščni položaj
tipkálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na tipkanje:
tipkalna priprava
/
tipkalni stroj
pisalni stroj
tipkálnica
-e
ž
(
ȃ
)
tipkovnica
,
tastatura
:
slišati je bilo udarce na tipkalnico
tipkálo
-a
s
(
á
)
1.
stikalo s tipko:
pritisniti na tipkalo
/
tipkalo za zvonec
2.
del naprave, na katerega se pritiska pri oddaji besedila z Morzejevo
abecedo:
udarjati po tipkalu
típkanje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od tipkati:
ukvarjati se s tipkanjem
/
tipkanje na pisalni stroj
/
desetprstno, slepo tipkanje
/
tipkanje na tipkovnici
típkar
-ja
m
(
ȋ
)
kdor poklicno piše na pisalni stroj:
zaposlen je bil kot tipkar
típkarica
-e
ž
(
ȋ
)
ženska, ki poklicno piše na pisalni stroj:
tipkarica tipka poročilo
;
zaposlena je kot tipkarica
típkarski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na tipkarje ali tipkanje:
tipkarski tečaj
/
tipkarske napake
típkati
-am
nedov.
(
ȋ
)
1.
pisati na računalnik, pisalni stroj:
zna tipkati
;
strojepiska tipka
;
tipkati besedilo
;
tipkati po nareku
/
slepo tipkati
z desetimi prsti brez gledanja na tipke
2.
pritiskati na tipko, tipke:
tipkati na teleprinter
/
tipkati ukaze v računalnik
●
ekspr.
tipkati po klavirju
igrati nanj
típkan
-a -o:
tipkana stran
tipkopís
-a
m
(
ȋ
)
s pisalnim strojem napisano besedilo:
listati po tipkopisu
;
tipkopis zapisnika
;
rokopis in tipkopis
//
besedilo, zlasti leposlovno, znanstveno, ki se predloži za objavo,
tiskanje:
popraviti, pregledati tipkopis pred oddajo v tiskarno
tipkôvnica
-e
ž
(
ȏ
)
tipke pri računalniku, pisalnem, stavnem stroju:
udarci na tipkovnico
/
brezžična tipkovnica
tipljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da tipati, otipati:
bolnikova povečana jetra so bila tipljiva dva prsta pod spodnjimi
rebri
/
utrip žile je komaj še tipljiv
tipográf
-a
m
(
ȃ
)
knjiž.
knjigotiskar
:
tipografi in knjigovezi
tipografíja
-e
ž
(
ȋ
)
1.
oblikovanost, oblika zlasti črk, natisnjenega besedila:
določiti, izbrati tipografijo
;
lepa, okusna tipografija
2.
knjiž.
tiskarstvo
:
začetki kitajske tipografije
♦
tisk.
tiskanje s tipami
tipográfski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na tipografijo:
velikost črk in drugi tipografski podatki
;
tipografsko oblikovanje
♦
lit.
tipografska poezija
poezija, ki se izraža z likovno podobo tiskarskih znakov in
njihove razporeditve
;
tisk.
tipografska mera
enota za merjenje velikosti črk, širine vrst, medvrstne razdalje
;
tipografsko merilo
kovinsko ravnilo z označenimi tipografskimi in dolžinskimi enotami
tipográfsko
prisl.
:
tipografsko lepo oblikovan plakat
tipologíja
-e
ž
(
ȋ
)
1.
ureditev, uvrstitev v tipe:
ta tipologija je zelo sistematična
;
razprava zavrača razne tipologije romana
;
obstaja več tipologij družbenih skupin
2.
postopek, po katerem se kaj uvršča v določen tip:
izpopolniti tipologijo
;
uporabljati različne tipologije
;
urediti kaj po določeni tipologiji
tipolóški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na tipologijo:
tipološke raziskave literature
;
tipološke značilnosti slovenske književnosti
/
tipološka ureditev izkopanin
tipolóško
prisl.
:
kip je tipološko in stilno zanimiv
típski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na tip:
tipsko pohištvo
/
tipska izvedba stroja
;
gradnja objektov je tipska
/
tipske skupine
;
tipske značilnosti
♦
teh.
tipska oznaka
kratica, dodana k imenu proizvoda
típsko
prisl.
:
tipsko opredeliti kaj
típtòp
in
típ tòp --
prid.
(
ȋ-ȍ
)
pog.
izvrsten
,
odličen
:
ona je tiptop pevka
/
krpa je tiptop
//
prvovrsten
,
brezhiben
:
postrežba je bila tiptop
;
kupuje samo tiptop blago
;
prisl.:
imeli smo se tiptop
tír
-a
m
(
ȋ
)
1.
tirnice, pritrjene v dveh vzporednih črtah na prage:
za betonsko ograjo so tekli tiri
;
polagati tire
;
iti čez tire
;
proga z dvema tiroma
;
ekspr.
vlak je skočil s tira
(se) je iztiril
;
tiri za nakladanje in razkladanje
;
različne širine tirov
/
tir je prost, zaprt, zaseden
;
vlak stoji na tretjem tiru
/
glavni, izvozni tir
;
industrijski tir
ki povezuje industrijske objekte s tiri za splošni promet
/
voda je zalila rudniške tire
;
tramvajski, železniški tir
2.
posebno oblikovan nosilec, po katerem kaj drsi, se premika:
polizdelke prevažajo po tiru pod stropom
;
karnise z drsnimi tiri
3.
krivulja, ki jo opiše telo pri gibanju:
izračunati tir
;
krožiti po tiru
;
tir izstrelka, planeta, satelita
/
spremeniti tir vesoljske rakete
;
izstreliti na tir
4.
nar.
sled, ki jo zapustijo kolesa vozila, smuči, sani:
prvi smučar je naredil tir
/
v ilovnatih tirih kolovoza je stala voda
kolesnicah
//
gaz
1
:
takoj zjutraj so naredili tir do hleva
5.
ekspr.,
s predlogom
ustaljen način življenja, delovanja:
ti dogodki so jih vrgli iz tira
;
vživeti se v vsakdanji tir družinskega življenja
●
ekspr.
ta misel ga meče iz tira
ga vznemirja, razburja
;
publ.
promet je s tirov prešel na ceste
z železnice
;
ekspr.
obrniti pogovor na drug tir
na drugo snov
;
ekspr.
življenje se vrača v normalni tir
postaja mirno, urejeno
;
ekspr.
s tem so to vprašanje znova potisnili na slepi, stranski tir
ga nehali reševati, obravnavati
;
publ.
pogovori so zašli na slepi tir
se na enak način ne morejo nadaljevati
;
ekspr.
postaviti koga na stranski tir
odvzeti mu vodilno vlogo, mesto
♦
astron.
Zemljin tir
;
lov.
tir
enkratna vidna sled, ki jo zapusti žival v snegu, blatu, travi pri
hoji, teku
;
žel.
normalni
s 1.435 mm
, ozki
s 670 mm
, široki tir
z več kot 1.435 mm razdalje med notranjima robovoma tirnic
;
odstavni tir
;
os tira
sredina med tirnicama
tiráda
-e
ž
(
ȃ
)
knjiž.
dolg, vznesen in vsebinsko prazen govor ali del besedila:
neprijetno je poslušati take tirade
;
besedilo je polno poučnih tirad
♦
gled.
dolg, vznesen govor igralca v tragediji ali drami
tirálica
-e
ž
(
ȃ
)
pravn.
navadno javno razglašena zahteva pristojnega organa, naj organi
odkrivanja in pregona primejo storilca kaznivega dejanja ali pobeglega
obsojenca:
izdati, preklicati tiralico
;
za njim so razpisali tiralico
/
centralna tiralica
za vso državo
;
lokalna, mednarodna tiralica
tiramisú
-ja
m
(
ȗ
)
sladica iz maskarponeja, čokolade, otroških piškotov, kave:
pripraviti tiramisu
;
posladkati se s tiramisujem
;
rezina tiramisuja
/
jagodni tiramisu
tirán
-a
m
(
ȃ
)
1.
zgod.,
pri starih Grkih
mestni knez, ki vlada brez zakonskih omejitev:
bil je strateg in tiran
2.
ekspr.
oblastnik, ki ima neomejeno, samovoljno oblast;
samodržec
,
trinog
2
:
upreti se tiranu
;
vladar tiran
//
kdor oblastno, brezobzirno vsiljuje komu svojo voljo:
oče je bil tiran
tiránček
-čka
m
(
ȃ
)
manjšalnica od tiran:
tirani in tirančki
tiraníja
-e
ž
(
ȋ
)
1.
zgod.,
pri starih Grkih
politična ureditev, v kateri vlada mestni knez brez zakonskih
omejitev:
uvesti tiranijo
2.
ekspr.
neomejena, samovoljna oblast enega človeka ali majhne skupine:
osvoboditi se tiranije
/
fašistična tiranija
;
oblike politične tiranije
//
odnos, za katerega je značilno oblastno, brezobzirno vsiljevanje
svoje volje komu:
v družini je vladala tiranija
;
uprl se je ženini tiraniji
/
duhovna tiranija
tirániti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
knjiž.
oblastno, brezobzirno vsiljevati komu svojo voljo:
tiraniti in terorizirati
tiranizírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
ekspr.
oblastno, brezobzirno vsiljevati komu svojo voljo:
tiranizirati družino, podrejene
tiránka
-e
ž
(
ȃ
)
ekspr.
oblastnica, ki ima neomejeno, samovoljno oblast:
vladarica tiranka
//
ženska, ki oblastno, brezobzirno vsiljuje komu svojo voljo:
tiranka svojega očeta
tiranozáver
-vra
m
(
á
)
pal.
velik mesojedi dinozaver z veliko glavo z ostrimi zakrivljenimi zobmi
in dvonožno hojo:
okostje, ostanki tiranozavra
;
mogočen, strašen tiranozaver
;
napad tiranozavra
tiránski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na tirane ali tiranstvo:
reševati tiranske zadeve
/
tiranski vladar
;
tiranska oblast
/
postajala je vse bolj tiranska
/
tiranski odnosi v družini
/
tiranska volja
tiránsko
prisl.
:
vede se preveč tiransko
tiránstvo
-a
s
(
ȃ
)
ekspr.
neomejena, samovoljna oblast enega človeka ali majhne skupine:
upirati se tiranstvu vladajočih
//
oblastno, brezobzirno vsiljevanje svoje volje komu:
družina je trpela zaradi očetovega tiranstva
;
pren.
tiranstvo časa
tírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
star.
gnati
:
valovi so tirali čoln proti otoku
/
na sejem je tiral par volov
/
tirati koga pred sodnika
/
sebe in ženo pri delu preveč tira
;
delo sámo ga tira
/
stiska ga je tirala v obup, smrt
●
star.
tirati stvar do skrajnosti
zelo pretiravati
tíran
-a -o:
klici v smrt tiranih ljudi
tiráža
-e
ž
(
ȃ
)
knjiž.,
navadno s prilastkom
celotno število izvodov ene izdaje kakega tiskanega dela, publikacije;
naklada
:
povečevati tiražo časopisa
tíren
-rna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na tir 1:
tirni zaključek
;
tirna širina
/
tirni vijak
;
tirne naprave
;
tirna in cestna vozila
/
tirni avtobus
motorni vlak, ki obstaja iz enega vagona
♦
teh.
tirna spuščalka
;
žel.
tirni trak
druga za drugo položene in na prage pritrjene tirnice
tiríšče
-a
s
(
í
)
prostor, kjer so tiri:
tirišče tovorne postaje
tírje
-a
s
(
ȋ
)
več tirov, tiri:
vzdrževati tirje
/
železniško tirje
tírnica
-e
ž
(
ȋ
)
1.
posebno oblikovan podolgovat jeklen nosilec, ki se uporablja za
izdelavo zlasti železniških tirov:
položiti, zamenjati tirnice
;
pritrjevati tirnice na železniške prage
//
taki nosilci, položeni drug za drugim navadno v dveh vzporednih
črtah, da po njih tečejo kolesa vozil:
lokomotiva je osvetljevala tirnici
;
kolesa udarjajo ob tirnice
;
ta vlak naj bi vozil po eni tirnici
;
razdalja med tirnicama
/
tramvajske, železniške tirnice
2.
posebno oblikovan nosilec, po katerem kaj drsi, se premika:
namestiti tirnice za zavese
;
tirnice predalov
/
kamera drsi po tirnicah
3.
tir okoli osrednjega nebesnega telesa pod vplivom gravitacije:
doseči Lunino tirnico
;
izstreliti satelit na tirnico
4.
nav. mn.,
ekspr.,
s predlogom
ustaljen način življenja, delovanja:
življenje se vrača v stare tirnice
;
prodaja teče po starih tirnicah
♦
elektr.,
žel.
kontaktna tirnica
vodnik voznega voda v obliki kovinske tirnice
;
strojn.
žerjavna tirnica
;
žel.
varnostna tirnica
ki je položena ob notranji strani tirnic na mostovih, da zadrži
iztirjeno vozilo blizu osi tira
;
vodilna tirnica
ki preprečuje iztirjenje vozila v ostrih lokih in na kretnicah
;
glava tirnice
zgornji, odebeljeni del tirnice
;
noga tirnice
del tirnice, s katerim se ta pritrjuje na podlago
tírničen
-čna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na tirnica 1:
tirnični stik
/
tirnična vozila
♦
žel.
tirnična glava
zgornji, odebeljeni del tirnice
tírniški
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na tirnica 1:
tirniška dolžina
/
tirniška vozila
tiroksín
-a
m
(
ȋ
)
med.
hormon ščitnice:
izločanje tiroksina
tirólski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na Tirolce ali Tirolsko:
tirolski jopič, klobuk
/
tirolsko jodlanje
/
tirolski cepin
cepin z dolgim držajem
♦
gastr.
tirolski cmoki
kruhovi cmoki s prekajenim mesom
;
tirolska salama
salama z nadevom iz srednje debelo sesekljanega svinjskega in
govejega mesa, slanine in začimb, vedno v črnem ovitku
;
vrtn.
tirolski nagelj
gorenjskemu nageljnu podoben viseči nagelj
tírs
-a
m
(
ȋ
)
v grški mitologiji
palica boga Dioniza in menad, na zgornjem koncu ovita z bršljanovimi
ali trtnimi listi in navadno s pinijevim storžem na vrhu:
menade z venci in tirsi
tírsov
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na tirs:
tirsovo okrasje
/
tirsova palica
tísa
-e
ž
(
ȋ
)
strupeno iglasto drevo ali grm z rdeče rjavim lubjem:
posaditi tiso
♦
vrtn.
stebrasta tisa
okrasno iglasto drevo ali grm z gostimi in kratkimi skoraj
pokončnimi vejami, Taxus baccata fastigiata
tísk
-a
m
(
ȋ
)
1.
glagolnik od tiskati:
tisk se je začel
;
pripraviti knjigo za tisk
;
papir za tisk
;
tisk in vezava
/
dati rokopis v tisk
;
knjiga je v tisku
se tiska
/
tisk umetniških reprodukcij
/
tisk na platno, pločevino, usnje
/
tekstilni tisk
//
kar nastane s tiskanjem:
tisk že bledi
;
droben, komaj čitljiv tisk
;
tisk je zelo lep
/
barvni, črno-beli tisk
;
znamke so natisnili z rdečim tiskom
/
v slovarju je uporabljenih več vrst tiska
tipov, velikosti črk, znakov
/
drobni tisk
besedilo v oglasnih sporočilih, pogodbah, ki vsebuje podrobnejšo
predstavitev pogojev, napisano z manjšimi črkami kot drugo
besedilo
2.
nav. ed.
dejavnost, ki se ukvarja s tiskanjem knjig, časopisov, obrazcev in
drugih javnosti namenjenih del:
organizirati tisk
;
razvoj, zgodovina tiska
;
delavci v tisku
tiskarstvu
/
zakon o tisku
/
iziti v tisku
biti objavljen
//
navadno s prilastkom
dela te dejavnosti:
brati, spremljati tisk
;
razstava povojnega koroškega tiska
;
ilegalni, napredni tisk
/
mladinski, športni, verski tisk
;
rumeni tisk
dnevniki ali tedniki, ki vsebujejo veliko slikovnega gradiva in
kratkih, pogosto nepreverjenih, senzacionalnih novic, navadno o
znanih osebah
//
tudi mn., s prilastkom
tiskano delo:
nov bibliofilski tisk
;
našli so še dva protestantska tiska
;
časopisi, knjige, obrazci in drugi tiski
3.
nav. ed.
sredstvo za javnosti namenjeno objavljanje sporočil, besedil v tiskani
obliki, navadno časopisi, revije:
tisk je o dogodku obširno poročal
;
mnenje, pisanje tiska
;
izjava za tisk
;
radio, televizija in tisk
/
domači, slovenski, tuji tisk
;
dnevni
ali
informativni tisk
dnevniki, tedniki za sprotno splošno obveščanje javnosti
//
dejavnost, vezana na tako sredstvo:
pogovor s predstavniki tiska
♦
pravn.
svoboda govora, tiska, združevanja
;
tekst.
valjčni tisk
tekstilni tisk, pri katerem se vzorci delajo z graviranimi valji
;
tisk.
anilinski tisk
tehnika visokega tiska z gumijastih klišejev
;
enostranski tisk
;
globoki
tiskanje iz izdolbenih delov tiskovne plošče ali valja
, ploski
tiskanje z ravne plošče
, visoki tisk
tiskanje z vzboklih delov tiskovne plošče
;
knjižni tisk
tehnika visokega tiska s črk in klišejev
;
ležeči
s postrani oblikovanimi
, pokončni tisk
s pokonci oblikovanimi črkami
;
negativni tisk
z belimi črkami, znaki na temnejši podlagi
;
ofsetni tisk
tehnika ploskega tiska s kovinske plošče
;
rastrski tisk
;
razmaknjeni
z večjimi razmiki med vrstami
, razprti tisk
z večjimi presledki med črkami, da je beseda bolj opazna
;
reliefni tisk
pri katerem so črke plastične
;
slepi tisk
brezbarven reliefni tisk zlasti za napise in okraske na platnicah
;
zal.
drobni tisk
izdaje na nekaj tiskanih straneh, navadno v propagandne namene
;
periodični tisk
časopisi, revije, ki izhajajo redno, navadno v enakih časovnih
presledkih
tiskálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na tiskanje:
tiskalni stroj
/
tiskalni listi
tiskálnica
-e
ž
(
ȃ
)
zastar.
1.
tiskalni stroj:
lesena tiskalnica
;
prva rotacijska tiskalnica
2.
tiskarna
:
tiskalnica ni imela dovolj malih črk
tiskálnik
-a
m
(
ȃ
)
del računalnika, ki tiska rezultate obdelave:
izpisati, natisniti na tiskalniku
/
brizgalni, laserski tiskalnik
tiskálo
-a
s
(
á
)
tisk.
naprava, s katero se dosega potrebni tlak za prenos tiskarske barve na
tiskovni material:
stroj s ploščatim, valjastim tiskalom
tiskanína
-e
ž
(
í
)
tekst.
potiskana tkanina:
enobarvne tkanine in tiskanine
tískanje
-a
s
(
í
)
glagolnik od tiskati:
papir za tiskanje ilustracij
;
način tiskanja
/
tiskanje knjig, vabil
/
tiskanje denarja
/
tiskanje tkanin
tískanka
-e
ž
(
í
)
šol.
tiskana črka:
pisati s tiskankami
tiskár
-ja
m
(
á
)
1.
kdor se poklicno ukvarja s tiskanjem:
zaposlil se je kot tiskar
;
tiskarji in knjigovezi
/
tiskarji ponarejenih dolarjev
/
tekstilni tiskar
♦
tisk.
tiskar na rotacijskem stroju
2.
nekdaj
lastnik tiskarne:
bil je založnik in tiskar
tiskárka
-e
ž
(
á
)
1.
ženska, ki se poklicno ukvarja s tiskanjem:
že nekaj let dela kot tiskarka
2.
nekdaj
lastnica tiskarne:
bila je založnica in tiskarka
tiskárna
-e
ž
(
ȃ
)
podjetje, obrat za tiskanje:
ustanoviti tiskarno
;
delati v tiskarni
;
tiskarna in klišarna
/
ciklostilna tiskarna
/
oddati rokopis v tiskarno
/
tiskarna Ljudske pravice
//
stavba ali prostor, kjer se tiska:
ustaviti se pred tiskarno
tiskárnar
-ja
m
(
ȃ
)
lastnik tiskarne:
tiskarnar in založnik
tiskárnica
-e
ž
(
ȃ
)
manjšalnica od tiskarna:
imeli so preprosto tiskarnico
//
star.
tiskarna
:
ustanovitev tiskarnice v Celovcu
tiskárniški
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na tiskarno:
zgraditi novo tiskarniško poslopje
♦
papir.
tiskarniški papir
tiskovni papir
;
zal.
tiskarniški znak
likovno znamenje kot oznaka za tiskarno
tiskárništvo
-a
s
(
ȃ
)
tiskarstvo
:
pospeševati tiskarništvo in knjigotrštvo
tiskárski
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na tiskarstvo ali tisk:
tiskarski izdelki
/
tiskarski stroj
;
tiskarske barve
/
tipi tiskarskih črk
;
tiskarska tehnika
/
tiskarski delavec
●
šalj.
v zadnji številki nam je ponagajal tiskarski škrat
je tiskarska napaka, so tiskarske napake
♦
tekst.
tiskarski valj
valj z vgraviranim vzorcem za prenašanje tiskarskega barvila na
tkanino
;
tisk.
(tiskarski) stavek
kovinska ali na filmu izdelana predloga za tiskanje
;
tiskarski znaki
znaki za črke, ločila in druga znamenja
;
tiskarska mera
tipografska mera
;
tiskarska napaka
nehotena, nezavedna postavitev, zapis tiskarskega znaka, besede
pri stavljenju, tiskanju, ki ni v skladu z vsebino, obliko
;
tiskarska pola
kos papirja različne velikosti, ki se tiska
tiskárstvo
-a
s
(
ȃ
)
dejavnost, ki se ukvarja s tiskanjem knjig, časopisov, obrazcev in
drugih javnosti namenjenih del:
izučiti se tiskarstva
;
razvoj tiskarstva
;
merske enote v tiskarstvu
/
partizansko tiskarstvo
tískati
-am
nedov.
(
í
)
1.
prenašati z določeno tiskarsko tehniko na papir:
tiskati črke, slike, znake
;
to besedilo so tiskali dvakrat
;
papir, na katerega se tiska
;
tiskati in vezati
//
tako izdelovati več enakih izvodov, primerkov besedila:
tiskati časopise, knjige, koledarje
/
tiskati denar, znamke
/
kot del kolofona
tiska tiskarna Slovenija
2.
nanašati črke, vzorce, znake na tkanino, pločevino, plastiko:
tiskati črte, pike
;
tiskati navodila za uporabo na embalažo
/
tiskati priponke
3.
objavljati
:
romana mu niso hoteli tiskati
;
tiskati razprave v revijah
tískan
-a -o:
tiskano besedilo
;
drobno, slabo tiskan
●
tiskane črke
črke, ki niso povezane med seboj z veznimi elementi
♦
elektr.
tiskano vezje
vezje, pri katerem so žične povezave med elementi nadomeščene s
tankimi prevodnimi trakovi, narejenimi s tehniko tiskanja
;
zal.
tiskano kot rokopis
pojasnilo, opozorilo v knjigi, da obdelava snovi ni dokončna
;
sam.:
ljubitelji vsega tiskanega
tiskôven
-vna -o
prid.
(
ō
)
nanašajoč se na tisk, tiskanje:
tiskovni stroški
;
tiskovna naročila
/
tiskovni predstavnik
;
poročilo kitajske tiskovne agencije
;
tiskovna konferenca
konferenca, na kateri daje predstavnik oblasti, organizacije ali
pomembna osebnost izjave za objavo v časopisju, na radiu,
televiziji
;
tiskovno središče
središče, ustanovljeno ob navadno pomembnejšem dogodku, za
zbiranje in posredovanje novic, sporočil novinarjem
♦
papir.
tiskovni papir
papir, namenjen za tiskanje zlasti knjig, časopisov, revij,
reprodukcij
;
tisk.
tiskovni material
papir, plastična, kovinska folija, na katero se tiska
;
tiskovni valj
trden valj, v katerega so tiskarski znaki, slike vgravirani,
ujedkani ali fotokemično izdelani
;
(tiskovna) forma
stavek ali več stavkov na eni tiskovni plošči
;
tiskovna napaka
tiskarska napaka
;
tiskovna plošča
tanka plošča iz kovine, gume, plastične mase, v katero so
tiskarski znaki, slike vgravirani, ujedkani ali fotokemično
izdelani
;
tiskovna pola
kos papirja različne velikosti, ki se tiska
;
zal.
tiskovni znak
črka, znak v rokopisu ali natisnjenem besedilu, po katerem se
izračunavata obseg in plačilo izdaje
tiskovína
-e
ž
(
í
)
tiskan izdelek:
razpošiljati, tiskati tiskovine
;
navadne in večbarvne tiskovine
/
propagandna, reklamna tiskovina
//
tak izdelek kot obrazec, v katerega uporabnik vpisuje ustrezne
podatke:
izpolniti tiskovino
;
tiskovine za pisarniško poslovanje
/
knjigarna ima poseben oddelek za tiskovine
/
poštne, šolske tiskovine
♦
ptt
odprta pošiljka, katere vsebina je natisnjena na papirju ali
kartonu in nima osebnega pisnega sporočila
tiskôvka
-e
ž
(
ȏ
)
pog.
tiskovna konferenca
:
sklicati tiskovko
;
hoditi na tiskovke
;
govornik na tiskovki
;
zakuska po tiskovki
tísoč
1
-a
m
(
ȋ
)
nav. mn.
1.
izraža tisoč enot:
milijon je tisoč tisočev
;
od petih tisočev se jih je rešilo petsto
/
star.
šteti do tisoča
do tisoč
;
plačati s tisočem
s tisočakom
/
v prilastkovi rabi
nesreča se je zgodila v višini treh tisočev metrov
tri tisoč metrov
2.
ekspr.,
z rodilnikom
nedoločena večja količina:
to je delo tisočev ljudi
;
vesoljska ladja je sestavljena iz tisočev in tisočev delov
/
pri nas letuje na tisoče turistov
/
elipt.
tisoči umirajo od lakote
tisoči ljudi
tísoč
2
-i
ž
(
ȋ
)
star.
tisoč
1
:
imel je dve tisoči goldinarjev
/
premikali so se počasi, tisoč za tisočjo
tísoč
3
--
štev.
(
ȋ
)
1.
izraža število ali številko tisoč [1000]
a)
v samostalniški rabi:
desetkrat sto je tisoč
;
šteti do tisoč
;
od tisoč jih je prišlo do cilja samo tristo
;
rodil se je 1. marca tisoč devetsto osemdeset
1980
/
bankovci po tisoč
b)
v prilastkovi rabi:
tisoč evrov
;
prišlo je okrog tisoč ljudi
;
tekmovati v teku na tisoč metrov
;
tisoč ton
/
tudi sklonljivo
knjiga je izšla v pet tisoč(ih) izvodih
/
zgodbe iz Tisoč in ene noči
2.
ekspr.
izraža nedoločeno večjo količino:
imeti tisoč izgovorov, vprašanj
;
šipa se je razletela na tisoč koscev
/
tisoč in tisoč jih je bilo
●
ekspr.
njihove možnosti so bile tisoč proti ena
zelo majhne
;
ekspr.
gornjih deset tisoč
najbogatejši in najvplivnejši družbeni sloj
tisoč...
ali
tísoč...
in
tisoč...
prvi del zloženk
(
ȋ
)
nanašajoč se na število tisoč:
tisočdinarski, tisočglav, tisočkraten, tisočletje, tisočmetrski
tisočák
-a
m
(
á
)
1.
vrednost tisoč denarnih enot:
porabili so pet tisočakov
//
bankovec v tej vrednosti:
zmenjati tisočak
2.
tisoč metrov visoka gora:
izlet na najbližji tisočak
tísočbárven
-vna -o
prid.
(
ȋ-ȃ
)
ekspr.
mnogobarven
:
tisočbarvne rože
tísočdínarski
-a -o
prid.
(
ȋ-ȋ
)
ki ima vrednost tisoč dinarjev:
tisočdinarski bankovec
tisočér
-a -o
štev.
(
ẹ̑
)
1.
ki je tisoč vrst:
seznam tisočerih rastlin
2.
ekspr.
številen
,
mnog
:
sonce je odsevalo v tisočerih rosnih kapljah
;
iz tisočerih ust je slišala odobravanje
/
dežela tisočerih jezer
Finska
tisočéro
prisl.
:
streli in kriki so tisočero odmevali od zidov
;
sam.:
pretresla nas je smrt tisočerih
tisočéren
-rna -o
prid.
(
ẹ̑
)
tisočkraten
:
naš trud bo prinesel tisočeren sad
//
ki je iz tisoč delov, enot:
odgovoril ji je tisočeren odmev
tisočérno
prisl.
:
tisočerno poplačati
tisočéro
-ih
tudi
--
štev.
(
ẹ̑
)
1.
skupina tisoč enot:
zbralo se je tisočero udeležencev
2.
ekspr.
veliko
,
mnogo
:
ta prepad je pogoltnil tisočero življenj
/
tod je hodilo tisočero in tisočero nog
tísočglásen
-sna -o
prid.
(
ȋ-ā
)
ekspr.
mnogoglasen
:
tisočglasno petje škržatov
;
zaslišalo se je tisočglasno vpitje napadalcev
tísočglàv
in
tísočgláv -áva -o
prid.
(
ȋ-ȁ ȋ-á; ȋ-ȃ
)
ekspr.,
navadno v zvezi s
čreda, množica
zelo številen, velik:
tisočglave črede goveda
;
tisočglava množica
tísoči
-a -e
štev.
(
ȋ
)
ki v zapovrstju ustreza številu tisoč:
praznovali so tisočo obletnico ustanovitve mesta
/
tisoči del česa
tisočina
tisočíca
-e
ž
(
í
)
mat.
vrednost znaka desetiške številke pred stotico:
stotice in tisočice
tísočič
prisl.
(
ȋ
)
pri ponavljanju ali v zapovrstju na tisočem mestu:
tisočič stopiti na stopnico
●
ekspr.
najmanj tisočič smo že slišali take obljube
velikokrat, mnogokrat
tisočína
-e
ž
(
í
)
del na tisoč enakih delov razdeljene celote:
obljubiti tisočino dobička
/
tisočina grama, metra, sekunde
tisočinka
tisočínka
-e
ž
(
ȋ
)
del na tisoč enakih delov razdeljene merske enote:
tisočinka sekunde
/
od vseh članov je to ena tisočinka
tisočina
tísočkrat
prisl.
(
ȋ
)
izraža tisoč ponovitev:
tisočkrat tisoč je milijon
/
meter je tisočkrat daljši kot milimeter
//
ekspr.
velikokrat
,
mnogokrat
:
ne ubogajo, tudi če jim tisočkrat povem
/
to misel si je ponavljala tisoč in tisočkrat
/
tisočkrat več
/
kot izraz hvaležnosti
tisočkrat hvala, da si storil to namesto mene
tísočkraten
tudi
tísočkráten -tna -o
prid.
(
ȋ; ȋ-ā
)
tisočkrat tolikšen:
opazovati bakterije pri tisočkratni povečavi
/
ekspr.
iz tega klasja bo obrodilo tisočkratno življenje
večkratno, mnogokratno
tísočléten
1
-tna -o
prid.
(
ȋ-ẹ̑
)
1.
star tisoč let:
tisočletno mesto
/
tisočletna kultura
2.
ki traja tisoč let:
tisočleten razvoj
/
tisočletna zgodovina naroda
tisočléten
2
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
ekspr.
dolgoleten
,
dolg
2
:
ljudstvo se je otreslo tisočletne podrejenosti
;
tisočletna prizadevanja človeškega duha
tisočlétje
-a
s
(
ẹ̑
)
doba, ki traja tisoč let:
vstopiti v novo tisočletje
;
pred dvema tisočletjema
/
ekspr.
tisočletja stare kulture
tísočlétnica
-e
ž
(
ȋ-ẹ̑
)
tisoča obletnica:
tisočletnica smrti slovanskega apostola Metoda
tísočmétrski
-a -o
prid.
(
ȋ-ẹ̄
)
ki meri tisoč metrov:
tisočmetrska tekmovalna steza
/
soteska med dvema tisočmetrskima gorama
tísočnóg
-a -o
prid.
(
ȋ-ọ̑ ȋ-ọ̄
)
knjiž.
ki ima tisoč nog:
tisočnoga pošast
tísočobrázen
-zna -o
prid.
(
ȋ-ā
)
knjiž.
mnogovrsten
,
raznovrsten
:
sodobna tisočobrazna civilizacija
tísočodstóten
-tna -o
prid.
(
ȋ-ọ̑
)
1.
ki znaša tisoč odstotkov:
tisočodstotni dvig gledanosti
;
tisočodstotna inflacija
2.
ekspr.
ki v določeni lastnosti dosega zelo veliko mero:
njegov obisk je bil tisočodstotni uspeh
;
igrali so s tisočodstotno vnemo
tísočodstótno
prisl.
:
o svoji odločitvi je bil tisočodstotno prepričan
;
njegova mirna in premišljena narava je tokrat odpovedala
tisočodstotno
tísočók
-a -o
prid.
(
ȋ-ọ̑ ȋ-ọ̄
)
knjiž.
ki ima tisoč oči:
tisočoka glava
/
tisočoka zvezdnata noč
tísočtólarski
-a -o
prid.
(
ȋ-ọ̄
)
ki ima vrednost tisočih tolarjev:
tisočtolarski bankovec, bon
tísov
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na tiso:
tisov les
;
tisove iglice
/
tisove žive meje
tisovína
tudi
tísovina -e
ž
(
í; ȋ
)
tisov les:
intarzija iz tisovine
tísti
-a -o
zaim.
(
ȋ
)
I.
v pridevniški rabi
1.
izraža, da je oseba ali stvar, na katero se usmerja pozornost koga, od
govorečega
a)
razmeroma oddaljena:
tisti človek tam je moj profesor
;
vidite, za tistim gozdom na desni leži vas
;
dajte mi tisti kovček z zgornje police, prosim
b)
glede na drugo bolj oddaljena:
ostani kar v tisti vrsti, ta je še daljša
;
odprite tisto okno, to se ne da odpreti
/
to dekle spredaj dobro poznam, tisto za njo pa vidim prvič
//
izraža, da se govoreči na njem, pred njim ne nahaja:
ta del ceste ni asfaltiran, tisti, ki pelje skozi vas, pa je
;
vsak otrok bi rad imel strica v daljni deželi. V tisti deželi je
vse lepo
2.
izraža, da je kaj časovno odmaknjeno od časa govorjenja o njem:
rad se je spominjal tistega nastopa, ki mu je prinesel prvo mesto
;
tista kretnja, kako si je obrisal solze, ga je ganila
;
se spomnite tiste povodnji pred dvema letoma
/
bil je trden mož in tisti čas še gospodar
tedaj
;
leteli so nad mestom, tisti dan je bila megla
;
v jeseni je bil doma en dan in od tistega dne ga ni bilo več
;
pomeril je in tisti hip, trenutek je počilo
takoj nato
;
meteor se je zasvetil in v tistem trenutku ugasnil
;
star.
tisto pot je igral le zase
tistikrat, takrat
;
ekspr.
ujezil se je in pri tisti priči odšel
takoj (tedaj)
3.
izraža, da se je o osebi ali stvari že prej pripovedovalo:
to so tisti delavci, ki so sekali ob progi
;
spet je prišel tisti fant, ki vas je iskal dopoldne
;
ekspr.
rad bi, da bi mi popravili tisti hlev, saj veste
;
ne pozabite mi prinesti tisto knjigo
;
vprašati sem vas hotel, kako je s tisto vašo zadevo
//
poudarja omejenost na osebo ali stvar, določeno navadno z odvisnim
stavkom:
tisti delavci, ki opravljajo fizično delo, morajo imeti izdatnejšo
hrano
;
pospeševali bodo razvoj tistih dejavnosti, ki so življenjsko
pomembne
/
ekspr.:
pisma so pisana s tisto njemu lastno vnemo
;
v njem je bilo polno življenja, tiste zdrave kmečke razigranosti
in dovtipnosti
4.
ekspr.
izraža, da oseba ali stvar vzbuja nejevoljo:
teta pride na obisk. O, tista sitnica
;
ti pa tisto tvoje prepričanje
//
poudarja pomen besede, na katero se veže:
še tisto malo drobiža ni zapravil
;
zaradi tistih nekaj fičnikov sta se sprla
;
tistih nekajkrat, ko sem ga srečal, je bilo premalo, da bi se
spoznala
5.
star.
isti
:
kar mu je učitelj povedal, je ponovil s tistimi besedami
/
govorila sta en in tisti jezik
/
zjutraj sta šla in se še tisti dan vrnila
●
ni več tista, kakršna je bila
taka, takšna
II.
v samostalniški rabi
A)
1.
izraža osebo ali stvar, na katero se usmerja pozornost koga, od
govorečega
a)
razmeroma oddaljeno:
poglej, tisti tam je naš znanec
b)
glede na drugo bolj oddaljeno:
poglejte vrhove, ti so še v soncu, tisti pa že zaviti v oblake
2.
izraža osebo ali stvar, kot jo določa navadno odvisni stavek:
rad je smešil tiste, ki se imajo navado bahati
;
vsi so prišli, tudi tisti od daleč
;
blagor tistemu, ki je zdrav
;
misli na tiste, ki stradajo
;
pomaga naj tisti, ki more
/
volja je tista, ki mu pomaga živeti
/
kdor je delal, tisti je dobil plačilo
3.
ekspr.
izraža osebo ali stvar, ki se noče, ne more imenovati:
ves večer je silil vanjo tisti, kako se že piše
;
ste slišali tiste na sestanku
;
Janez in tista se dobro razumeta
;
rad pije tisto, saj veste
vino
;
samo na tisto mislita
na spolne odnose
/
ugotoviti morajo, kdaj se je tisti in tisti zaletel z avtomobilom
ta in ta
B)
1.
izraža navadno še ne prepoznano, od govorečega razmeroma oddaljeno
stvar, na katero se navadno usmerja pozornost koga:
kaj je tisto? Tisto tam so ovce
;
tisto ni bil grom, ampak nekaj drugega
//
izraža stvar, pojav, kot ga določa odvisni stavek:
mir je tisto, kar si najbolj želi
;
pozabil je še tisto, kar se je naučil v šoli
/
ali veste o njem tisto, kako se je zdravil
2.
izraža znan, časovno odmaknjen dogodek, pojav:
kaj hočemo, tisto takrat se je zgodilo proti naši volji
/
ekspr.
tisto, da je zavrgel sina, ga preganja
to
/
pomeril je in v tistem sprožil
hkrati, takoj nato
;
pred dvema letoma ga je obiskala in po tistem je ni več videl
●
ekspr.
ima me za eno od tistih
za lahkoživo žensko
;
star.
tista, da ponoči ne mara ven, je malo čudna
tisto
;
ekspr.
zasledujejo ga, pa ga skrbi, to je tisto
poudarja trditev
;
kmetijo je dobro uredil. Gospodar je, tisto pa, tisto
izraža pritrditev
;
pog.
lepo ste nas postregli, zelo ste se potrudili. Dajte no, kaj bi
tisto
izraža rahlo zavrnitev
;
preg.
tistega pesem poje, čigar kruh je
govori v korist tistega, ki mu daje zaslužek, ga preživlja
tistihmál
[
tistihmau̯
]
prisl.
(
ȃ
)
star.
takrat
:
tistihmal je bila dobra letina
;
to je bilo tistihmal, ko so se tod razprostirala polja
tístikrat
prisl.
(
ȋ
)
takrat
:
tistikrat so poklicali tudi njega
;
to je bilo že tistikrat prepovedano
;
od tistikrat se je zelo spremenila
tístile
-a- -o-
zaim.
(
ȋ
)
ekspr.
tisti
:
sédi na tistile stol
;
ustavili so se pri tistihle topolih
;
tistale ženska je ravnateljica
tistočásen
-sna -o
prid.
(
á
)
knjiž.
takraten
:
iz tega dela spoznamo mišljenje tistočasnih ljudi
tistodôben
-bna -o
prid.
(
ó ō
)
knjiž.
takraten
:
tistodobna miselnost
tíšati
-am
nedov.
(
ȋ
)
1.
delati, da postane kaj tiho, tišje:
tišati glas, jok
/
tišati radio
/
nekdo ga je tišal
;
tišati otroke
pomirjati, umirjati
2.
ekspr.
povzročati, da postane kaj manj intenzivno, manj izrazito:
tišati bolečino, jezo, žalost
tíšati se
postajati tih, tišji:
petje se je tišalo
;
brezoseb.
zunaj se tiša
tiščánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od tiščati:
tiščanje glave med ramena
/
tiščanje denarja v rokah
/
tiščanje okrog srca, v prsih
/
tiščanje množice k izhodu
/
tiščanje za kom
/
vsako izpraševanje in tiščanje vanjo je bilo zaman
tiščáti
-ím
nedov.
(
á í
)
1.
s silo delovati na kaj, da ostane v določenem položaju:
moker sneg je tiščal veje k tlom
;
tiščal ga je k steni, ob steno
;
tiščati koga proč od sebe
//
na tak način preprečevati prehod skozi kako odprtino:
tiščati pokrovko, da ne bi uhajala para
;
tiščati vrata
/
tiščati si nos, ušesa
2.
delati, da je kaj tesno na čem, ob čem:
tiščati lice k šipi, na šipo
;
tiščati si robec na usta
/
tiščati glavo med ramena
//
objemajoč imeti tesno ob čem:
tiščal jo je k sebi
;
tiščati otroka na prsi
;
tiščala sta se drug k drugemu
3.
trdno držeč, oprijemajoč z roko, rokami delati, da na kaj deluje sila:
tiščati koga za vrat
//
trdno držeč imeti kje:
v roki je tiščal denar
;
tiščati pipo med zobmi, v ustih
4.
s silo ohranjati v določenem položaju, na določenem mestu:
levico je tiščal na prsih
;
tiščati roke v žepu
/
tiščati usta, veke, zobe skupaj
/
tiščati pest
5.
s pritiskanjem povzročati komu bolečino, neugodje:
čevlji me tiščijo
;
sedlo je konja tiščalo
/
očala ga tiščijo za ušesi
;
obveza tišči
je pretesno ovita
/
taka hrana jo tišči v želodcu
;
nekaj me tišči v glavi
;
brezoseb.
v grlu, prsih, želodcu ga tišči
6.
ekspr.,
navadno s prislovnim določilom
prizadevati si kljub oviram, odporu iti, priti kam:
ljudje so tiščali k izhodu, proti vratom, v cerkev
/
živina tišči v deteljo
;
ne tíšči v hribe v takem vremenu
;
otrok tišči ven
/
hči tišči z doma
;
mladi tiščijo iz vasi v mesta
/
nikar tako ne tišči v njihovo družbo
//
prizadevati si doseči, uresničiti določeno stvar, ki bo po mnenju
govorečega povzročila, da bo osebek deležen tega, kar izraža
dopolnilo:
fant tišči v nesrečo, nevarnost
/
tiščati v vojno
7.
ekspr.,
s predlogom
vsiljivo približevati se komu:
sédi tam in ne tíšči k nama
;
množica je tiščala za njim
/
ovce so tiščale za pastirjem
//
v zvezi z
za
zelo, vsiljivo si prizadevati pridobiti ljubezensko naklonjenost
koga:
dekleti tiščita za moškimi
;
že dolgo tišči za njo
//
v zvezi z
v
vztrajno, vsiljivo spraševati, prositi, prigovarjati:
neprestano je tiščal vanjo, kaj ji je
;
tiščali so vanj, naj jim pove
/
tiščati v koga z vprašanji
8.
ekspr.
pojavljati se kje v veliki količini:
kri ji tišči v glavo
/
skozi okna in vrata je tiščala sopara, vročina
9.
ekspr.
delati, da je kdo v zelo neprijetnem, težavnem položaju:
davki so tiščali ljudstvo
;
dvomi, skrbi jih tiščijo
/
tišči ga vprašanje, kako naj stvar prav reši
●
ekspr.
denar ga tišči
ima ga preveč, pa ne ve, kako bi ga porabil
;
mleko tišči kravo
zaradi (pre)velike količine, nabrane v vimenu, ji povzroča
neugodje
;
ekspr.
tiščati denar
hraniti ga, biti skop
;
pog.
obljubil mu je, v žepu pa je tiščal figo
obljube ni nameraval izpolniti
;
ekspr.
kar naprej tišči glavo v knjige
veliko bere, študira
;
ekspr.
tiščati glavo v pesek (kot noj)
ne hoteti videti neprijetne resnice, sprijazniti se z njo
;
ekspr.
tiščati glave skupaj
si šepetati; se družiti, biti skupaj
;
ekspr.
žalost mu je tiščala grlo
bil je zelo žalosten, prizadet
;
ekspr.
v vsako reč tišči svoj nos
se vmešava
;
ekspr.
do zdaj so (si) tiščali oči in ušesa pred resnico
niso hoteli spoznati resnice
;
star.
tiščati pene
imeti pene na ustih, zlasti ob bolezni
;
tiščati pesti za koga
želeti komu, da bi se mu kaj uresničilo, posrečilo
;
ekspr.
obljuba ga tišči za vrat
mu povzroča težave, neprijetnosti, ker je ne more, noče
uresničiti, čeprav bi jo moral
;
ekspr.
tiščala je svojo, zato je odnehal
vztrajala je pri tem, kar je rekla
;
ekspr.
besede so mu tiščale na jezik, a je molčal
rad bi govoril
;
ekspr.
vedno tišči v ospredje
hoče biti prvi, upoštevan
;
evfem.
tišči ga na stran
opraviti mora veliko, malo potrebo
;
ekspr.
vedno tiščijo skupaj
so skupaj, si prizadevajo biti čim več skupaj
tiščáti se
1.
biti tesno ob kom, čem:
otroci so se tiščali matere
;
tiščati se peči
2.
ekspr.
biti prostorsko tesno ob čem:
naša hiša se tišči njihove
/
hiše se tiščijo druga druge, skupaj
//
biti, nahajati se tesno skupaj sploh:
na polici se tiščijo knjige
/
steza se je tiščala gorskih sten
●
ekspr.
ob praznikih so se tiščali doma
so bili
;
ekspr.
zeblo ga je, pa se je tiščal skupaj
bil je skrčen, sključen
tiščáje
:
deček je zbežal, tiščaje v rokah ukradeni denar
tiščèč
-éča -e:
tiščeč vrata, je klical na pomoč
;
tiščeč si ušesa, je odšla
tiščàv
-áva -o
prid.
(
ȁ á
)
zastar.
vsiljiv
,
nadležen
:
sosed je tiščav človek
tiščínast
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nar.
trmast
,
uporen
:
vsi iz te družine so tiščinasti
tišína
-e
ž
(
í
)
stanje brez glasov, šumov:
tišina je bila popolna
;
nastala,
ekspr.
zavladala je tišina
;
tišina je dolgo trajala
;
prekiniti tišino
;
tišino je pretrgalo brnenje letala
;
ekspr.
vas se je pogreznila v tišino
;
v tišini sliši, kako ji bije srce
;
globoka, velika tišina
;
ekspr.
gluha, grobna tišina
;
ekspr.
mrtva
globoka, popolna
, smrtna tišina
popolna
;
tišina noči
/
v tišini parka se je zaslišal korak
//
stanje brez hrupa, govorjenja:
v razredu je nastala tišina
;
kratka, mučna tišina
;
popolna,
ekspr.
stroga tišina
;
delati v tišini
;
ekspr.
nastala je taka tišina, da bi slišal šivanko pasti
zelo velika
/
kot vzklik
tišina, je zavpil učitelj
●
ekspr.
raziskovati svet tišine
podvodni svet; svet gluhonemih
tíšiti
-im
nedov.
(
ī ȋ
)
knjiž.
pomirjati
,
umirjati
:
mati je komaj tišila otroke
/
veter se tiši
titán
1
-a
m
(
ȃ
)
1.
v grški mitologiji
nenavadno veliko in močno, človeku podobno bitje:
spopad titanov z bogovi
//
um.
kip močnega moškega, ki podpira razne stavbne elemente:
vrče nad fontano držijo titani
2.
knjiž.,
ekspr.
nenavadno velik in močen človek;
velikan
,
orjak
:
po telesu je titan
//
s prilastkom
kdor ima nadpovprečne uspehe pri svojem delu:
on je pravi titan znanja
;
povzpel se je do titana v industriji
♦
astron.
Titan
največji in najsvetlejši Saturnov satelit
titán
2
-a
m
(
ȃ
)
kem.
trda lahka kovina sive barve, element Ti:
ohišje, ploščica, vijaki iz titana
;
(zobni) vsadki iz titana
;
zlitina titana in litija, niklja
titanát
-a
m
(
ȃ
)
kem.
sol titanove kisline:
železov titanat
titanít
-a
m
(
ȋ
)
min.
rudnina kalcijev titanov silikat:
titanízem
-zma
m
(
ī
)
knjiž.
1.
mišljenje, ravnanje, ki temelji na nenavadno veliki moči in uporu
proti nadrejenemu, avtoriteti:
ta pesem je himna njegovemu titanizmu
;
motiv titanizma
2.
lastnost, značilnost nenavadno velikega, močnega:
titanizem kipov
titánov
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na titan
2
:
titanov oksid, silikat
;
titanove zlitine
/
titanovo belilo
titanov oksid za oljnato belo barvo
♦
min.
titanov železovec
ilmenit
;
teh.
titanove turbinske lopate
turbinske lopate iz titanove zlitine
titánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
1.
nanašajoč se na titane:
titanski spopad z bogovi
/
titansko uporništvo
2.
ekspr.
nenavadno velik, velikanski:
titanski človek
/
titanski pogum
;
titanska moč, samozavest, volja
/
titansko delo
//
zelo močen, silovit:
titanski boj med strankama
;
umetnikovi titanski izbruhi
titánstvo
-a
s
(
ȃ
)
knjiž.
mišljenje, ravnanje, ki temelji na nenavadno veliki moči in uporu
proti nadrejenemu, avtoriteti:
spominjal se je svojega mladostnega titanstva
/
titanstvo herojev
títel
-tla
m
(
í
)
pog.
naslov
,
naziv
:
podelili so mu titel doktor znanosti
/
akademski titel
títer
-tra
m
(
í
)
1.
tekst.
stopnja finosti, debeline vlaken, preje:
določiti titer
;
titer svile
2.
biol.,
kem.
koncentracija reagenta v raztopini, ki se titrira:
ugotavljati titer
♦
agr.
beljakovinski titer
koncentracija beljakovin v mleku
;
med.
titer
relativna količina kake snovi, navadno protiteles ali antigena
;
titer protiteles
titoíst
-a
m
(
ȋ
)
pristaš titoizma:
sodelovati s titoisti
;
v času stalinizma so ga preganjali kot titoista
;
stalinisti in titoisti
titoízem
-zma
m
(
ī
)
politična doktrina in politični sistem v Jugoslaviji po letu 1948,
imenovana po Titu:
pozni titoizem
;
apologeti, pristaši titoizma
;
kult, tabuji titoizma
;
razpad titoizma
;
zločini titoizma
/
čas, obdobje titoizma
títovec
-vca
m
(
ȋ
)
pristaš titoizma:
bil je navdušen titovec
títovka
-e
ž
(
ȋ
)
med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945
podolgovata partizanska kapa brez ščitka, imenovana po Titu:
na glavi je imel titovko
/
titovka s peterokrako zvezdo
títovski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na Tita:
titovska politika
/
titovska doba
titrácija
-e
ž
(
á
)
biol.,
kem.
postopek za določanje koncentracije raztopine z merjenjem prostornine
dodanega reagenta:
pri titraciji se uporabljajo steklene graduirane cevi
/
titracija mleka
titríranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od titrirati:
titriranje kislin
titrírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
biol.,
kem.
določati koncentracijo raztopine s titracijo:
titrirati kisline
títul
-a
m
(
ȋ
)
star.
naslov
,
naziv
:
rad uporablja titule
/
častni titul
títula
-e
ž
(
ȋ
)
1.
star.
naslov
,
naziv
:
podeliti komu titulo doktor znanosti
/
prejel je titulo mednarodnega mojstra
2.
nekdaj
napis na knjigi, pod umetniško sliko, ki v verzu ali prozi pojasnjuje
njeno vsebino:
srednjeveške titule
titulár
-ja
m
(
ā
)
knjiž.
kdor ima določen naslov, naziv:
imenovanje titularja
♦
pravn.
kdor ima kako službo ali pravico; kdor ima le naslov kake
funkcije, ne da bi jo dejansko opravljal
tituláren
-rna -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
ki ima določen naslov, naziv:
titularni svétnik
♦
pravn.
titularni konzul
častni konzul
;
rel.
titularni škof
naslovni škof
titulatúra
-e
ž
(
ȗ
)
knjiž.
polni uradni naslov, naziv:
dolge titulature nekaterih kraljev
titulíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od titulirati:
zmotiti se pri tituliranju
titulírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
v nagovoru, ogovoru uporabiti naslov;
ogovoriti
,
nasloviti
:
titulirali so ga (z) gospod profesor
titulíran
-a -o:
bil je tituliran z doktorjem
●
knjiž.
proslave so se udeležili tudi visoko titulirani možje
možje z visokimi naslovi
tívolski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na park Tivoli:
tivolski ribnik
/
tivolska dvorana
♦
zgod.
tivolska resolucija
izjava slovenske socialnodemokratske stranke o nacionalnem
vprašanju, sprejeta na zborovanju v Ljubljani leta 1909
tizianski
-a -o
[
tícijanski
]
prid.
(
ȋ
)
tak kot pri Tizianu:
tizianske barve
tiziansko
prisl.
:
tiziansko rdeči lasje
tjà
1
prisl.
(
ȁ
)
1.
izraža viden, od govorečega razmeroma oddaljen kraj, prostor kot cilj
premikanja, dejanja, na katerega se usmerja pozornost koga:
poglejte, tja bomo šli
;
tu ni prostora, tja položi
/
kam naj sede? Tja na klop
;
tja gor splezaj
/
teci do tja in nazaj
2.
izraža iz položaja znan kraj, prostor kot cilj premikanja, dejanja, na
katerem se govoreči ne nahaja:
ne hodi tja, tam je nevarno
;
kako si prišel tja
/
plašč spravi tja, kjer je bil prej
;
na počitnice bomo šli tja kot lani
/
ekspr.
naši ljudje so odhajali tja v Ameriko
3.
izraža iz sobesedila znan kraj, prostor kot cilj premikanja, dejanja,
na katerem se govoreči ne nahaja:
kraj je turistično zanimiv, zato hodi tja veliko ljudi
;
hišo so zgradili že lani, vendar se tja še niso vselili
/
v knjigi so tudi take fotografije, ki ne spadajo tja
;
šola ima stroga merila, zato ga tja niso sprejeli
4.
izraža smer premikanja, dejanja stran od govorečega:
veter nosi dim tja
;
tja se obrni, poglej
/
letalo je poletelo tja proti hribom
;
nevihta je odhrumela tja čez
;
ne vem, kam gre, tja dol se je odpeljal
/
voda se je razlila tja po dolini
;
ravnina sega daleč tja na sever
//
izraža mejo dogajanja, nahajanja, ki je stran od govorečega ali
izhodišča:
ledenik je v tem času napredoval tja do doline
;
vpliv morja sega tja do Alp
;
gozd se razprostira tja do obzorja
;
razgled je tu lep, vidi se tja do morja
/
naši ljudje so hodili peš tja do Španije
5.
ekspr.,
z oslabljenim pomenom
izraža približnost določitve meje trajanja:
izjavil je, da bo tekmoval tja do tridesetega leta
/
vrnil se bo tja na pomlad
//
poudarja visoko mejo trajanja:
ni mogel zaspati tja do jutra
;
pouk traja tja do dveh in otroci so utrujeni
;
pogovarjali smo se ves dan, tja pozno v noč
6.
v zvezi s
sem
izraža, da se kaj premika od izhodišča do določene točke, kraja in
nazaj:
majati kol sem in tja
;
nihati sem in tja
/
ladja vozi tja in nazaj
//
izraža, da se kaj premika v različne smeri:
pogledoval je zdaj sem, zdaj tja
/
tekali so sem in tja
7.
ekspr.,
v zvezi
sem – tja
izraža pozornost, skrb za koga:
vsi so se vrteli okrog nje: gospodična sem, gospodična tja
;
kar naprej si je prizadevala: mož sem, mož tja
8.
ekspr.,
v zvezi
tja in tja, tja pa tja
izraža cilj premikanja, dejanja, ki je znan, a se noče, ne more
imenovati:
brigada gre ob tej uri tja in tja
●
ekspr.
beseda sem, beseda tja, in prišlo je do pretepa
zaradi prerekanja je prišlo do pretepa
;
ekspr.
jeza sem, jeza tja, to bi ji moral povedati
čeprav se bo morda jezila
;
sem in tja, sem pa tja se zgodi kaj zanimivega
sem in tja, sem pa tja
;
živeti tja v (en) dan
tjav(en)dan
;
ekspr.
govoriti tja v tri dni
brez smisla, neumnosti
;
ekspr.
tavati, živeti tja v tri dni
brez cilja, smisla
;
sam.:,
ekspr.
po dolgem sem tja je končno umaknil pritožbo
po dolgem omahovanju, pomišljanju;
prim.
semintja
,
sempatja
,
semtertja
,
tjavdan
,
tjavendan
tjá
2
in
tjà
medm.
(
ȃ; ȁ
)
1.
izraža obotavljanje, pomislek, dvom:
tja, pa ti tvoji prijatelji
//
izraža (zadržano) pritrjevanje:
tja, tudi jaz bi rad to videl
2.
izraža začudenje, neodobravanje:
tja, tja, tja, kako je mladina danes razposajena
tjàkaj
tudi
tjákaj
prisl.
(
ȁ; ȃ
)
star.
tja
1
,
tjale
:
oditi tjakaj
/
tjakaj do meje, obzorja
/
pot tjakaj je bila naporna
tjàle
prisl.
(
ȁ
)
ekspr.
tja
1
:
poglej tjale
;
stopi tjale k oknu
/
tjale gor je šel
/
prišel bo tjale okoli novega leta
tjavdán
prisl.
(
ȃ
)
nav. ekspr.
1.
izraža, da se dejanje zgodi brez premisleka, razmišljanja:
ne govorijo tjavdan, kar rečejo, to drži
;
odgovoril je brez preudarka, tjavdan
2.
izraža, da se dejanje zgodi brez določenega vzroka, namena:
hvaliti, ugovarjati tjavdan
;
kar tjavdan se je zlagala
3.
izraža, da je dejanje brez cilja, smisla:
čakati, hoditi, živeti tjavdan
;
samo zabava se in tjavdan zapravlja denar
;
sam.:
prerasti svoj prazni tjavdan;
prim.
tja
1
tjàvendán
tudi
tjà v en dán
prisl.
(
ȁ-ȃ
)
nav. ekspr.
1.
izraža, da se dejanje zgodi brez premisleka, razmišljanja:
govoriti tjavendan
;
ti tudi včasih kaj rečeš tjavendan
2.
izraža, da se dejanje zgodi brez določenega vzroka, namena:
prepirati se tjavendan
3.
izraža, da je dejanje brez cilja, smisla:
bežati, voziti se tjavendan
;
živela je tjavendan
;
sam.:
obljubi, da boš opustil svoj tjavendan;
prim.
tja
1
tjúlenj
-lnja
tudi
-a
m
(
ū
)
morski sesalec z gosto dlako, vretenastim telesom in nogami,
spremenjenimi v plavuti:
tjulnji, mroži in kiti
/
lov na tjulnje
♦
zool.
navadni tjulenj
z okroglo glavo in temnimi lisami na hrbtni strani, Phoca vitulina
tjúlnjev
tudi
tjúlenjev -a -o
prid.
(
ū
)
tjulnji
:
tjulnjevo meso
/
čevlji iz tjulnjeve kože
tjulnjevína
tudi
tjulenjevína -e
ž
(
í
)
1.
tjulnje krzno:
plašč iz tjulnjevine
2.
tjulnje meso:
jedli so tjulnjevino
tjúlnji
tudi
tjúlenji -a -e
prid.
(
ū
)
nanašajoč se na tjulnje:
tjulnje meso
/
plašč iz tjulnjega krzna
tjúlnjica
tudi
tjúlenjica -e
ž
(
ū
)
samica tjulnja:
tk
[
tə̀k
]
medm.
(
ə̏
)
posnema glas pri (rahlem) udarcu:
tk tk tk, je potrkalo na vrata
;
tipkal je počasi: tk, tk, tk
/
vrabček je stekel po okenski polički: tk tk tk
tkálec
-lca
[
tkau̯ca
tudi
tkalca
]
m
(
ȃ
)
kdor se poklicno ukvarja s tkanjem:
njegov ded je bil tkalec
;
tkalec preprog
;
predilec in tkalec
/
ročni, strojni tkalec
/
tkalec žice
♦
zool.
tkalci
v Afriki, Indiji, Avstraliji živeče ptice, ki spletajo vrečasta
gnezda, Ploceidae
;
družni tkalec
ščinkavcu podobna tropska ptica pevka, ki gnezdi v skupini,
Philetairus socius
tkálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na tkanje:
tkalna tehnika
/
tkalni stroj
tkálka
-e
[
tkau̯ka
in
tkalka
]
ž
(
ȃ
)
ženska, ki se poklicno ukvarja s tkanjem:
izurjena tkalka
tkálnica
-e
ž
(
ȃ
)
delavnica, obrat za tkanje:
tkalnica svile
;
predilnica in tkalnica
tkálski
-a -o
[
tkalski
in
tkau̯ski
]
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na tkanje ali tkalstvo:
tkalska industrija
/
tkalski stroj
/
tkalski tehnik
♦
obrt.
tkalski vozel
vozel, s katerim se priključi nova nit h koncu porabljene niti
;
tekst.
(tkalski) čolniček
priprava na statvah za vnašanje votka med osnovne niti
tkálstvo
-a
[
tudi
tkau̯stvo
]
s
(
ȃ
)
dejavnost, ki se ukvarja s tkanjem:
razvoj tkalstva
;
predilstvo in tkalstvo
tkaníčenje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od tkaničiti:
ukvarjati se s tkaničenjem
//
tehnika vezenja po štetih nitih, ki popolnoma posnema tkanje:
tkaníčiti
-im
nedov.
(
í ȋ
)
etn.
delati v domače platno okrasne motive z barvnimi nitmi, navadno
modrimi:
sama je tkaničila posteljno pregrinjalo
tkaníčen
-a -o:
vezeni in tkaničeni prti
tkanína
-e
ž
(
í
)
1.
tekstilni izdelek, narejen s tkanjem:
izdelovati tkanine
;
bombažna, lanena, svilena, volnena, žametna, tkanina
;
debela, fina, groba, lahka, mehka, trpežna tkanina
;
enobarvna, vzorčasta tkanina
;
gosta, redka, tanka tkanina
;
mrežasta tkanina
zelo redka
;
sintetične tkanine
;
tkanine za hlače, ženske obleke
;
tkanina z vtkanimi zlatimi nitmi
;
barvanje, kemično čiščenje, impregniranje, škrobljenje tkanin
;
lice tkanine
;
pren.,
knjiž.
nebesna tkanina zvezd
;
pisana tkanina življenja
♦
teh.
oplemenititi tkanino
;
surove tkanine
;
tekst.
polstiti tkanino
;
melirana tkanina
;
pohištvene tkanine
;
steklena tkanina
stkana iz steklenih vlaken
;
potiskane tkanine
;
tkanina v atlasovi, keprovi, platneni vezavi
2.
kar je narejeno s križanjem, prepletanjem česa upogljivega:
žična tkanina
tkanínast
-a -o
prid.
(
í
)
ki je iz tkanine:
tkaninasti trakovi
tkanínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
ki je iz tkanine:
tkaninske vreče
tkánje
-a
s
(
ā
)
1.
glagolnik od tkati:
ukvarjati se s tkanjem
;
tkanje blaga, platna
;
statve za tkanje
;
predenje in tkanje
/
ročno tkanje
/
pisatelj je v tkanju svojih zgodb neposreden
2.
kar je stkano:
ogledoval si je tkanje na mizi
;
pas iz volnenega tkanja
tkáti
tkèm
nedov.
(
á ȅ
)
1.
delati tekstilne izdelke s križanjem, prepletanjem osnovnih niti in
votka:
tkalka tke
;
tkati blago, platno, tkanino
;
tkati iz bombažne niti, volne
;
tkati na statvah, s statvami
;
tkati in presti
/
ročno, strojno tkati
/
tkati preprogo, prt
;
pren.
sončni žarki tkejo čipke na steni
♦
tekst.
tkati v platneni vezavi
//
s križanjem, prepletanjem česa upogljivega delati, izdelovati kaj:
tkati kovinsko mrežo
;
tkati iz jeklene žice
2.
delati pajčevino:
v kotu tke pajek
/
pajek tke pajčevino
3.
ekspr.
delati
,
snovati
:
v nočeh brez spanja je tkala načrte za prihodnost
/
pisatelj tke pripoved, zgodbo
jo oblikuje z razvrščanjem, povezovanjem njenih sestavin
/
molčal je in tkal svoje misli
mislil, premišljeval
;
tkati sanje
sanjati
4.
ekspr.,
z oslabljenim pomenom
delati, da se uresniči, kar določa samostalnik:
tkal je ljubezen z njo
;
tkati stike med narodi
tkáti se
ekspr.
nastajati, pojavljati se:
nad morjem se je tkala večerna zarja
/
med njimi so se tkale trdne vezi prijateljstva
tkán
-a -o:
tkane preproge
;
gosto tkano platno
tkívast
-a -o
prid.
(
í
)
podoben tkivu:
tkivasto prepletanje barv na tkanini
tkíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na tkivo:
tkivne celice, plasti
/
ugotavljati tkivno skladnost
♦
anat.
tkivna tekočina
tekočina med celicami v tkivu
;
biol.
tkivna kultura
celice enega tkiva, ki rastejo v umetnem gojišču zunaj telesa
tkívje
-a
s
(
ȋ
)
knjiž.
več tkiv, tkiva:
tkivje človeškega organizma
tkívo
-a
s
(
í
)
1.
skupek po obliki in funkciji podobnih celic živih bitij:
tkivo se obnavlja, odmira, raste
;
poškodovati tkivo
;
bolno, zdravo tkivo
;
gobasto, mehko tkivo
;
razraščanje tkiva pri raku
;
sprememba tkiva
/
hrustančno, kostno tkivo
;
rastlinsko, živalsko tkivo
/
rakasto tkivo
/
telesno tkivo
♦
anat.
krovno tkivo
plast celic na površini kože ali sluznice; povrhnjica
;
maščobno, živčno tkivo
;
biol.
celično, limfatično tkivo
;
oporno, vezivno tkivo
;
biol.,
bot.
osnovno tkivo
rastlinsko tkivo, ki lahko opravlja različne funkcije
;
bot.
hranilno tkivo
z rezervnimi snovmi napolnjeni del semena enokaličnic
;
krovno tkivo
plast celic, ki pokriva nadzemne in podzemne dele rastline
2.
publ.,
navadno s prilastkom
skupek osnovnih, med seboj povezanih enot česa:
tkivo mestnih zgradb
/
glasbeno tkivo
;
idejno, pripovedno tkivo romana
;
tkivo pesmi
tlà
tál
[
tau̯
in
tal
]
s
mn.,
mest.
tléh,
or.
tlémi
tudi
tlí
(
ȁ á
)
1.
površina, po kateri se hodi, na kateri kaj stoji:
tla se majejo, tresejo
;
tla so se pod težkim bremenom udrla
;
plavalec je začutil tla pod nogami
dno
;
krilo ji sega do tal
;
žoga se je odbila od tal
;
pest ga je tiščala k tlom
;
pasti, sesti na tla
;
vreči kaj ob tla
;
s peto udariti ob tla
;
gledati v tla
;
ležati na tleh
;
razliti, razsuti kaj po tleh
;
pri tleh piha
;
mrzla, spolzka, suha tla
/
stopiti na mesečeva tla
;
pren.
postaviti sklepanje na trdna tla
2.
spodnja površina zaprtega prostora, po kateri se hodi:
čistiti, loščiti tla
;
obložiti tla s keramičnimi ploščicami
;
zavesa sega od stropa do tal
;
čevlje je pustil v veži na tleh
/
umazana tla vagona
/
betonska, kamnita, parketna tla
3.
zemeljska površina kot podlaga, po kateri se hodi, na kateri kaj
stoji:
konj je s kopitom kopal tla
;
sneg je pokril tla
;
veje segajo do tal
;
letalo se je dvignilo s tal
;
padel je z vrha strehe na tla
4.
trdna plast pod zemeljsko površino:
voda izpodkopava tla
;
iz tal molijo skale
;
rečna struga se vse globlje zajeda v tla
;
sledovi potresa so vidni v tleh
;
naplavinska, ognjeniška tla
//
vrhnji del te plasti, ki omogoča uspevanje rastlin:
tla brez gnojenja se kmalu izčrpajo
;
obdelati, prekopati tla
;
osiromašiti tla s sekanjem gozdov
;
mlado rastlinje poganja iz tal
;
prepustna, prhka, zbita tla
;
sestava, vrste tal
/
apnena, lapornata, peščena tla
;
gozdna tla
;
nerodovitna, rodovitna tla
;
to cvetje dobro uspeva v vrtnih tleh
;
pren.
take razmere so bile plodna tla za razcvet umetnosti
5.
navadno s prilastkom
del zemeljske površine z določenimi značilnostmi:
kraška, močvirna, puščavska tla
;
ravninska tla
;
oblikovanost tal
/
ekspr.:
zapustiti domača tla
domovino
;
življenje na tujih tleh
v tujini
/
publ.,
z oslabljenim pomenom:
napredno gibanje se je širilo zlasti na univerzitetnih tleh
na univerzi
;
javno mnenje je proti jedrskemu orožju na tleh Slovenije
v Sloveniji
6.
ekspr.,
v prislovni rabi,
v zvezi
do tal
popolnoma
,
čisto
:
do tal porušiti
;
hiša je zgorela do tal
;
do tal razrvani temelji družbe
/
do tal se priklanjati
zelo
7.
ekspr.,
v povedni rabi,
v zvezi
na tleh
izraža zelo nizko stopnjo:
disciplina je na tleh
;
vse naše delovanje je bilo takrat še na tleh
/
država je gospodarsko na tleh
●
ekspr.
tla mu gorijo pod nogami
je v veliki stiski, nevarnosti
;
beži, kot da bi mu tla gorela pod nogami
zelo hitro, kolikor more
;
ekspr.
tla se mu majejo pod nogami
ima ogrožen (družbeni) položaj; ni več prepričan o pravilnosti
svojega ravnanja
;
ekspr.
tla so se mu udrla pod nogami, ko je to slišal
počutil se je zelo ogroženega, nemočnega
;
ekspr.
tla mu tukaj postajajo vroča
tukaj postaja zanj nevarno; njegov položaj postaja ogrožen
;
ekspr.
izgubiti tla pod nogami
ne biti več prepričan o pravilnosti svojega ravnanja; imeti
ogrožen (družbeni) položaj
;
ekspr.
denar moram dobiti, čeprav ga iz tal izkopljem
ne glede na izbiro sredstev, na vsak način
;
pojavil se je pred nami, kot bi pognal iz tal
nenadoma, nepričakovano
;
od vrha do tal
ekspr.
biti nov od vrha do tal
biti oblečen v sama nova oblačila
;
ekspr.
bil je gospod od vrha do tal
popoln
;
ekspr.
ni še prišel dosti od tal
ni še dosti zrastel
;
pog.
bilo je čisto, da bi lahko jedel s tal
zelo čisto
;
ekspr.
spraviti koga na tla
preprečiti mu odpor, samostojno delovanje
;
ekspr.
izginil je, kot da bi se v tla pogreznil, udrl
nenadoma, nepričakovano
;
ekspr.
sunil sem ga, in že je bil na tleh
je padel na tla
;
ekspr.
misliš, da denar po tleh pobiram
da ga na lahek način zaslužim
;
star.
stanovati pri tleh
v pritličju
;
ekspr.
bombni napad je izravnal mesto s tlemi
popolnoma ga je porušil
;
ekspr.
te besede so ga spet postavile na realna tla
so povzročile, da se je spet zavedel resničnosti, mogočega,
dovoljenega
;
bibl.
seme je padlo na rodovitna tla
nauk, nasvet je imel zaželen uspeh
;
ekspr.
čuti trdna tla pod nogami
prepričan je, da je na varnem
♦
agr.
humozna tla
ki vsebujejo veliko humusa
;
lahka
z več peska in organskih snovi in manj glinenih primesi
, težka tla
z več glinenimi primesmi in manj peska in organskih snovi
;
grad.
nosilna tla
tlačàn
in
tlačán -ána
m
(
ȁ á; ȃ
)
1.
v fevdalizmu
podložnik, ki je dolžen opravljati tlako:
biti tlačan
;
tlačani in svobodnjaki
/
fevdalni tlačan
;
kmet tlačan
2.
ekspr.
kdor opravlja težko, malo cenjeno delo:
v tej službi je bil pravi tlačan
tlačániti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
1.
v fevdalizmu
biti tlačan, opravljati tlako:
podložniki so desetinili in tlačanili
;
tlačaniti graščakom
2.
ekspr.
opravljati težko, malo cenjeno delo:
vse življenje mu je tlačanila
/
dolga leta je tlačanil v novinarstvu
●
knjiž.
naše ljudstvo je tlačanilo raznim tujcem
jim je bilo podrejeno, je bilo od njih odvisno
tlačánka
-e
ž
(
ȃ
)
1.
v fevdalizmu
podložnica, ki je dolžna opravljati tlako:
samostanska tlačanka
2.
ekspr.
ženska, ki opravlja težko, malo cenjeno delo:
doma je še vedno tlačanka
tlačánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na tlačane ali tlačanstvo:
tlačansko delo
;
tlačansko življenje je bilo težko
/
tlačanski kmetje
;
tlačanska družina
/
tlačanska miselnost
tlačánstvo
-a
s
(
ȃ
)
v fevdalizmu
obstoj tlačanov:
odpraviti tlačanstvo
;
suženjstvo in tlačanstvo
//
stanje, življenje tlačanov:
osvoboditi koga tlačanstva
;
kmet se je tlačanstvu večkrat uprl
tláčen
1
-čna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na tlak, pritisk:
ugotavljati tlačne razlike
/
tlačna naprava
;
tlačna posoda za brizganje laka
♦
metal.
tlačno litje
;
strojn.
tlačni gib
gib bata, med katerim se tekočina potiska iz valja
;
tlačno mazanje
;
teh.
tlačni cevovod
cevovod, v katerem je notranji tlak večji od zunanjega
;
tlačni kotel
kotel z nadtlakom
;
tlačni preizkus
;
tlačni regulator
regulator, ki vzdržuje konstanten tlak
;
tlačni ventil
ventil, skozi katerega izteka tekočina iz črpalke, plin iz batnega
kompresorja
;
tlačna črpalka
tlačilka
;
tlačna trdnost
največja mogoča obremenitev, ki jo telo prenese, ne da bi se
zdrobilo, zmečkalo
;
žel.
tlačna zavora
naprava za zaviranje s stisnjenim zrakom
tláčen
2
-čna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na tlak, obloga:
neravna tlačna površina
/
tlačne kocke, ploščice
tláčenec
-nca
m
(
ȃ
)
ekspr.
kdor je tlačen, zatiran:
družba brez tlačiteljev in tlačencev
tláčenje
-a
s
(
á
)
glagolnik od tlačiti:
tlačenje sena, zelja
/
tlačenje perja v blazino
/
narodnostno, politično tlačenje ljudi
tláčenka
-e
ž
(
ȃ
)
gastr.
svinjski želodec z nadevom iz na debelo zrezanega svinjskega mesa,
slanine in primešane krvi ali brez nje:
jesti tlačenko s čebulo
;
jetrnice, krvavice in tlačenke
tlačílec
-lca
[
tlačilca
in
tlačiu̯ca
]
m
(
ȋ
)
1.
kdor tlači:
tlačilec grozdja, zelja
2.
priprava, stroj za tlačenje:
uporabljati tlačilec
/
tlačilec snega
teptalni stroj
tlačílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na tlačenje:
tlačilne priprave
♦
agr.
tlačilna kolesa
kolesa pri sejalnem stroju, ki tlačijo, potiskajo seme v zemljo
tlačílka
-e
[
tudi
tlačiu̯ka
]
ž
(
ȋ
)
1.
stroj ali naprava, ki (zelo) dvigne tlak tekočine, plina:
uporaba tlačilk
/
vodna tlačilka
;
zračna tlačilka za kolo
♦
avt.
vbrizgalna tlačilka
za razprševanje goriva
;
grad.
tlačilka za beton, malto
;
strojn.
mazalna tlačilka
priprava, pri kateri gre mazivo pod tlakom iz zbiralnika na mazna
mesta
2.
gospodinjska priprava za tlačenje, stiskanje:
zelenjavo je pretlačila s tlačilko
/
tlačilka za krompir
3.
ženska, ki tlači:
tlačilke zelja
tlačílnica
-e
ž
(
ȋ
)
knjiž.
stiskalnica
:
tlačilnica za sadje
/
nositi grozdje v tlačilnico
tlačítelj
-a
m
(
ȋ
)
ekspr.
kdor jemlje, omejuje komu pravice, svobodo:
upreti se tlačiteljem
;
fašistični tlačitelji
;
gospodarski, politični tlačitelji naroda
tlačíteljica
-e
ž
(
ȋ
)
ekspr.
ženska, ki jemlje, omejuje komu pravice, svobodo:
boj proti tlačiteljici
tlačíteljski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na tlačitelje ali tlačenje:
tlačiteljske vojske
/
tlačiteljska vlada
tláčiti
-im,
in
tlačíti
in
tláčiti -im
nedov.
(
á ȃ; ī á ȃ
)
1.
povzročati, da kaj zaradi pritiska
a)
zavzema manjši prostor:
tlačiti seno na vozu
;
tlačiti zelje
/
tlačiti ilovico z nogami
b)
spreminja prvotno obliko, položaj:
ne tlači klobuka
;
s hojo, valjanjem tlačiti travo
//
povzročati, da se kaj mehkega zaradi pritiska stisne, razleze:
tlačiti grozdje, sadje
;
tlačiti kuhan krompir, peso za prašiče
2.
s prislovnim določilom
s silo dajati, spravljati kaj v kaj, navadno brez reda:
tlačiti perje, volno v blazino
;
tlačiti obleko v nahrbtnik
;
ded si je tlačil tobak v pipo
/
tlačiti si srajco za hlače
/
ekspr.:
tlačiti knjige na polico, v torbo
;
skrivaj si je tlačil orehe v žepe
;
pren.
tlačiti znanje v glavo
//
ekspr.
hitro, veliko jesti:
tlačiti hrano vase
;
tlačiti se z žganci
/
tlačiti si kruh v usta
3.
ekspr.
povzročati, da je množica ljudi stisnjena na kakem prostoru:
jetnike so tlačili v klet
;
vsi so se tlačili v dvorano
/
tlačili smo se skozi ozka vrata
/
ob tej uri se v avtobusu vedno tlačimo
gnetemo, prerivamo
4.
ekspr.
delati, da je kdo v zelo neprijetnem, težavnem položaju:
oblast je tlačila kmete
;
narodno, politično tlačiti
5.
ekspr.
preprečevati razvoj, pojavljanje česa:
tlačiti dvom, jezo, strah
/
tlačiti jok, solze
/
tlačiti upor
6.
ekspr.,
z oslabljenim pomenom
izraža, da je kdo deležen stanja, kot ga določa samostalnik:
tlači ga naduha
;
tlačila jih je revščina
;
tlači jo samota, skrb
/
ponoči jo je zopet tlačila mora
;
nesreča mu je tlačila srce
●
evfem.
ne bo več dolgo trave tlačil
ne bo več dolgo živel
;
ekspr.
ni vreden, da zemljo tlači
slab, ničvreden je
;
ekspr.
revež je, odkar zemljo tlači
odkar živi
;
ekspr.
te razmere so ga tlačile k tlom
ga delale nerazpoloženega, žalostnega
;
ekspr.
vse tlači v en, isti koš
ne upošteva razlik med stvarmi, problemi
♦
teh.
s tlačilko dvigovati tlak tekočine, plina
tlačèč
-éča -e:
otresti se tlačečega občutka tesnobe
tláčen
-a -o:
braniti tlačeno pravico
;
zatirano in tlačeno ljudstvo
;
sam.:
upor izkoriščanih in tlačenih
tlák
1
-a
m
(
ȃ
)
sila na enoto površine:
tlak narašča, pada
;
meriti tlak
;
majhen, velik tlak
;
nizek, visok, zvišan tlak
;
povečanje, sprememba tlaka
/
zračni tlak
;
tlak olja v motorju
;
tlak plina, tekočine, vode
;
tlak v kotlu, posodi
/
lonec na (zvišani) tlak
lonec, v katerem se pod zvišanim tlakom živilo hitro skuha
/
plin (v posodi) je pod tlakom
tlak plina (v posodi) je večji kot zunanji (zračni) tlak
;
pod tlakom vbrizgati maso v kalupe
♦
bot.
koreninski tlak
sila, s katero potiska korenina vodo v steblo
;
fiz.
hidrostatični tlak
;
delni
ali
parcialni tlak
posameznega plina v zmesi plinov
;
fiz.,
kem.
osmotski tlak
;
fiz.,
teh.
obremenitev na tlak
;
glasb.
zvočni tlak
merjen po frekvenci in jakosti zračnih tresljajev
;
med.
krvni tlak
;
meteor.
območje visokega zračnega tlaka
;
strojn.
kritični tlak
pri katerem doseže plin med ekspanzijo zvočno hitrost
;
teh.
delovni tlak
ki ga mora imeti plin za delovanje naprave, priprave
tlák
2
-a
m
(
ȃ
)
1.
obloga na trdni, utrjeni površini, namenjeni za hojo, vožnjo:
narediti, obnoviti, poškodovati tlak
;
polagati tlak
;
betonski, kamnit, opečnat tlak
;
tlak iz keramičnih ploščic
;
kocke za tlak
/
hoditi po tlaku
/
cerkveni tlak
;
cestni tlak
//
del te obloge, navadno iz betona, za nameščanje, pritrjevanje talnih
oblog:
hiša še nima tlakov
/
brusiti, izravnavati tlake
♦
grad.
venecijanski tlak
2.
zastar.
tla
,
pod
1
:
otrok se je igral na ilovnatem tlaku v hiši
3.
zastar.
pločnik
:
stopati po tlaku ob hišah
tláka
-e
ž
(
á
)
1.
v fevdalizmu
podložniško obvezno neplačano delo zemljiškemu gospodu:
opravljati tlako
;
hoditi, iti na tlako
;
tlaka in desetina
/
kmetje so morali delati tlako
/
graščinska, samostanska tlaka
●
občinska tlaka
nekdaj
obvezno neplačano delo, zlasti pri delanju, popravljanju cest,
poti
2.
ekspr.
težko, malo cenjeno delo:
ta služba je zanj tlaka
/
dela tlako pri časopisu
tlákar
-ja
m
(
ȃ
)
star.
tlakovalec
:
preživljal se je kot tlakar
tlákati
-am
nedov. in dov.
(
ȃ
)
star.
tlakovati
:
tlakati cesto, dvorišče
tlákan
-a -o:
hlev je bil tlakan
tlakomér
-a
m
(
ẹ̑
)
knjiž.
priprava za merjenje tlaka;
manometer
:
tlakomer na parnem kotlu
//
barometer
:
tlakomer kaže (na) spremenljivo
/
tlakomer pada, raste
tlakoválec
-lca
[
tlakovau̯ca
tudi
tlakovalca
]
m
(
ȃ
)
kdor se poklicno ukvarja s polaganjem tlaka:
utrjevalci cestišča in tlakovalci
tlakoválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na tlakovanje:
tlakovalne kocke
/
tlakovalna dela
tlakovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od tlakovati:
tlakovanje pločnikov
;
granitne kocke za tlakovanje cest
tlakováti
-újem
nedov. in dov.
(
á ȗ
)
polagati tlak:
tlakovati cesto, vežo
;
tlakovati z granitnimi kockami, opeko
;
tlakovati in asfaltirati
;
pren.
tako so tlakovali pot gledališki umetnosti
tlakován
-a -o:
trg je tlakovan
;
z mozaikom tlakovana cerkev
tlákovec
-vca
m
(
ā
)
kamnita, betonska kocka, opeka za oblogo tal:
izdelovati tlakovce
;
kvadratni, šesterokotni tlakovci
;
tla so bila iz opečnih tlakovcev
;
tlakovci iz granita, marmorja
/
polagati tlakovce
//
tla iz takih kock, opeke:
ropotanje koles po tlakovcih
tlákoven
in
tlakôven -vna -o
prid.
(
ȃ; ō
)
nanašajoč se na tlakovanje ali tlak:
tlakovna površina
/
tlakovne kocke, plošče
tlápnja
-e
ž
(
á
)
zastar.
1.
blodnja
,
privid
:
zanj so bili ideali le tlapnje
2.
govoričenje
,
blebetanje
:
take besede so navadna tlapnja
tláški
-a -o
(
ȃ
)
pridevnik od tlaka:
število tlaških dni
tlè
prisl.
(
ȅ
)
pog.
tu
1
,
tule
:
tle jim ni dolgčas
;
tle se podpiši
/
tle v baru se zbirajo
●
pog.
utihnite! Do tle (gor) vas imam
naveličan sem vas, odveč ste mi
tlèle
prisl.
(
ȅ
)
pog.,
ekspr.
tu
1
,
tule
:
tlele smo bili že večkrat
;
tlele ne smete noter
/
nekje tlele bi nas morali čakati
tlênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od tleti:
tlenje oglja, žerjavice
/
tlenje ljubezni
/
tlenje upora
♦
elektr.
anodno, katodno tlenje
;
kem.
temperatura tlenja
temperatura, pri kateri poteka tlenje
tlèsk
1
tléska
in
tlêska
m
(
ȅ ẹ́, é
)
1.
kratek, svetel glas ob ploskem udarcu, zadetju ob kaj:
slišal se je tlesk
;
tlesk pokrova
/
pasti z glasnim tleskom
;
s tleskom zapreti vrata
2.
glagolnik od tleskniti:
enakomeren tlesk peruti
/
tlesk z bičem
tlèsk
2
medm.
(
ȅ
)
posnema kratek, svetel glas ob ploskem udarcu, zadetju ob kaj:
tlesk, je zaprl cigaretnico
;
slišalo se je udarjanje vesel: tlesk, tlesk
tléskanje
-a
s
(
ẹ̄
)
glagolnik od tleskati:
slišalo se je le tleskanje avtomobilskih vrat
/
tleskanje s prsti
/
tleskanje perila ob perilnik
/
tleskanje valov ob bok ladje
tléskati
-am
nedov.
(
ẹ̄
)
1.
dajati kratke, svetle glasove ob ploskem udarjanju, zadevanju ob kaj:
v temi so tleskala vesla
/
ekspr.
vrata so ves dan tleskala
se tleskajoče zapirala
2.
povzročati kratke, svetle glasove s ploskim udarjanjem, zadevanjem ob
kaj:
riba je tleskala z repom
/
tleskati z jezikom
;
tleskati s prsti
/
tleskati z vrati
tleskajoče jih zapirati
3.
slišno, plosko udarjati:
dekleta so s perilom tleskala ob perilnik
;
otrok je z ročicama veselo tleskal po vodi
;
med smehom se je tleskal po kolenih, stegnih
/
prijateljsko so se tleskali po plečih
/
od navdušenja so tleskali z rokami
4.
ekspr.
slišno, plosko udarjati, zadevati ob kaj:
valovi so tleskali ob skalo
;
svinčenke so tleskale ob tlak
//
slišno, plosko padati:
deske so druga za drugo tleskale z voza
/
pri skakanju v vodo so tleskali na trebuhe
/
dež je tleskal na okna, po šipah
tleskáje
:
smejal se je, tleskaje (se) po kolenih
tleskajóč
-a -e:
tleskajoči glasovi, udarci
;
prisl.:
tleskajoče udarjati
tléskniti
-em
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
1.
dati kratek, svetel glas ob ploskem udarcu, zadetju ob kaj:
v temi je slišal tleskniti veslo
2.
povzročiti kratek, svetel glas s ploskim udarcem, zadetjem ob kaj:
tleskniti s pokrovom cigaretnice
;
riba je tlesknila z repom
/
tleskniti z jezikom
;
tleskniti s prsti
/
tleskniti z vrati
s tleskom jih zapreti
3.
slišno, plosko udariti:
z roko ga je tlesknil po hrbtu, plečih
;
zasmejal se je in se tlesknil po stegnih
/
od navdušenja je tlesknila z rokami
4.
ekspr.
slišno, plosko udariti, zadeti ob kaj:
krogle so tlesknile po oklepu
;
val je tlesknil ob bok ladje
//
slišno, plosko pasti:
knjiga je tlesknila na tla
/
kadar skoči v vodo, tleskne na trebuh
tléskoma
prisl.
(
ẹ̑
)
knjiž.
s tleskom:
jajce je tleskoma padlo na tla
;
tleskoma zapreti knjigo
tleskòt
-ôta
m
(
ȍ ó
)
knjiž.
tlesk
1
:
zaslišal se je tleskot vesel
tlésniti
-em
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
tleskniti
:
v temi je tlesnilo veslo
/
tlesniti s pokrovom cigaretnice
/
tlesniti z jezikom
;
tlesniti s prsti
/
tlesnila je z vrati in odšla
jih je s tleskom zaprla
/
z roko ga je tlesnila po glavi
/
navdušeno je tlesnila z rokami
/
tlesniti na tla
tléti
tlím
nedov.
, tlì
(
ẹ́ í
)
1.
goreti počasi in brez plamena:
drva v peči so tlela
;
žerjavica tli pod pepelom
;
brezoseb.
danes noče goreti, samo tli
2.
ekspr.
biti, obstajati v majhni meri, navadno prikrito, skrito:
med njima je tlela ljubezen
/
v njej je še tlelo upanje
;
ta želja že dolgo tli v njegovem srcu
/
iskra upora spet tli
//
kazati se v majhni meri:
v očeh ji tli veselje
/
na nebu tli tisoč zvezd
medlo sveti
;
nastopil je mrak, le na obzorju je še tlel ozek trak svetlobe
bil viden
●
ekspr.
v njem je še tlelo življenje
še je bil živ
;
preg.
stara ljubezen ne zarjavi (če ne gori, pa tli)
tlèč
-éča -e:
tleč stenj
;
razpihati tlečo žerjavico
;
tleče sovraštvo
tlílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na tlenje:
tlilna snov
♦
elektr.
tlilna katoda
;
tlilno razelektrenje
električno prevajanje v plinih, ki se kaže s svetlenjem
tlívka
-e
ž
(
ȋ
)
elektr.
žarnici podobna priprava, v kateri posreduje razredčeni plin prehod
električnega toka:
vklopiti tlivko
;
kontrolirati s tlivko
/
neonska tlivka
z neonom napolnjena plinska elektronka
tlò
tlà
s
(
ȍ ȁ
)
knjiž.
tla
:
nizka soba z ilovnatim tlom
/
to je ugodno tlo za rastline
;
peščeno, skalnato tlo
tločŕt
in
tlóčrt -a
m
(
ȓ; ọ̑
)
knjiž.
tloris
:
tločrt hiše
;
grad s kvadratnim tločrtom
tlóris
tudi
tlorís -a
m
(
ọ̑; ȋ
)
1.
grafični prikaz vodoravnega prereza stavbe, predmeta s podatki o
merah:
narisati, povečati tloris
;
vnesti mere v tloris
;
tloris hiše, stroja
;
tloris kleti, nadstropja
//
podoba, oblikovanost stavbe, predmeta, prostora v vodoravnem
prerezu, gledana od zgoraj:
izkopavanja so odkrila tloris gradu, mesta
;
okrogel, podolžen tloris
;
stanovanjski tlorisi
;
v nadstropju je tloris drugačen kot v pritličju
/
stavba je v tlorisu kvadratna
♦
arhit.
bazilikalni tloris
2.
geom.
projekcija predmeta navadno na vodoravno ravnino:
naris in tloris
3.
knjiž.
temelj
,
osnova
:
idejni tloris romana
;
metrični tloris pesmi
tlórisen
tudi
tlorísen -sna -o
prid.
(
ọ̑; ȋ
)
nanašajoč se na tloris:
tlorisni podatki
;
tlorisna oblika
/
tlorisna površina, zasnova
/
tlorisna ravnina
navadno vodoravna projekcijska ravnina
tloslôvje
-a
s
(
ȏ
)
knjiž.
veda o prsti, tleh;
pedologija
2
:
razvoj tloslovja
tnála
-e
ž
(
á
)
tnalo
:
sekati drva na tnali
/
mesarska tnala
/
pospraviti po tnali
tnálce
-a
s
(
á
)
manjšalnica od tnalo:
sekati drva na tnalcu
tnálica
-e
ž
(
á
)
tnalce
:
zasaditi sekirico v tnalico
tnálo
-a
s
(
á
)
1.
nerazsekan večji kos debla, na katerem se sekajo, cepijo drva:
zasaditi sekiro v tnalo
;
sekati drva na tnalu
;
grčavo, veliko tnalo
;
neroden je kot tnalo
●
dati, položiti glavo na tnalo
nekdaj
biti kaznovan z obglavljenjem
;
njegove obtožujoče besede so padale po njej kakor sekira po tnalu
bile izrečene brez prizanašanja, usmiljenja
//
navadno s prilastkom
temu podoben podstavek, na katerem se seka, reže:
presekati kost na tnalu
/
kleparsko, mesarsko tnalo
2.
prostor za sekanje, cepljenje drv:
pospraviti tnalo
;
pripeljati drva na tnalo
3.
slabš.
neumen, okoren človek:
izšolala ga bosta, da ne bo tako tnalo kot onadva
/
kot psovka
tnalo neotesano
tnalovína
-e
ž
(
í
)
z zemljo pomešani lesni odpadki, nastali ob sekanju, cepljenju drv na
tnalu:
spravljati tnalovino na kup
;
gnojiti s tnalovino
tnálovka
-e
ž
(
á
)
vrtn.
mešanica preperelih delov lesa in zemlje:
pognojiti s tnalovko
tó
člen.
(
ọ̑
)
izraža veliko mero ali stopnjo povedanega:
to so bili jezni, ko so ugotovili prevaro
;
joj, to ga bo bolelo
;
to se bodo čudili
;
to se boš načakal
/
iron.
to si (mi) pameten
//
izraža začudenje, nejevoljo, očitek:
kako to leta hitro tečejo
;
kako to, da te zebe
;
fantje, dajmo, kaj to dremljete
;
kaj je to ona napravila iz njega
●
ekspr.
to ti je fant
izraža občudovanje
;
ekspr.
to ti je goljuf
velik goljuf je
toaléta
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
boljša ženska obleka za posebne priložnosti:
zna nositi toaleto
;
elegantna, preprosta toaleta
;
modra toaleta iz tila
/
dolga plesna toaleta
;
večerna toaleta
2.
oblačenje, urejanje svoje zunanjosti:
končati toaleto
;
med toaleto je ne sme nihče motiti
;
jutranja toaleta
;
soba za toaleto
//
knjiž.
toaletne potrebščine:
pospraviti toaleto v torbico
3.
prostor s straniščem in navadno umivalnico, zlasti v javnih lokalih:
toaleta je na koncu hodnika
;
šla je v toaleto, da si popravi pričesko
/
toaleta za dame
;
toaleta v letalu
toaléten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na toaleto:
toaletni dodatki
/
toaletni prostori
;
toaletna mizica
mizica s toaletnimi potrebščinami
;
toaletne potrebščine
;
toaletna torbica
torbica, škatla za toaletne potrebščine
;
toaletno milo
/
toaletni papir
vpojen, mehek, steriliziran papir
toast
-a
[
tôu̯st
]
m
(
ȏ
)
gastr.
1.
na tanke kose narezan, opečen beli oljnati kruh, navadno brez skorje,
opečenec:
k tatarskemu bifteku ponudimo toast
;
namazati toast z maslom
2.
na tanke kose narezan beli oljnati kruh, navadno brez skorje, za
opekanje:
opeči toast
;
zavitek toasta
toaster
-ja
[
tôu̯ster
]
m
(
ō
)
električna priprava, v kateri se opekajo kruhove rezine, opekač:
opeči kruh v toasterju
tobáčen
-čna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na tobak:
posušeni tobačni listi
/
tobačna polja
/
tobačni dim
;
tobačni izdelki
;
tobačna industrija
;
tobačna tovarna
tobáčno
prisl.
:
obleka tobačno rjave barve
tobáčnica
-e
ž
(
ȃ
)
doza za tobak:
vzeti ščep tobaka iz tobačnice
;
srebrna tobačnica
;
tobačnica in cigaretnica
tobák
-a
m
(
ȃ
)
1.
enoletna kulturna rastlina z velikimi listi, ki vsebujejo nikotin, ali
njeni listi:
tobak cvete
;
sušiti in rezati tobak
;
obirati tobak
;
nasadi tobaka
/
makedonski tobak
2.
posušeni listi te rastline, pripravljeni za kajenje, njuhanje,
žvečenje:
kaditi, njuhati, žvečiti tobak
;
natlačiti pipo s tobakom
;
klobasa, ščepec tobaka
;
kupiti zavojček tobaka
;
duh po tobaku
/
ekspr.
prepovedali so mu tobak
kajenje
;
prodajalec tobaka
tobačnih izdelkov
●
zastar.
piti tobak
kaditi
;
zastar.
sedel je in pokal tobak iz kratke pipe
kadil
;
ekspr.
to ni vredno pipe tobaka
to je vredno zelo malo, nič
♦
bot.
kmečki tobak
gojena rastlina z zelenkasto rumenimi cveti, Nicotiana rustica
;
navadni tobak
kulturna rastlina z velikimi listi in rdečimi cveti v latu,
Nicotiana tabacum
;
kem.
fermentacija tobaka
tobákar
-ja
m
(
ȃ
)
1.
ekspr.
kdor (rad) kadi tobak:
hud tobakar je
2.
star.
tihotapec tobaka:
preganjati tobakarje
tobakárna
-e
ž
(
ȃ
)
star.
1.
prodajalna tobaka in tobačnih izdelkov:
prodajati v tobakarni
2.
tobačna tovarna:
zaposlil se je v tobakarni
tobákec
-kca
m
(
ȃ
)
ekspr.
manjšalnica od tobak:
kaditi, njuhati tobakec
tobakêra
-e
ž
(
ȇ
)
zastar.
tobačnica
:
vzeti ščepec tobaka iz tobakere
tobákov
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na tobak:
tobakovi listi
/
tobakovi nasadi
/
tobakov dim
;
tobakov katran
katran, ki nastaja pri kajenju
tobákovec
-vca
m
(
ȃ
)
enoletna kulturna rastlina z velikimi listi, ki vsebujejo nikotin:
obirati liste tobakovca
tóbogan
-a
m
(
ọ̑
)
1.
priprava v obliki nagnjenega korita z gladkim dnom za drsenje,
spuščanje sede ali leže:
na igrišču so postavili tobogan
;
otroci se spuščajo po toboganu
2.
pri severnoameriških Indijancih
dolge nizke sani:
naložiti tovor na tobogane
tobôlec
-lca
m
(
ó
)
nar. belokranjsko
1.
posoda za shranjevanje osle pri košnji;
oselnik
:
kose in tobolci
2.
majhna posoda iz lubja:
nabirati jagode v tobolec
tobrálko
-a
m
(
ȃ
)
tekst.
tanek bombažni batist:
poletna obleka iz tobralka
tòč
tudi
tóč tóča
m
(
ȍ ọ́; ọ̑
)
šport.
vrtenje telovadca, oprtega na rokah, okrog droga:
narediti toč
/
toč na drogu
tóča
-e
ž
(
ọ́
)
1.
padavine v obliki večjih ledenih zrn:
toča pada, se usuje
;
toča je pobila žito, poškodovala drevje
;
kakor kurja jajca debela toča
;
huda toča
/
izstreliti raketo proti toči
;
pren.,
ekspr.
na borce se je usula ognjena toča
●
preg.
po toči zvoniti je prepozno
prepozno je začeti delovati, ukrepati po tem, ko se je kaj
neugodnega že zgodilo, je bila škoda že narejena
2.
ekspr.,
z rodilnikom
velika količina česa padajočega, udarjajočega:
po njih se je usula toča kamenja, krogel
/
toča besed, očitkov
;
toča vprašanj
točáj
-a
m
(
ȃ
)
1.
gostinski delavec, ki streže gostom pijačo:
dela v pivnici kot točaj
;
točaj v belem suknjiču
/
priučeni točaj
//
kdor toči, nataka pijačo:
dva od svatov sta bila za točaja
2.
zgod.,
v fevdalizmu
visok uslužbenec, navadno na vladarskem dvoru, odgovoren za strežbo s
pijačo:
stregli so pod nadzorstvom stolnika in točaja
//
naslov za plemiča:
bil je imenovan za dvornega točaja
točájka
-e
ž
(
ȃ
)
1.
gostinska delavka, ki streže gostom pijačo:
dela kot točajka
;
točajka v bifeju
;
natakarice in točajke
2.
knjiž.
natakarica
:
stregla jima je prijazna točajka
točájstvo
-a
s
(
ȃ
)
zgod.,
v fevdalizmu
naslov ali služba točaja:
dedno točajstvo
tóčen
1
-čna -o
prid.
, tóčnejši
(
ọ́ ọ̄
)
1.
ki se popolnoma drži določenega časa, roka:
čudno, da ga še ni, ponavadi je točen
;
vlak je bil točen
;
podjetje je pri dobavah točno
;
točen je kot ura
/
točen prihod letala
2.
ki pri merjenju česa kaže toliko, kot je v resnici:
točni instrumenti
;
točna tehtnica
;
točna ura
3.
ki se popolnoma sklada z resničnim stanjem, z dejstvi:
navesti točen čas, datum
;
točen izračun
;
točni podatki
;
točen rezultat
/
točna analiza
;
ta sodba je točna
//
ki se ujema z originalom:
točen prepis pogodbe
/
kot pripis na listini, dokumentu
prepis je točen
tóčno
1.
prislov od točen:
prišel je točno
;
predstava se začne točno ob petih
;
ti pojmi niso točno razmejeni
natančno, pravilno
;
ekspr.
v službo prihaja do minute točno
/
elipt.
v drami so obnovili, ali točneje, prenovili lansko predstavo
2.
poudarja, da se trditev v največji mogoči meri sklada z
resničnostjo;
natančno
:
povedal je točno to, kar je mislil
/
izdelan točno po meri
;
delo poteka točno po načrtu
3.
v členkovni rabi
prav
,
ravno
:
točno on je to storil
/
avtomobil se je ustavil točno pred hišo
/
ne ve točno, zakaj je odnehal
tóčen
2
-čna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na točo:
točno zrno
/
točni oblaki
tóčenje
-a
s
(
ọ́
)
glagolnik od točiti:
pri točenju je polil precej vina
/
prepovedali so točenje alkoholnih pijač mladoletnikom
/
točenje medu
točílec
-lca
[
točiu̯ca
in
točilca
]
m
(
ȋ
)
kdor toči, nataka pijačo:
tega ne bom pil, je rekel točilcu
;
biti za točilca
/
točilec v bifeju
točaj
/
točilec pijač
točílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na točenje:
točilni prostori
/
točilni pult
;
točilna miza
♦
pravn.
točilna pravica
pravica točenja alkoholnih pijač
točílnica
-e
ž
(
ȋ
)
1.
prostor ali manjši gostinski lokal, kjer se streže s pijačami:
piti pivo v točilnici
;
točilnica ob bencinski črpalki
2.
knjiž.
točilna miza:
stati za točilnico
točílnik
-a
m
(
ȋ
)
knjiž.
točilna miza:
streči za točilnikom
točílniški
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na točilnico:
točilniški prostor
/
točilniška miza
točilna miza
točílo
-a
s
(
í
)
čeb.
priprava za spravljanje medu iz satja:
vrteti točilo
/
čebelarsko točilo
točíti
1
tóčim
nedov.
(
ī ọ́
)
1.
spravljati kam kaj tekočega, zlasti pijačo:
točiti vino, žganje v kozarce
;
točiti vodo iz steklenice
;
točiti s tresočo se roko
/
točiti bencin v rezervoar
2.
prodajati pijačo, zlasti v gostinskem lokalu:
točiti alkoholne in brezalkoholne pijače
/
točimo odprto pivo
//
streči s pijačo, navadno v gostinskem lokalu:
če je bilo veliko gostov, je točil tudi gospodar
;
točiti za točilno mizo
3.
ekspr.
izločati kaj tekočega (v velikih količinah):
točiti kot grah debele solze
/
točiti sline
cediti
4.
nar.
puščati (tekočino):
lonec toči
;
popravili so streho, da ni več točila
●
knjiž.
potok toči vodo čez skale
voda teče čez skale
;
ekspr.
kaj bi točili solze
jokali, žalovali
;
ekspr.
točiti krokodilove solze
z jokom kazati nepristno, lažno žalost, sočutje
;
knjiž.
točiti pod vejo
začasno točiti, prodajati domače vino
♦
čeb.
točiti med
s točilom spravljati med iz satja
točíti se
knjiž.
1.
teči
:
s pobočja so se točili blatni potočki
/
kri se toči po žilah
;
na tem mestu se reka toči v morje
se izliva
2.
ekspr.
prihajati, razširjati se:
iz zabavišča se toči hrup
;
z neba se toči blaga luč
tóčen
-a -o:
vino, točeno v nove sode
/
točeno pivo
pivo, ki se prodaja sproti natočeno iz soda
;
sam.:,
pog.
eno malo točeno, prosim
malo točeno pivo
točíti
2
-ím
nedov.
(
ī í
)
1.
star.
kotaliti
,
valiti
1
:
otroci točijo obroče
;
jabolka se točijo po bregu
/
veter toči mlin
vrti
2.
nar.
zibati
,
gugati
:
pestunja je točila zibelko
tóčka
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
manjše mesto na površini česa, določeno s svojo funkcijo, lastnostjo:
določiti točko, v kateri bo kaj obešeno, podprto
;
lističi te rastline izhajajo vsi iz ene točke
;
izhodiščna točka na merilni lestvici
;
oporne točke pri plezanju
;
razdalja med skrajnima točkama
//
majhno, navadno okroglo mesto na površini česa, narejeno s
pritiskom, z dotikom česa ostrega:
narisati, vtisniti točko
;
potegniti črto od točke do točke
;
označiti vzorec s točkami
/
napaka leče, da upodobi črtico kot točko
;
sliko je sestavil iz samih barvnih točk
//
v zvezi
slikovna točka
najmanjša grafična enota zaslona, ki ima svojo barvo in svetlost:
povečati število slikovnih točk in diagonalo zaslona
;
digitalni fotoaparati z ločljivostjo tri milijone slikovnih točk
2.
geom.
osnovni element premic, daljic, ravnin:
točka leži na premici
;
razdalja od točke A do točke B
;
točka grafa
;
točka, v kateri se sekata premici
;
izračunati vrednost funkcije v kaki točki na intervalu
;
določiti lego točke v ravnini
/
diametralni točki
ki ležita na nasprotnih krajiščih istega premera
;
prebodna točka
v kateri premica seka ravnino ali črto
;
realna točka
katere koordinate so izrazljive z realnimi števili
;
robna, stična točka
;
niz točk
množica točk na črti
3.
manjši del prostora, mesto v prostoru, določeno s svojo funkcijo,
lastnostjo:
dosegli so točko, od koder se je videlo mesto
;
s tem orožjem lahko dosežejo vsako točko na zemlji
;
zazrl se je v točko pred seboj
;
premikati se proti določeni točki
;
zemljepisna širina in dolžina točke, na kateri je ladja
//
navadno s prilastkom
kraj, prostor, za katerega je značilno določeno dogajanje, dejstvo:
vas je na dobri točki
;
izhodiščna točka za vzpon na goro
;
izletniška, razgledna, turistična točka
/
bombe so vrgli na najbolj občutljive nasprotnikove točke
na kraje, kjer so mu prizadeli največ škode
/
črna točka
cestni odsek s pogostimi prometnimi nesrečami
4.
navadno s prilastkom
del potekanja, trajanja kakega pojava, dogajanja, ko to doseže stanje,
vrednost, kot ju nakazuje določilo:
prišli so do točke, ko se temu vprašanju niso mogli več ogniti
;
naraščanje reke je doseglo kritično točko
/
točka vrenja
vrelišče
//
publ.,
v zvezi
mrtva točka
stanje, ko kaj ne napreduje, se ne razvija:
priti pri delu do mrtve točke
;
vprašanje razorožitve se ne gane, se ne premakne z mrtve točke
;
gradnja objektov je na mrtvi točki
/
šport. žarg.
mrtva točka
stanje, ki nastopi, če je organizem dalj časa maksimalno
obremenjen; kriza
5.
navadno s prilastkom
dejstvo, ki določa, opredeljuje kak pojav, kako celoto tako, kot
nakazuje določilo:
bistvene, temeljne točke v strukturi izobraževanja
;
oporna točka domneve
;
knjiž.
odkriti točke, ob katerih se dogajanje drame lomi
//
v zvezi
stična točka
mišljenje, stališče, interes, skupen dvema ali več osebkom:
iskati, najti stične točke
;
to je edina stična točka med njimi
;
stične točke v nazorih, pojmovanju
skupne značilnosti
//
publ.,
v zvezi
boleča točka
pojav, ki povzroča skrb, terja rešitev:
razmere v zdravstvu so naša boleča točka
;
pogostni izostanki so glavna boleča točka v razredu
6.
vsak od vsebinsko zaključenih delov
a)
kakega besedila, označen navadno s številko:
točka 3 potrebuje razlago
;
išči pod točko c
/
sestaviti resolucijo po točkah
;
dopolnilo k točki 2 zakona
b)
dnevnega reda sestanka, zborovanja:
določili so točke, o katerih bodo razpravljali na zboru
;
prva točka dnevnega reda
/
preiti k točki razno
k zadnji točki dnevnega reda, pri kateri se obravnavajo manj
pomembna vprašanja
;
publ.
to vprašanje gre pod točko 2
naj se obravnava pri drugi točki
c)
sporeda kake prireditve:
napovedati točke na prireditvi
;
akrobati so naštudirali novo točko
;
pevska, plesna, solistična točka
7.
s številko izražena enota za merjenje, vrednotenje dosežkov na kakem
področju:
tekmec je dobil točko več
;
boriti se za točke
;
ocenjevati s točkami
;
na natečaju je dosegel devetdeset od stotih mogočih točk
;
za pozitivno oceno se zahteva določeno število točk
/
pri tej igri štejeta dama in kralj dvajset točk
/
kreditna točka
enota za vrednotenje dela, ki ga študent opravi v procesu
izobraževanja, zlasti v bolonjskem sistemu
//
s številko izražena enota za vrednotenje del in nalog v kaki delovni
organizaciji:
posebne naloge se vrednotijo z dodatnim številom točk
/
pog.
zvišati točko
povečati vrednost točke
8.
zlasti v vojnem času
enota na (živilski) nakaznici:
odrezati od nakaznice pet točk
/
kupovati blago, živila na točke
z (živilskimi) nakaznicami
●
publ.
šahista sta si razdelila točko
partija se je končala z remijem
;
publ.
sodnik je pokazal na belo točko
prisodil enajstmetrovko, sedemmetrovko
;
knjiž.
Arhimedova točka
izhodišče, opora
;
publ.
iskati mehke točke družbe, obrambe
iskati njene slabosti, napake
;
publ.
svoje življenje je spet začenjal na ničelni točki
na izhodiščni, začetni točki; na hierarhično, socialno najnižji
točki
;
ekspr.
to je njegova šibka točka
slabost, napaka, ki jo lahko kdo izkoristi
♦
alp.
obveščevalna točka
kraj, mesto, kjer se lahko prijavijo nesreče v gorah
;
astron.
južna točka
na obzornici, ki leži nasproti severišču
;
bot.
vegetacijska točka korenine
embrionalne celice, ki omogočajo rast korenine
;
elektr.
nevtralna točka
v simetričnem večfaznem sistemu, ki ima potencial nič
;
fiz.
ničelna točka
izhodiščna točka na merilni lestvici, kjer je vrednost merjene
količine enaka nič
;
geod.
poligonska točka
stalna izbrana točka na zemljišču za izmero zemljišča, zakoličitev
objekta
;
triangulacijska točka
s triangulacijo določena stalna točka na zemeljskem površju;
znamenje, ki označuje tako točko
;
višinska točka
stalna točka na zemeljskem površju z označeno nadmorsko višino
;
med.
bolečinska točka
mesto, kjer je bolečina pri določeni bolezni najizrazitejša
;
psih.
absolutna ničelna točka umskega razvoja
začetek pojavljanja umskih, duševnih pojavov pri človekovem
zarodku
;
šport.
zmagati po točkah
premagati nasprotnika samo zaradi večjega števila dobljenih točk
;
kazenska točka
pri nekaterih športih
ki se zaradi napake, prekrška odšteje od seštevka točk
;
tekst.
vezna točka
mesto, kjer se križata dve niti
;
voj.
ničelna točka
na zemeljski površini pod središčem jedrske eksplozije ali nad
njim
točkálnik
-a
m
(
ȃ
)
teh.
stroj za točkovno varjenje:
točkálo
-a
s
(
á
)
teh.
jeklen klin za označevanje točk na površini kovine:
s točkalom označiti mesta za vrtanje
tóčkast
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
ki je iz točk:
točkasta črta
/
točkasta pisava
♦
fiz.
točkasti vir svetlobe
vir svetlobe v obliki točke
;
točkasto telo
telo, katerega razsežnosti so zanemarljive v primerjavi z
opazovanim premikom
tóčkica
-e
ž
(
ọ̑
)
ekspr.
manjšalnica od točka:
ladja je bila videti le še kot točkica na obzorju
/
samo dve točkici sta na dnevnem redu
točkopís
-a
m
(
ȋ
)
navadno v zvezi
Braillov točkopis
pisava za slepe z znaki iz kombinacij točk, ki so vtisnjeni v papir:
brati Braillov točkopis
točkoválec
-lca
[
točkovau̯ca
tudi
točkovalca
]
m
(
ȃ
)
kdor točkuje:
točkovalci stanovanj
točkoválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na točkovanje:
točkovalna komisija
/
točkovalne tabele
točkovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od točkovati:
metoda, sistem točkovanja
;
pravilnik točkovanja svetovnega prvenstva
/
končati točkovanje stanovanj
točkováti
-újem
nedov. in dov.
(
á ȗ
)
1.
izražati vrednost česa s točkami:
točkovati rezultate tekmovanja
/
učitelj naloge točkuje
;
vsak odgovor se točkuje
2.
ocenjevati določeno lastnost česa s točkami:
komisija je začela točkovati stanovanja
;
točkovati po pravilniku
●
to tekmovanje se točkuje tudi za evropsko prvenstvo
v njem dosežene točke se upoštevajo tudi v evropskem prvenstvu
točkován
-a -o:
visoko točkovano delovno mesto
točkôven
-vna -o
prid.
(
ō
)
nanašajoč se na točko:
točkovna razdalja
/
točkovni dosežki telovadcev
;
točkovni sistem ocenjevanja
♦
alp.
točkovna (planinska) pot
(planinska) pot od točke do točke brez posebne povezave med njimi
;
grad.
točkovni temelj
samostojen temelj pod posameznim stebrom
;
šport.
točkovni sodnik
sodnik, ki ocenjuje tekmovalce s točkami
;
teh.
točkovna obremenitev
;
točkovno varjenje
varjenje, pri katerem se spajajo deli na posameznih točkah stika
točkôvnik
-a
m
(
ȏ
)
pravila, določila, ki urejajo način točkovanja:
izdelati točkovnik
;
točkovnik tekmovanja
;
točkovnik za ocenjevanje stanovanj
točljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da točiti:
med je bil še redek in lahko točljiv
tóčnost
-i
ž
(
ọ́
)
lastnost, značilnost točnega:
cenili so ga zaradi točnosti
;
zahtevati točnost
/
točnost merilnih instrumentov
/
točnost podatkov, rezultatov
tód
prisl.
(
ọ̄
)
1.
izraža kraj, prostor v bližini govorečega, po katerem poteka dejanje:
tod se gre na Triglav
;
tod smo že hodili
/
vsak dan hiti tod mimo
;
tod okrog se potikajo sumljivi ljudje
;
tod zavije pot na levo
tu
/
do tod je prišla sama
;
povejte, kako bi se rešili od tod
2.
izraža navadno širše območje, določeno s sobesedilom:
tod še govorijo slovensko
;
tod imamo dosti znancev
/
tod okoli vse diši po lipi
/
po vrtu je tod in tam rastlo kako drevo
tu in tam
tóda
in
toda
vez.
(
ọ̑
)
1.
v protivnem priredju
za izražanje
a)
nasprotja s prej povedanim:
rekel je, da bo pomagal, toda obljube ni izpolnil
;
natočila mu je poln kozarec, toda sama ni pila
;
zunaj ni bilo mrzlo, toda v kleti nas je kljub temu zeblo
/
elipt.
potrebovali bi delavce, toda kaj, ko jih ne dobimo
/
previden je, toda odločen
●
šel bi rad, toda .. Nič toda
izraža pomislek, pridržek
;
ekspr.
žalostno, toda resnično
izraža ugotovitev, da je kaka stvar taka, kakršna je, čeprav je
vredna obžalovanja
b)
nepričakovanega:
tipal je po temni veži, toda vrat ni našel
;
verjeli smo mu, toda on ni bil vreden našega zaupanja
/
mlad, toda že tako izkušen
//
za omejevanje:
veliko bere, toda samo pustolovske knjige
;
izvedel je vse, toda prepozno
;
prodam, toda le pod pogojem, da plačate takoj
/
to bi lahko izrazil samo umetnik. Toda še ta težko
2.
na začetku (od)stavka
za opozoritev na prehod k drugi misli:
toda pogovarjajmo se rajši o čem drugem
;
toda to ni vprašanje, s katerim bi se tu ukvarjali
/
ekspr.
toda čast komur čast, govoriti pa zna
tódi
prisl.
(
ọ̄
)
zastar.
tod
:
todi so si utrli novo pot
/
iti od todi
od tod
tódkaj
prisl.
(
ọ̄
)
star.
tod
:
se ne bojiš, kadar sama hodiš todkaj
;
todkaj pelje bližnjica
/
do todkaj je prišla
do tod
tódle
prisl.
(
ọ̄
)
star.
tod
:
todle so gonili živino na pašo
;
todle bomo šli
;
vstopite todle, skozi ta vrata
/
pripeljali so se todle po cesti
todôben
-bna -o
prid.
(
ó ō
)
knjiž.
tedanji
,
takraten
:
grajski portreti kažejo na todobni okus
;
naše todobno slikarstvo je bilo na evropski višini
tòf
medm.
(
ȍ
)
posnema zamolkel glas pri padcu, udarcu:
z obale je metal kamne v vodo: tof, tof, tof
;
v temi je iskal pot in tof, je padel v luknjo
/
tof, tof, je nekaj prilomastilo po sobi
tofú
-ja
m
(
ȗ
)
gastr.
siru podobno živilo iz sesirjenega sojinega mleka, ki se uporablja
zlasti v vzhodnoazijski in vegetarijanski kuhinji, sojin sir:
narezati tofu
;
dimljen tofu
;
popečen tofu
;
rezina tofuja
;
kruhki, solata s tofujem
tóg
-a -o
prid.
(
ọ̑ ọ́
)
1.
ki ob delovanju sile nanj ne spremeni svoje oblike:
dela sta povezana s togim drogom
;
toga prema
;
krila letala niso popolnoma toga
/
togi spoj
;
toga zveza med elementi
//
ki se nerad, težko upogiba, pregiba:
togi lasje
;
tog papir
;
togo blago
2.
težko, počasneje gibljiv:
togi prsti
;
tog vrat
;
od dolgega sedenja je postal ves tog
;
od mraza toge noge
/
togi gibi
;
toga drža telesa
3.
ki ni sposoben prilagajati se času, razmeram:
tog človek
;
po značaju je zelo tog
/
togi predpisi
;
toga politika
;
togo, neživljenjsko stališče
//
ki izraža, kaže nesproščenost, (pre)veliko zadržanost:
tog nastop
;
togo vedenje
4.
ki glede na izrazna sredstva ne kaže velike pestrosti,
izoblikovanosti:
togo pisarniško izražanje
;
dogajanje v filmu je preveč togo
/
geometrijsko toga razporeditev
♦
avt.
toga obesa
obesa, ki je v neposredni povezavi z obeso kolesa v paru
;
fiz.
togo telo
telo, ki pod vplivom sile ne spremeni svoje oblike
;
mehanika togih teles
;
tekst.
toga igelnica
tógo
prisl.
:
togo se držati česa
;
togo prikloniti se, sedeti
tóga
1
-e
ž
(
ọ́
)
1.
pri starih Rimljanih
dolgo moško vrhnje oblačilo, ki se ovije okoli telesa:
zaviti se v togo
;
senatorji v belih togah
2.
halji podobno uradno oblačilo sodnikov, pravnikov in univerzitetnih
profesorjev:
tožilec je bil oblečen v črno togo
tóga
2
-e
ž
(
ọ́
)
zastar.
žalost
:
čutiti veliko togo
;
bridka, grenka toga
/
kmalu je bilo konec vseh tog in nadlog
skrbi in težav
togolísten
-tna -o
prid.
(
ȋ
)
ki ima toge liste:
togolistne rastline
tógost
tudi
togóst -i
ž
(
ọ́; ọ̑
)
lastnost, značilnost togega:
togost železne žice
/
togost tkanin
/
togost mišic
/
miselna, značajska togost
/
togost predpisov
/
togost filmskih dialogov
/
predramil se je iz togosti
togôta
-e
ž
(
ó
)
1.
velika stopnja jeze, razdraženosti:
togota ga je minila
;
ekspr.
pograbila, prijela ga je togota
;
njeno ugovarjanje ga je spravilo v togoto
;
ekspr.:
divja togota
;
izbruhi togote
/
ekspr.
jokati, tresti se od togote
;
v togoti je zagrabil nož
;
ekspr.
z vso togoto je zasadil sekiro v tnalo
2.
ekspr.
silovitost
,
divjost
:
togota nevihte
togôten
-tna -o
prid.
(
ó
)
1.
ki je v stanju velike jeze, razdraženosti:
skušali so pomiriti togotne vaščane
;
ves togoten je planil kvišku
//
ki izraža, kaže veliko jezo, razdraženost:
togoten obraz
;
togotne kretnje
;
zaslišali so togotno vpitje
2.
ki se (rad) zelo razjezi, razdraži:
bil je togoten človek
;
dobil je togotno ženo
/
togoten značaj
3.
ekspr.
silovit
,
divji
:
togotna burja
;
togotno morje
togôtno
prisl.
:
togotno odgovarjati
;
togotno je zaloputnil vrata
togotíti
-ím
tudi
togôtiti -im
nedov.
(
ī í; ō ȏ
)
spravljati v veliko jezo, razdraženost:
togotila ga je zavest lastne nemoči
;
zavlačevanje je delavce vse bolj togotilo
;
s svojo mirnostjo jih je zelo togotila
togotíti se
tudi
togôtiti se
čutiti, izražati veliko jezo, razdraženost:
začel je kričati in se togotiti
;
togotiti se zaradi sosede
;
ekspr.
togoti se na ves svet
//
izražati veliko nezadovoljstvo, ogorčenost:
slišal ga je, kako se togoti
;
gospodinja se je togotila, da ni dobro pospravljeno
togotljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
1.
ki se (rad) zelo razjezi, razdraži:
že od nekdaj je bil togotljiv
;
postati togotljiv
2.
ki izraža, kaže veliko jezo, razdraženost:
togotljivo kričanje, vedenje
togotljívo
prisl.
:
togotljivo govoriti
togotljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost togotljivega človeka:
zaradi svoje togotljivosti je z vsemi sprt
togôtnež
-a
m
(
ȏ
)
ekspr.
togoten človek:
s takim togotnežem nočem imeti opravka
togôtnica
-e
ž
(
ȏ
)
ekspr.
togotna ženska:
pomiriti togotnico
togôtnost
-i
ž
(
ó
)
velika stopnja jeze, razdraženosti:
togotnost ga je minila
;
v togotnosti mu je potrgal vse gumbe
/
težko prenaša njegovo togotnost
togováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
zastar.
žalovati
,
tožiti
:
ne toguj, kmalu se vrnemo
;
mati toguje po sinu
/
togovati za starimi časi
tóhel
tôhla
in
tóhla -o
[
tohəu̯
]
prid.
(
ọ́ ó, ọ́
)
star.
zatohel
:
tohel zrak
/
tohla beznica
tohlína
-e
ž
(
í
)
star.
zatohlost
:
tohlina in duh po plesnobi
tohlôba
-e
ž
(
ó
)
star.
1.
zatohlost
:
tohloba kleti
2.
trohnoba
:
v gozdu je dišalo po tohlobi
tohnéti
-ím
nedov.
(
ẹ́ í
)
star.
1.
zaradi kvarjenja dobivati, imeti vonj in okus po plesnivem:
moka tohni
2.
trohneti
:
les je že začel tohneti
tók
1
-a
m
,
mn.
tokôvi
in
tóki
(
ọ̑
)
1.
nepretrgano, v določeni smeri gibajoča se snov, zlasti tekočina, plin:
tok teče, se vrtinči
;
zajel ga je topel zračni tok
;
prestreči, zaustaviti tok z oviro
//
nepretrgano, v določeni smeri gibajoči se del vode v reki, jezeru,
morju:
tok nese, zgrabi čoln
;
zabresti v tok
/
spustiti se s čolnom po toku
;
plavati proti toku, s tokom
/
blatni tok v jezeru
;
mešanje mrzlih in toplih oceanskih tokov
2.
navadno s prilastkom
v strugi tekoča voda:
raziskovati podzemne tokove
;
dolžina, širina (rečnega) toka
/
reka je plovna samo v enem delu svojega toka
;
odpadne vode odvajajo neposredno v rečni tok
v reko
/
potok je spremenil tok
strugo, smer tečenja
3.
nepretrgano gibanje zlasti tekočine, plina v določeni smeri:
sredi reke je tok najmočnejši
;
tok nastane, pojema, se ustavi
;
enakomeren, počasen, vijugast tok
;
stalen tok tekočine, zraka
;
hitrost, smer toka
4.
navadno v zvezi
električni tok
gibanje naelektrenih delcev:
električni tok nastane, se prekine
;
snov, ki ne prevaja električnega toka
/
električni tok teče po žici
;
izključiti tok
//
to gibanje glede na učinek, ki ga povzroča, delo, ki ga opravi:
električni tok ga je stresel, ubil
;
varjenje z električnim tokom
/
ogrevati prostore z električnim tokom
z električno energijo
;
preskrba, varčevanje z električnim tokom
/
gospodinjski, industrijski tok
električna energija, namenjena za uporabnike v gospodinjstvih, v
industriji
5.
s prilastkom
strnjeno, v določeni smeri premikajoča se skupina ljudi, stvari:
policija je skušala zaustaviti tok demonstrantov
;
tok ljudi na cesti
6.
s prilastkom
prehajanje ljudi, stvari z enega mesta na drugo na določenem območju:
proučevati selitvene, turistične tokove
;
glavni prometni tokovi
/
kolonizacijski tok
//
prehajanje stvari, blaga z enega mesta na drugo v kaki dejavnosti:
gospodarski tokovi
;
uvozni in izvozni tokovi
/
blagovni tokovi
;
informacijski tokovi
7.
s prilastkom
kar obstaja, se dogaja z nepretrganim sledenjem kakih enot, pojavov:
zaustaviti tok besed
;
tok misli, spominov se je pretrgal
/
obrniti tok dogodkov
potek
/
z oslabljenim pomenom:
tok časa
;
tok dogajanja v pripovedi
;
slediti toku razprave
razpravi
;
publ.
v toku šolanja je zamenjal več učiteljev
med šolanjem
8.
s prilastkom
delovanje, dejavnost na kakem področju, določena s posebnim sistemom
idej, sredstev:
filozofski, literarni tokovi v 19. stoletju
;
novi politični tokovi
/
razvojni tokovi v gledališču
;
v slikarstvu je prevladal realistični tok
realistična smer
●
ekspr.
predati se toku
dopustiti, da postane življenje odvisno od okoliščin
;
ekspr.
plavati proti toku
ne misliti, ravnati tako, kakor misli, ravna večina, vodilni
ljudje
♦
elektr.
anodni tok
;
enofazni, trifazni tok
;
enosmerni, izmenični tok
;
inducirani tok
;
jakost toka
;
fiz.
energijski tok
količina, določena kot energija, ki jo telo odda ali prejme v
časovni enoti
;
svetlobni tok
energija, ki jo izseva svetilo v eni sekundi
;
toplotni tok
količina, določena kot toplota, ki preide v časovni enoti skozi
dani presek
;
geogr.
dolnji
ali
spodnji tok reke
zadnji del reke blizu izliva
;
morski tok
premikanje površinske morske vode v določeni smeri
;
Zalivski tok
topli morski tok, ki teče iz Mehiškega zaliva čez severni Atlantik
mimo Skandinavije proti Severnemu ledenemu morju
;
lit.
tok zavesti
pripovedna tehnika, ki podaja navidezno neurejeno sledenje misli,
čustev, asociacij literarne osebe
;
med.
beli tok
bel ali rumenkast izcedek iz nožnice
;
meteor.
navzdolnji, navzgornji zračni tok
;
vzponski tok
tok poševno ob pobočju ali frontalnih površinah dvigajočega se
zraka
tòk
2
tudi
tók tóka
m
(
ȍ ọ́; ọ̑
)
vrečica ali škatlica za hranjenje majhnih predmetov:
spraviti očala v tok
;
usnjen tok za nalivno pero
;
tok s ključi
//
podolgovata priprava za hranjenje, nošenje predmetov, ki se tesno
prilega predmetu:
spraviti dežnik v tok
;
tok za pištolo
tòk
3
medm.
(
ȍ
)
posnema glas pri trkanju, udarcu:
potrkalo je na vrata: tok, tok, tok
;
tok, tok, je udarjal s pečatom
//
posnema odsekan glas pri hoji:
tok, tok, tok, so se bližali koraki
tokáj
-a
m
(
ȃ
)
1.
agr.
trta z grozdi s srednje velikimi zlato rumenimi jagodami, ki se goji v
Vipavski dolini in Brdih:
gojiti tokaj in merlot
2.
kakovostno belo vino iz grozdja te trte:
piti tokaj
/
briški tokaj
tokájec
-jca
m
(
ȃ
)
desertno vino iz okolice Tokaja na Madžarskem:
piti tokajec
;
privoščiti si tokajca
tokáta
tudi
toccata -e
[
tokáta
]
ž
(
ȃ
)
glasb.
krajša, svobodno oblikovana skladba za glasbila s tipkami:
igrati tokato
/
Bachova tokata in fuga v d-molu
tokáva
-e
ž
(
ȃ
)
ozka dolina s potočno, hudourniško strugo:
gamsi so se zadrževali po tokavah
;
soteske, grape in tokave
//
površinska ali podzemeljska struga, navadno v kraškem svetu:
rov prečka tokavo
;
podzemeljska tokava
tokljáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
ekspr.
dajati odsekane glasove pri hoji:
tokljati po cesti
tokokróg
-a
m
(
ọ̑
)
elektr.
pot, po kateri lahko teče električni tok:
prekiniti tokokrog
;
vključiti ampermeter v tokokrog
;
sklenjen, zaprt tokokrog
tokomér
-a
m
(
ẹ̑
)
električni števec:
namestiti tokomer
tókov
-a -o
(
ọ̑
)
pridevnik od tók:
tokova smer
tokôven
tudi
tókoven -vna -o
prid.
(
ō; ọ̑
)
nanašajoč se na tók:
tokovna smer
/
tokovni pojavi
♦
elektr.
tokovni impulz
;
tokovni krog števca, merilnega instrumenta
del števca, merilnega instrumenta, skozi katerega teče merjeni tok
;
tokovni odjemnik
naprava za odvzemanje električnega toka
tokovína
-e
ž
(
í
)
knjiž.
plačilo za porabljeni električni tok:
obračunati, povišati tokovino
;
inkasant tokovine
tokôvnica
-e
ž
(
ȏ
)
fiz.
črta, ki kaže smer toka delcev snovi v danem trenutku:
tokovnice se premikajo, tečejo vzporedno
;
glavne tokovnice
/
električne tokovnice
;
vodne, zračne tokovnice
tokôvničen
-čna -o
prid.
(
ȏ
)
nanašajoč se na tokovnico:
tokovnična smer
/
tokovnična oblika telesa
oblika telesa, ki povzroča čim manjši vodni, zračni upor
tokôvnik
-a
m
(
ȏ
)
elektr.
transformator za merjenje toka:
visokonapetostni tokovnik
tokovòd
-óda
m
(
ȍ ọ́
)
električni vod:
napeljati tokovod
/
električni tokovod
tokovóden
-dna -o
(
ọ̄
)
pridevnik od tokovod:
tokovodna žica
tokovódnik
-a
m
(
ọ̑
)
elektr.
(električni) vodnik:
zamenjati tokovodnik
;
upor tokovodnika
tókraj
1
prisl.
(
ọ̑
)
star.
tostran
1
:
tokraj so polja, onkraj pa gozdovi
tókraj
2
predl.
(
ọ̑
)
star.
tostran
2
:
ljudje s tokraj in onkraj meje sodelujejo
tókrat
prisl.
(
ọ̑
)
izraža, da se dejanje dogaja ob tej priložnosti, v tem času, v tem
trenutku:
naša ekipa tokrat nastopa precej oslabljena
;
tokrat nas ne bodo prehiteli
;
tokrat se niso sporazumeli
;
naj le pazi, tokrat se bo ujel
/
ekspr.
samo tokrat edinkrat vas prosim
tókraten
-tna -o
prid.
(
ọ̑
)
ki je, se dogaja tokrat:
rezultate prejšnjih odprav so tokratna odkritja še potrdila
;
tokratnih pogajanj se udeležujejo tudi neuvrščene države
tóksičen
-čna -o
prid.
(
ọ́
)
1.
nanašajoč se na toksin:
toksične bakterije
/
toksično obolenje
2.
knjiž.
strupen
2
:
toksična snov
;
tolikšna doza zdravil je toksična
/
toksične lastnosti
/
toksične poškodbe
poškodbe zaradi zastrupitve
tóksičnost
-i
ž
(
ọ́
)
biol.
lastnost, značilnost toksičnega:
toksičnost bacilov, bakterij
//
knjiž.
strupenost
:
ugotavljati toksičnost snovi
toksikológ
-a
m
(
ọ̑
)
strokovnjak za toksikologijo:
ugleden, znan toksikolog
;
kemik in toksikolog
/
klinični, okoljski toksikolog
toksikologíja
-e
ž
(
ȋ
)
veda o strupenih snoveh in njihovem učinkovanju:
osnove toksikologije
;
inštitut, oddelek, zavod za toksikologijo
;
toksikologija in ekologija
/
eskperimentalna, genetska toksikologija
;
forenzična toksikologija
toksikolóški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na toksikologe ali toksikologijo:
toksikološka preiskava
/
toksikološki laboratorij
toksikomaníja
-e
ž
(
ȋ
)
bolezenska sla po uživanju strupenih snovi:
zdraviti se zaradi toksikomanije
/
alkoholna toksikomanija
toksín
-a
m
(
ȋ
)
biol.
strup nekaterih mikroorganizmov ali nekaterih drugih rastlin in
živali, ki v organizmu povzroča nastajanje protiteles:
bakterije izločajo toksine
/
rastlinski, živalski toksin
tólar
-ja
m
(
ọ̄
)
1.
od 8. oktobra 1991 do 14. januarja 2007
denarna enota Republike Slovenije:
plačevati s tolarji
;
milijon tolarjev
;
cena, znesek v tolarjih
;
varčevanje v tolarjih
;
zamenjava tolarjev z evri
/
slovenski tolar [SIT]
2.
nekdaj
avstrijski in nemški veliki srebrnik, kovan od 16. do 19. stoletja:
plačati s tolarji
;
kot tolar velike oči
/
križati tolar
križavec
;
šmarni tolar
z Marijino podobo na eni strani
tólarček
-čka
m
(
ọ́
)
ekspr.
manjšalnica od tolar:
prihraniti, zaslužiti kakšen tolarček
;
šelesteči tolarčki
;
milijon, milijarda tolarčkov
/
v žepu je imel samo tri tolarčke
/
šmarni tolarček
tólarski
-a -o
prid.
(
ọ̄
)
nanašajoč se na tolar:
tolarski bankovec, kovanec
;
sto tolarskih tisočakov
;
tolarska bančna vloga
/
tolarska protivrednost
tolážba
-e
ž
(
ȃ
)
1.
glagolnik od tolažiti:
tolažba je bila brezuspešna
;
v stiski je človek potreben tolažbe
;
iskati tolažbo pri prijateljih, v pitju
;
neučinkovita, slaba tolažba
/
misel nanjo mu je v tolažbo
2.
kar tolaži, potolaži:
uspeh je zanj največja tolažba
/
duhovna, verska tolažba
/
dajati tolažbo
tolažiti
toláženje
-a
s
(
á
)
glagolnik od tolažiti:
tako tolaženje jo je razjezilo
tolažílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
ki tolaži:
tolažilne besede
;
tvoje govorjenje ni tolažilno
/
dobiti tolažilno nagrado
●
šport. žarg.
tolažilno tekmovanje
dodatno tekmovanje posameznikov ali moštev za uvrstitev od
določenega mesta naprej
tolažílno
prisl.
:
tolažilno pripomniti
;
sam.:
povej mi kaj tolažilnega
tolažílka
-e
[
tolažiu̯ka
in
tolažilka
]
ž
(
ȋ
)
tolažnica
:
tolažilka je ni mogla pomiriti
/
ekspr.
čela se je dotaknila roka tolažilka
tolažílo
-a
s
(
í
)
knjiž.
kar tolaži, potolaži;
tolažba
:
pesem mu je bila tolažilo ob prijateljevi smrti
/
v delu išče tolažila
/
ta misel mi je v tolažilo
♦
rel.
prejeti tolažila vere
zakramente za umirajoče
tolažíti
in
tolážiti -im,
in
tolážiti -im
nedov.
(
ī á ȃ; á ȃ
)
1.
delovati, vplivati na koga tako, da bi bil manj žalosten, nesrečen,
vznemirjen:
mati tolaži jokajočega otroka
;
tolažiti se s srečnim naključjem
/
tolaži nas misel, da se kmalu vrneš
/
saj bo bolje, jo je tolažil
2.
zadovoljevati svojo potrebo, željo po hrani, pijači:
tolažiti lakoto
;
z vinom si je tolažil žejo
3.
nav. ekspr.
povzročati, da postane kaj manj intenzivno, manj izrazito:
tolažiti jezo, žalost
/
tolažiti bolečino
tolažèč
-éča -e:
tolažeč jo, je marsikaj obljubil
;
tolažeče besede
;
prisl.:
tolažeče prigovarjati
tolažljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki tolaži:
njen glas je bil tolažljiv
;
tolažljiva misel, novica
tolažljívo
prisl.
:
tolažljivo reči
;
sam.:
povedati kaj tolažljivega
tolažníca
-e
ž
(
í
)
ženska, ki tolaži:
mati je bila edina tolažnica
;
prijazna tolažnica
;
tolažnica v nesreči
/
ekspr.
pesem tolažnica
tolažník
-a
m
(
í
)
kdor tolaži:
mož ji je bil tolažnik in spodbujevalec
;
tolažnik obupanih
;
tolažnik v žalosti
/
ekspr.
spanec tolažnik
tôlčenec
-nca
[
tou̯čenəc
]
m
(
ȏ
)
grad.
ročno drobljeno kamenje:
mešati pesek s tolčencem
tôlčenje
-a
[
tou̯čenje
]
s
(
ó
)
glagolnik od tolči:
zaslišalo se je tolčenje s kladivom
;
močno, rahlo tolčenje
/
tolčenje kamenja
/
tolčenje orehov
/
umiriti tolčenje srca
tôlči
tôlčem
[
tou̯či
]
nedov.
, tôlci tôlcite
in
tolcíte; tôlkel tôlkla
(
ó
)
1.
slišno, navadno močneje udarjati:
delavci tolčejo
;
tolči po bobnu, vratih
;
tolkla ga je po hrbtu, ker se mu je zaletelo
;
od jeze tolči po mizi
;
tolči s kladivom
;
žolna tolče s kljunom po deblu
;
pri plesu je s petami tolkel ob tla
;
enakomerno, močno, rahlo tolči
/
veje so jih tolkle po obrazu
/
dež tolče po šipah
;
razburkano morje je tolklo ob obalo
2.
s slišnim, navadno močnejšim udarjanjem
a)
delati iz česa majhne, drobne dele:
tolči kamenje, poper
;
tolči v možnarju
;
tolči grude z motiko
/
tolči jabolka za mošt
b)
odstranjevati lupino:
tolči lešnike, orehe
c)
odstranjevati kaj sploh:
tolči omet z zidu
3.
s slišnim, navadno močnejšim udarjanjem obdelovati:
tolči glino
;
tolči po perilu, razbeljenem železu
/
tolči maslo
mesti
;
tolči smetano
stepati
/
ekspr.
mešalnik tolče tudi sneg
dela, meša
4.
močno udarjati z namenom povzročiti bolečino:
tolči konja
;
tolči koga s pestjo
//
pog.
tepsti
,
pretepati
:
vsak dan ga tolče
5.
nav. 3. os.,
ekspr.
močno padajoč udarjati ob podlago:
spet dežuje, vmes pa tolče toča
;
toča tolče po strehi, šipah
6.
ekspr.
dajati močne, kratke glasove pri delovanju:
brzojav tolče
;
po vinogradih tolčejo klopotci
/
ura tolče tri
bije
;
brezoseb.
v zvoniku tolče polnoč
/
v motorju nekaj tolče
7.
ekspr.
iti, hoditi trdo udarjajoč ob podlago:
dolgo smo tolkli po kamnitem tlaku
/
šla sva po bližnjici, da ne bi tolkla trde ceste
/
pot, ki jo je tolkel dvakrat na dan
po kateri je šel, hodil
;
pog.
skupaj jo tolčeta navkreber
8.
ekspr.
delati sunkovite gibe z delom telesa, navadno zaradi razburjenosti:
pes tolče z repom
;
tolči s krili
9.
ekspr.
močno biti, utripati:
srce glasno, hitro, razburjeno tolče
;
srce mu tolče kot kladivo
/
knjiž.
kri mu je tolkla v sencih
;
brezoseb.
v glavi mi tolče
10.
ekspr.
silovito vojaško napadati, zlasti s streljanjem:
tolkla sta jih dva bataljona
;
tolči sovražnika iz zasede
//
silovito streljati:
z brzostrelko tolči po kom
;
z brega tolči na cesto, proti hiši
/
pod njimi je tolkel mitraljez
/
letala so tolkla mesta
silovito bombardirala
11.
publ.,
navadno v zvezi s
po
kritizirati
,
napadati
:
če le more, tolče po svojih nasprotnikih
/
kritika tolče po idejni osnovi dela
12.
ekspr.
povzročati škodo, težave;
prizadevati
:
kmete tolčejo slabe letine
;
tolče nas naša neodločnost
/
davki tolčejo trgovino
13.
ekspr.
s težavo govoriti kak jezik:
madžarščino že malo tolče
;
slabo, za silo tolče nemščino
//
govoriti kak jezik sploh:
francoščino pa že dobro tolčeš
;
tekoče smo tolkli po rusko
14.
ekspr.
živeti
,
shajati
2
:
laže bi tolkli, če bi imel redno delo
;
nekako že tolčemo
/
tolči pomanjkanje, revščino
živeti v pomanjkanju, revščini
;
kakšno življenje tolčete tukaj
kako živite
●
ekspr.
vse leto tolčejo krompir
jedo
;
ekspr.
ljudje so tolkli lakoto
so bili lačni
;
ekspr.
tolči rekord
presegati
;
publ.
določilo tolče zakon
je v nasprotju z njim
;
slabš.
tolči mimo, v prazno
govoreč, razpravljajoč o čem ne zadeti bistva
♦
etn.
tolči kozo
otroška igra, pri kateri igralci mečejo v stoječ predmet kamne, da
bi ga prevrnili
;
šport.
tolči žogo čez mrežo
v skoku z močnim udarcem navzdol pošiljati žogo v nasprotnikovo
polje
tôlči se
1.
ekspr.,
v zvezi z
na, po
z močnim udarjanjem po kakem delu na sebi izražati podkrepitev tega,
kar določa sobesedilo:
tolkel se je po prsih in se hvalil, kaj je napravil
;
vse to sem sam zaslužil, se je tolkel po denarnici
/
nič takega niste naredili, da bi se lahko tolkli po prsih
hvalili
2.
ekspr.
udeleževati se oboroženega spopada, boja;
bojevati se
:
nekaj borcev se še tolče
;
tolči se za svobodo
;
tolči se s sovražnikom
;
junaško se tolči
//
zelo si prizadevati za kaj:
tolči se za prvo mesto
;
že dolgo se tolčejo, da ne bi odpuščali delavcev
3.
ekspr.
biti v nasprotju s čim;
biti se
:
njegovo mnenje se je tolklo z mnenji drugih
/
barve se tolčejo
niso skladne
4.
ekspr.,
navadno s prislovnim določilom
(s težavo) se preživljati:
z večjimi dohodki bi se lažje tolkla
/
s težavo se tolče skozi življenje
●
ekspr.
zaradi tega se boste še tolkli po glavi
se boste kesali; to boste še obžalovali
;
ekspr.
nič se ne tolci po prsih, je že prepozno
ne izražaj obžalovanja
tôlčen
-a -o:
poti so nasipali s tolčenim kamenjem
;
tolčena smetana
stepena smetana
♦
um.
tolčeni baker
izdelek iz bakrene pločevine, v katero so vtolčene reliefne
podobe
tolédo
-a
m
(
ẹ̑
)
obrt.
okras, zlasti na perilu, ki nastane, če se na vsake štiri niti
vodoravno in navpično po štiri niti potegnejo iz tkanine, druge pa
obšijejo:
ažur in toledo
toleránca
-e
ž
(
ȃ
)
1.
lastnost tolerantnega človeka, strpnost:
pohvalili so njegovo toleranco
;
biti znan po toleranci
;
reševati vprašanje z veliko toleranco
/
politična, verska toleranca
2.
toleriranje
:
toleranca napak
3.
med.
sposobnost organizma, da brez (večjih) negativnih posledic prenaša
določene snovi:
preizkusiti toleranco
/
toleranca za zdravilo
4.
teh.
največja dopustna razlika med predpisano in doseženo velikostjo,
količino in kakovostjo česa:
toleranca je pol milimetra
;
določiti toleranco
;
dovoljena, minimalna, zelo nizka toleranca
♦
gozd.
rastiščna toleranca
sposobnost prilagajanja različnim rastiščem
;
psih.
frustracijska toleranca
sposobnost prenašanja frustracij brez neprilagojenega reagiranja,
vedenja
toleránčen
-čna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
nanašajoč se na toleranco:
tolerančna stopnja
2.
med.
ki ga organizem prenese brez (večjih) negativnih posledic:
tolerančna doza zdravila, sevanja
●
zastar.
tolerančna hiša
javna hiša
♦
teh.
tolerančno polje
dopustna razlika med predpisanimi in doseženimi merami česa
;
zgod.
tolerančni patent
v stari Avstriji
zakon, izdan leta 1781, s katerim je protestantom, kalvincem in
pravoslavnim dovoljeno zasebno opravljanje bogoslužja
toleránten
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
ki dopušča o določeni stvari drugačno, nasprotno mnenje, nazor,
strpen:
toleranten človek, razpravljavec
;
v tem pogledu je toleranten
;
biti toleranten do drugače mislečih
/
tolerantno stališče
2.
ki dopušča, da obstaja kaj, do česar ima osebek odklonilen odnos:
v tej državi so tolerantni do prostitucije
;
toleranten do uživanja mamil
3.
med.
katerega organizem brez (večjih) negativnih posledic prenaša določene
snovi:
toleranten proti alkoholu
;
toleranten za zdravilo
tolerántno
prisl.
:
tolerantno se vesti
tolerántnost
-i
ž
(
ȃ
)
1.
lastnost tolerantnega človeka, strpnost:
znan je po svoji tolerantnosti do nasprotnikov
;
nesmiselna, velika tolerantnost
/
tolerantnost stališč
2.
med.
sposobnost organizma, da brez (večjih) negativnih posledic prenaša
določene snovi:
preizkusiti tolerantnost
/
tolerantnost za zdravilo
toleríranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od tolerirati:
toleriranje drugačnih nazorov
/
toleriranje manjših napak pri izdelkih
tolerírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
dopuščati, da ima kdo o določeni stvari drugačno, nasprotno mnenje,
nazor:
tolerirati drugače misleče
/
tu si tujec, ki ga tolerirajo, nimajo pa ga radi
/
tolerirati ideje, nazore
2.
dopuščati, da obstaja kaj, do česar ima osebek odklonilen odnos:
tolerirati krajo in goljufanje
;
uživanja mamil ne tolerirajo
/
tolerirati manjšine, verske ločine
/
knjiž.
nikakor ne morem tolerirati, da se tako vedeš
//
dopuščati kaj nezaželenega, negativnega kot še sprejemljivo:
tolerirati manjše napake
;
tolerirati razlike med teorijo in prakso
toleríran
-a -o:
tolerirana veroizpoved
;
državno toleriran
tóléten
-tna -o
prid.
(
ọ̑-ẹ̑
)
knjiž.
letošnji
:
toletni pridelek
tóli
prisl.
(
ọ̑
)
star.
1.
toliko
:
ni bila toli odločna, da bi kaj storila
/
poznal ga je kolikor toli dobro
/
ali je nisi že toli tolikrat slišal
2.
tako
:
stopili so na toli zaželena domača tla
/
ni bil več toli hiter kot včasih
tóličkaj
prisl.
(
ọ̑
)
ekspr.
toliko
:
toličkaj ga pa že poznam, da mu lahko zaupam
tóličko
prisl.
(
ọ̑
)
ekspr.
toliko
:
toličko časa pa že imamo, da to popijemo
/
niti toličko nisem kriv
●
ekspr.
pri knjigi je toličko da ne zaspal
skoraj
;
star.
toličko da je izvedel, od kod prihajata, ju je začel spraševati
kakor hitro
tolíge
-líg
ž
mn.
(
í ȋ
)
nar. vzhodno
samokolnica
:
voziti gnoj s toligami
tólik
-a -o
zaim.
(
ọ̑
)
1.
tolikšen
:
dvakrat tolik obseg knjige
;
izguba je tolika kot lani
;
hiša je bila tolika, da so imeli vsi dovolj prostora
/
kljub tolikim pripravam so marsikaj spregledali
;
z dobrim gospodarjenjem so prišli do tolikega premoženja
2.
v prislovni rabi
toliko
:
redki so sodelovali v tolikih bojih kot on
;
s tolikimi pričami boš že dokazal, da imaš prav
;
sam.:
tolikim je pomagal
tólikanj
prisl.
(
ọ̑
)
star.
1.
toliko
:
tolikanj ni nihče prispeval za gradnjo
/
kesala se je, ker mu je tolikanj zaupala
/
bil je tolikanj gospodarja, da je znal ceniti zemljo
/
ta povest se ne odlikuje tolikanj po zgodbi, kolikor po značajih
●
zastar.
kolikanj bolj nesrečna je, tolikanj bolj je vredna usmiljenja
kolikor bolj nesrečna je, toliko bolj je vredna usmiljenja
2.
tako
:
to za nas ni bilo tolikanj zanimivo
;
tolikanj se jim je prikupil, da so ga povabili na obisk
tolikér
-a -o
zaim.
(
ẹ̑
)
1.
toliko vrst:
v tej trgovini prodajajo deset vrst sirov, v sosednji nimajo
tolikere izbire
2.
ekspr.
izraža veliko število različnih stvari:
po tolikerih doživljajih in vtisih je bila kot prerojena
;
radi bi več izvozili, a kaj, ko je to odvisno od tolikerih stvari
3.
v prislovni rabi
toliko
:
obupala je po tolikerih poskusih
;
sam.:
tudi on je eden izmed tolikerih, ki bi hoteli samo uživati
tólikič
prisl.
(
ọ̑
)
tolikokrat
:
kot že tolikič se tudi tokrat ni posrečilo
tóliko
prisl.
(
ọ̑
)
1.
izraža sorazmernost količine, mere, kot jo določa sobesedilo:
število postelj se je povečalo za sedemkrat, za prav toliko število
osebja
;
vsaj za toliko se umakni, da pridem mimo
/
plačaj toliko, kolikor je vredno
//
v zvezi
toliko in toliko
izraža neznano ali namenoma neimenovano količino ali mero:
ko bi imel toliko in toliko denarja
/
potrebujemo toliko in toliko moke, toliko sladkorja, masla, jajc
2.
nav. ekspr.
izraža veliko količino ali mero:
toliko si imata povedati
;
to srečo zasluži, saj je že toliko pretrpela
;
pohiti, ne zaostajaj toliko
;
po toliko letih ga je komaj spoznala
;
s toliko pomagači so delo hitro opravili
;
hči nam je povzročila toliko skrbi
;
toliko je še ljudi, ki stradajo
/
ni se mu posrečilo, če se je še toliko trudil
3.
izraža količino ali mero v nadrednem stavku, ki je v
vzročno-posledičnem razmerju s podrednim stavkom:
toliko je delal, da je zbolel
;
toliko ima, da sam ne ve koliko
;
počakaj vsaj toliko, da končam
;
toliko nas je, da smo si napoti
;
nimam toliko časa, da bi jih še čakal
/
elipt.
toliko, da boš vedel
4.
navadno s primernikom
krepi pomen primernika:
ti problemi so toliko resnejši, ker je v državi velika brezposelnost
;
ta avtomobil sploh ni njegov. Toliko slabše zanj
;
to velja toliko bolj za vas
/
kolikor bolj je uspevala v šoli, toliko ljubše je bilo staršem
;
kolikor več ima, toliko bolj skop je
5.
v zvezi s
kot, kakor
izraža primerjanje:
zdaj ne sejejo več toliko ajde kot včasih
;
ko bi bilo toliko kruha kot besed
;
ljudje ne berejo več toliko leposlovnih knjig kakor prej
6.
v zvezi
kolikor toliko
izraža nedoločeno, ne preveliko mero ali stopnjo:
s honorarjem je kolikor toliko povrnil dolgove
;
živeli so kolikor toliko dobro
;
tudi ti si bil kolikor toliko kriv
;
te stvari so nam kolikor toliko znane
7.
v zvezi
toliko da
izraža težavno uresničitev dejanja:
prisluškovala je pri vratih in toliko da se je še pravočasno
umaknila
;
s svojo boleznijo toliko da še živi
/
toliko da se še spominja
;
toliko da ga pozdravi
//
v vezniški rabi
za izražanje, da se dejanje v nadrednem stavku zgodi neposredno za
dejanjem v odvisnem stavku:
toliko da so poželi žito, že se je začelo slabo vreme
;
toliko da je spregovoril, že so mu zaploskali
8.
v nikalnih stavkih,
v zvezi
toliko da
izraža, da je bilo dejanje blizu uresničitve:
toliko da ni padel
;
drvel je in toliko da ni povozil otroka
;
toliko da se niso stepli zanjo
;
toliko da ni umrl od žeje
9.
v zvezi
vsake toliko časa
izraža ponavljanje v nedoločenih časovnih presledkih:
vsake toliko časa je pogledal na uro
;
v kleti se vsake toliko časa zamašijo cevi
/
elipt.
vsake toliko je čutila potrebo, da se osamosvoji
●
pog.
dosegel je toliko kot nič
prav nič
;
pog.
toliko za danes
izraža zaključek določenega dejanja
;
preg.
toliko mora človek usta odpreti, kolikor si upa požreti
;
preg.
kolikor glav, toliko misli
tólikodanè
člen.
(
ọ̑-ȅ
)
knjiž.
skoraj
:
gledali so nas neprijazno, tolikodane sovražno
;
segal je tolikodane do stropa
tólikokrat
prisl.
(
ọ̑
)
1.
izraža določeno število ponovitev:
vajo je ponovil desetkrat. Drugi niso zmogli tolikokrat
/
kolikorkrat je poskusil, tolikokrat mu je spodletelo
2.
ekspr.
izraža veliko število ponovitev:
tolikokrat so mi pomagali, da se jim moram oddolžiti
/
tolikokrat ga ni doma
večkrat, mnogokrat
tólikokráten
-tna -o
prid.
(
ọ̑-ā
)
1.
ki ima določeno število ponovitev:
dvakratna debelost palca je mera za zapestje, toliko in tolikokratna
pa za vrat in za pas
2.
ekspr.
ki izraža veliko število ponovitev:
tolikokratnega opozarjanja se je naveličal
tólikoléten
-tna -o
prid.
(
ọ̑-ẹ̑
)
ki traja nedoločeno veliko število let:
tolikoletno sodelovanje je dalo dobre rezultate
/
tolikoletne izkušnje
tólikrat
prisl.
(
ọ̑
)
star.
tolikokrat
:
to so napake, ki se tolikrat ponavljajo
;
tolikrat se ji sanja o morju
tólikšen
-šna -o
zaim.
(
ọ̑
)
1.
izraža sorazmernost količine, mere s tem, kar določa sobesedilo:
desetkrat, dvakrat tolikšen obseg
;
plačaj tolikšen znesek, kot je potrebno
;
nabavili so tolikšne količine hrane, kolikor so jih rabili
;
petkrat tolikšna razdalja
;
hiša je bila tolikšna, da so imeli vsi dovolj prostora
;
ladje so bile tolikšne kot veliki bloki
;
kolikršen bo vaš trud, tolikšno bo plačilo
2.
nav. ekspr.
izraža veliko količino ali mero:
tolikšne priprave niso potrebne
;
pretreslo ga je tolikšno trpljenje
;
tolikšnega zanimanja niso pričakovali
;
med njima so tolikšna neskladja, da ne moreta živeti skupaj
/
po tolikšnem času se spet vidiva
tolíti
tólim
nedov.
(
ī ọ́
)
zastar.
tolažiti
:
toliti jokajočega otroka
tolkáč
-a
[
tou̯kač
]
m
(
á
)
1.
batu ali kiju podobno orodje, s katerim se kaj s tolčenjem mečka,
drobi:
mečkati krompir, peso s tolkačem
;
lesen tolkač
;
tolkač za poper
2.
priprava na vhodnih vratih iz gibljivo pritrjenega obroča in kovinske
plošče za trkanje;
tolkalo
:
potrkati s tolkačem
;
medeninast tolkač
3.
glasb.
krajša lesena ali kovinska palica z glavico na koncu, s katero se
tolče na tolkalo:
tolkáča
-e
[
tou̯kača
]
ž
(
á
)
tolkač
:
zmečkati krompir s tolkačo
tolkálce
-a
[
tou̯kalce
]
s
(
ā
)
manjšalnica od tolkalo:
okrašeno bronasto tolkalce
♦
glasb.
lesena ali kovinska paličica z glavico ali metlico na koncu, s
katero se tolče na tolkalo
tolkálec
-lca
[
tou̯kalca
tudi
tou̯kau̯ca
]
m
(
ȃ
)
kdor igra na tolkalo:
tolkalci in pihalci
tolkálo
-a
[
tou̯kalo
]
s
(
á
)
1.
priprava na vhodnih vratih iz gibljivo pritrjenega obroča in kovinske
plošče za trkanje:
potrkati s tolkalom
;
bronasto tolkalo
/
tolkalo na vratih
2.
batu ali kiju podobno orodje, s katerim se kaj s tolčenjem mečka,
drobi;
tolkač
:
treti poper s tolkalom
;
kovinsko, leseno tolkalo
3.
glasbilo, na katero se igra s tolčenjem na napeto opno, ploščo:
boben, činele in druga tolkala
tôlkec
-kca
[
tou̯kəc
]
m
(
ȏ
)
nar. štajersko
mošt
,
jabolčnik
:
prinesla je tolkec na mizo
tolkljáti
-ám
[
tou̯kljati
]
nedov.
(
á ȃ
)
na rahlo tolči:
s prsti tolkljati po mizi
/
dež tolklja po strehi
tôlkovec
-vca
[
tou̯kovəc
]
m
(
ó
)
nar.
mošt
,
jabolčnik
:
piti tolkovec
tolmáč
-a
m
(
á
)
1.
kdor se (poklicno) ukvarja z neposrednim ustnim prevajanjem pogovorov:
najeti tolmača
;
biti za tolmača
;
odgovoriti po tolmaču
;
dober, slab tolmač
;
tolmač za italijanski jezik
/
konsekutivni tolmač
ki besedilo tolmači v sklopih po tem, ko govorec neha govoriti
/
star.
tolmač iz angleščine
prevajalec
●
knjiž.
besedilom je dodal tolmač
slovar
♦
pravn.
tolmač
uradno imenovan prevajalec za tuji jezik ali za znake gluhonemih v
sodnem ali upravnem postopku
;
stalni sodni tolmač
2.
rač.
program, ki ukaze v izvorni kodi sproti pretvarja v ukaze v strojnem
jeziku in sproža njihovo izvajanje:
v skriptni kodi tolmač samodejno pretvarja podatkovne tipe v izrazih
;
predvajalnik, tiskalnik ima vgrajen tolmač za skriptni jezik
3.
star.
razlagalec
,
pojasnjevalec
:
tolmač pesnikovega dela
/
tolmač predpisov
4.
star.
igralec
,
interpret
:
zelo dober tolmač znanih dramskih likov
tolmáčenje
-a
s
(
á
)
glagolnik od tolmačiti:
tolmačenje iz nemščine
/
konsekutivno tolmačenje
pri katerem tolmač besedilo tolmači v sklopih po tem, ko govorec
neha govoriti
/
njena tolmačenja so neprepričljiva
/
tolmačenje družbenih pojavov
/
uradno tolmačenje zakona
tolmáčica
tudi
tolmačíca -e
ž
(
ā; í
)
tolmačka
:
prevajalka in tolmačica
tolmáčiti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
star.
1.
prevajati
:
tolmačiti pogovor
;
tolmačiti iz nemščine v slovenščino
2.
razlagati
,
pojasnjevati
:
tolmačiti komu svoje načrte
/
njegov molk si je napačno tolmačila
/
tolmačiti predpise
/
vzgojo so drugače tolmačili
gledali nanjo, jo pojmovali
3.
igrati
,
interpretirati
:
vlogo tolmači mlajša igralka
tolmáčen
-a -o:
pravilno tolmačeno stališče
tolmáčka
-e
ž
(
ȃ
)
ženska, ki se (poklicno) ukvarja z neposrednim ustnim prevajanjem
pogovorov:
biti za tolmačko
;
spretna tolmačka
;
tolmačka za angleški jezik
/
tolmačka za znakovni jezik
tolmínec
-nca
m
(
ȋ
)
1.
nekdaj
žepni nož z ukrivljenim rezilom, kovan na Tolminskem:
rezati s tolmincem
2.
agr.
krompir domače sorte z belkastim mesom:
tolminec je dobro obrodil
tolmínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na Tolmin:
tolminski hribi
/
tolminska knjižnica
♦
gastr.
tolminski sir
trdi sir pikantnega okusa z redkimi luknjami
;
zgod.
tolminski punt
kmečki upor leta 1713, ki se je s Tolminskega razširil na sosednje
pokrajine
tolmún
-a
m
(
ȗ
)
poglobljeni del rečne struge ali jezerskega dna, kjer dela voda
vrtinec:
vreči kamen v tolmun
;
globok tolmun
/
jezerski, rečni tolmun
;
pren.,
knjiž.
tolmun pozabe
tolmúnast
-a -o
prid.
(
ȗ
)
podoben tolmunu:
tolmunasta vdolbina
tolmúnček
-čka
m
(
ȗ
)
manjšalnica od tolmun:
v tolmunčku plavajo ribe
;
globok tolmunček
tolováj
-a
m
(
ȃ
)
1.
star.
kdor napada, ropa in ubija ljudi;
razbojnik
:
napadli so ga tolovaji
;
nevaren tolovaj
;
tihotapci in tolovaji
2.
ekspr.
ničvreden, malovreden človek:
druži se s samimi tolovaji
/
kot psovka
izgini, tolovaj
//
neugnan, razposajen človek, zlasti otrok:
ti tolovaj ti, ali boš vse polomil
tolovájiti
-im
nedov.
(
ā ȃ
)
star.
delovati, živeti kot tolovaj:
vse življenje je tolovajil
tolovájka
-e
ž
(
ȃ
)
star.
ženska, ki napada, ropa in ubija ljudi;
razbojnica
:
zaslišati tolovajko
tolovájski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na tolovaje:
tolovajsko skrivališče
/
tolovajski napad
/
tolovajska tolpa
tolovájstvo
-a
s
(
ȃ
)
1.
star.
razbojništvo
:
kaznovati koga zaradi tolovajstva
2.
ekspr.
ničvredno, malovredno dejanje:
to je tolovajstvo, ne pa junaštvo
tôlpa
-e
ž
(
ó
)
1.
slabš.
organizirana skupina ljudi, ki se ukvarja z nezakonito, nedovoljeno
dejavnostjo:
odkriti, uničiti tolpo
;
oborožena tolpa
;
ponarejevalska, tihotapska tolpa
;
tolpa žeparjev
;
vodja tolpe
/
krasti v tolpah
2.
slabš.
skupina ničvrednih, malovrednih ljudi:
okrog njih so se zbirale grozeče tolpe
;
prišel je s svojo tolpo
3.
star.
skupina ljudi:
tolpa otrok, radovednežev
//
trop
3
,
krdelo
:
tolpa ovc
/
volkovi so se zbirali v tolpe
tôlpoma
prisl.
(
ō
)
knjiž.
v tolpah:
uporniki so tolpoma plenili po mestu
/
tolpoma se upirati
množično
tôlst
-a -o
[
tou̯st
]
prid.
(
ȏ ó
)
knjiž.
1.
ki ima na telesu razmeroma veliko tolšče, mesa;
debel
:
puran je tolst
;
tolsta krava
;
tolst kot prašič
/
tolst trebuh
;
tolsta zadnjica
/
tolsti prsti
2.
ki ima, vsebuje (razmeroma) veliko maščobe, masti;
masten
:
tolsto meso
/
tolsto kosilo
●
knjiž.
tolst glas, smeh
globok, nizek
;
knjiž.,
ekspr.
imeti tolsto denarnico
imeti veliko denarja
♦
etn.
tolsti četrtek
debeli četrtek
;
zool.
tolsta plavut
neparna plavut pri lososih, postrvih, ležeča med hrbtno in repno
plavutjo
tolstíca
-e
[
tou̯stica
]
ž
(
í
)
vrtn.
okrasna rastlina z mesnatimi listi in rožnatimi, rdečimi ali belimi
cveti, Crassula:
gojiti tolstice
tolstíka
-e
[
tou̯stika
]
ž
(
í
)
vrtn.
tolstica
:
gojiti tolstike
tôlstnica
-e
[
tou̯stnica
]
ž
(
ȏ
)
knjiž.
1.
podkožna maščoba:
odstraniti tolstnico
;
debela tolstnica
2.
debela ženska:
všeč so mu tolstnice
tolsto...
[
tou̯sto
]
prvi del zloženk
nanašajoč se na tolst:
tolstoličen, tolstonog
tolstojánec
-nca
m
(
ȃ
)
pristaš tolstojanstva:
tolstojánstvo
-a
s
(
ȃ
)
Tolstojev moralni in socialni nauk, ki temelji na evangeljskih
načelih:
pristaš tolstojanstva
tolstójevec
-vca
m
(
ọ̑
)
pristaš tolstojanstva:
tolstolíčen
-čna -o
[
tou̯stoličən
]
prid.
(
ī ȋ
)
knjiž.
debeloličen
:
tolstoličen človek
tolstorép
in
tolstorèp -épa -o
[
tou̯storep
]
prid.
(
ẹ̑; ȅ ẹ́
)
agr.,
v zvezi
tolstorepa ovca
ovca z veliko tolšče v repu, ki se goji zaradi mesa in volne:
gojiti tolstorepe ovce
tolstorépka
-e
[
tou̯storepka
]
ž
(
ẹ̑
)
agr.
tolstorepa ovca:
gojiti tolstorepke
tolstorít
-a -o
[
tou̯storit
]
prid.
(
ȋ ī
)
nizko
ki ima debelo zadnjico:
tolstorita natakarica
tolstorítnica
-e
[
tou̯storitnica
]
ž
(
ȋ
)
nizko
ženska, ki ima debelo zadnjico:
stregla je visoka tolstoritnica
tôlstost
tudi
tolstóst -i
[
tou̯stost
]
ž
(
ó; ȏ
)
knjiž.
debelost
:
zaradi tolstosti se ni mogel skloniti
tôlšča
-e
[
tou̯šča
]
ž
(
ó
)
1.
trdna ali tekoča, v vodi netopna organska snov, ki se uporablja za
človeško prehrano in v tehniki:
meriti tolščo v mleku
/
rastlinska, živalska tolšča
2.
trdna, mazava, v vodi netopna organska snov, pridobljena iz maščobnega
tkiva;
mast
:
kitova, zajčja tolšča
●
na trebuhu se mu je nabrala tolšča
plast podkožne maščobe
;
nar.
stari polhi so v tolšči
so debeli
;
ekspr.
njegov obraz se utaplja v tolšči
je zelo debel
tolščák
-a
[
tou̯ščak
]
m
(
á
)
knjiž.
1.
debel človek:
neroden tolščak
2.
zastar.
pingvin
:
odprava proučuje življenje tolščakov
♦
bot.
divja ali kultivirana rastlina z mesnatim steblom in mesnatimi
listi ter belimi, rumenimi ali rdečimi cveti, Portulaca
tolščàt
-áta -o
[
tou̯ščat
]
prid.
(
ȁ ā
)
star.
debel
:
tolščat prašič
tolščávost
-i
[
tou̯ščavost
]
ž
(
á
)
knjiž.
debelost
:
tolščavost ga ovira pri gibanju
tôlščen
-čna -o
[
tou̯ščən
]
prid.
(
ȏ
)
maščoben
:
tolščne blazinice
/
tolščno tkivo
tolščénka
-e
[
tou̯ščenka
]
ž
(
ẹ̄
)
zool.
neparna plavut pri lososih, postrvih med hrbtno in repno plavutjo:
tolščíca
-e
[
tou̯ščica
]
ž
(
í
)
knjiž.
debelost
:
nagnjenost k tolščici
tolščôba
-e
[
tou̯ščoba
]
ž
(
ó
)
star.
maščoba
:
v tkivu se nabira tolščoba
tolščôben
-bna -o
[
tou̯ščobən
]
prid.
(
ó ō
)
star.
maščoben
:
tolščobne kapljice
tolščôbnost
-i
[
tou̯ščobnost
]
ž
(
ó
)
star.
mastnost
:
tolščobnost mleka
toluén
-a
m
(
ẹ̑
)
kem.
brezbarvna, vnetljiva tekočina za izdelovanje lakov, razstreliva:
topilo toluen
;
molekule toluena
;
toluen in benzen
toluól
-a
m
(
ọ̑
)
kem.
toluen
:
topilo toluol
tóm
-a
m
(
ọ̑
)
knjiž.
zvezek
,
knjiga
:
slovar bo izšel v petih tomih
tomahávk
-a
m
(
ȃ
)
pri severnoameriških Indijancih
bojna sekira:
nositi tomahavk
Tomáž
-a
m
(
ȃ
)
ekspr.,
v zvezi
neverni Tomaž
kdor (česa) ne verjame:
ne bodi tak neverni Tomaž
;
tudi najbolj neverne Tomaže je prepričal
Tomážev
-a -o
prid.
(
ȃ
)
agr.,
v zvezi
Tomaževa žlindra
in
tomaževa žlindra
Thomasov fosfat:
gnojiti s Tomaževo žlindro
tómbak
-a
m
(
ọ̑
)
metal.
med z majhnim odstotkom cinka:
tómbola
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
igra na srečo, pri kateri o dobitkih odloča izžrebanje številk:
igrati se tombolo
;
pren.,
ekspr.
življenje je tombola
//
garnitura za to igro:
kupiti tombolo
2.
vse izžrebane številke na tombolski srečki:
imeti tombolo
//
največji dobitek pri tomboli:
zadeti tombolo
;
pren.,
ekspr.
taka žena je prava tombola
3.
javna prireditev, na kateri se igra taka igra:
prirediti tombolo
;
iti na tombolo
/
gasilska tombola
tómbolski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na tombolo:
izklicevati tombolske številke
/
tombolska kartica
kartica s polji z že vpisanimi številkami, ki se pri igri žrebajo
tómi
-ja
m
(
ọ̑
)
v angleškem okolju
navadni vojak:
polkovniki, stotniki in tomiji
tomíst
-a
m
(
ȋ
)
filoz.
pristaš tomizma:
tomist in aristotelik
tomístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na tomiste ali tomizem:
tomistični način razmišljanja
/
tomistična filozofija
tomízem
-zma
m
(
ī
)
filoz.
filozofska smer, ki temelji na osnovnih načelih filozofije Tomaža
Akvinskega:
pripadniki tomizma
;
tomizem in skotizem
tomográf
-a
m
(
ȃ
)
naprava za globinsko slikanje trdnega telesa:
magnetnoresonančni tomograf
;
računalniški tomograf
;
preiskava s tomografom
tomografíja
-e
ž
(
ȋ
)
med.
rentgensko slikanje telesnih organov v plasteh:
tomografija vratne hrbtenice
/
računalniška tomografija [CT]
rentgensko slikanje organov v različnih presekih z uporabo
računalnika
tomográm
-a
m
(
ȃ
)
slika, narejena z metodo globinskega slikanja trdnega telesa:
narediti krvno sliko in (računalniški) tomogram
tómos
-a
m
(
ọ̑
)
kolo z motorjem ali lažje motorno kolo tovarne Tomos:
voziti se s tomosom
tómšičevec
-vca
m
(
ọ̑
)
pog.,
med narodnoosvobodilnim bojem
borec Tomšičeve brigade:
tomšičevci so prebili obroč
tón
-a
m
(
ọ̑
)
1.
zvok določene višine, trajanja, jakosti in barve:
zaigrati, zapeti ton
;
znižati, zvišati ton
;
dolg, kratek ton
;
glasen, tih ton
;
nizek, visok ton
;
jakost tona
;
melodija iz osmih tonov
2.
vsaka od barv iste barvne osnove, ki se od drugih loči po kaki
lastnosti:
ta ton mi je všeč
;
tapete so v istem tonu kot preproge
;
na sliki prevladujejo modri toni
;
svetel, temen ton
;
topli, veseli, živahni toni
/
barvni ton
//
z izrazom količine
svetlostna stopnja vsake od barv iste barvne osnove:
stena naj bo za kakšen ton temnejša od vrat
;
ponaredek je za več tonov svetlejši
3.
ed.,
navadno s prilastkom
način izražanja, zlasti govorjenja, pisanja:
moti me tvoj cinični ton
;
v prijateljskem tonu napisano pismo
;
priznavajoč ton kritike
4.
knjiž.,
s prilastkom
značilnost
,
posebnost
:
modernistični toni pesnikovih zgodnjih stvaritev
/
ed.:
politične razmere dajejo ton kulturniškemu razpravljanju
;
melanholičnost je osnovni ton njegovega pripovedništva
/
z oslabljenim pomenom
njegove pesmi označujejo toni ironije
●
pog.
s pravilnim dihanjem dobimo pri petju lep ton
glas
;
ekspr.
obdolžili so ga neobjektivnosti takoj, ko je nekoliko zvišal ton
glasneje, odločneje spregovoril
;
rad. žarg.
slika in ton
zvočni zapis
♦
fiz.
ton
zvok z eno samo sinusno sestavino določene frekvence
;
fiz.,
glasb.
komorni ton
ton, ki služi kot izhodišče za uglaševanje glasbenih instrumentov
;
glasb.
alikvotni toni
sozveneči z osnovnim tonom
;
harmonični delni ton
delni ton, katerega višina je celoštevilčni mnogokratnik višine
osnovnega tona
;
osnovni ton
najnižji ton osnovnega akorda; ton lestvice, ki ni zvišan ali
znižan; prvi, najnižji harmonični delni ton, ki daje tonu višino
;
vodilni ton
;
barva tona
lastnost tona, odvisna od števila in jakosti alikvotnih tonov
;
ton a, e
;
jezikosl.
(osnovni) ton
odvisen od števila periodičnih tresljajev glasilk
;
nizki ton
nizko, rastoče izgovorjen tonem
;
visoki ton
visoko, padajoče izgovorjen tonem
tóna
-e
ž
(
ọ̑
)
utežna mera, 1000 kg:
tri tone [3 t] premoga
/
tovor tehta štiri tone
/
ekspr.
imeti (na) tone zalog
zelo veliko
♦
navt.
brutoregistrska tona
enota za merjenje (vse) ladijske prostornine, 2,8 m
3
;
netoregistrska tona
enota za merjenje ladijske prostornine za tovor in potnike, 2,8 m
3
;
registrska tona
enota za merjenje ladijske prostornine, 2,8 m
3
;
teh.
metrska tona
utežna mera, 1000 kg
tonácija
-e
ž
(
á
)
knjiž.
rahla obarvanost v določenem (barvnem) tonu:
prevladuje svetla tonacija zgradb
tonálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
glasb.
melodično in harmonsko urejen na osnovi določene tonalitete:
tonalna skladba
/
tonalni sistem
tonálno
prisl.
:
tonalno skladati
tonalít
-a
m
(
ȋ
)
petr.
globočnina, sestavljena iz plagioklaza, kremena in rogovače ali
biotita:
lomiti tonalit
;
pohorski tonalit
tonalíten
-tna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na tonalit:
gozd na tonalitni podlagi
/
tlakovati vežo s tonalitnimi kockami
tonalitéta
-e
ž
(
ẹ̑
)
glasb.
hierarhična povezanost tonov in akordov s toniko:
tonaliteta skladbe
/
skladba je v C-durovi tonaliteti
;
osnovna tonaliteta je h-mol
tonálnost
-i
ž
(
ȃ
)
1.
glasb.
melodična in harmonska urejenost na osnovi določene tonalitete:
v njegovih skladbah se prepletata tonalnost in atonalnost
2.
um.
lastnost, značilnost, določena z (barvnimi) toni:
tonalnost slike
;
barvno polnost nadomešča siva tonalnost
●
knjiž.
ponavljanje teh besed daje pesmi čustveno tonalnost
obarvanost
tonáža
-e
ž
(
ȃ
)
navt.
ladijska prostornina, merjena v registrskih tonah:
ladja z veliko tonažo
/
ladijska tonaža
●
publ.
država ima že precejšnjo tonažo
precej veliko ladjevje
toném
-a
m
(
ẹ̑
)
jezikosl.
pomenskorazločevalna višina, potek tona v zlogih, besedah:
razločevati toneme
;
akut in drugi tonemi
tonemátičarka
-e
ž
(
á
)
jezikosl.
ženska, ki besedam ugotavlja, določa vrsto tonema:
predavanje tonematičarke
tonemátik
-a
m
(
á
)
jezikosl.
kdor besedam ugotavlja, določa vrsto tonema:
je eden redkih poznanih in priznanih tonematikov
tonemátika
-e
ž
(
á
)
jezikosl.
nauk o tonemih:
tonematika in fonologija
tonémski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na tonem:
tonemski potek
/
tonemski naglas
tonémskost
-i
ž
(
ẹ̑
)
jezikosl.
lastnost, značilnost tonemskega:
tonemskost govora
;
za raziskavo tonemskosti je posnel in analiziral veliko število
tonemskih govorcev
tóner
-ja
m
(
ọ̄
)
barvilo v prahu za tiskalnike ali posodica s takim barvilom:
menjava izrabljenega tonerja
;
tiskalnik za manj zahtevno rabo je lahko cenejši kot nov toner
/
barvni, črni toner
tonêra
-e
ž
(
ȇ
)
1.
rib.
čoln za lovljenje tunov:
peljati se s tonero
2.
nar. primorsko
ob obali stoječa, navadno poševni lestvi podobna naprava za opazovanje
prihoda tunov;
tunolovka
:
s tonere opazovati tune
tónf
-a
in
tònf tônfa
m
(
ọ̑; ȍ ó
)
nar.
tolmun
:
v potoku je več tonfov
;
globok tonf
/
kopati se v tonfu
tónga
-e
ž
(
ọ̑
)
v nekaterih azijskih deželah
vozilo z dvema kolesoma za prevoz ljudi, ki ga vleče vprega:
peljati se s tongo
;
tonga in rikša
tóničen
-čna -o
prid.
(
ọ́
)
jezikosl.
1.
naglasen
:
tonično mesto
/
tonični metrični sistem
2.
naglašen
:
tonični zlog
♦
glasb.
tonični akord
akord na prvi stopnji
;
med.
tonični krč
dolgotrajen krč, ki mu sledi ohlapitev
tónik
-a
m
(
ọ́
)
1.
osvežujoča brezalkoholna pijača z grenkim rastlinskim izvlečkom:
piti tonik
;
gin s tonikom
2.
kozm.
tekočina za osvežitev kože, zlasti na obrazu:
tonik za nego mastne kože
/
obrazni tonik
tónika
-e
ž
(
ọ́
)
glasb.
prva stopnja v durovi ali molovi lestvici:
tonika, dominanta in subdominanta
toníranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od tonirati:
toniranje bele površine
/
barvno toniranje
tonírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
rahlo obarvati v določenem (barvnem) tonu:
tonirati ozadje risbe
/
barvno tonirati
toníran
-a -o:
rdeče toniran tlak
;
risba na toniranem papirju
barvnem
toníti
tónem
nedov.
(
ī ọ́
)
1.
izginjati pod (vodno) gladino:
kamen je hitro tonil
2.
ekspr.,
s prislovnim določilom
izginjati, izgubljati se:
pot je tonila v mraku
;
udarci so tonili v hrupu
/
resnica tone v množici besed
3.
ekspr.,
z oslabljenim pomenom,
navadno z glagolskim samostalnikom,
v zvezi z
v
izraža nastopanje stanja osebka, kot ga določa samostalnik:
toniti v spanje
;
toniti v žalost
/
njegovo ime je tonilo v pozabo
●
ekspr.
dežela je med vojno tonila v krvi
zelo veliko je bilo ubitih, ranjenih
;
ekspr.
sonce tone za goro
zahaja
;
ekspr.
geologi ugotavljajo, da mesto polagoma tone
se pogreza
tonèč
-éča -e:
toneč v spanje, ni ničesar več slišal
;
toneča ladja
;
toneče sonce
tònk
in
tónk
medm.
(
ȍ; ọ̑
)
posnema glas pri zvonjenju, udarjanju:
tink, tonk, je zazvonilo pri vhodu
;
stenska ura bije: tink, tonk
tónkin
-a
m
(
ọ̑
)
bambus, iz katerega izdelujejo zlasti ribiške palice:
za spomin hrani ribiško palico iz tonkina
tónoven
-vna -o
prid.
(
ọ̑
)
zastar.
tonski
1
:
tonovna višina
tónovski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
tonski
1
:
zapisovati napeve s posebnimi tonovskimi znaki
/
te barve so na izbiro samo v določeni tonovski lestvici
♦
glasb.
tonovski način
razporeditev tonov v skladbi v intervalih, značilnih za določen
tip lestvice
tonôvščica
-e
ž
(
ȏ
)
star.
vodna ptica belkaste barve z dolgimi perutmi;
galeb
:
nad vodo so vreščale tonovščice
tónski
1
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na ton:
tonska višina
;
tonsko zaporedje
/
tonska lestvica slike
●
tonski mojster, snemalec
zvokovni mojster, snemalec
;
ekspr.
tonska govorica
glasba
♦
elektr.
tonski generator
naprava za proizvajanje električnih zvočnih signalov določene
frekvence in napetosti
;
film.
tonski film
zvočni film
;
tonska kopija filma
prva ozvočena kopija
;
glasb.
tonski način
tonovski način
;
tonski obseg glasbila, pevskega glasu
;
tonski sistem
sistem vseh v določeni glasbeni kulturi rabljenih tonov,
razvrščenih v lestvice
;
(tonska) lestvica
določena in v obsegu oktave urejena vrsta tonov
;
tonsko slikanje
posnemanje naravnih zvokov v glasbi
;
jezikosl.
tonski potek naglašenega zloga
;
tisk.
opraviti tonsko korekturo
popraviti stopnjo počrnitve na negativu ali pozitivu
tónsko
prisl.
:
tonsko stopnjevane sence
;
tonsko višji zlog
tónski
2
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na tono:
tonska pošiljka
/
s števnikom
5-tonski tovornjak
ki lahko prepelje tovor petih ton
tónskost
-i
ž
(
ọ̑
)
um.
lastnost, značilnost, določena z (barvnimi) toni;
tonalnost
:
tonskost slike
tónus
-a
m
(
ọ̑
)
biol.
napetost tkiva, zlasti mišičnega:
tonus narašča, pada
;
visok tonus
/
mišični tonus
tonzíla
-e
ž
(
ȋ
)
nav. mn.,
anat.
limfni organ v žrelu:
odstraniti tonzile
;
vnetje leve tonzile
tonzúra
-e
ž
(
ȗ
)
rel.,
pri nekaterih katoliških duhovnikih, redovnikih
v obliki kroga ali kolobarja do golega ostriženo ali obrito lasišče:
glava s tonzuro
;
meniška tonzura
tonzurírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
rel.,
pri nekaterih katoliških duhovnikih, redovnikih
v obliki kroga ali kolobarja do golega ostriči ali obriti lasišče:
dati se tonzurirati
;
tonzurirati redovnika
tonzuríran
-a -o:
tonzurirana glava
tòp
1
tôpa
m
,
mn.
topôvi
(
ȍ ó
)
1.
močno strelno orožje z dolgo cevjo za streljanje zlasti v bolj
oddaljen cilj:
topovi pokajo,
ekspr.
grmijo
;
top se je sprožil
;
nabiti top
;
uliti top
;
streljati s topovi
;
ladijski top
2.
teh.,
navadno s prilastkom
topu podobna naprava:
s topom izstreliti harpuno
/
snežni, vodni top
●
odgovoril je, kot bi ustrelil iz topa
zelo hitro
;
ekspr.
v jezi strelja nanj z vsemi topovi
ga z besedami zelo napada
;
spi kot top
zelo trdno
♦
elektr.
elektronski top
priprava, ki oddaja elektrone z velikim pospeškom
;
šah.
top
šahovska figura, ki se giblje po vrstah in linijah; trdnjava
;
voj.
netrzajni top
ki deluje po reakcijskem principu
;
poljski top
top večjega kalibra, opremljen s kolesi, ki se da vleči z
vojaškimi vozili
;
protiletalski, protitankovski top
;
samohodni top
tòp
2
tôpa
m
(
ȍ ó
)
majica brez rokavov:
nositi top
;
oprijet top
;
ženski top
tòp
3
--
v prid. rabi
(
ȍ
)
pog.
ki je na prvem, vodilnem mestu:
top program
;
top pozicija
;
top stranka
;
Slovenija je med top destinacijami za naše sosede
/
top lista
seznam razvrstitve, navadno glede na popularnost, uspešnost
;
top model
vrhunski maneken, vrhunska manekenka
tòp
4
tôpa -o
stil.
-ó
prid.
(
ȍ ó
)
1.
ki slabo reže, seka:
top meč, nož
;
topa kosa, sekira
/
topo rezilo
●
topa stran noža
rezilu nasprotna stran
2.
ki nima (ostre) konice:
top svinčnik
;
topa šivanka
;
topo pero
/
riba s topim gobcem
;
top nos
;
topa brada
3.
ki se ne pojavlja v izraziti obliki:
top zadah po trohnobi
;
topa bolečina
//
ki povzroča nizek, nezveneč, zamolkel glas:
top padec, udarec
;
topo pokanje z bičem
//
nizek
,
nezveneč
,
zamolkel
:
top glas, zvok
4.
neobčutljiv za zunanje dražljaje:
gledal je v knjigo, toda bil je tako top, da ni videl črk
/
ekspr.
glušec je top za slavčevo petje
5.
ki je brez volje, zanimanja:
top je za vse, kar se dogaja okoli njega
/
top nasmeh, pogled
/
topa vdanost
/
ekspr.
sončen dan ga je izvabil iz topega ždenja k delu
6.
knjiž.
neumen
,
omejen
:
top človek
;
bistri in topi učenci
/
tope besede
♦
geom.
topi kot
kot, večji od 90° in manjši od 180°
;
les.
topi spah
spah, pri katerem so ravni robovi lesenih delov, navadno v
vzdolžni smeri, tesno sestavljeni
tôpo
in
topó
prisl.
:
topo gledati predse
;
nesrečo je topo prenašal
;
topo udarjati
;
starčevsko topo mežikati
tòp
5
medm.
(
ȍ
)
posnema nizek, nezveneč, zamolkel glas pri udarjanju, navadno z nogami
ob tla:
slišalo se je: top, top, top
;
konj je top, top, top, zdirjal iz hleva
tôpast
1
-a -o
prid.
(
ó
)
po obliki podoben topu:
topasta naprava
tôpast
2
-a -o
prid.
(
ó
)
star.
top, manj oster:
topast nož
/
topast nos
topáz
-a
m
(
ȃ
)
poldrag kamen rumeno rjave barve:
prstan s topazom
;
oči ji žarijo kot dva topaza
topázen
-zna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
ki je iz topazov, s topazi:
topazni prstan
2.
po barvi podoben topazu:
topazne oči
topázno
prisl.
:
topazno rumena barva
tôpel
tudi
tópel tôpla -o
stil.
-ó
[
topəu̯
]
prid.
, toplêjši
(
ó; ọ́ ó
)
1.
ki ima zmerno visoko temperaturo:
od sonca topel zid
;
čaj je še topel
;
pomiti s toplo vodo
/
topel dan
;
toplo vreme
/
imeti tople roke
/
topli obrok
obrok iz sveže kuhanih toplih jedi
;
postreči s toplimi jedmi
z jedmi, ki se jedo kuhane in neohlajene
/
topli izvir, vrelec
izvir, vrelec, ki ima povprečno letno temperaturo navadno višjo od
povprečne letne temperature kraja
//
ki vzbuja, povzroča občutek toplote:
topla postelja
;
toplo stanovanje
;
toplo pomladansko sonce
2.
ki varuje, ščiti pred mrazom:
topla obleka, odeja
/
topla greda
pokrita s steklom in ogrevana; proces otoplitve zemljine atmosfere
in površja kot posledica izpustov določenih plinov, zlasti
ogljikovega dioksida in metana, v ozračje
3.
ki vsebuje, izraža prijaznost, naklonjenost:
topel nasmeh, pozdrav, stisk roke
;
prirediti gostu topel sprejem
;
hvaležen mu je bil za tople besede
/
topel človek
/
topel dom
;
toplo družinsko okolje
/
toplo čustvo
//
ekspr.
ugoden
,
prijeten
:
zaznati topel vonj sveže pečenega kruha
;
pevka ga je očarala s toplim in mehkim glasom
/
tople jesenske barve
●
pog.
topli bratec
homoseksualec
;
tople barve
rdeča, rumena, rjava barva
;
ekspr.
novico ji je še toplo nesla na ušesa
takoj ji jo je sporočila
♦
agr.
topli gnoj
gnoj, ki se pri preperevanju segreje
;
gastr.
topli sendvič
na hitro opečen sendvič
;
geogr.
zmerno topli pas
območje z zmernim podnebjem, ki leži med polarnim in tropskim
pasom
;
grad.
topli pod
obloga iz plastične folije, podložene z debelo tkanino,
klobučevino
;
lov.
topla sled
sled, pri kateri je dah še ohranjen v zraku
;
med.
topli obkladek
;
topla obloga
;
meteor.
topla fronta
;
teh.
toplo kovanje, valjanje
kovanje, valjanje s poprejšnjim segrevanjem
;
zool.
nestalno topla kri
kri, katere toplota je odvisna od temperature okolice
;
stalno topla kri
kri, katere toplota je neodvisna od temperature okolice
topló
in
tôplo
prisl.
:
toplo se obleči
;
toplo pozdraviti, sprejeti koga
;
sonce toplo sije
;
toplo stisniti roko
;
toplo rjav odtenek
/
v povedni rabi:
v sobi je prijetno toplo
;
toplo mu je ob takih spominih
●
ekspr.
toplo vam polagam to na srce
to vam zelo priporočam, za to vas zelo prosim
tôpli
-a -o
sam.
:
popiti kaj toplega
;
toplo mu dobro dene
;
obšel ga je spomin na nekaj toplega in domačega
;
umaknil se je na toplo
;
prijetno mu je na toplem
tôpen
-pna -o
prid.
(
ó
)
ki se da topiti, raztapljati:
topna snov
;
smola ni topna v vodi
;
težko topen
♦
kem.
topno steklo
topéti
-ím
nedov.
(
ẹ́ í
)
1.
postajati top, manj oster:
rezilo topi
2.
postajati manj občutljiv za zunanje dražljaje:
čuti jim topijo
3.
izgubljati voljo, zanimanje za kaj:
zaradi enoličnega dela je začel topeti
topìč
-íča
m
(
ȉ í
)
1.
ekspr.
manjši top:
nabiti, sprožiti topič
2.
možnar
:
pokati s topiči
tópika
-e
ž
(
ọ́
)
1.
filoz.
logični in retorični nauk o razporeditvi tez, s katerimi se dokazuje
kaka trditev:
Aristotelova topika
2.
lit.
celota miselnih in izraznih obrazcev določene literarne tradicije:
v prevodu je ohranjena antična topika
topílec
-lca
[
topilca
in
topiu̯ca
]
m
(
ȋ
)
talivec
:
topilec v železarni
topílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na topljenje:
topilno sredstvo
/
topilna moč vroče vode
/
topilna peč
talilna peč
topílnica
-e
ž
(
ȋ
)
delavnica, obrat za topljenje:
delati v topilnici
;
topilnica masti
/
topilnica bakra
talilnica
topílničar
-ja
m
(
ȋ
)
talivec
:
delovni uspehi topilničarjev
;
topilničar v železarni
topílnik
-a
m
(
ȋ
)
teh.
posoda za topljenje:
topilnik za klej
/
topilnik za steklo
talilnik
topílniški
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na topilnico:
topilniški delavec
/
topilniški obrat
topílništvo
-a
s
(
ȋ
)
talilništvo
:
rudarstvo in topilništvo
topílo
-a
s
(
í
)
sredstvo za topljenje:
odstraniti madeže s topilom
;
topilo za maščobe
♦
kem.
organsko topilo
topinambúr
-ja
m
(
ū
)
agr.
krmna rastlina z užitnimi, krompirju podobnimi gomolji:
pridelovati topinambur
topíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od topirati:
poškodovati si lase s topiranjem
;
barvanje in topiranje
topírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
s potegovanjem glavnika po laseh v smeri proti glavi delati, da je
pričeska bolj visoka, bujna:
frizerka jo vedno topira
/
topirati lase
topíran
-a -o:
topirani lasje
;
visoko topirana pričeska
topítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od topiti, raztapljati:
topitev snega
/
topitev kovin
talitev
topíti
1
-ím
nedov.
(
ī í
)
1.
delati, povzročati, da trdna snov v tekočini preide v zelo majhne
delce:
topiti sladkor
;
žveplo se ne topi v vodi
2.
delati, povzročati, da trdna snov zaradi toplote preide v tekoče
stanje:
topiti mast, vosek
;
čokolada na torti se že topi
/
topiti rudo
taliti
//
navadno v zvezi z
led, sneg
delati, da preide v vodo:
sonce hitro topi sneg
;
snežinke so se na koži topile
3.
ekspr.
delati, da česa ni več:
sonce je topilo meglo
;
sence se topijo ob zori
/
sonce se je topilo v rdeči zarji
izginjalo
●
star.
topiti mleko
greti ga, da se hitreje naredi smetana
;
knjiž.
smehljaj se je topil v izraz grenkobe
je prehajal, se je spreminjal
;
ekspr.
dolina se topi v soncu
je obsijana s soncem
;
ekspr.
to pecivo se kar topi v ustih
je zelo mehko, okusno
topíti se
ekspr.,
z oslabljenim pomenom
izraža visoko stopnjo stanja, kot ga nakazuje določilo:
natakar se danes kar topi od ustrežljivosti
;
topiti se od zadovoljstva
/
srce se mu topi v lepih spominih
/
topiti se v solzah
zelo jokati
●
knjiž.
jezika sosednjih narodov sta se počasi topila
stapljala
topèč
-éča -e:
govoril je, topeč se od prijaznosti
;
v vodi se topeča snov
topljèn
-êna -o:
topljeni sir
mlečni izdelek, ki se dobi s topljenjem različnih vrst sira
;
topljeno maslo
kuhano maslo
topíti
2
-ím
nedov.
(
ī í
)
1.
delati topo, manj ostro:
kamenje topi koso
2.
povzročati, da postaja kaj manj občutljivo za zunanje dražljaje:
alkohol mu topi čute
3.
povzročati, da se kaj pojavlja v manjši meri, v manj izraziti obliki:
žalost topi druga čustva
topíti
3
-ím
nedov.
(
ī í
)
star.
utapljati
:
topiti mlade mačke
;
topiti se v valovih
/
topiti žalost v pijači
tóplar
-ja
m
(
ọ́
)
nar.
dva vzporedna kozolca, zvezana s skupnim ostrešjem;
dvojni kozolec
,
vezani kozolec
:
zapeljati voz pod toplar
toplárna
-e
ž
(
ȃ
)
obrat, ki oskrbuje porabnike z električno energijo, paro in toplo vodo
zlasti za ogrevanje:
premog za toplarno
/
mestna toplarna
toplárniški
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na toplarno:
toplarniški dimnik
/
toplarniško ogrevanje
tôples
tudi
tóples
tudi
topless -a
[
tretja oblika
tôples
tudi
tóples
]
m
(
ȏ; ọ̑
)
žensko oblačilo, zlasti kopalke, ki ne zakriva prsi:
nositi toples
;
kopalka v toplesu
;
v prid. rabi:
toples kopalke
toplíca
-e
ž
(
í
)
1.
mn.
zdravilišče z vodo toplega izvira, vrelca:
iti v toplice
;
zdraviti se v toplicah
;
znane toplice
2.
knjiž.
topli izvir, vrelec:
odkriti toplico
//
voda toplega izvira, vrelca:
kopati se v toplici
;
zdravilišče s toplico
3.
zastar.
topla greda:
gojiti rože v toplici
toplifikácija
-e
ž
(
á
)
publ.
zgraditev, gradnja objektov, naprav za dovod in uporabo tople vode za
ogrevanje:
toplifikacija novega naselja
;
plinifikacija in toplifikacija
toplína
-e
ž
(
í
)
1.
kar izraža topel, prijazen odnos:
pogrešati, začutiti toplino
;
človeška toplina
;
čustvena toplina
/
s toplino opisovati koga
2.
lastnost, značilnost toplega, prijaznega:
toplina besed
;
toplina doma
3.
star.
toplota
:
blaga aprilska toplina
●
zastar.
zjutraj so namerili toplino devet stopinj
temperaturo
toplínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
zastar.
temperaturen
:
toplinske spremembe
toplíški
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na toplico:
topliška voda
/
topliško zdravljenje
/
topliški turizem
toplíti
-ím
nedov.
(
ī í
)
knjiž.
greti
:
toplili so mu od mraza otrple noge
toplíti se
postajati toplejši:
vreme se topli
;
brezoseb.
postopoma se je toplilo
topljênec
-nca
m
(
é
)
kem.
snov, ki se topi v drugi snovi:
določiti razmerje med maso topljenca in maso raztopine
topljênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od topiti, raztapljati:
topljenje sladkorja v čaju
/
topljenje kovin
taljenje
/
reke naraščajo zaradi topljenja snega
topljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da topiti:
v vodi topljive barve
topljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost topljivega:
topljivost snovi
toplo...
prvi del zloženk
nanašajoč se na topel:
toplokrven, toplomorski, toplosrčen
toplobárven
-vna -o
prid.
(
ȃ
)
ki je tople barve:
rožast vzorec na toplobarvnem ozadju
toplogrêden
-dna -o
prid.
(
ē
)
nanašajoč se na toplo gredo:
naraščanje svetovnih emisij toplogrednega ogljikovega dioksida
;
toplogredni plini
;
toplogredne emisije
toplokŕven
-vna -o
prid.
(
ŕ r̄
)
zool.
pri katerem je toplota krvi neodvisna od temperature okolice:
sesalci so toplokrvni
;
toplokrvne živali
●
ekspr.
toplokrvno dekle
zelo čustveno, strastno
♦
vet.
toplokrvni konj
konj lažje pasme, ki se uporablja za ježo ali vprego v lahke
vozove
toplokŕvnost
-i
ž
(
ŕ
)
zool.
lastnost, značilnost toplokrvnega:
toplokrvnost sesalcev
toploljúben
-bna -o
prid.
(
ú ū
)
biol.
ki uspeva v toplem okolju;
termofilen
:
toploljubne rastline
toplomér
-a
m
(
ẹ̑
)
priprava za merjenje temperature:
toplomer kaže minus dvajset stopinj
;
meriti temperaturo s toplomerom
tôplost
tudi
toplóst -i
ž
(
ó; ọ̑
)
lastnost, značilnost toplega:
toplost vode
/
toplost poletja
/
toplost besed
/
toplost oranžne barve
toplôta
-e
ž
(
ó
)
1.
energija, ki se sprošča pri gorenju, razkrajanju snovi, trenju:
toplota segreje telo
;
pri gorenju se sprošča toplota
;
dovajati, meriti, oddajati, prevajati toploto
;
delovanje, prehajanje, pridobivanje toplote
2.
zmerno visoka temperatura:
toplota dobro dene, se prileže
;
pomladanska toplota
;
prijetna toplota
/
občutek toplote
/
nekatere bakterije se razmnožujejo pri sobni toploti
sobni temperaturi
3.
lastnost, značilnost toplega:
toplota od sonca segretega zidu
/
toplota pomladnih dni
/
toplota postelje
/
toplota volne
/
človeška toplota
;
toplota besed, čustev
;
toplota družinskega okolja
/
toplota jesenskih barv
4.
ekspr.
prijetno, ugodno počutje:
po telesu se mu razliva toplota
♦
fiz.
izparilna toplota
;
latentna toplota
ki jo telo dobiva ali oddaja pri prehajanju iz enega agregatnega
stanja v drugo, ne da bi se mu pri tem spremenila temperatura;
utajena, prikrita toplota
;
sežigna toplota
ki jo pri sežigu v danih okoliščinah odda 1 kg goriva
;
specifična toplota
;
strjevalna toplota
ki se sprosti pri strjevanju
;
talilna toplota
;
strojn.
prenosnik toplote
naprava, v kateri prehaja toplota posredno ali neposredno od enega
toka snovi k drugemu
toplôten
-tna -o
prid.
(
ó
)
nanašajoč se na toploto:
toplotni dražljaj
;
toplotni učinek
/
toplotne razmere
/
toplotna izolacija
♦
fiz.
toplotna konvekcija
prenašanje toplote zaradi gibanja snovi
;
toplotna smrt
hipotetično stanje vesolja, ko ni več mogoča nobena sprememba, ker
je temperatura povsod enaka
;
toplotno sevanje
prenos toplote s kraja z višjo temperaturo na kraj z nižjo
temperaturo z elektromagnetnim valovanjem
;
med.
toplotni udar
vročinska kap
;
meteor.
toplotni obrat
pojav, da je temperatura zraka v višinah višja kot v nižinah
;
toplotna nevihta
nevihta, ki nastane zaradi segrevanja nižjih zračnih plasti v
labilnem ozračju
;
strojn.
toplotni prenosnik
naprava, v kateri prehaja toplota posredno ali neposredno od enega
toka snovi k drugemu
;
toplotni stroj
stroj, ki spreminja toplotno energijo v mehansko delo
;
toplotna črpalka
strojna naprava za črpanje toplote s kraja z nižjo temperaturo na
kraj z višjo temperaturo
;
toplotna naprava
naprava, ki pripravlja, izkorišča, prenaša toploto
;
teh.
toplotni akumulator
;
toplotni ščit
obloga čelnih ploskev kabine vesoljske ladje, rakete, ki ščiti
naprave, posadko pred previsokimi temperaturami pri prehodu skozi
zračne plasti
;
toplotna obdelava
načrtno segrevanje ali ohlajevanje, s katerim se spreminjajo
lastnosti
;
toplotna vrednost goriva
kurilna vrednost goriva
;
toplotna vrednost vžigalne svečke
količina, ki pove, koliko toplote oddaja svečka
toplôtno
prisl.
:
toplotno izolirati
toplôtnoizolacíjski
-a -o
prid.
(
ō-ȋ
)
nanašajoč se na toplotno izolacijo:
toplotnoizolacijski material
/
toplotnoizolacijska dela
toplovòd
-óda
m
(
ȍ ọ́
)
naprava iz med seboj povezanih cevi in drugih delov za prevajanje
tople vode:
napeljati toplovod
;
priključiti napeljavo centralne kurjave na toplovod
toplovóden
1
-dna -o
prid.
(
ọ̄
)
nanašajoč se na toplovod:
toplovodno omrežje
/
toplovodna voda
toplovôden
2
-dna -o
prid.
(
ó
)
knjiž.
nanašajoč se na toplo vodo:
toplovodni rastlinjak
♦
teh.
toplovodni kotel
naprava, v kateri se segreva tehnološka voda ali voda za ogrevanje
prostorov
toplozráčen
-čna -o
prid.
(
á ā
)
teh.
nanašajoč se na topel zrak:
toplozračno ogrevanje
/
toplozračna centralna kurjava
centralna kurjava, pri kateri se prostori ogrevajo z dovajanjem
toplega zraka
tópničar
tudi
topníčar -ja
m
(
ọ̑; ȋ
)
vojak topniške enote:
četa topničarjev
tópničarka
tudi
topníčarka -e
ž
(
ọ̑; ȋ
)
voj.
vojna ladja, oborožena zlasti s topovi;
topnjača
:
potopiti topničarko
tópničarski
tudi
topníčarski -a -o
prid.
(
ọ̑; ȋ
)
nanašajoč se na topničarje:
topničarska uniforma
/
topničarska enota
tópniški
in
topníški -a -o
prid.
(
ọ̑; ȋ
)
nanašajoč se na topništvo:
topniško obstreljevanje
/
topniška enota
tópništvo
in
topníštvo -a
s
(
ọ̑; ȋ
)
vsa močna strelna orožja kopenske vojske, letalstva in mornarice:
obe diviziji sta imeli nekaj topništva
;
protiletalsko topništvo
/
lahko, težko topništvo
//
rod kopenske vojske, oborožen s takim orožjem:
topništvo napada mesto
topnjáča
-e
ž
(
á
)
voj.
vojna ladja, oborožena zlasti s topovi:
potopiti topnjačo
tôpnost
-i
ž
(
ó
)
lastnost topnega:
topnost soli
topo...
prvi del zloženk
nanašajoč se na top:
topočuten, topogled, toporog, topovrh
topoglàv
in
topogláv -áva -o
prid.
(
ȁ á; ȃ
)
ekspr.
neumen
,
omejen
:
res je topoglav, če se je tako odločil
/
topoglava pravila
topoglávo
prisl.
:
topoglavo kaj razlagati
topoglávec
-vca
m
(
ȃ
)
ekspr.
neumen, omejen človek:
ni tak topoglavec, kot je videti
topogláviti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
ekspr.
neumno, omejeno ravnati, govoriti:
kar naprej topoglavi
topoglávka
-e
ž
(
ȃ
)
ekspr.
neumna, omejena ženska:
ne poslušaj te topoglavke
topoglávost
-i
ž
(
ā
)
ekspr.
neumnost
,
omejenost
:
obupoval je nad sosedovo topoglavostjo
/
podreja se mu le iz topoglavosti
topogléden
-dna -o
prid.
(
ẹ́ ẹ̄
)
publ.
tak
1
,
ta
1
:
topogledno vprašanje ni umestno
topoglédno
prisl.
v tem pogledu, glede tega:
topogledno vam ne morem dati nobenih pojasnil
topográf
-a
m
(
ȃ
)
strokovnjak za topografijo:
zemljevid je izdelal znan topograf
topografíja
-e
ž
(
ȋ
)
1.
opisovanje, prikazovanje značilnosti zemeljskega površja, zlasti s
kartami, zemljevidi:
biti izveden v topografiji
/
izšlo je že več topografij
/
zgodovinska topografija Slovenije
//
značilnosti zemeljskega površja:
topografija puščave
2.
knjiž.
opisovanje, prikazovanje česa glede na nahajališče:
topografija spomenikov NOB
/
arheološka topografija
♦
um.
umetnostna topografija
//
opisovanje, prikazovanje česa sploh:
čustvena topografija glavne osebe v romanu
topográfski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na topografijo:
topografski sestavek
/
topografski znaki
/
topografska karta
/
topografski popisi umetnostnih spomenikov
♦
lit.
topografska poezija
poezija, ki se izraža predvsem z likovno podobo grafičnih znakov
in njihove razporeditve
;
med.
topografska anatomija
anatomija, ki proučuje medsebojne prostorske odnose organov in
delov telesa
topokóten
-tna -o
prid.
(
ọ̑
)
ki ima tope kote:
risati topokotne like
♦
geom.
topokotni trikotnik
trikotnik, ki ima en topi kot
tôpol
1
-ôla
m
(
ó ó
)
visoko listnato drevo s cveti v mačicah in semeni s šopom dolgih
dlačic:
ob reki rastejo topoli
;
posaditi, posekati topol
;
visok topol
;
drevored topolov
♦
bot.
beli
z jajčastimi ali krpatimi listi, Populus alba
, črni
s priostrenimi ostro nazobčanimi listi, Populus nigra
, kanadski topol
z bleščeče rdečimi listnimi peclji, Populus canadensis
tôpol
2
-óli
ž
(
ó ọ̑
)
zastar.
topol
1
:
sedel je na klopi pod topoljo
topôla
-e
ž
(
ó
)
star.
topol
1
:
visoke topole ob reki
topolíno
-a
m
(
ȋ
)
tip manjšega italijanskega osebnega avtomobila znamke Fiat:
voziti se s topolinom
topolísten
-tna -o
prid.
(
ȋ
)
bot.,
navadno v zvezi
topolistna kislica
kislica z velikimi, dolgopecljatimi, na koncu zaokroženimi spodnjimi
listi, Rumex obtusifolius:
topologíja
-e
ž
(
ȋ
)
geom.
geometrija, ki se ukvarja z invariantami pri zveznih preslikavah:
topologija in funkcionalna analiza
topolóški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na topologijo:
algebrske in topološke strukture
topôlov
-a -o
prid.
(
ó
)
nanašajoč se na topol:
topolov les
;
trepetati kot topolov list
/
topolov drevored, nasad
topolovína
-e
ž
(
í
)
topolov les:
zobotrebci iz topolovine
topôlovje
-a
s
(
ó
)
topolovo drevje:
visoko topolovje
topôlovka
-e
ž
(
ó
)
1.
bot.
užitna lističasta goba z rumeno rjavim klobukom in ukrivljenim vitkim
betom, ki raste zlasti ob topolih, Agrecybe aegerita:
nabirati topolovke
2.
zool.
hrošč z modro zelenim ovratnikom in rdečim vratnim ščitom, ki obžira
topolove liste, Melasoma populi:
toponím
-a
m
(
ȋ
)
jezikosl.
lastno ime kraja ali kakega drugega dela zemeljskega površja,
zemljepisno ime:
toponimi in antroponimi
toponímika
-e
ž
(
í
)
jezikosl.
celota toponimov določenega območja:
proučevati toponimiko dežele
//
veda o toponimih;
toponomastika
:
ukvarjati se s toponimiko
toponomástičen
-čna -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na toponomastiko:
etnografske in toponomastične ostaline
/
toponomastična razprava
toponomástika
-e
ž
(
á
)
jezikosl.
veda o toponimih:
ukvarjati se s toponomastiko
toponós
-a -o
prid.
(
ọ̑ ọ̄
)
ki ima top nos:
toponos človek
/
toponos obraz
toponósec
-sca
m
(
ọ̑
)
ekspr.
kdor ima top nos:
kdo je ta toponosec
tôpor
-ôra
m
(
ó ó
)
star.
toporišče
:
nasaditi sekiro na topor
;
topor krampa
toporíšče
-a
s
(
í
)
daljši držaj pri orodju:
izdelati toporišče
;
sekira se je snela s toporišča
;
nasaditi na toporišče
;
toporišče kose
;
les za toporišče
toporóben
-bna -o
prid.
(
ọ̑
)
ki ima top rob, tope robove:
toporoben kos lesa
tópos
-a
tudi
tópa
m
(
ọ̑
)
lit.
miselni in izrazni obrazec, značilen za določeno literarno tradicijo:
antični topos
;
toposi v ljudski pesmi
topóst
tudi
tôpost -i
ž
(
ọ̑; ó
)
lastnost, značilnost topega:
topost noža
/
njene oči izražajo topost
topòt
-ôta
m
(
ȍ ó
)
glagolnik od topotati:
topot je prenehal
;
konjski topot
//
topi glasovi, nastali zaradi udarjanja, navadno z nogami ob tla:
zaslišati topot
;
glasen topot
topotánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od topotati:
prepovedati topotanje
;
topotanje splašenih živali
/
topotanje stop
//
topi glasovi, nastali zaradi udarjanja, navadno z nogami ob tla:
zaslišati topotanje
topotáti
-ám
tudi
-óčem
nedov.
(
á ȃ, ọ́
)
slišno, topo udarjati z nogami ob tla:
konji topotajo
;
nestrpno topotati
;
topotati od jeze
/
topotati z nogami
//
dajati tope, kratke glasove:
stope, stroji topotajo
//
topotaje premikati se:
jezdeci topotajo skozi vas
/
topotati po stopnicah navzgor
topotáje
:
prihajal je, topotaje z leseno nogo
topotajóč
-a -e:
topotajoč hrup
;
topotajoči koraki
topôtniti
-em
dov.
(
ó ȏ
)
slišno, topo udariti z nogami ob tla:
od jeze je topotnil
/
topotniti z nogo ob tla
topoúmen
-mna -o
prid.
(
ú ū
)
ekspr.
neumen
,
omejen
:
topoumen človek
/
topoumno občudovanje
topoúmno
prisl.
:
topoumno govoriti
topoúmnost
-i
ž
(
ú
)
ekspr.
neumnost
,
omejenost
:
človeška topoumnost
/
zmeraj ga nadleguje s kako topoumnostjo
topovnjáča
-e
ž
(
á
)
voj. žarg.
topnjača
:
napasti topovnjačo
topôvski
-a -o
prid.
(
ó
)
nanašajoč se na top:
topovska cev
/
topovsko obstreljevanje
/
topovski izstrelek
;
topovska krogla
granata
●
publ.
ljudstvo so uporabili kot topovsko hrano v boju za tuje interese
ljudstvo se je moralo izpostavljati smrtni nevarnosti v vojnah za
tuje koristi
♦
voj.
topovski ogenj
tòpspín
-a
m
(
ȍ-ȋ
)
šport.,
pri tenisu in namiznem tenisu
močen udarec od spodaj navzgor, da se žoga močno zavrti in visoko
odskoči:
učinkovit topspin
;
v prid. rabi:
topspin udarec
tór
1
in
torr -a
[
tór
]
m
(
ọ̑
)
fiz.,
do 1980
enota za merjenje tlaka:
tòr
2
tôra
m
(
ȍ ó
)
fiz.
pojav, da se podlaga upira premikanju telesa po njej s silo, ki je
nasprotna smeri premikanja:
zmanjšati tor
tóra
-e
ž
(
ọ̑
)
pri judih
zlasti prvi del (pet Mojzesovih knjig) verskega kanona, navadno s
komentarji, ki so jih rabini skozi stoletja dodajali besedilu:
brati iz tore
;
zvitki tore
;
prepovedi, zapovedi iz tore
/
judovska tora
torakálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
anat.
nanašajoč se na toraks, prsen:
torakalni organi
;
torakalno vretence
♦
med.
torakalni empiem
;
torakalna kirurgija
torakoplástika
-e
ž
(
á
)
med.
kirurška odstranitev dela prsnega koša pri zdravljenju nekaterih oblik
pljučne tuberkuloze:
tóraks
-a
m
(
ọ̑
)
1.
anat.
del telesnega ogrodja, ki ga sestavljajo rebra, prsna vretenca in
prsnica;
prsni koš
:
poškodba toraksa
2.
zool.
del telesa med glavo in zadkom pri žuželkah;
oprsje
tórba
-e
ž
(
ọ̑
)
priprava z ročajem, ročajema za prenašanje v roki:
odložiti, odpreti torbo
;
vzeti kaj iz torbe
;
zložiti stvari v torbo
;
platnena, usnjena torba
;
polna, težka torba
;
torba za malico
/
hladilna torba
torbi podobna prenosna hladilna priprava za prenašanje
pokvarljivega blaga, zlasti živil
;
kopalna, lovska, potovalna, šolska torba
●
pog.,
ekspr.
nositi glavo v torbi
biti v neprestani življenjski nevarnosti
;
ekspr.
imeti zmeraj polno torbo novic
dosti, veliko
tórbar
1
-ja
m
(
ọ̑
)
knjiž.
berač
1
,
potepuh
:
druščina torbarjev
torbár
2
in
tórbar -ja
m
(
á; ọ̑
)
izdelovalec torb:
izučiti se za torbarja
torbárka
in
tórbarka -e
ž
(
á; ọ̑
)
izdelovalka torb:
inovativna torbarka
torbárski
in
tórbarski -a -o
prid.
(
á; ọ̑
)
nanašajoč se na torbarje ali torbarstvo:
torbarski izdelki
/
torbarska obrt
torbárstvo
in
tórbarstvo -a
s
(
ȃ; ọ̑
)
torbarska obrt:
ukvarjati se s torbarstvom
tórbica
-e
ž
(
ọ̑
)
manjšalnica od torba:
zapreti torbico
;
torbica z zadrgo
/
ekspr.
šolska torbica
šolska torba
;
toaletna torbica
//
manjša, zlasti ženska torba za prenašanje denarja, kozmetičnih
potrebščin in drugih manjših osebnih predmetov:
nestrpno iskati po torbici
;
usnjena torbica
/
večerna torbica
/
ženska torbica
tórbičar
-ja
m
(
ọ̑
)
kdor krade torbice:
nasilen, predrzen torbičar
;
žepar in torbičar
/
motorizirani torbičarji
tórbičarski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na torbičarje:
torbičarski rop
;
torbičarska akcija, tatvina
tórbičarstvo
-a
s
(
ọ̑
)
1.
dejavnost torbičarjev:
ovadba zaradi torbičarstva
;
drzne tatvine in torbičarstvo
2.
obrt za izdelovanje torbic:
ukvarjati se s torbičarstvom
;
mojstrica torbičarstva
torcída
-e
ž
(
ȋ
)
šport. žarg.
zelo glasno, hrupno navijanje:
zmagati ob torcidi gledalcev
toreadór
-ja
m
(
ọ̑
)
zlasti v španskem okolju
kdor se javno v areni bori z bikom;
bikoborec
:
postati toreador
toreadórski
-a -o
(
ọ̑
)
pridevnik od toreador:
toreadorska oblačila
tórej
1
člen.
(
ọ̑
)
1.
izraža vzročno-sklepalno razmerje:
zmagali so v svoji skupini in bodo torej igrali v finalu
;
vse je negotovo, kako naj torej komu zaupamo
;
nismo jim pomagali. Vsega smo torej sami krivi
2.
izraža navezovanje na prej povedano:
kaj torej še hočeš
;
pazi torej, premisli vsak pogled in vsak gib
;
hočeš torej reči, da vse to ni res
;
ti si torej drugačnega mnenja
/
torej prav, bom pa povedal
3.
izraža začudenje, nejevoljo, nestrpnost, zavrnitev:
torej povej, kaj misliš
;
taka je torej ta stvar
;
no torej, poberi se že
;
tako torej, mi te čakamo, tebe pa ni
4.
izraža spodbudo, poziv:
torej, le pojdi
;
torej, kaj si prinesla
;
torej, kako si se odločil
/
Torej? je vprašal
tórej
2
vez.
(
ọ̑
)
1.
v sklepalnem priredju
za izražanje vzročno-sklepalnega razmerja:
pozni smo, torej gremo čim prej dalje
;
ni upoštevala opozoril, torej si je sama povzročila težave
;
zdaj je lepa priložnost, torej začnite
;
trideset steklenic bo dovolj. Torej jih vzemi toliko
/
mislim, torej sem
2.
z oslabljenim pomenom
za dopolnjevanje, pojasnjevanje prej povedanega:
zvečer pridite, torej vsi trije
;
predstava bo prvega, torej v nedeljo
to je
tôrek
-rka
m
(
ó
)
drugi dan v tednu:
jutri bo torek
;
prijave sprejemamo vsak prvi torek v mesecu
;
v torek zvečer se vrne
;
izlet bo v torek, 24. junija
/
obiskuje me ob torkih
;
zgodilo se je v noči od torka na sredo
♦
etn.
pustni torek
torek v šestem tednu pred prvo pomladansko polno luno
tóren
-rna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na trenje 2:
torna ploskev
/
torna elektrika
♦
fiz.
torni koeficient
koeficient trenja
;
strojn.
torna sklopka
sklopka, pri kateri se prenaša vrtilno gibanje s trenjem
torêro
-a
m
(
ȇ
)
zlasti v španskem okolju
kdor se javno v areni bori z bikom;
bikoborec
:
torero draži bika
torévtika
-e
ž
(
ẹ́
)
um.
tehnika oblikovanja kovin s cizeliranjem, tolčenjem:
torevtika in graviranje
tóri
tudi
tory -ja
[
tóri
]
m
(
ọ̑
)
v angleškem okolju
član konservativne stranke:
toriji so zmagali
tórij
-a
m
(
ọ́
)
kem.
mehka srebrno bela radioaktivna kovina, element Th:
razpadanje torija
;
uran in torij
tórijec
-jca
m
(
ọ̄
)
v angleškem okolju
član konservativne stranke:
politične koristi torijcev
tórijev
-a -o
prid.
(
ọ́
)
nanašajoč se na torij:
torijeva nahajališča
/
torijeva emanacija
toron
tórijevec
-vca
m
(
ọ̄
)
v angleškem okolju
član konservativne stranke:
zmaga torijevcev
tórijevski
-a -o
(
ọ̄
)
pridevnik od torijevec:
torijevski politik
torílce
-a
s
(
ī
)
manjšalnica od torilo:
s torilcem zajeti vodo iz vedra
torílnica
-e
ž
(
ȋ
)
bot.,
navadno v zvezi
spomladanska torilnica
gozdna rastlina z dolgopecljatimi jajčastimi ali srčastimi listi in
modrimi cveti v socvetju, Omphalodes verna:
spomladanska torilnica in rumena pasja čebulica
torílo
-a
s
(
í
)
star.
1.
okrogla posoda, navadno lesena:
stružiti torila
;
zajeti vodo iz torila
2.
model
1
,
posoda
2
:
torilo za potico
toríšče
-a
s
(
í
)
knjiž.,
navadno s prilastkom
1.
celota pojavov, stvari, na katero se nanaša, je usmerjeno človekovo
delovanje, ustvarjalnost;
področje
:
znanje z naravoslovnega torišča
;
zbornik vsebuje članke z različnih torišč
//
dejavnost, delo v okviru take celote:
raziskovanje in razstavljanje sta dve torišči muzejskega dela
/
delovno torišče psihologije
/
z oslabljenim pomenom
uspešno se uveljaviti na torišču športa
v športu
2.
kraj, prostor, kjer se kaj dogaja:
lovska družba je določila torišče naslednjega lova
●
zastar.
pričakati sovražnika na torišču
bojišču
//
kraj, prostor sploh:
izkopavanja na torišču stare prestolnice
tórka
-e
ž
(
ọ̑
)
etn.,
po ljudskem verovanju
bitje, ki kaznuje predico, če prede na večere določenih dni:
ponoči pride torka prest
tórklja
1
-e
ž
(
ọ̑
)
etn.,
po ljudskem verovanju
bitje, ki kaznuje predico, če prede na večere določenih dni:
bajke o vilah, rojenicah in torkljah
tórklja
2
-e
ž
(
ọ̑
)
nar. primorsko
priprava za stiskanje olja iz oliv:
stiskati s torkljo
//
prostor s tako pripravo:
v torklji je živahno
torkljáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
star.
opotekajoč se iti, hoditi:
za vozom je torkljal star mož
tôrkov
-a -o
prid.
(
ó
)
nanašajoč se na torek:
torkove popoldneve porabi za nakupe
/
ocena torkovega koncerta
;
sklepi torkove seje
tornádo
-a
m
(
ȃ
)
meteor.
lijakast viharni vrtinec pod nevihtnim oblakom nad kopnim, navadno s
pokončno osjo:
tornado je naredil veliko škode
torníster
-tra
m
(
í
)
nekdaj
torba iz telečje kože ali usnja ter iz platna za na hrbet ali za čez
ramo;
telečnjak
:
oprtati si tornister
tornístra
-e
ž
(
ȋ
)
nekdaj
torba iz telečje kože ali usnja ter iz platna za na hrbet ali za čez
ramo;
telečnjak
:
odpreti, oprtati si tornistro
;
vojak s tornistro
tóron
-a
m
(
ọ̑
)
kem.
radioaktivni plin, ki nastane pri razpadanju torija, element Tn:
radon in toron
torpéden
-dna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na torpedo:
torpedno orožje
/
torpedni čoln
majhna, hitra vojna ladja, oborožena zlasti s torpedi in topovi
;
torpedni rušilec
rušilec, oborožen s torpedi
;
torpedno letalo
torpedíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od torpedirati:
torpediranje ladje
torpedírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
voj.
napasti s torpedom, torpedi:
podmornica je torpedirala ladjo
//
razstreliti s torpedom, torpedi:
najti razbitine ladje, ki so jo torpedirali med vojno
●
publ.
taki ukrepi bodo torpedirali gospodarski sistem
uničili, povzročili njegov razpad
torpedíran
-a -o:
torpedirana ladja se potaplja
torpédo
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
voj.
z razstrelivom napolnjen izstrelek z lastnim pogonom, ki se premika do
cilja navadno pod vodno gladino:
torpedo je zadel ladjo
;
izstreliti torpedo
2.
teh.
priprava v pestu zadnjega kolesa, ki omogoča prosti tek kolesa pri
mirovanju pedalov, pogon pri potiskanju pedalov naprej in zaviranje
pri potiskanju pedalov nazaj:
torpedo se je preveč segrel
/
kolo na torpedo
torpédovka
-e
ž
(
ẹ̑
)
voj.
vojna ladja, oborožena zlasti s torpedi in topovi:
križarke, torpedovke in podmornice
torpíden
-dna -o
prid.
(
ȋ
)
psiht.
duševno otopel, nedejaven:
bolnik je torpiden
/
torpidno stanje
tórta
-e
ž
(
ọ̑
)
pecivo okrogle oblike, navadno iz več plasti biskvitnega testa, med
katerimi je nadev:
narediti, okrasiti torto
;
razrezati torto
;
kos torte
;
lopatica za torto
/
čokoladna, sadna torta
/
za malico poje dve torti
tortni rezini
♦
gastr.
doboš torta
iz tankih plasti biskvitnega testa s karamelno glazuro
;
linška torta
iz linškega testa, namazana z ribezovo marmelado in okrašena z
mrežo iz istega testa
tortelín
-a
m
(
ȋ
)
nav. mn.,
gastr.
izdelek iz rezančnega testa obročaste oblike z nadevom, navadno iz
sesekljanega mesa:
izdelovati torteline
/
tortelini z omako
;
juha s tortelini
tórten
-tna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na torto:
tortna rezina
/
tortni model
tórtica
-e
ž
(
ọ̑
)
ekspr.
manjšalnica od torta:
speči tortico
;
tortica za rojstni dan
/
pojesti dve tortici
tortni rezini
tortílja
-e
ž
(
ȋ
)
1.
v španskem okolju
jed iz stepenih jajc, zelenjave, začimb:
delati tortilje
;
tortilja s fižolovim nadevom
2.
v latinskoameriškem okolju
tanek mlinec iz koruzne ali bele moke, pečen na vroči plošči ali
kamnu:
peči tortilje
tortúra
-e
ž
(
ȗ
)
knjiž.
mučenje
:
prenesti, prestati torturo
;
zasliševanje s torturo
/
ekspr.
kdo bo trpel to lepotno torturo
tórus
-a
m
(
ọ̑
)
1.
geom.
telo, ki nastane pri vrtenju kroga okoli osi, ležeče v isti ravnini in
oddaljene od njegovega središča bolj, kot je njegov polmer:
prostornina torusa
//
ploskev, ki omejuje to telo:
površina torusa
2.
arhit.
obročasto izbočeni del podnožja jonskih in korintskih stebrov;
svitek
tórzen
-zna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na torzo:
torzni kipi
/
torzna pripoved
torzíja
in
tórzija -e
ž
(
ȋ; ọ́
)
1.
teh.
obremenitev trdnega telesa pri delovanju dveh enako velikih, nasprotno
usmerjenih sil, pravokotnih na vzdolžno os;
vzvoj
:
zasuk pri torziji
2.
med.
zasukanje
,
zasuk
:
ustavljanje krvavitve s torzijo
♦
geom.
količina, ki skupaj s fleksijo določa prostorsko krivuljo, vzvoj
torzíjski
in
tórzijski -a -o
prid.
(
ȋ; ọ́
)
teh.
vzvojen
:
torzijska napetost, obremenitev
/
torzijska vzmet
♦
fiz.
torzijski moment
torzijski navor
;
torzijska tehtnica
priprava za merjenje zelo majhnih sil z zasukom prečke, obešene na
nitki, žici
tórzo
-a
m
(
ọ̑
)
1.
um.
nepopolno ohranjen ali nedokončan kip, navadno brez glave in udov:
torzi antičnih boginj
/
kip se je ohranil samo kot torzo
2.
knjiž.
nedokončano delo, stvar sploh:
knjiga je ostala torzo
;
drama daje vtis torza
toskánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na Toskano:
toskanska pokrajina
/
toskansko narečje
toskánščina
-e
ž
(
ȃ
)
toskansko narečje:
pisati v toskanščini
tóstran
1
prisl.
(
ọ̑
)
izraža položaj na tej strani česa ali premikanje v tak položaj:
tostran so polja, onstran gozdovi
/
ko smo prišli tostran, ni bilo tu nikogar
tóstran
2
predl.
(
ọ̑
)
z rodilnikom
za izražanje položaja na tej strani česa ali premikanja v tak položaj:
tostran gozda je speljana trimska steza
/
splezal je tostran visoke ograje
/
ogledali so si kraje tostran in onstran meje
tóstránost
-i
ž
(
ọ̑-ā
)
v različnih religijah
zemeljska stvarnost:
v tostranost usmerjen človek
tóstránski
-a -o
prid.
(
ọ̑-á
)
1.
nanašajoč se na tostranstvo:
tostransko življenje
/
tostranski svet
2.
ekspr.
posveten
,
materialen
:
tostranske dobrine
;
tostranske skrbi
tóstránstvo
-a
s
(
ọ̑-ā
)
v različnih religijah
zemeljska stvarnost kot kraj človekovega bivanja do smrti:
živeti za tostranstvo
;
tostranstvo in onstranstvo
tósvéten
-tna -o
prid.
(
ọ̑-ẹ̑
)
knjiž.
nanašajoč se na zemeljsko stvarnost in ne na posmrtno življenje:
tosvetni vladar
;
tosvetne stvari
;
tosvetno bogastvo
;
tosvetno življenje
totál
-a
m
(
ȃ
)
film.
izrez prizorišča, ki daje vtis naravne velikosti;
splošni plan
:
total in detajl
totálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
1.
popoln
:
imeti totalen pregled nad dogajanjem
/
totalna prepoved jedrskih poskusov
/
totalno uničenje
/
totalna harmonija
;
totalno ravnovesje
/
totalna zmota
2.
celovit
,
celosten
:
raziskovanje totalnih družbenih struktur
/
totalna revolucija
/
totalni človek
človek, ki je vsestransko razvit, osveščen, dejaven
//
celoten
:
izračunati totalno napako iz delnih
3.
totalitaren
:
totalna oblast
/
totalna država
♦
fiz.
totalni odboj
popolni odboj
;
gled.
totalno gledališče
gledališče, ki pri uprizoritvah enakovredno uporablja vsa
gledališka sredstva, besedilo pa le kot scenarij
;
šport.
totalno gibanje
gibanje, pri katerem sodeluje celo telo
;
voj.
totalna vojna
vojna, ki zajame vso napadeno državo in v kateri napadalec
uporablja vsa sredstva ne glede na mednarodno vojno pravo
totálno
prisl.
:
totalno pozabiti
;
biti totalno pijan, slep
totalitárec
-rca
m
(
ȃ
)
totalitarist
:
demokrati in totalitarci
/
partijski, postkomunistični totalitarci
totalitáren
-rna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
ki celotno družbeno in osebno življenje državljanov nasilno enoti in
podreja ciljem državnega vodstva:
totalitarni režim
;
totalitarna oblast
/
totalitarna država
/
totalitarne metode
totalitaristične
♦
voj.
totalitarna vojna
totalna vojna
2.
knjiž.
ki vse podreja določenim ciljem:
totalitarni svetovni nazor
/
totalitarni junak
;
totalitarna družba
totalitaríst
-a
m
(
ȋ
)
pristaš totalitarizma:
njegovi junaki so politični totalitaristi
;
totalitarist in nekonformist
totalitarístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na totalitarizem:
totalitaristična država
/
totalitaristični teror
;
totalitaristične metode
/
totalitaristični režim
totalitarni režim
totalitarízem
-zma
m
(
ī
)
politična ureditev, v kateri se celotno družbeno in osebno življenje
državljanov nasilno enoti in podreja ciljem državnega vodstva:
boriti se proti totalitarizmu
;
fašistični, komunistični, nacistični totalitarizem
;
obsodba totalitarizmov
;
ostanki totalitarizma
;
totalitarizem in demokracija
/
medijski totalitarizem
totalitárnost
-i
ž
(
ȃ
)
značilnost totalitarnega:
totalitarnost režima
/
spremembe vodijo v totalitarnost
totalitarizem
totalitéta
-e
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
1.
kar zajema, obsega vsa področja, vse vidike, stvari v celoti:
opisovati določeno ideologijo kot človeško totaliteto
;
analiza razkriva strukturo določene totalitete
2.
celovitost
:
totaliteta odrskega dela
;
strukturalizem implicira idejo totalitete
//
celotnost
,
celota
:
razumeti družbo kot totaliteto različnih kategorij
totalizácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od totalizirati:
totalizacija informacijske mreže
;
totalizacija tehnološkega razvoja
totalizátor
-ja
m
(
ȃ
)
naprava za registriranje vplačil, rezultatov, izračunavanje dobitkov
pri stavah na konjskih dirkah:
videti rezultate na totalizatorju
//
urad, prostor s tako napravo:
vplačati v totalizatorju
♦
meteor.
priprava za merjenje vseh padavin, ki padejo v daljšem obdobju
totalizíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od totalizirati:
totaliziranje vojaškega spopada
totalizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
1.
zajeti, obseči vsa področja, vse vidike, stvari v celoti:
gledališče je skušalo svet totalizirati
;
shema ne totalizira pojava
2.
narediti, da kaj zajema, obsega vsa področja, vse vidike, stvari v
celoti:
totalizirati oblast
;
vojna se totalizira
●
knjiž.
človek se hoče v svetu totalizirati
se v celoti uresničiti
totalizirajóč
-a -e:
totalizirajoče stališče
totálka
1
-e
ž
(
ȃ
)
pog.
stopnja poškodovanosti avtomobila, pri kateri ga ni mogoče, ni vredno
popravljati:
zavarovalnica mu je priznala totalko
/
v povedni rabi
avtomobil je totalka
totálka
2
prisl.
(
ȃ
)
pog.
izraža odsotnost kakršnekoli omejitve;
popolnoma
:
biti totalka nesposoben
;
totalka odštekan
;
totalka pijan, zasvojen
totálnost
-i
ž
(
ȃ
)
knjiž.
1.
popolnost
:
totalnost razdejanja
2.
celovitost
:
zavest o totalnosti umetnine
;
spoznanje o totalnosti družbenih procesov
;
totalnost in pluralizem
//
celotnost
,
celota
:
književnost izraža totalnost življenja
/
pedagog upošteva totalnost otroka
vse njegove značilnosti, življenjske okoliščine
3.
kar je celovito:
moralna zavest je v sebi razčlenjena totalnost
;
gledati na bit in zavest kot na dve totalnosti
tótem
-a
m
(
ọ́
)
pri prvotnih ljudstvih
žival, rastlina, za katero se veruje, da je z določenim rodom,
plemenom v sorodstveni zvezi:
častiti toteme
;
imeti medveda za totem
;
rodovni totem
//
slika, kip te živali, rastline:
zbirati indijanske toteme
;
lesen totem
totemístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na totemizem:
totemistične svečanosti
/
totemistično verovanje
totemízem
-zma
m
(
ī
)
pri prvotnih ljudstvih
vera v sorodstveno zvezo rodu, plemena z določeno živaljo, rastlino:
keltski totemizem
;
ostanki totemizma v pravljicah
;
totemizem in animizem
tótemski
-a -o
prid.
(
ọ́
)
nanašajoč se na totem:
totemska žival
;
totemsko znamenje
/
totemski steber
/
totemska umetnost
tóti
-a -o
zaim.
(
ọ̑
)
nar. štajersko
ta
1
:
posodi mi toto stvar
/
veselo je živeti na totem svetu
továriš
-a
m
(
ȃ
)
1.
oseba v razmerju do druge osebe, s katero kaj skupaj dela:
dati navodila tovarišem
;
pomagati tovarišem pri vzponu na vrh gore
;
pri vožnji je prehitel tovariše
;
skrbeti za ranjenega tovariša
;
bojni, lovski, plezalni tovariš
;
tovariš na straži, pri igri
/
sodili so uporniku Janezu Gradniku in njegovim tovarišem
//
oseba v razmerju do ženske, s katero živi v življenjski skupnosti:
poiskati si tovariša
/
zakonski, življenjski tovariš
//
oseba v razmerju do druge osebe, s katero je kje skupaj sploh:
prebuditi tovariše v celici
;
popotni, sobni tovariši
;
tovariši iz razreda
/
ekspr.
knjiga mu je ob samotnih večerih edini tovariš
2.
oseba v razmerju do druge osebe, ki pripada isti skupnosti, ima isti
poklic, položaj:
policistu se je pridružil še en tovariš
;
rudarji so si prizadevali rešiti zasute tovariše
;
zavračati prenapeta stališča tovarišev v stranki
/
klubski, poklicni, stanovski tovariš
;
poslovni tovariš
poslovni partner
/
ekspr.
slon je s trobljenjem poklical tovariše
druge slone
//
oseba v razmerju do druge osebe, ki ima enak družbeni položaj:
revolucija je ljudi izenačila, vsi so si bili tovariši
;
to si lahko dovoli le med tovariši
;
pogovorili so se kot tovariši
//
oseba v razmerju do druge osebe, ki je v istem stanju:
tovariš v bridkosti, nesreči
3.
oseba v razmerju do druge osebe, s katero se prijateljsko druži:
posloviti se od tovarišev
;
oditi na vas k tovarišem
;
imeti dobre, slabe tovariše
;
tovariši iz otroških let
4.
v socializmu
naslov za odraslega moškega:
med pogovorom je vstopil neki tovariš
;
predstaviti neznanega tovariša
/
kot nagovor
tovariš, pokažite dokumente
;
kot pristavek k imenu, poklicu:
tovariš profesor
;
pokličite tovariša Petra
//
pog.
politični funkcionar:
povabili so tovariše z občine
;
tovariši na vodilnih mestih
;
šalj.
ne ve se, kaj bodo odločili gospodje tovariši
5.
šol. žarg.,
v socializmu
učitelj
,
profesor
:
tovariš je spraševal
;
opravičiti se tovarišu
;
tovariš za angleščino
●
zastar.
trgovec ga je vzel za tovariša
družabnika
tovariševánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od tovariševati:
tovariševanje s slikarjem mu je veliko pomenilo
tovariševáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
biti v tovariških, prijateljskih odnosih:
po končani šoli sta nehala tovariševati
;
več let sta tovariševala
/
veliko je tovariševal s sošolcem
se tovariško družil
2.
biti s kom, da ni sam:
tovariševal mu je med čakanjem
;
ekspr.
bolniku je tovariševala knjiga
●
ekspr.
lakoti je tovariševala bolezen
spremljala jo je
tovarišíca
-e
ž
(
í
)
1.
ženska v razmerju do druge osebe, s katero kaj skupaj dela:
izbrati tovariše in tovarišice za odpravo
;
tovarišica pri igri
//
ženska v razmerju do moškega, s katerim živi v življenjski
skupnosti:
našel si je dobro tovarišico
/
življenjska tovarišica
//
ženska v razmerju do druge osebe, s katero je kje skupaj sploh:
svoji tovarišici je zašepetala nekaj na uho
;
tovarišica v sobi
2.
ženska v razmerju do druge osebe, ki pripada isti skupnosti, ima isti
poklic, položaj:
poklicne tovarišice je niso podprle
;
obrniti se na tovariše in tovarišice v stranki
/
ekspr.
čebela z brenčanjem privablja tovarišice
druge čebele
3.
ženska v razmerju do druge osebe, s katero se prijateljsko druži:
njene tovarišice malo vedo o življenju
;
šla je s tovarišico na ples
4.
nekdaj
naslov za odraslo žensko:
na sestanek je prišlo le nekaj tovarišic
;
predstaviti neznane tovarišice
/
kot nagovor
tovarišice in tovariši, začenjam sejo
;
kot pristavek k imenu, poklicu:
tovarišica profesor(ica)
;
tovarišica ravnateljica
5.
šol. žarg.,
v socializmu
učiteljica
,
profesorica
:
dobiti ob polletju novo tovarišico
;
tovarišica za slovenščino
♦
etn.
dekle, ki spremlja nevesto, ženina k poroki; družica
tovarišíja
-e
ž
(
ȋ
)
skupnost med seboj povezanih ljudi s skupnim ciljem:
ob delu so postali prijetna tovarišija
;
nerad se je ločil od tovarišije v tovarni
;
gimnazijska tovarišija je razpadla
//
skupina ljudi, ki jih družijo skupni interesi, zlasti zabava;
družba
:
prihajal je sam z manjšo tovarišijo
/
otrokova šolska tovarišija
šolski tovariši
//
prisotnost koga zlasti zaradi zabave:
izogibal se je njegove tovarišije
tovarišíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na tovarišijo:
tovarišijske zgodbice
/
tovarišijska skupina
továriški
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na tovariše:
tovariški sestanek
;
tovariška družba
;
tovariško srečanje
/
med borci je vladal tovariški duh, odnos
;
tovariška solidarnost
/
nekdaj,
kot zaključek uradnih dopisov
s tovariškimi pozdravi
//
ki rad pomaga tovarišem:
tovariški sošolec
;
biti tovariški do sodelavk
továriško
prisl.
:
tovariško podpreti koga
;
(po) tovariško se pogovoriti s kom
továrištvo
-a
s
(
ȃ
)
1.
zavest povezanosti s tovariši in pripravljenost pomagati jim:
krepiti tovarištvo
;
vzgajati otroke v tovarištvu
;
tovarištvo in prijateljstvo
/
pohvalili so ga zaradi tovarištva
2.
tovariško, prijateljsko razmerje:
tovarištvo z revnimi in delo sta jo obvarovala ošabnosti
;
preživeti mladost v tovarištvu z vrstniki
továrna
-e
ž
(
ȃ
)
večje podjetje, ki strojno izdeluje polizdelke in izdelke v večjih
količinah:
delati v tovarni
;
vodstvo tovarne
/
tovarna zmanjšuje proizvodnjo
/
kemična, tekstilna, tobačna tovarna
;
tovarna barv, koles, verig
●
ekspr.
tovarna sanj
Hollywood
;
publ.
tovarna smrti
v nacistični Nemčiji
koncentracijsko taborišče s prostori za množično pobijanje, zlasti
Judov, in krematoriji
//
stavba, v kateri je tako podjetje:
postaviti, razširiti tovarno
;
delavci odhajajo iz tovarne
;
urediti okolico tovarne
továrnar
-ja
m
(
ȃ
)
lastnik tovarne:
združenje tovarnarjev
;
tovarnar in bankir
továrnica
-e
ž
(
ȃ
)
nav. ekspr.
manjšalnica od tovarna:
delavnica se je sčasoma spremenila v tovarnico
/
odpreti novo tovarnico
továrniški
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na tovarno:
tovarniški delavec
;
tovarniško vodstvo
/
tovarniški avtobus
;
tovarniško glasilo
/
tovarniški izdelki
;
tovarniško blago
/
tovarniški dimnik
;
tovarniška lopa
;
tovarniška sirena
/
tovarniški dim
;
tovarniške odplake
/
tovarniška cena
cena, po kateri tovarna prodaja blago kupcu
;
tovarniška napaka
napaka, nastala pri izdelavi, proizvodnji
;
tovarniška številka
evidenčna številka, s katero tovarna označi posamezni izdelek
továrniško
prisl.
:
tovarniško izdelani cementni kvadri
;
tovarniško vložene gobe
●
tovarniško nov avtomobil
popolnoma, čisto nov
tôvor
-óra
in
-ôra
m
(
ó ọ́, ó
)
1.
kar se kam prevaža z vozilom:
nakladati tovor na ladjo
;
preložiti, razložiti tovor
;
odpraviti, prevzeti tovor
;
plačati pristojbino od teže tovora
;
zavarovanje tovora
/
ladijski tovor
♦
navt.
generalni tovor
kosovno blago večje vrednosti
;
teh.
razsuti tovor
iz nepakiranega drobnega, sipkega blaga
;
žel.
koristni tovor
brez embalaže
//
kar je naloženo na vozilu:
povečati tovor v raketi
/
žerjavi so škripali pod tovori
/
ekspr.
avtobus je odložil svoj tovor
potnike
2.
kar nese zlasti žival na hrbtu:
konj je imel na hrbtu tovor
;
naložiti oslu tovor
/
sedlo za tovor
/
nadeti si tovor na rame
//
nav. ekspr.
težja stvar, ki se nese sploh:
mravlja je komaj nesla težek tovor
/
veja se je otresla snežnega tovora
snega
;
pren.
tovor skrbi
3.
star.
kar se enkrat nese na hrbtu ali pelje na vozu:
izdelati tovor platna
●
ekspr.
nevihta je stresla svoj tovor v hribih
padavine ob nevihti so bile v hribih
;
star.
odnašati na tovore zlata
zelo veliko
tovóren
in
tovôren -rna -o
prid.
(
ọ́; ó
)
nanašajoč se na tovor:
tovorni promet
/
tovorni avtomobil
;
tovorni vagon
;
tovorna ladja
;
tovorna železniška postaja
;
tovorno dvigalo
;
tovorno pristanišče
/
tovorni konj
konj, ki prenaša tovor
;
tovorna živina
konji, mule, osli
♦
navt.
tovorna vodna črta
ravnina, v kateri seka mirna vodna gladina bok polno natovorjene
ladje
;
žel.
tovorni kilometer
enota za obračunavanje prevoza ene tone tovora na razdalji 1 km
;
tovorni list
potrdilo o prevzemu in predaji blaga pri prevozu in o plačani
voznini
tovóriti
-im
tudi
tovoríti -ím
nedov.
(
ọ̄ ọ̑; ī í
)
1.
spravljati kaj kam na hrbtih živali:
zaradi slabe poti tu drva le tovorijo
;
tovoriti les v dolino
;
tovoriti na oslu
//
ekspr.
nositi zlasti kaj težkega:
tovoril je velik kovček, nahrbtnik
;
na hrbtu je tovoril vrečo moke
;
s seboj je tovoril pisalni stroj
2.
nekdaj
ukvarjati se s prenašanjem, prevažanjem blaga s tovorno živaljo,
tovorno živino:
tovoriti sol, vino
;
tovoriti po vsej deželi
/
vse življenje je tovoril
●
tovoriti volno na ladjo
natovarjati
tovórjenje
tudi
tovorjênje -a
s
(
ọ̄; é
)
glagolnik od tovoriti:
po teh stezah je mogoče le tovorjenje
/
ukvarjati se s tovorjenjem
tovórnica
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
tovorna žival:
mula je dobra tovornica
2.
tovorna ladja:
prazna tovornica
/
ladja tovornica
♦
navt.
jeklena vrv nakladalne naprave za dviganje tovora
;
žel.
listina, v katero so vpisani tovorni listi tovora v posameznem
vagonu
tovórnik
-a
m
(
ọ̑
)
1.
nekdaj
kdor se ukvarja s prenašanjem, prevažanjem blaga s tovorno živaljo,
tovorno živino:
tovorniki so prišli po vino
;
prodati sol tovornikom
;
napasti tovornike
;
vipavski tovorniki
;
tovorniki olja
2.
zastar.
tovornjak, tovorni avtomobil:
po cesti je pripeljal tovornik
;
naložiti na tovornik
/
tovornik peska
tovornína
-e
ž
(
ī
)
plačilo za prevoz;
prevoznina
:
določiti, plačati, zvišati tovornino
;
visoka tovornina
tovórniški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na tovornike ali tovorništvo:
tovorniška gostilna
;
tovorniška pot
/
tovorniška povest
tovórništvo
-a
s
(
ọ̑
)
nekdaj
dejavnost tovornikov:
ukvarjati se s tovorništvom
;
zaslužek od tovorništva
tovornjáča
-e
ž
(
á
)
ekspr.
tovorna ladja:
naložiti tovornjačo
;
stara tovornjača
/
ribiška tovornjača
tovornják
-a
m
(
á
)
1.
večji avtomobil za prevoz tovorov:
tovornjak se ustavi
;
natovarjati, voziti tovornjak
;
velik tovornjak
;
vojaški tovornjak
;
kabina tovornjaka
;
voznik tovornjaka
/
pripeljati tovornjak hrane
/
pettonski tovornjak
;
tovornjak hladilnik
2.
zastar.
tovorna ladja:
rečni tovornjak
tovornjákar
-ja
m
(
ȃ
)
ekspr.
voznik tovornjaka:
tovornjakar je vžgal motor
tôvoten
-tna -o
prid.
(
ȏ
)
teh.,
v zvezi
tovotna mast
konsistentna mast, ki se uporablja zlasti za mazanje krogličnih
ležajev:
mazati s tovotno mastjo
;
plast tovotne masti
tóvŕsten
1
-tna -o
prid.
(
ọ̑-ȓ
)
ki je te vrste:
povečano povpraševanje po tovrstnem blagu
tovŕsten
2
-tna -o
prid.
(
ȓ
)
publ.
tak
1
,
ta
1
:
tovrstno poročanje ni primerno
tózadéven
1
-vna -o
prid.
(
ọ̑-ẹ́
)
knjiž.
nanašajoč se na določeno zadevo:
sporočil mu je tozadevne podatke
/
ugotovili so, da tozadevni zakonski predpisi ne ustrezajo
tózadévno
prisl.
:
tozadevno mu ne zaupam
tozadéven
2
-vna -o
prid.
(
ẹ́
)
publ.
tak
1
,
ta
1
:
v tozadevnih vprašanjih se obračajte na upravne delavce
/
tozadevne literature ni na razpolago
ustrezne
tózd
-a
m
(
ọ̑
)
do 1989
temeljna organizacija združenega dela:
ukiniti, ustanoviti tozde
;
samoupravljanje v tozdih
tožáriti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
ekspr.
večkrat, pogosto tožiti:
učenka rada tožari
;
tožariti razredniku
;
tožariti sodelavce
/
tožariti o slabi letini
tožáriti se
večkrat, pogosto se tožiti:
tožari se za odškodnino
;
tožari se s sosedi
tožárjenje
-a
s
(
á
)
glagolnik od tožariti:
odvaditi otroke tožarjenja
;
kaznovati koga za tožarjenje
;
tožarjenje in obrekovanje
/
tožarjenje za mejo
;
stroški tožarjenja
tôžba
-e
stil.
-é
ž
(
ó
)
1.
pravn.
zahteva za rešitev pravnega spora na sodišču:
stranka umakne tožbo
;
sodišče zavrne tožbo
;
odstopiti od tožbe
;
elementi tožbe
;
utemeljenost tožbe
/
delitvena tožba
v zvezi z delitvijo skupne stvari ali premoženja
;
lastninska tožba
za priznanje lastninske pravice
;
očetovska tožba
za ugotovitev ali izpodbijanje očetovstva
;
razvezna tožba
//
besedilo s tako zahtevo:
sestaviti tožbo
;
vročiti tožencu izvod tožbe
/
vložiti tožbo proti komu
2.
reševanje spora na sodišču:
začela se je tožba za zemljo
;
groziti komu s tožbo
/
dobiti tožbo
pravdo
;
imeti tožbo s kom
3.
glagolnik od tožiti:
prenašati bolečine brez tožbe
/
tožbe kmetov zaradi škodljivosti divjadi
pritožbe, pritoževanja
//
besede, glasovi, ki izražajo telesno ali duševno bolečino:
poslušati tožbe bolnikov
;
glasne tožbe
//
kar kdo toži:
njegove tožbe ga niso ganile
tožbár
-ja
m
(
á
)
star.
kdor se (rad) toži, tožari:
nepoboljšljiv tožbar
;
sprava med tožbarji
tožbáriti se
-im se
nedov.
(
á ȃ
)
star.
tožiti se, tožariti se:
tožbariti se s sosedi
tožbárski
-a -o
prid.
(
á
)
star.
značilen za tožbarje:
tožbarska strast
tôžben
-a -o
prid.
(
ō
)
nanašajoč se na tožbo:
tožbeni zahtevek
/
tožbena pravica
/
tožbeni stroški
tóžen
1
-žna -o
prid.
, tóžnejši
(
ọ́ ọ̄
)
star.
1.
otožen
,
žalosten
:
tožna zapuščena mati
/
tožen izraz, pogled
/
tožen spomin
2.
žalosten
,
težek
:
tožna usoda
/
tožno življenje
/
tožni časi
tóžno
prisl.
:
tožno klicati
;
tožno lepa pesem
/
v povedni rabi,
s smiselnim osebkom v dajalniku
tožno mu je bilo živeti samemu
tóžen
2
-žna -o
prid.
(
ọ̄
)
star.
tožben
:
tožni stroški
●
nar.
sošolec je tožni groš
tožljivec
tóženec
-nca
m
(
ọ́
)
1.
kdor je tožen, obtoževan:
iz tožnika je postal toženec
2.
pravn.
oseba v sodnem postopku, ki je tožena:
zastopati toženca
;
sprejeti ugovore toženca
tóženka
-e
ž
(
ọ́
)
1.
ženska, ki je tožena, obtoževana:
toženka se je dobro izgovorila
2.
pravn.
ženska v sodnem postopku, ki je tožena:
tožnica in toženka
toževáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
star.
tožiti
:
hodili so ga k očetu toževat, da zapravlja
/
ni toževal ne žaloval
/
tožujeta se za vsako najmanjšo stvar
tožílčev
-a -o
[
tožiu̯čev-
in
tožilčev-
]
(
ȋ
)
pridevnik od tožilec:
tožilčev govor
;
tožilčeve zahteve
tožílec
-lca
[
tožiu̯ca
in
tožilca
]
m
(
ȋ
)
1.
kdor koga toži, obtožuje:
biti tožilec in razsodnik hkrati
2.
pravn.
oseba v sodnem postopku, ki koga obtoži:
nastopiti na obravnavi kot tožilec
/
zasebni tožilec
3.
pravn.
predstavnik tožilstva, ki koga obtoži in v sodnem postopku dokazuje
njegovo krivdo:
tožilec zahteva visoko kazen
/
javni tožilec
nekdaj
predstavnik javnega tožilstva
;
vojaški tožilec
nekdaj
predstavnik vojaškega tožilstva
tožílka
-e
[
tožiu̯ka
in
tožilka
]
ž
(
ȋ
)
ženska, ki koga obtoži, obtožuje:
tožilka je pri očetu zahtevala kazen za pretepaškega sina
♦
pravn.
javna tožilka
nekdaj
predstavnica javnega tožilstva
tožílnik
-a
m
(
ȋ
)
jezikosl.
četrti sklon:
postaviti samostalnik v tožilnik
;
značilnosti tožilnika pri samostalnikih moškega spola
tožílniški
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na tožilnik:
tožilniški predmet
/
tožilniška vezava
tožílstvo
-a
s
(
ȋ
)
1.
pravn.
organ za pregon storilcev kaznivih dejanj:
sedež tožilstva
/
javno tožilstvo
nekdaj
samostojen državni organ za pregon storilcev kaznivih dejanj
;
vojaško tožilstvo
nekdaj
organ za pregon storilcev kaznivih dejanj, ki so v pristojnosti
vojaških sodišč
2.
poslopje tega organa:
trg pred tožilstvom
tožítelj
-a
m
(
ȋ
)
tožnik
:
ugovarjati tožitelju
tožíteljica
-e
ž
(
ȋ
)
tožnica
:
vedla se je kot tožiteljica, ne kot obtoženka
tožíti
in
tóžiti -im
nedov.
(
ī ọ́
)
1.
sporočati komu, da je kdo storil kaj nedovoljenega, negativnega:
otroci radi tožijo
;
tožiti sošolce učitelju
;
tožili so ga očetu, da se potepa
/
odvaditi koga tožiti
2.
pravn.
zahtevati rešitev pravnega spora s kom na sodišču:
ker mu denarja ni hotel vrniti, ga je tožil
;
iti koga tožit
;
tožiti koga za očetovstvo, odškodnino
;
tožil jo je zaradi razžaljenja časti
3.
nepreh.
z besedami, glasovi izražati telesno ali duševno bolečino:
ranjenec je začel tožiti
;
vso noč toži
;
glasno, presunljivo tožiti
/
ekspr.:
glas zvona toži
;
veter toži v golih vejah
;
brezoseb.
med ločjem je tožilo in klicalo
4.
govoriti, pripovedovati komu o svojih skrbeh, težavah, trpljenju:
preveč ponosen je, da bi tožil
;
ekspr.
kaj bi tožil, bo že bolje
/
tožili so, koliko dela imajo
/
v pismih samo toži
/
knjiž.:
tožiti komu svojo nesrečo, žalost
razkrivati
;
toži o lakoti
izraža potrebo po jedi
;
nič ni tožil za večerjo
izražal potrebe, da bi jo dobil
;
toži po materi
izraža žalost zaradi izgube matere
;
toži nad svojo usodo
se pritožuje
tožíti se
in
tóžiti se
1.
pravn.
reševati pravni spor na sodišču kot toženec ali tožnik:
toži se s sosedom zaradi meje
;
pogosto se toži
2.
s smiselnim osebkom v dajalniku, navadno v zvezi s
po
čutiti močno željo po ponovnem bivanju kje, v bližini koga:
toži se mu po domu, gorah
;
toži se mu po prijateljih
/
star.:
toži se mu po domači hrani
rad bi jo jedel
;
toži se mu po prepiru
rad bi se prepiral
;
toži se mu za starimi časi
želi si, da bi se vrnili
3.
nepreh.,
star.
čutiti domotožje:
v tujini se mu je tožilo
;
morali so ga peljati domov, ker se mu je preveč tožilo
tožèč
-éča -e:
govoriti s tožečim glasom
♦
pravn.
tožeča stranka
stranka, ki zahteva rešitev pravnega spora na sodišču
;
prisl.:
jastreb tožeče pivka
tóžen
-a -o:
pogovoriti se s toženim otrokom
♦
pravn.
tožena stranka
stranka, proti kateri je vložena tožba
tožljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
1.
ki rad toži, zatoži:
tožljiv sošolec
;
tožljiva ženska
2.
knjiž.
za katerega se lahko toži:
tožljivi izrazi
;
tožljivo žaljenje koga
3.
star.
otožen
,
žalosten
:
zmeraj je sam, zmeraj tožljiv
●
star.
od zaspanosti tožljiv otrok
cmerav
tožljívec
-vca
m
(
ȋ
)
kdor rad toži, zatoži:
bati se tožljivcev
;
ovaduhi in tožljivci
tožljívka
-e
ž
(
ȋ
)
ženska, ki rada toži, zatoži:
veljala je za tožljivko
tožljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost tožljivega:
tožljivost otrok
/
knjiž.
tožljivost dejanja
tožníca
-e
ž
(
í
)
1.
ženska, ki koga toži, obtožuje:
braniti se pred tožnico
2.
pravn.
ženska v sodnem postopku, ki koga toži:
navesti ime tožnice
;
tožnica in toženka
tožník
-a
m
(
í
)
1.
kdor koga toži, obtožuje:
odgovarjati tožnikom
;
iz tožnika je postal obtoženec
2.
pravn.
oseba v sodnem postopku, ki koga toži:
tožnik izgubi tožbo
;
ime tožnika
;
tožnik in toženec
●
brez tožnika ni sodnika
če nihče ne zahteva, sodišče samo ne začne določenega postopka; če
se nihče ne pritoži, nihče ne nastopi kot razsodnik
tožníkov
-a -o
prid.
(
í
)
pravn.
nanašajoč se na tožnika:
tožnikove besede
/
tožnikova pravica
tóžnost
-i
ž
(
ọ́
)
star.
otožnost
,
žalost
:
prevzela ga je tožnost
tráb
-a
in
tràb trába
m
(
ȃ; ȁ á
)
nar.
dir
,
kas
:
pognati konja v trab
trabákul
-a
m
(
ȃ
)
navt.
trabakula
:
popravljati trabakul
;
s peskom natovorjen trabakul
trabákula
-e
ž
(
ȃ
)
navt.
dalmatinska in istrska ladja z dvema jamboroma in nazaj zavihano
statvo na premcu:
prevažati sadje s trabakulo
;
ribiška trabakula
trabánt
-a
m
(
ā á
)
1.
astron.
nebesno telo, ki kroži okoli kakega planeta;
satelit
:
Jupitrovi trabanti
2.
knjiž.
stalen spremljevalec:
prišla je dama s svojimi trabanti
;
zvesti trabanti
//
somišljenik
,
privrženec
:
tako hočejo on in njegovi trabanti
;
poslušni trabanti
3.
publ.
formalno samostojna država, vlada, politično, gospodarsko podrejena
močnejši državi, vladi:
razvite države in njihovi trabanti
4.
nekdaj
telesni stražar pomembne osebe:
doža sta spremljala dva trabanta
;
kraljev sprevod s trabanti
5.
tip osebnega avtomobila nemške tovarne iz Zwickaua:
trabant in wartburg
trábje
-a
s
(
ȃ
)
agr.
trikotni del voza, na katerega so pritrjena prednja ali zadnja kolesa:
sedeti na trabju
;
prednje, zadnje trabje
trabúka
-e
ž
(
ȗ
)
nekdaj
kratka, na sredi odebeljena cigara iz srednje dobrih vrst tobaka:
kaditi trabuko
;
trabuka in havana
trackáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
nar.
zapravljati
,
razsipavati
:
na debelo tracka denar, z denarjem
/
s pisanjem si kvari zdravje in tracka elektriko
po nepotrebnem porablja
tráč
-a
m
(
ȃ
)
neresnična vest, izmišljotina:
pripovedovati trače
;
uporabiti za dokaz navaden trač
//
vest zasebne narave, navadno neresnična, ki se širi zlasti preko
medijev:
pisati trače
;
domači, tuji trači
;
v prid. rabi:
trač časopis
tračarski časopis
;
trač revija, rubrika
tračarska revija, rubrika
tráčar
-ja
m
(
ȃ
)
kdor (rad) tračari:
spletni tračarji
;
brezdelneži, nevoščljivci in tračarji
tračaríja
-e
ž
(
ȋ
)
nav. mn.
trač
:
rumeni tisk brez tračarij skoraj ne bi obstajal
;
tračarije po hodnikih
;
opravljanje in tračarije
/
časopisne, novinarske tračarije
tračáriti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
širiti govorice, predvsem zasebne narave, navadno prek medijev:
celo uro je po telefonu tračarila s prijateljico
/
tračariti o znanih osebnostih
tračárjenje
-a
s
(
á
)
glagolnik od tračariti:
tračarjenje po hodnikih
;
tarče tračarjenja
;
iztočnica za tračarjenje
;
tračarjenje in hinavščina
/
javno, medijsko tračarjenje
;
žensko tračarjenje
tráčarski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na trače:
tračarski časopis, portal
;
tračarska novica, tema
;
tračarska revija, rubrika
tráčen
-čna -o
prid.
(
ȃ
)
teh.
nanašajoč se na trak:
tračni meter
/
tračno jeklo, železo
/
tračni prenos
/
tračni brusilnik
brusilnik z brezkončnim brusilnim trakom, navadno gumijastim
;
tračni transporter
transporter z brezkončnim trakom
♦
agr.
tračni obračalnik
obračalnik z vilami na brezkončnem traku
;
avt.
tračna zavora
zavora, ki jo sestavljata zavorni boben ali zavorni kolut in
zavorni trak
;
les.
tračna žaga
strojna žaga v obliki brezkončnega traku
;
rač.
tračna enota
enota računalnika z magnetnim trakom
tráčnica
-e
ž
(
ȃ
)
1.
posebno oblikovan podolgovat jeklen nosilec, ki se uporablja za
izdelavo zlasti železniških tirov;
tirnica
:
izdelovati tračnice
;
polagati tračnice
;
pritrjevati tračnice na železniške pragove
♦
žel.
glava tračnice
glava tirnice
;
noga tračnice
noga tirnice
//
taki nosilci, položeni drug za drugim navadno v dveh vzporednih
črtah, da po njih tečejo kolesa vozil:
kolesa udarjajo ob tračnice, po tračnicah
;
razdalja med tračnicama
/
tramvajske, železniške tračnice
2.
posebno oblikovan nosilec, po katerem kaj drsi, se premika:
tračnice avtomobilskega sedeža
;
tračnice za zavese
tradeskáncija
-e
ž
(
á
)
vrtn.
sobna rastlina s povešenimi ali pokončnimi kolenčastimi stebli in
mesnatimi listi, Tradescantia:
razmnoževati tradeskancije s potaknjenci
tradeunion
-a
[
trêjdjúnjon
]
m
(
ȇ-ȗ
)
v angleškem okolju
strokovna organizacija, ki skrbi za ureditev gospodarskih in socialnih
razmer delavcev, sindikat:
organizirati tradeunione
;
kongres tradeunionov
tradeunionist
-a
[
trejdjunjoníst
]
m
(
ȋ
)
v angleškem okolju
član tradeuniona, sindikalist:
angleški tradeunionisti
tradeunionizem
-zma
[
trejdjunjonízəm
]
m
(
ī
)
v nekaterih državah
gibanje, ki si prizadeva za ureditev gospodarskih in socialnih razmer
delavcev brez odprave kapitalizma:
tradícija
-e
ž
(
í
)
1.
kar se je ustalilo v življenju kake skupnosti s prenašanjem iz roda v
rod;
navada
,
običaj
:
tukaj je tradicija, da na ta dan kurijo kresove
;
ohranjati, spoštovati tradicije
;
delati kaj iz tradicije
;
predati posestvo prvemu sinu zaradi tradicije
;
prenehati s kako tradicijo
;
družinske, narodne tradicije
/
po tradiciji obdarovati kolednike
//
ed.
skupek tega:
nadaljevati, spoštovati družinsko tradicijo
;
zavrgli so tradicijo in začeli živeti po svoje
;
kmečko življenje je bilo polno tradicije
2.
navadno s prilastkom
kar se je uveljavilo, doseglo na področju kake dejavnosti med njenim
daljšim obstajanjem, izročilo:
zanemariti pedagoško tradicijo
;
pesnik izhaja iz domače pesniške tradicije
;
prikazati kako delo kot nadaljevanje slovenske slovstvene tradicije
//
uveljavljena, dalj časa trajajoča dejavnost:
za kraj je značilna kovaška tradicija
;
iz ohranjenih drobcev je mogoče sklepati na pisno tradicijo
;
pospeševati domačo tiskarsko tradicijo
/
festival je še brez tradicije, nima tradicije
še ni uveljavljen, še ne obstaja dolgo
;
tu je doma gledališka tradicija
se že dolgo ukvarjajo z uprizarjanjem gledaliških del
;
imajo tradicijo v knjigotrštvu
se že dolgo ukvarjajo s knjigotrštvom
3.
nav. mn.,
publ.
vrednota
,
dosežek
:
ohranjati revolucionarne tradicije
;
biti predan ljudstvu in njegovim svetlim tradicijam
●
knjiž.
tradicija dopolnjuje svetopisemsko sporočilo
(ustno) izročilo
tradícijski
-a -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na tradicijo:
tradicijski duhovni svet
;
tradicijski vplivi
/
narediti kaj iz tradicijskega čuta
♦
pravn.
tradicijska listina
listina, katere izročitev drugemu velja kot izročitev stvari same
tradicionálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
ki upošteva, goji tradicijo:
tradicionalni kmetje
;
nekateri ljudje so zelo tradicionalni
/
tradicionalno življenje
//
ki spada v tradicijo kake skupnosti:
krašenje jajc s tradicionalnimi motivi
;
postreči s tradicionalnimi jedmi
;
tradicionalna oblačila
2.
ki vsebuje, kar se je uveljavilo, doseglo na področju kake dejavnosti
med njenim daljšim obstajanjem:
tradicionalna kitajska medicina
;
tradicionalna morala, vernost, vzgoja
;
tradicionalno gledališče, pripovedništvo
//
ki je že dolgo uveljavljen, že dolgo obstaja:
tradicionalni poklici, prazniki
;
tradicionalne metode
;
tradicionalne prijateljske vezi med sosednjima državama
/
tradicionalna prireditev
ki se že dolgo prireja ob določenem času, na določenem kraju
;
tradicionalno srečanje
tradicionálno
prisl.
:
tradicionalno gostoljubni vinogradniki
;
tradicionalno usmerjen pesnik
tradicionalíst
-a
m
(
ȋ
)
kdor vztraja pri starem, uveljavljenem načinu na kakem področju
dejavnosti, življenja:
upirati se tradicionalistom
;
tradicionalisti v umetnosti
;
režiser tradicionalist
;
tradicionalisti in modernisti
tradicionalístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na tradicionaliste ali tradicionalizem:
tradicionalistično pojmovanje
/
tradicionalistična morala
tradicionalna
tradicionalízem
-zma
m
(
ī
)
vztrajanje pri starem, uveljavljenem načinu na kakem področju
dejavnosti, življenja:
očitati komu tradicionalizem
;
tradicionalizem v gledališču, telesni kulturi, slikarstvu
/
podeželski tradicionalizem
tradicionálnost
-i
ž
(
ȃ
)
lastnost, značilnost tradicionalnega:
tradicionalnost literature
/
zastar.
pretrgati s tradicionalnostjo svoje dežele
tradicijo
tradírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
pravn.
izročati
:
tradirati komu denar
2.
zastar.
predavati
:
tradirati rimsko pravo
/
tradirati zgodbo
pripovedovati
trafíka
-e
ž
(
ȋ
)
prodajalna tobačnih izdelkov, časopisov:
odpreti trafiko
;
kupiti cigarete v trafiki
trafikánt
-a
m
(
ā á
)
lastnik trafike ali prodajalec v njej:
trafikant in drogerist
trafikántka
-e
ž
(
ā
)
lastnica trafike ali prodajalka v njej:
zmeraj kupuje časopis pri isti trafikantki
tráfopostája
-e
ž
(
ȃ-ȃ
)
elektr. žarg.
transformatorska postaja:
zgraditi novo trafopostajo
tragéd
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
kdor piše tragedije:
grški tragedi
;
traged in komediograf
2.
gled.
igralec, ki igra glavne moške vloge v tragedijah:
traged in komik
/
herojski traged
tragédija
-e
ž
(
ẹ́
)
1.
lit.
gledališka igra, v kateri glavni junak v boju z nasprotnikom ali
zaradi neobvladljive usode propade, izgubi življenje, žaloigra:
napisati, uprizoriti tragedijo
;
antične tragedije
;
drama in tragedija
/
igrati, nastopati v tragediji
/
tragedija v treh dejanjih
//
uprizoritev take igre:
gledati tragedijo
2.
ekspr.
zelo žalosten dogodek, huda nesreča:
na cesti se je zgodila tragedija
;
doživeti tragedijo
;
družinska tragedija
/
to je bila zanj tragedija
zelo neugodna, huda stvar
;
opisovati tragedijo junakovega življenja
tragično zgodbo
;
biti slep za tragedijo sveta
nesrečno usodo
tragédinja
-e
ž
(
ẹ̑
)
gled.
igralka, ki igra glavne ženske vloge v tragedijah:
tragedinja Marija Vera
tragédka
-e
ž
(
ẹ̑
)
gled.
tragedinja
:
slavna tragedka
trágičen
-čna -o
prid.
(
á
)
1.
značilen za tragedijo:
tragičen konflikt
;
zgodba ima tragičen konec
/
tragični junak
♦
lit.
tragična krivda
krivda zaradi nehote povzročene nesreče, katastrofe
2.
ki zaradi hudega trpljenja, težav vzbuja sočutje, žalost:
tragična usoda naroda
;
tragična zgodba
;
njegovo življenje je tragično
/
tragičen prizor
//
ekspr.
zelo neugoden, slab:
živeti v tragičnih razmerah
;
stvar ni tako tragična, vse bo še dobro
3.
ki ima hude posledice:
med njima je prišlo do tragičnega spopada
;
tragična napaka, zmota
;
tragična nesreča
/
tragične strasti
4.
ki je posledica nesreče, neobvladljivih okoliščin:
tragična izguba sina
;
umreti tragične smrti
/
tragičen konec ekspedicije
trágično
prisl.
:
tragično umreti
;
vse jemljete preveč tragično
/
ekspr.,
v povedni rabi
ni tragično, če malo zamudite
;
sam.:
v tem ni nič tragičnega
trágičnost
-i
ž
(
á
)
značilnost tragičnega:
tragičnost junaka
/
tragičnost življenja
trágik
-a
m
(
á
)
kdor piše tragedije;
traged
:
grški tragiki
trágika
-e
ž
(
á
)
kar vzbuja sočutje, žalost:
njegovo življenje je polno tragike
;
zgodba je prežeta s tragiko
;
osebna tragika
/
ekspr.:
tragika revolucionarja
tragična usoda
;
tragika življenja
tragičnost
trágikomédija
-e
ž
(
ȃ-ẹ́
)
1.
lit.
gledališka igra, v kateri se prepletajo tragični in komični elementi:
uprizoriti tragikomedijo
;
tragikomedija in tragedija
//
uprizoritev take igre:
gledati tragikomedijo
2.
ekspr.
tragikomičen dogodek, tragikomično dogajanje:
zaupati komu svojo tragikomedijo
;
tragikomedija življenja
trágikómičen
-čna -o
prid.
(
ȃ-ọ́
)
ki vzbuja sočutje, žalost in smeh:
tragikomični liki
;
biti v tragikomičnem položaju
/
tragikomičen dogodek
;
tragikomična zgodba
trágikómičnost
-i
ž
(
ȃ-ọ́
)
lastnost, značilnost tragikomičnega:
v igri prevladuje tragikomičnost
/
tragikomičnost dogodka
trágiški
-a -o
prid.
(
á
)
knjiž.
nanašajoč se na tragike ali tragiko:
tragiška poezija
/
tragiški konec
tragičen
trahêja
-e
ž
(
ȇ
)
1.
anat.
cevka, ki dovaja zrak iz grla v sapnice;
sapnik
:
vnetje traheje
;
lega ščitnice ob traheji
2.
nav. mn.,
zool.
cevka pri žuželkah in stonogah, po kateri pride zrak do organov;
zračnica
:
traheje in stigme
3.
bot.
cev za prevajanje vode in v njej raztopljenih rudninskih snovi,
vodovodna cev:
traheje v deblih dreves
trahít
-a
m
(
ȋ
)
petr.
bela ali svetlo siva predornina, navadno zrnata:
plasti trahita
;
trahit in andezit
trahóm
-a
m
(
ọ̑
)
med.
virusno vnetje očesne veznice, egiptovska očesna bolezen:
preprečevati trahom
;
oslepeti zaradi trahoma
trahomáš
-a
m
(
á
)
med. žarg.
trahomski bolnik:
odstotek trahomašev
trahómski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na trahom:
trahomska kužnost
/
trahomski bolniki
trájanje
-a
s
(
ȃ
)
1.
obstajanje, dogajanje, potekanje česa glede na čas:
meriti trajanje procesa
;
predvideti trajanje potovanja
;
trajanje šolskega leta
;
trajanje telefonskega pogovora
/
rok trajanja
kot opozorilo na živilskih izdelkih
uporabnosti, užitnosti
♦
agr.
trajanje kolobarja
;
pravn.
trajanje preiskovalnega zapora
2.
bivanje, dogajanje, potekanje brez prekinitve, nehanja:
želja po trajanju
/
meje trajanja
trájati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
s prislovnim določilom
biti, obstajati v času, ki ga izraža določilo:
pogajanja so trajala ves mesec
;
proslavljanje je trajalo tri dni
;
predstava ne traja dolgo
;
koliko časa je trajalo premirje
/
pouk se začne ob osmih in traja do enih
;
njuno prijateljstvo je trajalo do pozne starosti
2.
biti, dogajati se, potekati brez prekinitve, nehanja:
nobena stvar ne traja večno
/
bolezen kar traja
;
suša traja dalje
/
čim dalj je trajal boj, tem hujši je bil
;
pogovori še trajajo
/
ekspr.
taka zamera traja
dolgo traja
●
ekspr.
ti čevlji trajajo
se ohranjajo; so trpežni
;
ekspr.
ta pričeska dolgo traja
je obstojna
♦
jezikosl.
dejanje traja ali se ponavlja
trajajóč
-a -e:
več let trajajoča okupacija
;
le trenutek trajajoče razburjenje
trajékt
-a
m
(
ẹ̑
)
ladja za prevoz vozil in potnikov:
zapeljati avtomobil na trajekt
;
peljati se s trajektom
/
na otok vozi trajekt
trajékten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na trajekt:
otok ima trajektno zvezo
/
trajektno pristanišče
trajektórija
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
fiz.
krivulja, ki jo opiše telo pri gibanju, tir:
izračunati hitrost in trajektorijo poleta
;
leteti po trajektoriji
;
trajektorija izstrelka, rakete
2.
geom.
črta, ki seka sistem črt;
prečnica
:
pravokotna trajektorija
trájen
-jna -o
prid.
, trájnejši
(
ā
)
1.
ki je, obstaja, se pojavlja neomejeno dolgo obdobje:
dobiti kaj v trajno last
;
trajna opustitev železniške proge
;
trajna skupnost ljudi
;
knjiga trajne vrednosti
/
trajna rešitev problema
dokončna
;
trajna naselitev
stalna
//
ki traja, obstaja brez prekinitve, prekinitev:
trajna obremenitev
;
trajna potreba po zraku
/
ob trajnejšem vetru se rastlina izsuši
2.
ki zaradi svojih lastnosti lahko obstaja, se uporablja dalj časa:
zidati hiše iz trajnejših materialov
;
postaviti trajne objekte
/
taka ljubezen ni trajna
;
dati dijaku trajnejše znanje
//
ki se ne da odpraviti:
trajne posledice
;
trajne poškodbe
●
ekspr.
ti dogodki so zapustili trajne sledove v zavesti naših ljudi
so zelo vplivali na njihovo zavest
;
publ.
s tem delom si je postavil trajen spomenik
zaradi pomembnosti tega dela ne bo pozabljen
;
ohranili ga bomo v trajnem spominu
v osmrtnicah
ne bomo pozabili nanj
♦
bot.
trajna rastlina
trajnica
;
fin.
trajni nalog
naročilo banki za poravnavo ponavljajočih se obveznosti v enakih
zneskih z naročnikovega računa
;
fiz.
trajni magnet
magnet, ki trajno ohrani magnetne lastnosti
;
trajna deformacija
deformacija, ki traja tudi po prenehanju delovanja sile, ki jo je
povzročila
;
friz.
trajna ondulacija
ondulacija, po kateri ostanejo lasje sorazmerno dolgo nakodrani,
zviti
;
gastr.
trajna klobasa, salama
klobasa, salama, ki ostane daljši čas užitna, dobra
;
geogr.
trajna snežišča
;
jezikosl.
trajni glagol
nedovršni glagol, ki izraža nepretrgano trajajoče dejanje
;
pravn.
trajna izguba pravic
trájno
prisl.
:
trajno ohraniti v spominu
;
trajno žareča peč
trájni
-a -o
sam.
:
dati komu kaj trajnega
;
na svetu ni nič trajnega
trájna
-e
ž
(
ȃ
)
pog.
kodranje s toploto, kemičnimi sredstvi;
ondulacija
:
preparati za trajno
;
nega las po trajni
●
pog.
hladna trajna
hladna ondulacija
//
kodravost las po takem kodranju:
trajna je hitro spustila
;
rahla, sveža trajna
/
dati si delati trajno
trájnica
-e
ž
(
ȃ
)
rastlina, ki raste, cveti več let:
posaditi na vrt trajnice
;
presajanje trajnic
;
narcise, spominčice in druge trajnice
♦
bot.
zelnata trajnica
rastlina, pri kateri ob koncu vegetacijske dobe odmrejo nadzemni
deli
trájnik
-a
m
(
ȃ
)
naročilo banki za poravnavo ponavljajočih se obveznosti z
naročnikovega računa,
fin.
direktna obremenitev
:
plačevati položnice preko trajnika, po trajniku
;
odprtje, vodenje trajnika
;
stroški trajnika
/
dogovoriti se za trajnik
;
bančni trajnik
♦
jezikosl.
nesestavljeni trajnik
trajni glagol
trájnost
-i
ž
(
ā
)
značilnost česa glede na to, koliko časa lahko obstaja, je uporabno:
povečati trajnost avtomobilov
;
ugotavljati trajnost mleka
//
značilnost trajnega:
zagovarjati trajnost izobraževanja
/
priporočati barve zaradi trajnosti
obstojnosti
trájnosten
-tna -o
prid.
(
ā
)
1.
nanašajoč se na trajnost:
trajnostni preizkus
/
trajnostna rast gospodarstva, podjetja
/
zastar.
trajnostne vrednote umetnine
trajne
2.
ki z namenom dolgoročnega ohranjanja čim manj obremenjuje okolje,
razpoložljive naravne vire:
trajnostni razvoj, turizem
;
trajnostna oskrba s hrano, z energijo
;
trajnostna potrošnja
;
trajnostno gospodarjenje, kmetijstvo
/
trajnostna raba naravnih virov
trák
-ú
in
-a
m
,
mn.
trakôvi
stil.
tráki
(
ȃ
)
1.
dolg, ozek in tanek kos blaga, gume, kovine:
odvijati trak
;
prišiti trak
;
razrezati trak na več delov
;
navezati na trak
;
prevezati s trakom
;
gumiran, papirnat, svilen trak
;
okrasni, pisani trakovi
;
trak in vrvica
/
čez oko nosi črn trak
;
lepilni, samolepilni trak
;
merilni trak
;
nosilni trak
za nošenje, prenašanje česa
;
reditelji z rdečim, rumenim trakom na rokavu
;
ščitni trak
ki ščiti robove hlač, kril
;
klobuk s širokim (zunanjim) trakom
na zunanjem stiku krajcev in štule
;
tesnilni trak
;
žalni trak
ki se nosi na rokavu, reverju kot znamenje žalovanja
/
posneti na filmski, magnetofonski trak
;
trak za pisalni stroj
/
trgati v trakovih
v dolgih in tankih kosih
2.
tak kos, napeljan okrog valjev, za strojno prenašanje česa:
pognati, ustaviti trak
/
brezkončni
ali
neskončni trak
s spojenima koncema
//
navadno s prilastkom
transportna naprava z brezkončnim trakom:
premestiti nakladalni, transportni trak
//
v zvezi
tekoči trak
naprava, ki pomika predmet od enega delovnega mesta do drugega, vmes
pa mora vsak delavec opraviti svoj del delovnih opravil:
s tekočega traku bo prišlo vsak dan deset avtomobilov
;
delati pri tekočem traku
;
izdelki s tekočega traku
/
avtomatski tekoči trak
pri katerem delajo avtomati
3.
navadno v zvezi
tekoči trak
delovni postopek, pri katerem se predmet pomika od enega delovnega
mesta do drugega, vmes pa mora vsak delavec opraviti svoj del delovnih
opravil:
organizirati, uvesti tekoči trak
4.
nav. ekspr.
kar je podobno traku:
srebrni trak v dolini je reka
/
z oslabljenim pomenom
beli trak ceste
/
rumeni trakovi tigrove kože
proge, pasovi
;
slepeča trakova avtomobilskih žarometov
žarka; snopa
●
publ.
po slavnostnem govoru je župan prerezal trak
s tem dejanjem je simbolično odprl kaj
;
ekspr.
težave so si sledile kar na tekočem traku, po tekočem traku
hitro druga za drugo
;
ekspr.
v glavi se mu je začel odvijati trak spominov
vrsta med seboj povezanih spominov
♦
agr.
žveplov trak
iz v ognju obstojnega materiala, na katerega je naneseno žveplo za
suho žveplanje lesene vinske posode
;
elektr.
izolirni trak
za izoliranje zlasti spojev (električnih) vodnikov
;
(magnetni) trak
z magnetnim prahom obložen trak za zapis zvoka, slik
;
les.
strženovi trakovi
ki potekajo radialno od stržena debla k skorji
;
mat.
številski trak
številska premica
;
med.
drenažni trak
;
metal.
trak
zelo dolg, ploščat valjan izdelek
;
navt.
ladja si je pridobila modri trak
priznanje za najhitrejšo vožnjo čez Atlantski ocean
;
obrt.
kapitalni trak
okrasni trak iz barvnega blaga na obeh koncih hrbta pri vezani
knjigi
;
trak za hladno, vroče spajanje umetnih mas
;
ptt
telegrafski trak
na katerega telegrafski aparat zapisuje sprejete znake
;
rad.
uvodni trak
začetni del magnetofonskega traku brez magnetne plasti in zapisa
za namestitev traku v magnetofonu
;
šport.
ciljni trak
razpet na cilju prečno na tekmovalno stezo
;
um.
napisni trak
z besedilom na srednjeveških slikah ali kipih
;
zal.
bralni trak
uvezan trak za zaznamovanje strani
;
zool.
plavutni trak
hrustančasti ali koščeni oporni del plavuti
;
žel.
tirni trak
druga za drugo položene in na prage pritrjene tirnice
trákar
-ja
m
(
ȃ
)
nekdaj
izdelovalec trakov:
zaslužek trakarja
♦
zool.
trakarji
nočni metulji z rdečimi, modrimi ali rumenimi trakovi, pasovi na
zadnjih krilih, Catocalinae
trákast
-a -o
prid.
(
ȃ
)
podoben traku:
trakast vzorec
;
rastlina s trakastimi listi
/
trakasta oblika
♦
arheol.
trakasta keramika
keramika iz starejšega dela mlajše kamene dobe s trakastimi vzorci
;
fiz.
trakasti spekter
spekter s skupki velikega števila črt v majhnih razmikih
;
metal.
trakasta struktura
struktura, pri kateri so kristali raztegnjeni v smeri valjanja
;
petr.
trakasta tekstura
tekstura, pri kateri so minerali razporejeni po trakovih
trákec
-kca
m
(
ȃ
)
1.
manjšalnica od trak:
ta trakec ni dovolj močen
;
medalja je visela na trakcu
;
s trakcem povezani lasje
;
ozek, papirnat trakec
/
trakci luči
2.
ekspr.
podolgovat košček barvastega blaga za označevanje čina:
vojak z rumenimi trakci na rokavu
;
trakec z zvezdo
trakôven
-vna -o
prid.
(
ō
)
ki ima obliko traku:
trakovna razvrstitev
/
trakovna oblika
trákt
-a
m
(
ȃ
)
1.
krilo, del stavbe:
prizidati stavbi nov trakt
;
sobe v desnem, južnem traktu
2.
anat.,
navadno s prilastkom
skupina med seboj povezanih notranjih organov, ki sestavljajo
funkcionalno celoto:
dihalni, sečni trakt
traktát
-a
m
(
ȃ
)
knjiž.
razprava, teoretični sestavek:
napisati traktat
;
dolg, učen traktat
;
filozofski, teološki traktat
/
njegova drama, proza pogosto prehaja v traktat
traktírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
zastar.
1.
obravnavati
:
traktirati vprašanje v tisku
/
traktirati koga s spoštovanjem
/
take poskuse traktiram kot nasilje
imam, štejem za nasilje
2.
obdelovati
,
mučiti
:
traktirati koga z bičem, zaušnicami
3.
gostiti
2
,
streči
:
traktirati goste s pogačo
;
dobro so se traktirali
tráktor
-ja
m
(
á
)
motorno vozilo za vleko, delo, zlasti v kmetijstvu:
voziti traktor
;
sesti na traktor
;
orati s traktorjem
;
traktor s prikolico
/
traktor goseničar
♦
teh.
enoosni, dvoosni traktor
traktoríst
-a
m
(
ȋ
)
voznik traktorja:
traktorist je povzročil prometno nezgodo
/
narediti izpit za traktorista
/
poklicni traktorist
traktorístka
-e
ž
(
ȋ
)
voznica traktorja:
mlada traktoristka
traktorizácija
-e
ž
(
á
)
knjiž.
uvajanje traktorjev pri opravljanju kakih del:
pospeševati traktorizacijo
/
traktorizacija kmetij
opremljanje s traktorji
tráktorski
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na traktor:
traktorski plug, priključek
;
traktorska prikolica
/
traktorski park
/
traktorsko oranje
♦
agr.
traktorski okopalnik, sadilnik
trakúlja
-e
ž
(
ú
)
členast zajedavec, ki odrasel živi v črevesu človeka ali živali:
dobiti, imeti, odpraviti trakuljo
♦
zool.
ozka trakulja
v človeškem črevesu živeč zajedavec, katerega ličinka se razvije v
prašičih, Taenia solium
;
pasja trakulja
v (pasjem) črevesu živeč zajedavec s tremi ali štirimi odrivki,
Echinococcus granulosus
;
široka trakulja
v človeškem črevesu živeč zajedavec, katerega ličinka se razvije v
rakih samookih in sladkovodnih ribah, Dibothriocephalus latus
trakúljast
-a -o
prid.
(
ú
)
1.
podoben trakulji:
trakuljasta oblika
/
ekspr.
trakuljasti stavki
razvlečeni, nezanimivi
2.
trakuljav
:
trakuljast pes
trakúljav
-a -o
prid.
(
ú
)
ki ima trakuljo:
trakuljav bolnik
;
pes je trakuljav
trakúljavost
-i
ž
(
ú
)
bolezen, ki jo povzroča trakulja:
zdraviti trakuljavost
;
trakuljavost človeka, psa
trálala
medm.
(
ȃ
)
izraža veselje, razigranost:
tralala, tralala, so se veselili otroci
/
tralala hopsasa
;
sam.:
zamenjati besedilo pesmi s tralala
trám
-a
tudi
-ú
m
,
mn.
tramôvi
tudi
trámi
(
ȃ
)
štirikotno obtesano ali obžagano deblo, zlasti v gradbenih
konstrukcijah:
tesati tramove
;
podpreti s tramom
;
črviv tram
;
dolg tram
;
smrekovi tramovi
/
nosilni, oporni, prečni, strešni, stropni tram
/
strop iz tramov
lesen strop z vidnimi nosilnimi tramovi
tráma
-e
ž
(
ā
)
tekst.
mehko sukana preja iz več zelo dolgih vlaken naravne svile, ki se
uporablja za votek:
organzin in trama
tramál
-a
m
(
ȃ
)
močno protibolečinsko zdravilo znamke Tramal:
dali so ji injekcijo tramala
;
jemati, vzeti tramal
trámbus
--
v prid. rabi
(
ȃ
)
avt.,
navadno v zvezi
trambus kabina
kabina avtobusa ali tovornjaka, nameščena nad motorjem vozila:
tovornjak s trambus kabino
tramìč
-íča
m
(
ȉ í
)
manjšalnica od tram:
obtesati tramiče
;
hrastov tramič
/
stropni tramič
tramíček
-čka
m
(
ȋ
)
manjšalnica od tram:
pribiti tramiček
;
trhel tramiček
tramínec
-nca
m
(
ȋ
)
trta z majhnimi rdečimi ali rumenimi grozdi, po izvoru iz okolice
Tramina na Južnem Tirolskem:
gojiti traminec
;
vinogradi traminca
/
dišeči, rdeči traminec
//
vino iz grozdja te trte:
piti traminec
;
steklenica traminca
tramontána
-e
ž
(
ȃ
)
meteor.
hladen severni veter v Sredozemlju, ki piha s kopnega na morje:
brila, pihala je tramontana
;
mrzla tramontana
tramôven
-vna -o
prid.
(
ō
)
ki je iz tramov:
tramovna konstrukcija
tramôvje
-a
s
(
ȏ
)
več tramov, tramovi, zlasti v gradbenih konstrukcijah:
tramovje se je zrušilo
/
strešno tramovje
trámp
-a
m
(
ȃ
)
1.
v Združenih državah Amerike
potepuh, ki se priložnostno tudi zaposli:
postati tramp
;
biti zmeraj na poti kot tramp
2.
knjiž.
tramper
:
tramp je odplul
trámper
-ja
m
(
á
)
navt.
ladja brez stalne proge in brez stalnega voznega reda:
tramper je odplul
;
raztovoriti tramper
;
potniki na tramperju
;
linijska ladja in tramper
trámperski
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na tramper:
trampersko ladjevje
/
tramperska plovba
plovba brez stalne proge in brez stalnega voznega reda, prosta
plovba
trampljáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
ekspr.
nerodno, okorno, nepazljivo iti, hoditi:
trampljati proti domu
;
trampljati za vodnikom
trampolín
-a
m
(
ȋ
)
šport.
telovadno orodje, na katerem se poskakuje po močni tkanini, napeti na
okvir;
prožna ponjava
:
pasti s trampolina
;
skakanje, vadba na trampolinu
/
vodni trampolin
/
skakati po trampolinu
trámvaj
tudi
tramváj -a
m
(
ȃ; ȃ
)
1.
električna cestna železnica:
Ljubljana nima več tramvaja
//
tramvajsko podjetje:
biti zaposlen pri tramvaju
2.
vozilo ali skupina med seboj spetih vozil take železnice:
pripeljal,
ekspr.
priropotal je tramvaj
;
stopiti na tramvaj, v tramvaj
;
peljati se s tramvajem
;
poln, prazen tramvaj
;
voznik tramvaja
/
nekdaj
konjski tramvaj
ki ga vleče konj
;
v prid. rabi:
tramvaj vozilo
●
pog.,
šalj.
če ti ni prav, se lahko pritožiš na tramvaj komando
se ne moreš nikamor pritožiti
tramvájar
tudi
trámvajar -ja
m
(
ȃ; ȃ
)
ekspr.
voznik tramvaja:
tramvajar je zavrl, vendar nesreče ni mogel preprečiti
/
stavka tramvajarjev
vseh zaposlenih pri tramvajskem podjetju
tramvájec
tudi
trámvajec -jca
m
(
ȃ; ȃ
)
ekspr.
voznik tramvaja:
tramvajec je na ovinku pocingljal
/
stavka tramvajcev
vseh zaposlenih pri tramvajskem podjetju
trámvajski
tudi
tramvájski -a -o
prid.
(
ȃ; ȃ
)
nanašajoč se na tramvaj:
tramvajska proga
/
tramvajsko podjetje
/
tramvajski sprevodnik, voznik
trán
-a
m
(
ȃ
)
kem.
olje iz maščobnega tkiva kitov, delfinov, rib, ki se uporablja za
izdelovanje margarine, mila:
predelovati tran
;
uvoz trana
trance
-ea
[
trêns
]
m
(
ȇ
)
zvrst elektronske glasbe, ki je nastala v 90. letih 20. stoletja kot
združitev tehna in housa:
vrteti trance
;
poslušalci psihedeličnega trancea
;
v prid. rabi:
trance didžej
;
trance festival
;
trance ritem
;
trance glasba, zabava
;
trance plesišče
tránča
-e
ž
(
ȃ
)
zastar.
zapor
,
ječa
:
biti zaprt v tranči
/
grajska, mestna tranča
trančírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
nižje pog.
rezati
,
sekati
:
trančirati pečeno kokoš
tráns
-a
m
(
ȃ
)
1.
psih.
stanje spremenjene zavesti, pri katerem je zmanjšana splošna
sprejemljivost za zunanje dražljaje in povečana sprejemljivost za
določene pojave, vplive:
zbuditi se iz transa
;
pasti v trans
;
v transu gledati čudovite barve
;
trans pod vplivom mamil
/
religiozni trans
2.
knjiž.
zamaknjenost
,
zanos
:
na njegovih koncertih padajo poslušalci v trans
trans...
ali
tráns...
in
trans...
predpona v sestavljenkah
(
ȃ
)
za izražanje
a)
gibanja na drugo stran ali stanja na drugi strani;
čez...
:
transatlantski, transkavkaški
b)
premikanja ali usmerjenosti z ene strani na drugo:
transparenten, transplevralen
c)
spremembe položaja, stanja, pre...:
transformator, transfuzija, translocirati, transmigrirati
č)
preseganja;
nad...
,
čez...
:
transfenomenalen, transsubjektiven, transuran
transákcija
-e
ž
(
á
)
ekon.
poslovno dejanje pri kupoprodajnih odnosih, pri katerem dobi vsaka
stran določeno vrednost:
izpeljati, opraviti transakcijo
;
knjižiti transakcije
/
denarne, devizne transakcije
/
poslovne transakcije
;
pren.,
publ.
velikopotezne diplomatske transakcije
transákcijski
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na transakcijo:
transakcijski sistem
;
transakcijski stroški
/
transakcijska analiza
teorija osebnosti in komunikacije za osebnostno rast in pozitivno
spremembo
psihoterapevtska metoda, ki temelji na analizi komunikacije
posameznika z okoljem
/
transakcijski račun
bančna storitev, ki imetniku računa omogoča prejemanje prilivov,
dvigovanje gotovine in nakazovanje (denarja) tretjim osebam
tránsatlántik
-a
m
(
ȃ-ā
)
knjiž.
ladja, ki vozi čez Atlantik:
vkrcati se na transatlantik
tránsatlántski
-a -o
prid.
(
ȃ-ȃ
)
knjiž.
ki poteka ali se giblje z ene strani Atlantika na drugo:
transatlantski promet
/
transatlantski polet
/
transatlantski parnik
tránsavantgárda
-e
ž
(
ȃ-ȃ
)
umetnostna smer na prelomu 70. in 80. let 20. stoletja, ki zavrača
konceptualno umetnost in oživlja figurativno umetnost in simbolizem:
avtorjeva dela kažejo značilnosti umetnikov italijanske
transavantgarde
;
predstavniki transavantgarde
;
vpliv transavantgarde
tránsavantgárden
-dna -o
prid.
(
ȃ-ȃ
)
nanašajoč se na transavantgardo:
transavantgardni umetnik
/
transavantgardno gibanje
tránsavantgardíst
-a
m
(
ȃ-ȋ
)
predstavnik transavantgarde:
priključil se je skupini transavantgardistov
transcendénca
-e
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
1.
lastnost, značilnost transcendentnega:
transcendenca smrti
/
transcendenca boga
;
transcendenca in imanenca
2.
kar je transcendentno:
svet transcendence
/
religiozna transcendenca
3.
v zvezi s predlogom
prehajanje
,
preraščanje
:
transcendenca k biti
;
transcendenca v nebivanje
♦
filoz.
transcendenca
po Sartru
dejstvo, da se da preseči določena kakovost, stanje bivanja
transcendénčen
-čna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na transcendenco:
transcendenčna raven
/
cilji revolucije ne izhajajo iz transcendenčnega uma, temveč iz
zgodovinskega gibanja
transcendentálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
knjiž.
ki presega naravno, zemeljsko;
nadnaraven
,
nadzemeljski
:
iskati tolažbe v transcendentalnih upih
;
vera v nesmrtnost duše in transcendentalne sile
2.
filoz.,
po Kantu
nanašajoč se na pogoje spoznavanja, neodvisne od izkustva:
logika in matematika sta transcendentalni znanosti
/
transcendentalna metoda
;
transcendentalna zavest
/
transcendentalna filozofija
//
ki je pred izkustvom in ga omogoča:
človekova možnost govorjenja je transcendentalna
;
transcendentalno spoznanje
/
človekov transcendentalni svet
3.
knjiž.
nedoumljiv
,
nespoznaven
:
umetniško delo transcendentalne globine
;
transcendentalno bivanje človeka
//
od stvarnega, čutno zaznavnega zelo oddaljen:
realistična in transcendentalna podoba življenja
/
transcendentalno omalovaževanje družbenih vprašanj
;
sam.:
nasprotje med stvarnim in transcendentalnim
transcendentalízem
-zma
m
(
ī
)
filozofska smer, ki poudarja od izkustva neodvisne pogoje spoznavanja:
sestavine, vpliv transcendentalizma
/
Kantov transcendentalizem
transcendentálnost
-i
ž
(
ȃ
)
knjiž.
1.
lastnost, značilnost transcendentalnega:
transcendentalnost upov
/
transcendentalnost spoznanja
/
transcendentalnost poezije
2.
kar je transcendentalno:
iskati absolutno transcendentalnost
;
realnost in transcendentalnost
transcendénten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
knjiž.
1.
ki presega izkustvo, zavest;
presežen
,
nadizkustven
:
transcendentna predmetnost, resničnost
2.
ki presega naravno, zemeljsko;
nadnaraven
,
nadzemeljski
:
bog je transcendenten
;
transcendenten in imanenten
/
po veri je človekov smisel transcendenten
3.
navadno z dajalnikom
ki obstaja zunaj zavesti, zunaj osebka:
vsak osebek, predmet je drugemu osebku transcendenten
/
to vprašanje je stroki transcendentno
presega področje stroke
♦
mat.
transcendentna funkcija
funkcija, katere enačba ni algebrajska
;
transcendentno število
število, ki ni rešitev algebrajske enačbe s celoštevilskimi
koeficienti
;
sam.:
razmišljanje o transcendentnem
transcendéntnost
-i
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
lastnost, značilnost transcendentnega:
transcendentnost božanstva
;
transcendentnost in imanentnost
/
transcendentnost predmetnega sveta
/
biti usmerjen v transcendentnost
transcendíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od transcendirati:
transcendiranje razuma
/
transcendiranje sebe
/
transcendiranje posameznega v skupno
transcendírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
knjiž.
1.
segati čez meje česa in biti temu zato nedostopen, nespoznaven,
presegati:
resnica transcendira človeka
;
vera transcendira razum
/
umetnina transcendira predlogo
;
pomen transcendira znak
/
to transcendira meje razuma
//
presegati določeno mejo bivanja, obstajanja česa:
transcendirati danost
;
transcendirati položaj delavca
/
transcendirati sebe
2.
prehajati v bivanje, obstajanje, ki presega meje določenega bivanja,
obstajanja:
človek, ljubezen, oblika transcendira
3.
v zvezi z
v
prehajati
,
preraščati
:
družba transcendira v državo
transcendirajóč
-a -e:
transcendirajoč pojem
;
transcendirajoča ljubezen
tránsdisciplináren
-rna -o
prid.
(
ȃ-ȃ
)
ki temelji na sodelovanju, združevanju dveh ali več mnogovrstnih in
raznovrstnih disciplin, ved:
transdisciplinarni pristop k izobraževanju
;
transdisciplinarna obravnava, tema
;
transdisciplinarne povezave
/
inštitut za transdisciplinarne študije
tránsdisciplinárnost
-i
ž
(
ȃ-á
)
lastnost transdisciplinarnega:
razvijanje transdisciplinarnosti
;
interdisciplinarnost in transdisciplinarnost
tránsevrópski
-a -o
prid.
(
ȃ-ọ̑
)
ki poteka čez različna evropska območja, jih povezuje:
transevropski koridor
;
transevropske povezave
;
transevropsko prometno omrežje
/
transevropski projekt
;
transevropsko sodelovanje
transfêr
-ja
tudi
-a
m
(
ȇ
)
1.
fin.
prenos deviznih sredstev ali drugih vrednosti na račun koga iz druge
države:
transfer kapitala, zlata
;
transfer pokojnine
;
transfer iz Francije v Slovenijo
/
transfer plačila v konvertibilni valuti
/
mednarodni transfer
2.
publ.
prenos česa iz ene države v drugo:
računalniki omogočajo transfer informacij
;
transfer znanja od nas na tuje in iz tujine k nam
3.
tur.
prevoz od enega mesta do drugega po naročilu agencije, hotela:
transferji so vračunani v ceno izleta
;
transfer prtljage, turistov od letališča do hotela
4.
publ.
preselitev
:
transfer delovne sile z vasi na industrijska območja
5.
šport.
postopek, s katerim se uredi prehod poklicnega športnika od enega
kluba k drugemu, prestop:
kluba sta se sporazumela o transferju nogometaša
6.
psih.
pojav, da naučeno vpliva na učenje, opravljanje kake druge dejavnosti,
prenos:
tudi igranje omogoča transfer
/
negativni, pozitivni transfer
//
pojav, da kak odnos, čustvo vpliva na odnos, čustvo do česa drugega:
propaganda skuša izrabljati transfer
/
čustveni, duševni transfer
transfêren
-rna -o
prid.
(
ȇ
)
nanašajoč se na transfer:
transferno nakazilo
/
transferni duševni procesi
transferírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
1.
fin.
prenesti devizna sredstva ali druge vrednosti na račun koga iz druge
države:
transferirati pokojnino
;
banka je znesek takoj transferirala
/
transferirati v tujino
2.
zastar.
premestiti
:
transferirati uslužbenca
transferíran
-a -o:
transferirani vojaki
;
zlato je transferirano
transfigurírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
(umetniško) preoblikovati, spremeniti:
umetnik je zgodovinske dogodke transfiguriral
/
transfigurirati v simbole
transfiguríran
-a -o:
estetsko, idejno transfigurirana resničnost
transformácija
-e
ž
(
á
)
knjiž.
1.
preoblikovanje
,
preobrazba
:
transformacija družbenih odnosov
;
faze, potek transformacije
/
ta lik je zanimiva transformacija
;
umetniška transformacija resničnosti
2.
sprememba
,
pretvorba
:
transformacija vodne energije v električno
♦
elektr.
transformacija električnega toka
sprememba nižje napetosti v višjo ali obratno
;
mat.
transformacija
oblikovna sprememba aritmetičnega izraza, geometrijskega lika
transformacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na transformacijo:
transformacijski proces
/
transformacijska pravila
♦
jezikosl.
transformacijska slovnica
pretvorbna slovnica
transformatíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na transformacijo:
transformativni pristop
;
transformativna moč
;
transformativno učenje
;
v sodobni poeziji v pesniških postopkih prevladuje transformativno
načelo
transformátor
-ja
m
(
ȃ
)
1.
elektr.
naprava iz železnega jedra in navitja za spreminjanje izmenične
napetosti:
priključiti transformator
;
jedro, navitje transformatorja
/
merilni transformator
za napajanje merilnih instrumentov, relejev
;
oljni transformator
katerega navitje in jedro sta zaradi izolacije in hlajenja v olju
;
regulacijski transformator
za reguliranje napetosti v transformatorskih postajah
;
suhi transformator
katerega navitje in jedro nista v hladilni tekočini
;
trifazni, varilni, visokonapetostni transformator
;
pren.,
knjiž.
srce je transformator doživetij
2.
elektr.
transformatorska postaja:
zgradba za transformator
3.
zgradba s transformatorsko postajo:
pri transformatorju zavijte levo
transformátorski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na transformator:
transformatorsko jedro
/
transformatorsko olje
/
transformatorska postaja
transformírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
1.
preoblikovati
,
preobraziti
:
transformirati organizacijo
;
mednarodni odnosi se transformirajo
/
umetniško transformirati resničnost
2.
spremeniti
,
pretvoriti
:
transformirati delo v denar
;
kemična energija se transformira v toplotno
/
živalske vrste so se transformirale
♦
elektr.
transformirati napetost
spremeniti nižjo napetost v višjo ali obratno
transformíran
-a -o:
transformirana energija
transformízem
-zma
m
(
ī
)
knjiž.
preoblikovanje
,
spreminjanje
:
biti sposoben transformizma
●
publ.
(parlamentarni) transformizem
zlasti v italijanskem okolju
povezovanje parlamentarnih strank, skupin, zlasti v času krize, ki
ne temelji na njihovih političnih programih
;
knjiž.
pristaš transformizma
evolucionizma
transfuzíja
in
transfúzija -e
ž
(
ȋ; ú
)
med.
dajanje krvi ali njenih sestavin v žilo prejemalca krvi:
bolnik krvavi, potrebna je transfuzija
;
počutje po transfuziji
/
direktna transfuzija
iz žile dajalca krvi po cevki v žilo prejemalca
/
dati bolniku transfuzijo
;
dobiti deset transfuzij
/
zavod za transfuzijo krvi
za odvzemanje, pripravo in posredovanje krvi ali njenih sestavin
za transfuzijo
transfuzíjski
in
transfúzijski -a -o
prid.
(
ȋ; ú
)
nanašajoč se na transfuzijo:
transfuzijska cevka, igla
/
transfuzijska postaja
transfuziologíja
-e
ž
(
ȋ
)
veda v medicini, ki se ukvarja z odvzemanjem, pripravo in
posredovanjem krvi ali njenih sestavin:
razvoj transfuziologije
;
specialist transfuziologije
;
specialistični izpit iz transfuziologije
/
oddelek za transfuziologijo
transgén
1
-a
m
(
ẹ̑
)
gen, ki je pri organizmu spremenjen ali dodan:
vsaditi transgen
;
žival s transgenom v dednini
transgén
2
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
ki ima dodan ali spremenjen gen:
transgeni organizem
;
proizvodnja transgene hrane
;
transgena podgana
;
transgena rastlina
/
transgena tehnologija
tehnologija, ki se uporablja pri posegih v gensko zasnovo živih
bitij
transgenéza
-e
ž
(
ẹ̑
)
spreminjanje genske zasnove:
večina rastlin s cvetovi se je razvila s transgenezo
;
uporaba transgeneze v celični biologiji
transgenírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
spremeniti gensko zasnovo s pomočjo tehnologije:
transgenirati rastline, živali
transgénski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
ki ima dodan ali spremenjen gen:
transgenski pridelki
;
transgenska miš
;
transgenska rastlina
/
transgenska tehnologija
tehnologija, ki se uporablja pri posegih v gensko zasnovo živih
bitij
transgresíja
-e
ž
(
ȋ
)
geol.
postopno prodiranje, širjenje morja na kopno zaradi pogrezanja obale
ali dviganja morske gladine:
sledovi transgresije
;
transgresija in regresija
/
transgresija morja
tránskontinentálen
-lna -o
prid.
(
ȃ-ȃ
)
ki poteka ali se giblje z ene strani celine na drugo:
transkontinentalni zračni prevoz
;
transkontinentalna proga New York–San Francisco
transkribírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
jezikosl.
zapisati črke, znake s črkami, znaki drugačnega sistema:
transkribirati latinski ph v f, s f
;
transkribirati Shakespeare kot Šekspir
;
napačno transkribirati nejasno mesto starega besedila
//
zapisati črke določene pisave s črkami druge pisave;
prečrkovati
2
:
transkribirati cirilico z latinico
●
publ.
filmsko transkribirati svet
prikazati, predstaviti s filmskimi izraznimi sredstvi
transkribíran
-a -o:
tuja imena so v oklepaju transkribirana
transkrípcija
-e
ž
(
í
)
1.
jezikosl.
zapis črk, znakov s črkami, znaki drugačnega sistema:
zmotiti se pri transkripciji
;
transkripcija narečnega besedila v knjižni jezik
;
izvirnim besedilom sledijo transkripcije in pojasnila
/
fonetična transkripcija
glede na glas, ki ga črka, znak zaznamuje
//
zapis črk določene pisave s črkami druge pisave;
prečrkovanje
:
transkripcija grških imen v slovenščino
//
sistem znakov in pravil za tak zapis:
za zapis tujih imen se uporablja več transkripcij
/
pinjin je uradna kitajska transkripcija
2.
glasb.
zapis glasbenega dela za drugačno glasbilo, glas, sestavo:
komponist je končal transkripcijo
/
tenorska pesem v baritonski transkripciji
//
glasbeno delo, nastalo s tem zapisom:
izvajati, poslušati transkripcijo
/
Bachove transkripcije za čembalo Vivaldijevih violinskih
koncertov
3.
glasb.
notni zapis zvočnih posnetkov:
končati transkripcijo magnetofonskih posnetkov
/
vse transkripcije hranijo v arhivu
●
publ.
likovna, literarna transkripcija sveta
prikaz, predstavitev
;
publ.
umetniška transkripcija ljudskih pravljic
obdelava, predelava
translácija
-e
ž
(
á
)
fiz.
gibanje, pri katerem ostane telo samo sebi vzporedno in se deli
njegovega telesa gibljejo po vzporednih krivuljah:
translacija in rotacija
♦
geom.
premik, pri katerem opišejo vse točke vzporedne in enako dolge
daljice; vzporedni premik
transliterácija
-e
ž
(
á
)
jezikosl.
zapis črk določene pisave s črkami druge pisave;
prečrkovanje
:
transliteracija iz cirilice v latinico
transliterírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
jezikosl.
zapisati črke določene pisave s črkami druge pisave;
prečrkovati
2
:
transliterirati cirilico z latinico
;
transliterirati iz kitajske pisave v pinjin
tránsmaščôben
-bna -o
prid.
(
ȃ-ó
)
farm.,
kem.,
v zvezi
transmaščobne kisline
kisline, ki nastanejo s procesom trdenja rastlinskih olj pri
proizvodnji margarine, rastlinske masti in pri cvrenju živil:
škodljive transmaščobne kisline
;
odsvetovati uživanje transmaščobnih kislin
;
vsebnost transmaščobnih kislin
transmisíja
-e
ž
(
ȋ
)
1.
strojn.
prenos moči s pogonskega stroja na delovne stroje po gredeh, jermenih
in jermenicah:
prekiniti transmisijo
;
hitrost transmisije
//
gredi, jermenici in jermen za ta prenos:
zgrabila ga je transmisija
;
pasti med transmisije
;
brnenje transmisij
/
nasaditi kolo na transmisijo
gred za ta prenos
2.
publ.
organizacija, dejavnost za prenašanje, posredovanje odločitev, vplivov
višjih organov, političnih sil:
te organizacije so samo transmisije
;
transmisije države, partije
3.
publ.,
navadno s prilastkom
kar kaj prenaša, posreduje:
tudi družina je transmisija vrednot in norm
/
izobrazba je transmisija napredka
●
knjiž.
transmisija idej
prenos, posredovanje
transmisíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na transmisijo:
transmisijski jermen
/
transmisijski pogon
/
transmisijska organizacija, ustanova
transmíter
-ja
m
(
í
)
majhen oddajnik za pošiljanje podatkov:
transmiter za merilnik motnosti
//
prenašalec
,
prenosnik
:
kemijski, živčni transmiterji
;
sistem transmiterjev v možganih
transmutácija
-e
ž
(
á
)
1.
kem.
sprememba enega elementa v drugega zaradi radioaktivnega sevanja:
transmutacija urana
/
transmutacija atomskega jedra
2.
knjiž.
sprememba
,
pretvorba
:
transmutacija vodne energije v električno
tránsnacionálen
-lna -o
prid.
(
ȃ-ȃ
)
ki z dejavnostjo in vplivom presega meje in druge dejavnike države:
transnacionalni kapital, kriminal
;
transnacionalni program, projekt
;
transnacionalna družba, korporacija
;
transnacionalno podjetje
/
transnacionalno izobraževanje
;
krepitev transnacionalnega sodelovanja
tránsnacionalizácija
-e
ž
(
ȃ-á
)
širjenje delovanja in vpliva prek državnih meja:
proces transnacionalizacije
;
transnacionalizacija in globalizacija
/
transnacionalizacija vojaškega delovanja
tránsnacionálka
-e
ž
(
ȃ-ȃ
)
velika gospodarska družba, katere aktivnosti in vpliv segajo prek
državnih meja:
zahodne transnacionalke
;
boj proti transnacionalkam
;
strokovnjak za transnacionalke in multinacionalke
transparènt
-ênta
tudi
-énta
m
(
ȅ é, ẹ́
)
1.
kos blaga ali plošča z napisom, sliko za javno izražanje, sporočanje:
demonstranti so nosili transparente
;
čez cesto razpet transparent
;
napis na transparentu
//
napis, slika na takem kosu blaga ali plošči:
transparenti slavijo zmago
;
brati, pisati transparente
2.
knjiž.
kos prosojnega blaga, papirja, stekla, ki se od zadaj osvetli, da
postane na njem kaj vidno:
osvetliti transparent
;
gledati kaj kakor skozi transparent
;
na transparentu igrati smešne prizore
;
v prid. rabi:,
knjiž.
transparent papir
prosojen, prozoren papir
♦
usnj.
transparent usnje
prosojno usnje, obdelano z borovo kislino in glicerinom, za bobne,
tekstilno industrijo
transparênten
tudi
transparénten -tna -o
prid.
(
ē; ẹ̄
)
1.
prosojen
,
prozoren
:
papir je transparenten
;
transparentna tkanina
♦
papir.
transparentni risalni papir
močen, zelo prosojen papir za risanje načrtov
;
teh.
transparentni lak
//
skozi katerega je vidna barva podlage:
transparentna površina
/
transparentni puder
2.
razviden
,
jasen
:
zveza med pojavoma ni transparentna
/
besedilo je sorazmerno transparentno
jasno, razumljivo
//
ki je jasno in javno izvajan, viden in izražen:
transparentni posli, postopki
;
transparentna politika
;
transparentna poraba javnega denarja
;
transparentno delo, delovanje, poslovanje
;
način financiranja je povsem transparenten
/
transparentna pravila
/
zahtevati transparenten zdravstveni sistem in preglednejši način
razdelitve denarja
transparêntnost
tudi
transparéntnost -i
ž
(
ē; ẹ̄
)
1.
knjiž.
prosojnost
,
prozornost
:
transparentnost ozračja
♦
teh.
lak ima dobro transparentnost
2.
lastnost jasno in javno izvajanega, vidnega in izraženega:
transparentnost delovanja, poslovanja
;
transparentnost financiranja
;
transparentnost javnih financ, porabe javnega denarja
;
transparentnost odločanja, postopkov
transpirácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od transpirirati:
transpiracija se poveča, zmanjša
/
transpiracija kože
transpirírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
bot.
oddajati vodo, zlasti skozi listne reže:
rastline transpirirajo
/
voda transpirira skozi listne reže
se izloča
2.
med.
oddajati vodne hlape, znoj skozi kožo, dihala:
koža transpirira
transplantácija
-e
ž
(
á
)
med.
presaditev
:
transplantacija kože, organa
●
knjiž.,
ekspr.
transplantacija tujih idej na domača tla
presaditev, prenos
transplantacíjski
in
transplantácijski
-a -o
prid.
(
ȋ; á
)
nanašajoč se na transplantacijo:
transplantacijski center
;
transplantacijski koordinator
;
transplantacijske dejavnosti
/
transplantacijska mreža
/
transplantacijska medicina
medicinska disciplina, ki se ukvarja s presaditvami človeških
organov in tkiv
transplantát
-a
m
(
ȃ
)
med.
kar je presajeno;
presadek
:
organizem transplantata ni sprejel
;
kostni transplantat
;
transplantati kože
transplantírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
med.
narediti, da pride tkivo, organ na drugo mesto telesa ali v drug
organizem;
presaditi
:
transplantirati kožo, srce
transplantíran
-a -o:
transplantiran kostni mozeg
transpónder
-ja
m
(
ọ́
)
elektr.
elektronski mikročip v stekleni kapsuli, ki se uporablja pri
elektronski identifikaciji:
opremiti, označiti s transponderjem
;
odčitati podatke s transponderja
;
preverjanje transponderjev za prevoz zabojnikov
/
elektronski transponder
//
oddajnik
:
satelitski transponder
;
priključek za transponder
transponírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
1.
knjiž.
prestaviti
,
prenesti
:
transponirati staro zgodbo na sodobne razmere
/
transponirati ideje v verze
/
transponirati staro francoščino v slovenščino 18. stoletja
prevesti
2.
glasb.
zapisati ali izvesti skladbo poljuben interval nižje ali višje od
prvotnega:
organist je sam transponiral
;
transponirati arijo, skladbo
;
transponirati za oktavo višje, navzgor
//
igrati, oglašati se poljuben interval nižje ali višje od prvotnega:
kontrabas transponira za oktavo navzdol
transponirajóč
-a -e:
transponirajoče glasbilo
transponíran
-a -o:
v dramske oblike transponirana reportaža
;
transponirana skladba
transpórt
-a
m
(
ọ̑
)
1.
prevoz, navadno česa večjega, težjega:
izboljšati, ovirati transport
;
živina čaka na transport
;
dolgotrajen transport
;
transport blaga, potnikov
;
transport po železnici, z ladjo
;
stroški transporta
/
letalski, pomorski, železniški transport
;
mednarodni, notranji transport
/
transport nafte, plina po ceveh
●
fot. žarg.
transport filma
premik filmskega traku v fotografskem aparatu
♦
teh.
hidravlični, pnevmatični transport
//
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja s prevozom:
delež transporta v gospodarstvu
/
investirati v transport
;
podjetje za transport
2.
tovor, ljudje skupaj z vozilom, vozili, s katerimi se prepeljejo,
prevažajo kam:
transport je prišel na cilj
;
uvrstiti kaj v transport
/
pobegniti iz transporta
/
sestaviti transport
transpórten
-tna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na transport:
transportni stroški
/
transportni delavci
;
transportna ladja
;
transportno podjetje
/
transportno skladišče
♦
fot.
transportni mehanizem
mehanizem iz vretena z zobci in navijalnega vretena, ki grabi in
premika filmski trak v fotografskem aparatu
transpórtno
prisl.
:
potovati transportno
♦
les.
transportno suh les
toliko suh les, da je lahko med prevozom brez škode tesno zložen
transportêr
-ja
m
(
ȇ
)
1.
zlasti za transport vojakov, orožja urejeno
a)
letalo:
transporterji vzletavajo in pristajajo
;
sestreliti transporter
b)
vodno vozilo:
plovba transporterja
c)
vozilo sploh:
četa je uničila oklepni transporter
/
vojaški transporter
2.
teh.
nepremična, prestavljiva ali prevozna naprava za transport materiala,
izdelkov:
pognati, popraviti transporter
;
nakladati rudo na transporter
;
motor transporterja
/
tračni
z brezkončnim trakom
, verižni transporter
z več vzporednimi brezkončnimi verigami
;
zaviralni transporter
s torno ali motorno zavoro za transport z višje lege na nižjo
;
transporter s polžem
3.
kdor dela pri taki napravi:
postati transporter
;
zaslužek transporterja
♦
strojn.
hidravlični
pri katerem vodni tok prenaša sipki material po cevi
, pnevmatični transporter
pri katerem zračni tok prenaša sipki material po cevi
;
žel.
cestni transporter
priklopno vozilo za prevoz tovora skupaj z železniškim vagonom po
cesti od železniške postaje do naslovnika
transportíranec
-nca
m
(
ȋ
)
kdor je transportiran:
osvoboditi transportirance
;
sestradani transportiranci
transportíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od transportirati:
transportiranje blaga
/
transportiranje taboriščnikov
/
naprava za transportiranje filma
transportírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
prepeljavati, navadno kaj večjega, težjega:
transportirati blago, živino
;
transportirati z ladjo, s tovornjakom
/
transportirati les po reki
;
na nosilih transportirati ponesrečenca v dolino
prenesti
/
kri transportira hrano po žilah
prenaša
//
pod nadzorstvom, stražo prepeljavati kam, navadno večjo skupino
ljudi:
transportirati izgnance, ujetnike
;
transportirati v taborišče, zapor
♦
fot.
transportirati film
premikati filmski trak v fotografskem aparatu
transportíran
-a -o:
transportirani ljudje
transpozícija
-e
ž
(
í
)
1.
knjiž.
prestavitev
,
prenos
:
transpozicija komedije v film
/
njegove likovne, umetniške transpozicije so presenetljive
2.
knjiž.
preoblikovanje
,
sprememba
:
transpozicija doživetja
;
transpozicija resničnosti v umetniškem delu
3.
glasb.
zapis ali izvedba skladbe poljuben interval nižje ali višje od
prvotnega:
transpozicija arije, opere
/
tema nastopa v osnovni obliki in v transpoziciji
/
realna
v drugem tonovskem načinu
, tonalna transpozicija
v istem tonovskem načinu
//
skladba v takem zapisu ali izvedbi:
poslušati transpozicijo
tránsseksuálec
-lca
m
(
ȃ-ȃ
)
komur so s pomočjo hormonske terapije in operacije spremenili spol:
različne študije kažejo, da so transseksualci pogosto žrtve
diskriminacije
;
pravice transseksualcev
//
moški, ki je bil pred hormonsko in kirurško spremembo spola ženska:
transseksualci in transseksualke
tránsseksuálen
-lna -o
prid.
(
ȃ-ȃ
)
nanašajoč se na transseksualce ali transseksualnost:
transseksualna oseba
;
programi ozaveščanja prebivalstva o pravicah pripadnikov
transseksualne skupnosti
;
transseksualno vedenje
/
transseksualna operacija
tránsseksuálka
-e
ž
(
ȃ-ȃ
)
ženska, ki je bila pred hormonsko in kirurško spremembo spola moški:
slavna transseksualka je za tabloidno revijo pojasnila vse
podrobnosti operacije
tránsseksuálnost
-i
ž
(
ȃ-ȃ
)
hormonska in kirurška sprememba spola:
konferenca, seminar o transseksualnosti
;
stanje po transseksualnosti
//
občutenje osebe, ki se ne istoveti s svojim biološkim spolom in
navadno kaže željo po hormonski in kirurški spremembi spola:
sprijaznil se je s svojo transseksualnostjo
;
vzroki transseksualnosti
tránssibírski
-a -o
prid.
(
ȃ-ȋ
)
navadno v zvezi
transsibirska železnica
železnica čez Sibirijo od Čeljabinska na Uralu do Vladivostoka:
potovati po transsibirski železnici
tránsspôlen
-lna -o
prid.
(
ȃ-ȏ
)
nanašajoč se na osebo, ki je s pomočjo operacije, hormonske terapije
spremenila svoj spol ali v govoru uporablja oblike za nasprotni spol:
transspolni aktivist
;
pravice transspolnih ljudi
/
transspolna identiteta
tránssubstanciácija
-e
ž
(
ȃ-á
)
1.
rel.
sprememba bistva kruha in vina v bistvo Kristusovega telesa in krvi:
dogma transsubstanciacije
2.
knjiž.
sprememba
,
pretvorba
:
transsubstanciacija blaga v denar
tránsurán
-a
m
(
ȃ-ȃ
)
kem.
umetno pridobljen radioaktivni element z višjim atomskim številom kot
uran:
neptunij, plutonij, americij in drugi transurani
transverzála
-e
ž
(
ȃ
)
1.
knjiž.
glavna (prometna) pot čez večje ozemlje:
graditi transverzalo
/
cestna, železniška transverzala
2.
tur.
označena pot čez večje ozemlje, na kateri se navadno vpisuje v posebne
knjige in se zbirajo žigi:
transverzala je speljana po slikoviti pokrajini
;
prehoditi transverzalo
/
kolesarska, taborniška transverzala
/
Slovenska planinska transverzala
♦
geom.
črta, ki seka sistem črt; prečnica
transverzálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
knjiž.
prečen
,
počezen
:
transverzalna smer
;
longitudinalen in transverzalen
2.
nanašajoč se na transverzalo:
transverzalna cesta
/
odsek transverzalne planinske poti
/
transverzalna knjižica
knjižica z opisom transverzale in prostorom za žige
;
transverzalna značka
♦
bot.
transverzalni geotropizem
vodoravna razporeditev vej in stranskih korenin
;
fiz.
transverzalno valovanje
valovanje, pri katerem nihajo delci snovi ali polje pravokotno na
smer prenašanja energije, prečno valovanje
transverzálno
prisl.
:
valovati transverzalno
transvestít
-a
m
(
ȋ
)
kdor nosi oblačila in se vede, govori kot osebe drugega spola:
transvestiti in transseksualci
transvestítski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na transvestite:
transvestitski klub
;
transvestitski umetnik
;
transvestitska skupina
tránša
-e
ž
(
ȃ
)
fin.
delni znesek izdaje vrednostnih papirjev za kaj:
dobiti, plačati prvo tranšo posojila za ceste
/
investicijske tranše
;
letna tranša
tranzéna
tudi
transena -e
[
tranzéna
]
ž
(
ẹ̑
)
um.
srednjeveška preluknjana kamnita plošča za zapiranje okenskih odprtin
ali pregrajevanje:
vitičasta tranzena v oknu cerkve
tranzícija
-e
ž
(
í
)
obdobje prehoda iz ene družbene ureditve v drugo, zlasti iz socializma
v kapitalizem:
država v tranziciji
;
politična in gospodarska tranzicija
tranzícijski
-a -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na tranzicijo:
tranzicijski bogataš
;
tranzicijski proces
;
tranzicijska država
;
tranzicijska levica
;
tranzicijsko obdobje
tranziénten
tudi
transiénten -tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
knjiž.
prehoden
1
:
tranzientno obdobje
♦
elektr.
tranzientni preklop
prehod z enega tokokroga na drugega brez prekinitve tokokroga;
prehodni preklop
tranzístor
tudi
transístor -ja
m
(
ȋ
)
1.
elektr.
polprevodniška priprava za ojačevanje z najmanj tremi priključki:
zamenjati tranzistorje
;
tranzistorji naprave, ojačevalnika
;
emitor in kolektor tranzistorja
/
germanijev, silicijev tranzistor
;
nizkofrekvenčni tranzistor
2.
prenosni radijski sprejemnik s tranzistorji:
izključiti tranzistor
/
poslušati tranzistor
/
žepni tranzistor
tranzistorírati
tudi
transistorírati -am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
elektr.
opremiti s tranzistorji:
tranzistorirati napravo
tranzistoríran
tudi
transistoríran -a -o:
tranzistoriran radijski sprejemnik
tranzistorizírati
tudi
transistorizírati -am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
elektr.
opremiti s tranzistorji:
tranzistorizirati signalne naprave
tranzistorizíran
tudi
transistorizíran -a -o:
tranzistoriziran aparat
tranzístorski
tudi
transístorski -a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na tranzistor:
tranzistorski deli
/
tranzistorska naprava
♦
rad.
tranzistorski sprejemnik
tranzít
-a
m
(
ȋ
)
prevoz česa čez drugo državo, mesto:
dovoliti, ovirati tranzit
;
tranzit blaga, potnikov
/
letalski, železniški tranzit
;
pomorski tranzit
skozi pristanišče druge države, drugega mesta
/
biti v tranzitu
//
število vozil pri takem prevozu:
tranzit narašča, upada
;
stara, ozka cesta ne zmore več vsega tranzita
/
publ.
tretjina luškega prometa je tranzit
♦
ptt
poštni, telefonski tranzit
poštni, telefonski promet čez ozemlje, naprave druge države
tranzíten
-tna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na tranzit:
tranzitno blago
/
tranzitna cesta
;
tranzitna država
/
tranzitni gostje
prehodni gostje
♦
pravn.
tranzitni vizum
;
ptt
tranzitna telefonska centrala
telefonska centrala, ki posreduje telefonski promet med dvema
drugima centralama
;
tur.
tranzitni turizem
prehodni turizem
tranzítno
prisl.
:
tranzitno potovati, prepeljati
tranzitírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
knjiž.
prepeljavati kaj čez drugo državo, mesto:
tranzitirati blago
/
tranzitirati čez Slovenijo
;
tranzitirati skozi grško pristanišče
/
večina turistov tu le tranzitira
ne ostaja dalj časa
♦
ptt
tranzitirati telegram
posredovati telegram manjše poštne enote
tranzitíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
v zvezah:
jezikosl.
tranzitivni glagol
glagol s predmetom; prehodni glagol
;
mat.
tranzitivna relacija
odnos, pri katerem iz odnosa prvega elementa z drugim in drugega s
tretjim sledi isti odnos prvega elementa s tretjim
tranzitívnost
-i
ž
(
ȋ
)
mat.
lastnost, značilnost tranzitivnega:
tranzitivnost relacije
♦
jezikosl.
glagolska tranzitivnost
glagolska prehodnost
tranzitóren
-rna -o
prid.
(
ọ̑
)
knjiž.
prehoden
1
,
začasen
:
tranzitorni bolezenski pojavi
;
tranzitoren in definitiven
tráp
1
-a
m
(
ȃ
)
strelska disciplina, pri kateri se strelja glinaste tarče, ki jih
izstreljujejo s posebno pripravo:
strelec v trapu
/
dvojni trap
/
disciplina trap
;
v prid. rabi:
trap disciplina
tràp
2
trápa
m
(
ȁ á
)
pog.,
slabš.
neumen, nespameten človek:
ne bodi trap
;
jaz, trap, sem mu verjel in posodil denar
/
zaljubljen trap
/
kot psovka
molči, trap
●
nar. dolenjsko
namesto, da bi delal, pa trape lovi okrog
se potepa, pohajkuje
trápa
-e
ž
(
á
)
pog.,
slabš.
neumen, nespameten človek, zlasti ženska:
njena prijateljica je trapa
/
naivna, zaljubljena trapa
/
kot psovka
trapa, kaj pa govoriš
trapánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od trapati:
noče več poslušati njihovega trapanja
/
naveličati se trapanja po svetu
traparíja
-e
ž
(
ȋ
)
pog.,
slabš.
1.
neumnost
:
govoriti traparije
;
noče poslušati traparij
/
početi traparije
/
kot vzklik
nobenih traparij
2.
neprimerna, neustrezna stvar:
kupuje traparije
/
čustva so zanj traparija
●
pog.
same traparije mu gredo po glavi
razmišlja o neresnih, lahkomiselnih stvareh
;
pog.
za vsako traparijo je še
rad se še zabava
trápast
-a -o
prid.
(
á
)
pog.,
slabš.
1.
neumen
,
nespameten
:
preveč so trapasti, da bi se tega naučili
;
dela, kakor da je trapast
zelo
/
da moreš biti tako trapast, da jim verjameš
/
kot psovka
trapa trapasta
/
trapast nasvet
2.
duševno bolan, duševno nerazvit:
ravno toliko je trapast, da mu nič ne morejo
/
tako si prizadeva, da je čisto trapast
;
kar trapast je od skrbi
zmeden
/
ima trapast obraz
3.
neprimeren
,
neustrezen
:
kdo bo poslušal to trapasto glasbo
;
trapasta primerjava
;
trapasto ime
●
pog.,
slabš.
naredi se trapastega in vprašaj
kot da nič ne veš
;
pog.,
slabš.
trapast je na ženske
ima veliko slo po ženskah
trápasto
prisl.
:
trapasto gledati, govoriti
;
prav trapasto si se zmotil
/
v povedni rabi
trapasto se mi zdi, da je šel
trapáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
pog.,
slabš.
1.
neumno, nespametno govoriti, ravnati:
povej kaj pametnega, kaj trapaš
;
verjamem mu, pa če še tako trapa
/
pretepli so ga. Nikar ne trapaj
izraža začudenje, zavrnitev
2.
preh.
mešati
,
begati
:
trapati otroka s fantastičnimi zgodbami
/
ljubezen ga trapa
3.
tavati
,
bloditi
:
kaj bi trapali okoli, tu ostanite
;
trapati po hribih
/
kam pa trapaš
greš
●
pog.,
slabš.
trapa za ženskami
prizadeva si pridobiti njihovo ljubezensko naklonjenost
;
nar.
ne trapaj toliko, saj bomo naredili
ne prizadevaj si, ne muči se
;
pog.,
slabš.
nekaj časa je bil v redu, zdaj pa spet trapa
lahkomiselno, lahkoživo živi
trápček
-čka
m
(
ȃ
)
pog.,
ljubk.
neumen, nespameten človek, navadno otrok:
kakšen trapček si ti
/
kot nagovor
trapček, kaj pa govoriš
trapè
1
-éta
m
(
ȅ ẹ́
)
pog.,
slabš.
neumen, nespameten človek:
kakšen trape sem bil, ko sem jim verjel
trapè
2
-éta
s
(
ȅ ẹ́
)
pog.,
slabš.
neumen, nespameten človek:
trape je staro hišo res kupilo
/
kmečko trape
/
kot psovka
trape zmešano, kaj si pa mislila
trápec
1
-pca
m
(
ȃ
)
pog.,
slabš.
neumen, nespameten človek:
trapec je njihovim obljubam verjel
/
kot psovka:
trapec, kaj pa govoriš
;
trapec trapasti
trapec
2
drog
ipd.
gl.
trapez
2
ipd.
tráper
-ja
m
(
á
)
v ameriškem okolju
lovec, ki s pastmi, zankami lovi kožuharje:
kanadski traperji
;
traperji in drvarji
trapéz
1
-a
m
(
ẹ̑
)
geom.
četverokotnik z dvema neenakima vzporednima stranicama:
načrtati trapez
;
ploščina, višina trapeza
/
enakokraki trapez
z enakima nevzporednima stranicama
/
ploščica ima obliko trapeza
trapéz
2
in
trapéc -a
m
(
ẹ̑
)
kratek vodoraven drog, obešen na daljših vrveh, za vaje akrobatov:
nastopati, telovaditi na trapezu
;
skok s trapeza na trapez
trapézast
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
ki ima obliko trapeza:
obleka s trapezastim izrezom
;
trapezaste ploščice
/
trapezast kup
;
trapezasta obleka
obleka, ki se v smeri navzdol enakomerno širi
/
trapezasta oblika
♦
anat.
trapezasta mišica
mišica, ki povezuje vrat in hrbet
trapézasto
prisl.
:
trapezasto krojena obleka
trapézen
1
-zna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na trapez, četverokotnik:
trapezna oblika
/
trapezna plošča
♦
strojn.
trapezni navoj
navoj s profilom enakokrakega trapeza
trapézen
2
-zna -o
in
trapécen -cna -o
(
ẹ̑
)
pridevnik od trapez, drog:
trapezna akrobatika
trapezoéder
-dra
m
(
ẹ́
)
min.
telo, ki ga omejujejo trapezi:
simetrijske osi pri trapezoedru
trapezoíd
-a
m
(
ȋ
)
geom.
četverokotnik z neenakimi in nevzporednimi stranicami:
deltoid in trapezoid
trapezoíden
-dna -o
prid.
(
ȋ
)
geom.
ki ima obliko trapezoida:
trapezoidna ploskev
/
trapezoidna oblika
trápež
-a
m
(
ȃ
)
pog.,
slabš.
neumen, nespameten človek:
trapež je goljufivca celo pogostil
trápica
-e
ž
(
á
)
pog.,
ekspr.
neumen, nespameten človek, zlasti ženska ali otrok:
ta trapica se je samo smejala
/
nasul je ptičkom zrnja, pa se trapice niso upale zraven
/
kot nagovor
trapica mala, kdo ti pa kaj hoče
trapílo
-a
s
(
í
)
zastar.
mučilna priprava, mučilo:
ležati na trapilu
;
srednjeveška trapila
♦
etn.
majolika, vrček z luknjico zgoraj, da pri pitju steče pijača pivcu
v obraz
trapíst
-a
m
(
ȋ
)
1.
menih reda, imenovanega po samostanu La Trappe:
postati trapist
;
stroga pravila trapistov
/
brat trapist
2.
gastr.
poltrdi sir v obliki hlebca z redkimi luknjami v testu:
narezati trapist
trapístovski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na trapiste:
trapistovski menih
♦
gastr.
trapistovski sir
poltrdi sir v obliki hlebca z redkimi luknjami v testu
trápiti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
1.
ekspr.
mučiti
:
trapiti koga z ljubosumnostjo, očitki
;
trapi se s spomini
/
trapiti koga s težkim delom
;
trapiti se z inštrukcijami
/
trapi ga bolezen, lakota
●
zastar.
menihi so trapili svoje telo
trpinčili
;
star.
trapiti si glavo
beliti si glavo
2.
pog.
mešati
,
begati
:
trapiti koga z obljubami
/
časopisi trapijo ljudi z vsem mogočim
trapljáti
1
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
nar.
tavati
,
bloditi
:
kar naprej traplja okrog
/
čreda traplja pred pastirjem
trapljáti
2
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
knjiž.
trepljati
:
trapljati koga po rami
trápljenje
-a
s
(
á
)
star.
mučenje
:
prepovedati trapljenje ujetnikov
/
trapljenje z računanjem
trapoglàv
in
trapogláv -áva -o
prid.
(
ȁ á; ȃ
)
knjiž.
noroglav
:
trapoglav človek
/
trapoglavo govorjenje
trapoglávo
prisl.
:
trapoglavo razmišljati
trapšè
1
-éta
m
(
ȅ ẹ́
)
pog.,
slabš.
neumen, nespameten človek:
trapše jim je verjel in dal denar
trapšè
2
-éta
s
(
ȅ ẹ́
)
pog.,
slabš.
neumen, nespameten človek:
le kaj si je trapše mislilo, da bo doseglo
/
kot psovka
molči, trapše zmedeno
trará
medm.
(
ȃ
)
posnema glas trobente, poštnega roga:
trobentač je spet zaigral: trara, trara
;
sam.:
slišati trara vojaške trobente
trása
-e
ž
(
ā
)
smer, potek prometnega objekta, napeljave na terenu:
določiti, spremeniti traso daljnovoda
;
vrisati traso ceste
//
površina, po kateri poteka tak objekt:
zaznamovati traso s količki
;
dolžina, širina trase
/
trasa ceste poteka ob reki
/
začeti delati, kopati na trasi
;
pripeljati mehanizacijo na traso
;
urejati kanalizacijo ob trasi
trasánt
-a
m
(
ā á
)
fin.
izdajatelj menice:
trasant in trasat
trasát
-a
m
(
ȃ
)
fin.
oseba, ki jo izdajatelj menice pozove, naj plača v menici določeno
vsoto denarja:
trasant in trasat
trasêr
-ja
m
(
ȇ
)
kdor trasira:
traserji nove ceste, železnice
/
traserji kolesarske dirke
trasíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od trasirati:
trasiranje ceste
/
idejno trasiranje revolucije
trasírati
1
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
na terenu določati, označevati traso:
geodeti trasirajo
;
trasirati deset kilometrov ceste, železnice
/
trasirati cesto tako, da se izogne večjim naseljem
speljati
//
publ.
določati
,
usmerjati
:
trasirati nadaljnji razvoj
;
idejno trasirati revolucijo
trasíran
-a -o:
trasiran plinovod
;
dobro trasirana cesta
trasírati
2
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
fin.,
navadno v zvezi
trasirati menico
izdati menico, ki jo izpolni in izda trasant, podpiše pa trasat:
trasirati več menic
trasíran
-a -o:
trasirana menica
trasírka
-e
ž
(
ȋ
)
geod.
palica, označena z dva decimetra širokimi pasovi, ki se uporablja pri
trasiranju:
tráta
1
-e
ž
(
á
)
z nizko, navadno negovano travo porasla manjša površina:
očistiti, pograbiti trato
;
stopiti na trato
;
igrati se na trati
;
trata okrog hiše
/
kositi trato
;
gosta trata
/
angleška trata
z angleško travo
;
igriščna, parkovna, vrtna trata
//
z nizko travo porasla površina sploh:
kjer se konča gozd, se začenjajo planinske trate
;
cvetne trate
;
trata ob potoku
;
travniki in trate
tráta
2
-e
ž
(
ā
)
rib.
vlačilna mreža, s katero se zagradi priobalni del morja in s
pritegovanjem k obali lovijo ribe, potegalka:
loviti tune s trato
tráta
3
-e
ž
(
ā
)
fin.
trasirana menica:
akceptirati, izdati trato
trátenje
-a
s
(
á
)
glagolnik od tratiti:
tratenje denarja
/
tratenje časa
trática
-e
ž
(
á
)
manjšalnica od trata, trava:
negovati, zalivati tratico
♦
biol.
bakterijska tratica
črevesna flora
trátina
-e
ž
(
á
)
star.
trata, travnata površina:
stal je na tratini pred hišo
/
tratina sredi gozda
/
kopati kose tratine
ruše
trátiti
-im
nedov.
(
á ā
)
nav. ekspr.
po nepotrebnem porabljati dobrine:
tratiti denar
;
tratiti sveče
/
tratiti moči za nesmiselne stvari
/
ne trati časa z govorjenjem
●
ekspr.
ni vredno tratiti besed o tem
ni vredno govoriti, razpravljati o tem
trátnica
-e
ž
(
ȃ
)
nar. štajersko
nizka trava, ki raste ob hišah, po tratah:
kositi tratnico za svinje
;
rosna tratnica
//
trata, travnata površina:
sesti na tratnico
tráva
-e
ž
(
á
)
1.
rastlina z dolgimi ozkimi listi in kolenčastim steblom brez izrazitih
cvetov:
spomladi trava ozeleni
;
po dvorišču se razrašča trava
;
kositi travo
;
krave mulijo travo
;
pohoditi, pomendrati, potlačiti travo
;
popleti, populiti, požeti travo v vinogradu
;
skriti se v travo
;
gosta, mehka, mlada, rosna, sočna, visoka trava
;
šop trave
;
bilo jih je kot listja in trave
zelo veliko
/
ekspr.:
trave so se zibale v vetru
;
vonj junijskih trav
/
povsod je pesek, le tu in tam raste kaka trava
šop trave
;
ekspr.
pozna vse trave in njihovo zdravilno moč
zelišča
/
nakositi trave, travo za živino
;
grabiti, obračati, sušiti travo
;
naročje trave
/
angleška trava
nizka, gosto rastoča trava za gojene trate
;
gorska, gozdna, močvirska trava
//
travnata površina:
otroci se igrajo na travi
;
hoditi po pesku in travi
/
kot opozorilo
ne hodi po travi
/
ekspr.
petje murnov v travah
2.
pog.
konoplja, po izvoru iz Indije, ki vsebuje smolo, opojno snov;
indijska konoplja
:
gojiti travo
//
mamilo iz posušenih vršičkov, cvetov in listov te rastline;
marihuana
:
kaditi travo
3.
v zvezi
marijina trava
trava z dolgopecljatimi in od strani sploščenimi klaski,
bot.
migalica
:
●
ekspr.
še preden je trava prerasla njegov grob, so ga pozabili
kmalu po njegovi smrti
;
ekspr.
naj raste trava ali ne, ko nas ne bo
vseeno nam je, kako bo po naši smrti
;
evfem.
ne bo več dolgo trave tlačil
ne bo več dolgo živel
;
ekspr.
videti travo rasti in slišati planke žvižgati
videti in slišati stvari, ki jih v resnici ni
;
ekspr.
neumen, da sliši travo rasti
zelo
;
z morsko travo polnjene žimnice
s posušenimi listi, stebli morskih trav
;
plastična trava
travi podobna plastična snov za blazine, pakiranje
;
nar. severovzhodno
trava krompirja
cima
♦
agr.
kisla trava
ki raste na kislih tleh
;
bot.
trave
rastline s kolenčastim steblom, navadno črtalastimi sedečimi listi
in cveti v klaskih, Poaceae
;
klasasta
s klasastim socvetjem
, latasta trava
z latastim socvetjem
;
medena trava
z navadno belkastimi in puhastimi klaski, Holcus
;
morske trave
morske rastline s črtalastimi listi, Zostera
;
pasja trava
z zgoščenim socvetjem, Dactylis
;
vrtn.
pisana trava
vrtna rastlina z dolgimi suličastimi listi z belimi ali
rumenkastimi vzdolžnimi progami, Phalaris arundinacea var. picta
trávar
-ja
m
(
ȃ
)
1.
ekspr.
zeliščar
:
zdravil ga je travar
2.
pog.
kdor redno kadi marihuano:
travarji in uživalci trdih drog
trávarica
-e
ž
(
ȃ
)
1.
zlasti v hrvaškem in srbskem okolju
žganje z okusom po aromatičnih, zdravilnih zeliščih:
spiti kozarček travarice
2.
ekspr.
zeliščarica
:
kupiti čaj pri travarici
trávast
-a -o
prid.
(
á
)
podoben travi:
travaste rastline
travêja
-e
ž
(
ȇ
)
um.
osnovni prostorski element med glavnimi podpornimi točkami oboka,
obočna pola:
cerkev s štirimi travejami
tráven
1
-vna
m
(
á
)
star.,
v zvezah:
mali traven
april
;
veliki traven
maj
tráven
2
-vna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na travo:
travna bilka
;
travno seme
/
knjiž.
travna odeja
;
travna ruša
/
travna barva
/
travni tepih
enakomerno izrezan kos vzgojene trave s koreninskim sistemom in
zemljo
♦
agr.
travna detelja
detelja, mešana s travo
;
travna mešanica
mešanica semen različnih trav
;
travno gospodarstvo
gospodarstvo, pri katerem se zasejejo njive s travami
;
zool.
travna pršica
droben zajedavec zlasti na klasju žit, ki povzroča predčasno
dozorevanje, Pediculopsis graminum
trávno
prisl.
:
travno zelena bluza
travertín
-a
m
(
ȋ
)
petr.
lahka luknjičava zapnena kamnina;
lehnjak
:
ob izviru se nabira travertin
/
obložiti stavbe s travertinom
travêrza
-e
ž
(
ȇ
)
jeklen nosilni element, navadno profil:
položiti traverzo na zidova
;
traverza mostu
/
uporabiti železniške tračnice za traverze
travestíja
-e
ž
(
ȋ
)
1.
lit.
šaljivo ali posmehljivo delo, nastalo iz vsebinskih sestavin drugega
dela:
napisati travestijo
;
parodija in travestija
/
Robova travestija (na) Jurčičevega Desetega brata
2.
knjiž.,
navadno v povedni rabi
predelava, spremenjena podoba:
slika je subjektivna travestija motiva iz narave
/
njegova razuzdanost je nekakšna travestija svobode
travestírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
lit.
predelati, spremeniti v travestijo:
travestirati dramo, ep, roman
/
lit. žarg.
travestirati Jurčiča
●
knjiž.
ekonomski optimisti so neprijetna dejstva travestirali
olepšali
travestít
-a
m
(
ȋ
)
kdor nosi oblačila in se vede, govori kot osebe drugega spola;
transvestit
:
travestit nima zveze s spolno usmerjenostjo – lahko je gej ali
heteroseksualec
travestítski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na travestite;
transvestitski
:
travestitski popevkar
;
travestitska skupina
;
travestitska subkultura
trávica
-e
ž
(
á
)
manjšalnica od trava:
travica je že vzklila
;
drobna, nizka travica
;
šop travice
/
ekspr.
vsako travico na potki takoj izpuli
/
negovati travico okrog hiše
●
star.
kaditi hudičevo travico
tobak, cigarete
travínje
-a
s
(
ȋ
)
knjiž.
travnata površina:
hektar travinja
;
polje in travinje
travíšče
-a
s
(
í
)
travnata površina:
izboljševati travišča
;
zapeljati voz s ceste na travišče
//
agr.
s travo namensko posejano zemljišče:
poskusno travišče
/
semensko travišče
trávje
-a
s
(
ȃ
)
knjiž.
trava
:
s travjem porasel svet
;
gosto travje
/
skriti se v travju
trávma
-e
ž
(
ȃ
)
1.
med.
sprememba, prizadetost tkiva, organa, organizma zaradi nenadnega
delovanja zunanje sile;
poškodba
:
udarec je povzročil travmo
;
zlomi, opekline in druge travme
/
akustična travma
ki jo povzroči hrup, pok
;
porodna travma
ki nastane pri porodu
2.
psih.
duševna motnja zaradi (duševnega) pretresa:
osvoboditi, rešiti se travme
;
očitki so v njem povzročili travmo
;
preboleti travmo
/
duševna travma
3.
knjiž.
zelo hudo, zelo težko doživetje:
vojni poraz je bil dolgo narodna travma
;
spremlja ga travma grozovitega prizora
;
travme iz otroških let
travmátičen
-čna -o
prid.
(
á
)
1.
nanašajoč se na travmo;
travmatski
:
travmatična okvara organa
/
travmatična nevroza
2.
knjiž.
zelo hud, zelo težek:
travmatičen dogodek
/
travmatična doživetja
/
travmatične posledice
●
knjiž.
zgodovinarji imajo do nekaterih dogodkov travmatičen odnos
poln predsodkov
travmatizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
psih.
povzročiti, da ima kdo (duševno) travmo:
doživetje je otroka travmatiziralo
travmatizíran
-a -o:
travmatizirani ljudje
travmatologíja
-e
ž
(
ȋ
)
1.
veda o zdravljenju (telesnih) poškodb:
zgodovina travmatologije
/
prometna travmatologija
2.
med. žarg.
travmatološki oddelek v bolnišnici:
poškodovanca so prepeljali na travmatologijo
travmatolóški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na travmatologijo:
travmatološki učbenik
/
travmatološki oddelek
travmátski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na travmo:
travmatska okvara pljuč
/
travmatski šok
šok kot posledica hujše telesne poškodbe
●
knjiž.
travmatsko doživetje
zelo hudo, zelo težko
trávnat
-a -o
prid.
(
ȃ
)
1.
porasel s travo:
travnata površina
;
pobočja so kamnita ali travnata
/
travnato igrišče, letališče
//
ki ima veliko trave:
travnate pokrajine
/
njiva je postala travnata
//
ki je iz trave:
travnata blazina
;
travnata ruša
2.
traven
2
:
travnata bilka
/
travnata barva
trávnato
prisl.
:
travnato zelen
trávnica
-e
ž
(
ȃ
)
zool.
hrošč brez zadnjih kril, ki izloča strup, Meloe violaceus:
trávniček
-čka
m
(
ȃ
)
manjšalnica od travnik:
iti na travniček
;
njivica in travniček
trávnik
-a
m
(
ā
)
s travo poraslo zemljišče, ki se kosi večkrat na leto:
travnik leži na ravnini
;
iti na travnik
;
močvirni travniki
;
zeleni travniki
;
kopice sena na travnikih
;
travniki in pašniki
/
pokositi travnik
;
ekspr.
travnik valovi v vetru
trava na travniku
trávniščina
-e
ž
(
ā
)
star.
travnata površina:
travniščine je več kakor njiv
/
okoli hiše je nekaj travniščine
trávniški
-a -o
prid.
(
ā
)
nanašajoč se na travnik:
travniške rastline
;
travniško cvetje
;
njivski in travniški
/
travniško zemljišče
/
travniški sadovnjak
♦
bot.
travniški kukmak
užitna travniška goba z rdečkastimi ali rjavo črnimi lističi in
belim mesom, Agaricus campester
;
travniška kadulja
travniška rastlina s temno modrimi cveti v socvetju, Salvia
pratensis
;
travniška kozja brada
travniška rastlina z bledo rumenim koškom in ozkimi listi,
Tragopogon pratensis
;
travniška latovka
latovka z modro ali rjavkasto obarvanimi klaski, Poa pratensis
;
zool.
travniška mravlja
mravlja s temno liso na temno rdečem zadku, Formica pratensis
;
rumena travniška mravlja
mravlja temno rumene ali svetlo rjave barve, ki se hrani s sokovi
koreninskih uši, Lasius flavus
trávništvo
-a
s
(
ā
)
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z izkoriščanjem travnikov:
travništvo in živinoreja
travnjáča
-e
ž
(
á
)
nar. prekmursko
večji kos platnenega, vrečevinastega blaga za nošenje sena, trave:
oprtati si travnjačo
travnolísten
-tna -o
prid.
(
ȋ
)
bot.,
v zvezah:
travnolistni grintavec
rastlina s črtalastimi listi in vijoličasto modrimi cveti v
glavicah, Scabiosa graminifolia
;
travnolistna perunika
rastlina s suličastimi listi in velikimi svetlo vijoličastimi cveti,
Iris graminea
travojéd
1
-a
m
(
ẹ̑ ẹ̄
)
travojeda žival:
prebavila travojedov
travojéd
2
-a -o
prid.
(
ẹ̑ ẹ̄
)
ki se hrani z rastlinami, zlasti s travo:
travojede živali
travojédec
-dca
m
(
ẹ̑
)
travojeda žival:
govedo, kopitarji in drugi travojedci
travojéden
-dna -o
prid.
(
ẹ̄
)
zastar.
travojed
2
:
ovce, koze, govedo in druge travojedne živali
travopóljen
-jna -o
prid.
(
ọ̑
)
agr.
pri katerem se v zaporedju menjavajo trava, travna detelja in poljske
kulture:
travopoljno kolobarjenje
travoróden
-dna -o
prid.
(
ọ̄
)
ki ima pogoje za (dobro) rast trave:
travorodni kraji
travúlja
-e
ž
(
ú
)
star.
slaba trava:
namesto žita raste po njivah travulja
trbòs
-ôsa
m
(
ȍ ó
)
nar. koroško
medica
:
piti trbos
●
nar. gorenjsko
ti otroci nimajo vsega na trbos
na pretek
trbôveljčan
-a
[
tərbovəljčan
]
m
(
ó
)
pog.
trboveljski premog:
naročiti dve toni trboveljčana
trbôveljski
-a -o
[
tərbovəljski
]
prid.
(
ó
)
nanašajoč se na Trbovlje:
trboveljska bolnišnica
/
trboveljski premog
trcálnica
-e
[
tudi
tərcau̯nica
]
ž
(
ȃ
)
čeb.
priprava za spravljanje medu iz satja;
točilo
:
vrteti trcalnico
tŕcati
-am
nedov.
(
r̄ ȓ
)
rahlo udarjati:
trcati s palico po vodi
♦
čeb.
trcati med
s točilom spravljati med iz satja; točiti
tŕčenje
-a
s
(
ȓ
)
glagolnik od trčiti:
nazdraviti s trčenjem kozarcev
/
preprečiti trčenje
;
na avtocesti je prišlo do silovitega trčenja
;
čelno, verižno trčenje
;
trčenje ladij
/
trčenje različnih mnenj
tŕčenost
-i
ž
(
ȓ
)
pog.
omejenost
,
neumnost
:
pripisovali so mu čudaštvo, če že ne trčenost
;
rahla trčenost
tŕčiti
-im
dov.
(
ŕ ȓ
)
1.
narediti, da kaj pride v sunkovit dotik s čim:
s polnim kozarcem trčiti ob steklenico
/
trčiti z glavo v šipo
/
pri pozdravu je trčil s petama
//
pri pitju vina
s kozarcem se z rahlim sunkom dotakniti kozarca drugega:
trčili so in izpili
;
trčil je z vsemi pri mizi
/
trčiti na zdravje nevesti
/
kot poziv
trčimo
2.
premikajoč se priti v sunkovit dotik:
krogli sta trčili in se odbili
;
ob vstopu je trčil z glavo ob podboj
;
pri obratu sta se trčila
/
pog.
lokomotiva se je ustavila in vagoni so trčili skupaj
/
kosa je trčila ob kamen
zadela, udarila
//
udariti z vozečim vozilom, navadno ob drugo vozeče vozilo:
mopedist je trčil v avtobus
/
osebni avtomobil je trčil v tovornjak
;
vlaka sta trčila
;
čelno trčiti
/
preh.,
pog.
spet je trčil avtomobil
poškodoval
3.
ekspr.
naleteti na, srečati:
ob robu gozda so trčili na srno
;
v gledališču je trčil na znanca
/
pog.
po naključju sta trčila skupaj
se nepričakovano srečala
/
trčiti ob nerazumevanje, na ovire, težave
●
ekspr.
nekaj časa je potrpela z njo, potem sta pa trčili
se sporekli, sprli
;
pog.
trčiti ob paragraf
ravnati v nasprotju z zakonom, določbo
;
ekspr.
midva bova še trčila
se bova spopadla, spoprijela
tŕčen
-a -o
1.
deležnik od trčiti:
avtomobil je bil že trčen
;
trčeno jajce se je razlilo
2.
pog.
omejen
,
neumen
:
trčen je, da ji še verjame
;
zdel se ji je trčen
;
malo trčena ženska
/
trčen filozof
čudaški
/
kot podkrepitev
saj nisem trčen, da bi šel
tŕčniti
-em
dov.
(
ŕ ȓ
)
nar.
trčiti
:
trčnila sta in izpila
/
živali sta se pognali in trčnili skupaj
tŕd
-a -o
tudi
-ó
prid.
, tŕši
(
ȓ ŕ
)
1.
ki se pod pritiskom ne udere, vda (rad):
trda blazina, postelja
/
trd živalski oklep
/
hoditi po trdem snegu
;
trda, uhojena pot
/
ekspr.
spati na trdih tleh
/
trdi svinčnik
ki tudi ob večjem pritisku dela manj vidno črto
//
ki se ne da (rad) raziti, obdelovati:
trda kamnina
;
trda skala
;
trd kot beton
//
ki se ne da (rad) gnesti, oblikovati:
trda snov
;
trdo testo
/
ta zemlja je še trda
se še ne da (rada) obdelovati
/
trdi in mehki klobuki
//
ki se ne da (rad) rezati, gristi:
trd kruh, sir
;
trda lupina jabolka
;
trda skorja
;
trdo meso starih živali
/
sadje je še trdo
še ni sočno, zrelo
2.
ki daje pri dotiku, prijemu občutek neugodja:
trd ovratnik
;
trdo poškrobljeno platno
;
trdo sukno
;
trdo usnje
/
trda dlaka
/
trda, raskava koža na dlaneh
3.
ekspr.
manj gibljiv, težko gibljiv:
ima trde prste
;
trdo koleno
/
trd volan
/
biti ves trd od mraza, strahu
/
biti trd kakor mrlič
negiben, tog
//
ki ne izraža, kaže lahkotnosti:
trdi gibi
;
trda hoja
/
trd izgovor tujih besed
/
trd ritem
4.
nav. ekspr.
ki prinaša trpljenje, težave:
to so bili trdi časi
;
trda stvarnost
/
trdo življenje
/
trd boj
;
do tja je še več ur trde hoje
naporne
;
trdo delo
težko, težaško
/
trda preizkušnja
huda, težka
5.
ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki:
trd stisk roke
;
trd udarec po mizi
/
star.
trd spanec
trden
/
knjiž.
trda revščina
huda, velika
/
zunaj je trda tema
popolna
;
ekspr.
delati do trde noči
;
knjiž.
letos je trda zima
huda, zelo mrzla
/
knjiž.:
trde barve
močne, izrazite
;
trda svetloba
/
trda droga
vsako močno mamilo, ki povzroča hitro odvisnost, lahko tudi smrt
6.
ekspr.
strog
,
neprizanesljiv
:
trd, a pravičen mož
;
biti trd do otrok, z otroki
/
trd značaj
/
trda očetova roka
/
trda pravica
/
trda kazen
//
neuklonljiv
,
nepopustljiv
:
trd, neprijazen človek
/
kljub mučenju je ostal trd in ni ničesar izdal
/
trd kmet
7.
nav. ekspr.
ki ne vsebuje, izraža prijaznosti, naklonjenosti:
reči kaj s trdim glasom
;
trd pogled
;
trde besede
/
na obrazu so se mu prikazale trde poteze
;
njegove oči so ostale trde in mrzle
8.
nav. ekspr.
neobčutljiv
,
brezčuten
:
sčasoma je postal trd, nič več ga ni prizadelo
●
ekspr.
to besedilo bo za prevajalca trd oreh
je težko prevedljivo
;
ekspr.
streti trd oreh
rešiti težko, neprijetno stvar
;
trdi pristanek letala
pristanek, pri katerem se letalo lahko razbije, poškoduje
;
pog.,
ekspr.
gostje so že trdi
pijani, vinjeni
;
ta jezik je trd
ima sorazmerno malo samoglasnikov
;
jezik pripovedi je okoren, trd
slovnično, stilno neizoblikovan
;
nizko
ranjenec je že trd
mrtev
;
ekspr.
učenec je trde glave, ima trdo glavo
se težko uči
;
šport. žarg.
trda igra
neobzirna, zelo borbena igra
;
ekspr.
ima trdo kožo
neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja; je žaljivo nevljuden
;
ekspr.
on potrebuje trdo roko
odločno, dosledno vodstvo
;
ekspr.
vladati s trdo roko
odločno, s silo, nasiljem
;
ekspr.
iti skozi trdo šolo življenja
imeti težko življenje
;
pog.
štedilnik na trdo gorivo
trdno gorivo
;
on je trdega srca, ima trdo srce
je neusmiljen, neprizanesljiv
♦
agr.
trdi sir
zorjen sir z manjšim odstotkom vode v brezmastni snovi
;
trdo vino
vino, ki vsebuje veliko kisline, čreslovine, navadno tudi več
alkohola
;
anat.
trda mrena
zunanja ovojnica centralnega živčevja
;
trdo nebo
sprednji, koščeni del neba
;
fot.
trdi negativ
negativ, ki nastane pri predolgo časa trajajoči osvetlitvi ali
predolgo časa trajajočem razvijanju
;
trda gradacija
ostro prehajanje od bele barve v črno brez vmesnih sivih tonov
;
glasb.
trdi zastavek
zastavek, pri katerem sta glasilki tesno skupaj
;
jezikosl.
trdi l [ł]
l, izgovorjen s središčno zaporo, ki jo napravi sprednja jezična
ploskev na mehkem nebu
;
trdi znak
osemindvajseta črka ruske ali ustrezna črka nekaterih drugih azbuk
;
kem.
trda voda
voda, ki vsebuje raztopljene kalcijeve in magnezijeve soli
;
kor.
trdi copatki
za ples na prstih prilagojeno obuvalo s trdo kapico in podplatom
;
les.
trdi les
les z razmeroma veliko gostoto
;
med.
trdi čankar
razjeda s trdimi robovi, značilna za prvi stadij sifilisa
;
metal.
trdi svinec
svinec, ki mu je dodan antimon
;
trde kovine
kovine z veliko trdoto
;
pravn.
trdo ležišče
nekdaj
poostritev prestajanja zaporne kazni ali ukrep med kazensko
preiskavo, po katerem mora kaznjenec, preiskovanec spati na golih
deskah
;
rač.
trdi disk
naprava z elektronsko opremo in vrtečo se magnetno ploščo za
shranjevanje informacij
;
teh.
trdi lot
ali
trda spajka
lot ali spajka z visokim tališčem
;
tisk.
knjiga s trdimi platnicami
s platnicami iz debelejše lepenke
trdó
tudi
tŕdo
prisl.
:
trdo se bojevati za kaj
;
trdo delati
;
trdo odgovoriti
;
trdo ravnati s kom
;
trdo stopati po sobi
;
trdo udariti po mizi
;
trdo zapreti vrata
/
trdo kuhano jajce
jajce z zakrknjenim rumenjakom
;
trdo vezana knjiga
knjiga, vezana v trde platnice
●
oče je svoje otroke trdo držal
bil je zelo strog z njimi
;
star.
hoditi trdo za kom
tik, tesno
tŕdi
-a -o
sam.
:
ekspr.
trda bo za kmete
težko bodo živeli
;
ekspr.
trda mi gre za denar
primanjkuje mi denarja
;
ekspr.
trda mu prede
težko živi; je v neprijetnem, nevarnem položaju
;
spati na trdem
;
v trdo kuhano jajce
jajce z zakrknjenim rumenjakom
;
udaril ga je z nečim trdim
trdè
1
-éta
m
(
ȅ ẹ́
)
slabš.
neroden, okoren človek:
tak trde je, da mu morajo drugi iskati nevesto
trdè
2
-éta
s
(
ȅ ẹ́
)
slabš.
neroden, okoren človek:
niso vedeli, da je tako trde
trdelín
-a
m
(
ȋ
)
nar.
nenadarjen človek:
Če bi bil trdelin, ne bi kar tako zdelal
(B. Pahor)
tŕden
-dna -o
prid.
, tŕdnejši
tudi
trdnêjši
(
ŕ r̄
)
1.
ki (dobro) vzdrži pritisk, delovanje zunanjih sil:
trden grad, most
;
trden jez
;
hiša ima trdne temelje
;
trdna stavba
;
trdno obzidje
/
trdni čevlji
močni, trpežni
;
pren.
trdni temelji za mir
//
ki se težko pretrga, loči:
trden papir
;
trdna nit, tkanina
/
most ni dovolj trden za tako težo
/
trden šiv, vozel
/
trdna povezava, pritrditev
;
pren.
trdne prijateljske vezi
//
sposoben vzdržati negativne vplive:
trden politični položaj
/
trden ugled
;
trdno zdravje
2.
ki obdrži svojo prostornino in obliko, če nanj ne deluje prevelika
sila:
plini, tekočine in trdne snovi
/
odstraniti trdne delce iz tekočine
/
trdno gorivo
/
trdna, tekoča in plinasta zgradba zemlje
//
sprijet
,
zbit
:
beton ni dovolj trden
;
nabiti ilovico, da bo bolj trdna
3.
ki ima tako zgradbo, da lahko dobro opravlja svojo funkcijo;
močen
:
trdno okostje
/
trdno orodje
//
ki ima veliko mero lastnosti, potrebnih za opravljanje svoje
funkcije:
trdna država, vojska
;
trdna organizacija
4.
ki ima veliko telesno moč, odpornost:
prileten, a trden moški
;
trden kot dren
/
ima še trdne noge
//
sposoben prenašati duševne napore:
trden, zanesljiv človek
;
biti moralno trden
/
trdna osebnost
/
trden značaj
5.
navadno v povedni rabi
ki ne omahuje:
kljub prepričevanju je ostal trden
;
biti trden v svojih sklepih, sodbah
/
tekmovalec, učenec ni trden
//
ki izraža neomahljivost:
odgovoriti s trdnim glasom
;
stopati s trdnim korakom
6.
ki ne vzbuja nobenega dvoma, pomisleka glede resničnosti, pravilnosti:
trden dokaz
;
trdno dejstvo
/
trdne norme
;
trdna načela, pravila
/
nova razlaga, teorija še ni trdna
/
ta letnica ni trdna
gotova, zanesljiva
//
ki ne vsebuje nobenega dvoma, pomisleka glede resničnosti,
pravilnosti:
trdna vera
;
trdno prepričanje
//
ki ne vsebuje nobenega dvoma, pomisleka glede uresničitve,
izpolnitve:
trden sklep
;
trdna obljuba, odločitev
/
trdno upanje
7.
ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki:
trden dotik, stisk
/
trden spanec
/
trdna noč
;
trdna tema
popolna
●
ekspr.
trden kmet
bogat, premožen
;
ekspr.
biti trden v matematiki
dobro jo obvladati
;
ekspr.
v nogah ni bil nič kaj trden
bil je negotov v hoji zaradi strahu, vinjenosti
;
ekspr.
trdne cene
določene, nespremenljive
;
zastar.
proti ognju trdno steklo
odporno
;
čuti trdna tla pod nogami
prepričan je, da je na varnem
;
ekspr.
nima trdnih tal pod nogami
se ne zaveda resničnosti, mogočega, dovoljenega
♦
ekon.
trdna valuta
valuta, katere vrednost se ne spreminja
;
etn.
(trden) most
otroška igra, pri kateri prehaja vrsta pod dvignjenimi sklenjenimi
rokami enega ali več parov sodelujočih
;
fiz.
trdno telo
telo iz trdne snovi
;
fiz.,
kem.
trdno agregatno stanje
tŕdno
tudi
trdnó
prisl.
:
trdno se držati načel
;
trdno kaj namestiti, pritrditi
;
trdno se koga okleniti
;
trdno skleniti, upati, verjeti
;
trdno stati
;
trdno zaspati
;
biti trdno povezan s kom
;
biti trdno prepričan o čem
;
trdno sprijeta snov
;
trdno zavezana vreča
/
za trdno obljubiti, vedeti
zatrdno
●
star.
iti trdno za kom
tik, tesno
;
ekspr.
trdno stati na zemlji
biti zelo stvaren
;
sam.:
glede tega si nisem na trdnem
tega ne razumem popolnoma
;
o tem ne vemo nič trdnega
nimamo zanesljivih podatkov
tŕdenje
1
-a
s
(
ŕ
)
glagolnik od trditi, izražati:
vztrajno trdenje iste stvari
/
zastar.
neresničnost trdenja
trditve
trdênje
2
-a
s
(
é
)
glagolnik od trdeti:
trdenje kleja
;
sredstva za trdenje
trdéti
-ím
nedov.
(
ẹ́ í
)
1.
postajati trd, trši:
klej je že začel trdeti
2.
postajati manj gibljiv, manj prožen:
prsti so mu trdeli
//
ekspr.
postajati negiben, tog:
trdeti od strahu
/
videti je bilo, kot da bi ji poteze trdele
3.
ekspr.
postajati trd, brezčuten:
zaradi takih doživetij je začel trdeti
/
srca so jim trdela
tŕdež
-a
m
(
ȓ
)
1.
slabš.
neroden, okoren človek:
kakšni nevzgojeni trdeži so ti ljudje
2.
nar.
trda, steptana tla:
Pa naj zleze črv, če more, v trdež na dvoru, na katerega in s
katerega so tolikokrat vozili s težkimi .. parizarji
(J. Jalen)
trdíka
-e
ž
(
í
)
agr.
jabolko, hruška s trdim, čvrstim mesom:
obirati trdike
trdíkast
-a -o
prid.
(
í
)
nekoliko trd:
trdikaste grozdne jagode
trdílec
-lca
[
tərdilca
in
tərdiu̯ca
]
m
(
ȋ
)
trdilo
:
dodati barvi trdilec
trdílen
1
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
pritrdilen
:
trdilen odgovor
♦
filoz.
trdilna sodba
sodba, izražena s stavkom, v katerem povedek ni zanikan
;
jezikosl.
trdilni stavek
stavek, ki nima zanikanega povedka
trdílen
2
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na trdenje, strjevanje:
trdilna sposobnost škroba
/
trdilno sredstvo
trdílo
-a
s
(
í
)
sredstvo za trdenje, strjevanje:
dodati snovi trdilo
;
izdelovanje trdil
/
trdilo za barve
trdín
-a
m
(
ȋ
)
star.
trdoglavec
,
svojeglavec
:
ta trdin ne odneha
trdína
1
-e
tudi
-a
m
(
í
)
zastar.
trdoglavec
,
svojeglavec
:
velik trdina je, z njim nič ne opraviš
trdína
2
-e
ž
(
í
)
1.
knjiž.
trden, suh svet, trdna, suha tla:
izvlekli so vola iz močvirja na trdino
2.
nar.
trava, ki raste na suhem, slabem svetu:
kositi trdino
3.
zastar.
trdota
:
preizkušati trdino kake snovi
●
knjiž.
mornarji so zagledali trdino
kopno
♦
metal.
zelo trda zlitina zlasti iz karbidov
trdínec
-nca
m
(
ȋ
)
knjiž.
kdor prebiva na trdnem, suhem svetu:
jezerjani in trdinci
trdínka
-e
ž
(
ȋ
)
agr.
koruza s trdimi, okroglimi zrni:
sejati trdinko
;
krmiti kokoši s trdinko
trdínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
trden
,
suh
:
trdinski travnik
/
trdinski svet
trdítev
1
-tve
ž
(
ȋ
)
misel, izražena tako, kot da je v skladu z resničnostjo:
dokazati, ovreči, zanikati kako trditev
;
podkrepiti trditev z dokazi
;
preklicati svojo prejšnjo trditev
;
vztrajati pri kaki trditvi
;
neresnična, nesmiselna, prepričljiva trditev
;
njuni trditvi sta protislovni
;
neizpodbitnost, pravilnost trditve
/
soglašati s kako trditvijo
s kakim mnenjem
trdítev
2
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od trditi, strjevati:
pospešiti trditev
;
trditev emajla
trdíti
1
in
tŕditi -im
nedov.
(
ī ŕ
)
izražati kako misel, kot da je v skladu z resničnostjo:
če on to trdi, bo že res
;
trdi, da je dolg že vrnil
;
pogumno, utemeljeno, vztrajno kaj trditi
;
tega ni mogoče z gotovostjo trditi
/
ekspr.
obtožnica trdi, da je kriv
/
ljudje trdijo o njem čudne reči
govorijo, pripovedujejo
;
strokovnjaki trdijo, da je pesem nastala v začetnem obdobju
pesnikovega ustvarjanja
mislijo, menijo
;
ekspr.
predstava je dobra, lahko trdim, zelo dobra
rečem
●
ekspr.
če pravim jaz, da je belo, trdi on, da je črno
najini mnenji si popolnoma nasprotujeta
;
ekspr.
nočem trditi, da ste vi vsega krivi
izraža omilitev povedanega
;
ekspr.
še vedno trdi svojo
vztraja pri tem, kar je rekel
;
zastar.
trditi kako vero
priznavati, izpovedovati
trdé
zastar.
:
ugovarjal mu je, trde, da še ni prepozno
trdèč
-éča -e:
branil ga je pred drugimi, trdeč, da je pošten človek
trdíti
2
-ím,
in
trdíti
in
tŕditi -im
nedov.
(
ī í; ī ŕ
)
delati, da postane kaj trdo, trše:
trditi kako snov s sušenjem
/
trditi stene stavbe
utrjevati
●
ekspr.
težko življenje ga je trdilo
utrjevalo; delalo trdega, brezčutnega
trdíti se
in
trdíti se
in
tŕditi se
postajati trd, trši:
beton se hitro trdi
;
kosti se trdijo
/
med se trdi
strjuje
trdnína
-e
ž
(
í
)
fiz.
trdna snov:
trdnine in kapljevine
trdnják
-a
m
(
á
)
zastar.
srebrnik
,
zlatnik
:
dal mu je vrečo rumenih trdnjakov
trdnjáva
-e
ž
(
ȃ
)
1.
utrjeno naselje z vojaško posadko za obrambo:
braniti, napasti, porušiti, zavzeti trdnjavo
;
obleganje trdnjave
;
obzidje trdnjave
;
pren.
to mesto je bilo trdnjava liberalizma
●
leteča trdnjava
med drugo svetovno vojno
štirimotorni ameriški bombnik, zlasti B-17
2.
šah.
šahovska figura, ki se giblje po vrstah in linijah:
igralca sta zamenjala trdnjavi
/
damina trdnjava
trdnjávica
-e
ž
(
ȃ
)
manjšalnica od trdnjava:
na griču je stala trdnjavica
;
obleganje trdnjavice
trdnjávski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na trdnjavo:
trdnjavski nasip
;
trdnjavsko obzidje
;
trdnjavska vrata
/
trdnjavsko topništvo
♦
pravn.
trdnjavska ječa
nekdaj
kazen za velika hudodelstva
;
šah.
trdnjavska končnica
končnica, v kateri so na šahovnici poleg kraljev in kmetov samo še
trdnjave
tŕdnost
-i
ž
(
ŕ
)
1.
lastnost, značilnost trdnega:
obzidje je zaradi trdnosti še dobro ohranjeno
/
trdnost niti, vozla
/
trdnost ogrodja
/
varovati trdnost države
/
občudoval je obtoženčevo trdnost
/
trdnost glasu, korakov
/
trdnost dokazov, spoznanja
/
neomajna trdnost odločitve, sklepa, volje
2.
lastnost česa glede na največjo obremenitev, ki jo prenese:
določiti, povečati, ugotavljati trdnost mostu, temeljev
;
majhna, velika trdnost česa
;
meja, preizkus trdnosti
/
trdnost kamna, lesa
3.
lastnost česa glede na sposobnost vzdržati negativne vplive:
povezanost med trdnostjo političnega sistema in gospodarskimi uspehi
;
spreminjanje trdnosti zdravja v različnih življenjskih obdobjih
4.
lastnost česa glede na sposobnost za opravljanje svoje funkcije:
večanje trdnosti korenin z rastjo
;
zmanjšanje trdnosti zobovja
♦
elektr.
prebojna trdnost
lastnost dielektrika, da se upira preboju
;
fiz.,
teh.
natezna trdnost
največja mogoča obremenitev, ki jo telo prenese, ne da bi se
pretrgalo
;
teh.
tlačna trdnost
največja mogoča obremenitev, ki jo telo prenese, ne da bi se
zdrobilo, zmečkalo
;
udarna trdnost
največja mogoča obremenitev, ki jo telo prenese pri udarcu, ne da
bi se zdrobilo, prelomilo
tŕdnosten
-tna -o
prid.
(
ŕ
)
nanašajoč se na trdnost:
trdnostne lastnosti lesa
/
trdnostni preizkus
trdo...
prvi del zloženk
nanašajoč se na trd:
trdodlak, trdoglav, trdokljun
trdôba
-e
ž
(
ó
)
zastar.
trdost
:
trdoba tkiva
/
očitati komu trdobo
strogost, neprizanesljivost
/
trdoba kmečkega stanu
težavnost
trdobúčen
-čna -o
prid.
(
ȗ
)
pog.
trdoglav
2
:
učiti trdobučne otroke
/
bil je trdobučen, zato ni odnehal
trdobúčnež
-a
m
(
ȗ
)
pog.
trdoglavec
:
ni tak trdobučnež, da tega ne bi razumel
/
pregovoriti trdobučneža
trdodlák
in
trdodlàk -áka -o
prid.
(
ȃ; ȁ á
)
ki ima trdo dlako:
trdodlak pes
trdoglàv
1
-áva
m
(
ȁ á
)
zool.
hrošč, katerega ličinka dela rove v suhem lesu, Anobium:
lesovrt in trdoglav
trdoglàv
2
in
trdogláv -áva -o
prid.
(
ȁ á; ȃ
)
ekspr.
1.
nenadarjen
:
trdoglav učenec
2.
trmast
,
svojeglav
:
preveč je trdoglav, da bi popustil
/
trdoglav odpor
trdoglávo
prisl.
:
trdoglavo se braniti česa
trdoglávec
-vca
m
(
ȃ
)
ekspr.
1.
nenadarjen človek:
truditi se z malim trdoglavcem
2.
trmast, svojeglav človek:
trdoglavec ni hotel popustiti
trdoglávka
-e
ž
(
ȃ
)
ekspr.
1.
nenadarjena ženska:
pomagati trdoglavki pri učenju
2.
trmasta, svojeglava ženska:
trdoglavka se ni dala pregovoriti
trdoglávost
-i
ž
(
ā
)
ekspr.
1.
nenadarjenost
:
trdoglavost učencev
2.
trmoglavost
,
svojeglavost
:
vse je presenetila njegova trdoglavost
trdokórec
-rca
m
(
ọ̑
)
zastar.
neroden, okoren človek:
bil je pravi trdokorec
trdokóren
-rna -o
prid.
(
ọ́ ọ̄
)
zastar.
1.
neroden
2
,
okoren
:
trdokoren, a dobrodušen človek
2.
trmast
,
svojeglav
:
bil je trdokoren, niso ga mogli pregovoriti
trdokórno
prisl.
:
trdokorno se je držal pravil
;
trdokorno se premikati
trdokórnost
-i
ž
(
ọ́
)
zastar.
1.
nerodnost
,
okornost
:
otresti se trdokornosti
2.
trma
,
svojeglavost
:
motila ga je sinova trdokornost in prenapetost
trdokóžec
-žca
m
(
ọ̑
)
ekspr.
kdor neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja:
ne bodi tak trdokožec
trdokóžen
-žna -o
prid.
(
ọ̄ ọ̑
)
ekspr.
ki neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja:
trdokožen nasprotnik
trdokóžnež
-a
m
(
ọ̑
)
ekspr.
kdor neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja:
takega trdokožneža nič ne prizadene
trdokóžnost
-i
ž
(
ọ̄
)
lastnost, značilnost trdokožnega človeka:
očitali so mu trdokožnost
trdoléska
-e
ž
(
ẹ́
)
bot.
grm z rdečimi plodovi, ki raste po gozdovih in mejah, Euonymus:
dren in trdoleska
/
navadna trdoleska
♦
vrtn.
japonska trdoleska
okrasni grm z ovalnimi zimzelenimi listi, Euonymus japonicus
trdolísten
-tna -o
prid.
(
ȋ
)
ki ima trde, usnjate liste:
oleander, palma in druge trdolistne rastline
trdolupínast
-a -o
prid.
(
í
)
ki ima trdo lupino:
trdolupinasti orehi
/
trdolupinasto jajce
trdomesnàt
-áta -o
prid.
(
ȁ ā
)
ki ima trdo, čvrsto meso:
trdomesnate češnje
trdorók
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
ki vodi, vlada samovoljno, avtoritarno:
trdoroki general, politik, voditelj
/
trdoroki režim
;
trdoroka struja
;
čas trdorokega vladanja
trdorókec
-kca
m
(
ọ̑
)
kdor vodi, vlada s trdo roko, avtoritarno:
vladar je trdorokec
;
spori med trdorokci
;
obračun, spopad s trdorokci
;
militarist in trdorokec
/
politični trdorokec
trdosŕčen
-čna -o
prid.
(
ȓ
)
ekspr.
neusmiljen
1
:
trdosrčen človek
;
biti trdosrčen
trdosŕčnež
-a
m
(
ȓ
)
ekspr.
neusmiljen človek:
trdosrčnež mu ni pomagal
trdosŕčnica
-e
ž
(
ȓ
)
ekspr.
neusmiljena ženska:
omehčati trdosrčnico
trdosŕčnik
-a
m
(
ȓ
)
ekspr.
neusmiljen človek:
fant je pravi trdosrčnik
trdosŕčnost
-i
ž
(
ȓ
)
ekspr.
neusmiljenost
:
prizadela ga je njena trdosrčnost
tŕdost
-i
ž
(
ŕ
)
lastnost, značilnost trdega:
trdost skale
/
trdost tkanine
/
trdost rok
/
ekspr.
očetova trdost in materina mehkost
strogost, neprizanesljivost
/
ekspr.
trdost besed
trdôta
-e
ž
(
ó
)
1.
lastnost, značilnost trdega:
trdota ledu
;
krhkost, trdota in druge lastnosti
/
trdota boja
/
trdota ritma
/
trdota gibov
/
ekspr.
bal se je očetove trdote
strogosti, neprizanesljivosti
/
ekspr.
trdota besed
2.
fiz.,
teh.
lastnost trdne snovi, trdnega telesa glede na odpor proti vdoru
drugega trdnega telesa:
izmeriti, ugotoviti trdoto materiala
;
trdota jekla, lesa, rudnine
;
preizkus trdote
;
stopnja trdote
♦
kem.
trdota vode
lastnost vode glede na količino v njej raztopljenih kalcijevih in
magnezijevih soli
;
karbonatna trdota vode
trdota vode, ki jo povzročata v njej raztopljena kalcijev in
magnezijev hidrogenkarbonat
trdôten
-tna -o
prid.
(
ó
)
nanašajoč se na trdoto:
trdotni preizkus
;
trdotna stopnja
♦
min.
Mohsova trdotna lestvica
razvrstitev, vrsta določenih mineralov, po kateri se določa
stopnja trdote
trdovráten
-tna -o
prid.
, trdovrátnejši
(
ā
)
1.
ki ne popusti v kaki stvari kljub prigovarjanju, dokazom o
neustreznosti:
v svojih nazorih trdovraten človek
;
bil je trdovraten, nihče ga ni mogel pregovoriti
/
ekspr.
trdovraten grešnik, tat
/
trdovratno tajenje obdolženca
//
ekspr.
vztrajen
,
odločen
:
trdovraten borec za pravice
/
kljub težavam je ostal trdovraten v svojih prizadevanjih
/
spustili so se v trdovraten boj s sovražnikom
2.
ekspr.
težko odstranljiv:
trdovraten madež
/
trdovratni ostanki preteklosti
;
trdovratno čustvo
//
težko ozdravljiv:
trdovraten kašelj
;
trdovratna bolezen
//
dolgotrajen
:
trdovraten dež, mraz
/
trdovraten spor
●
zastar.
ljudje so bili do nje trdovratni
neusmiljeni
trdovrátno
prisl.
:
trdovratno kaj iskati
;
trdovratno molčati
;
trdovratno tajiti, se upirati
trdovrátnež
-a
m
(
ȃ
)
ekspr.
trdovraten človek:
trdovratnež je vztrajal pri svoji odločitvi
;
samovoljnež in trdovratnež
trdovrátnost
-i
ž
(
ā
)
1.
lastnost trdovratnega človeka:
popustil je pred fantovo trdovratnostjo
;
storiti kaj iz trdovratnosti
;
svojeglavost in trdovratnost
//
ekspr.
vztrajnost
,
odločnost
:
zagovarjati kaj z veliko trdovratnostjo
;
trdovratnost pri uvajanju novosti
2.
ekspr.
težka odstranljivost:
trdovratnost madežev
/
trdovratnost sistema
trdožív
1
-a
m
(
ȋ
)
nav. mn.,
zool.
ožigalkarji z veliko sposobnostjo regeneracije, Hydroidea:
značilnosti trdoživov
/
zeleni trdoživ
ki živi v simbiozi z zelenimi algami, Chlorohydra viridissima
trdožív
2
-a -o
prid.
(
ȋ í
)
ki kljub zelo neugodnim okoliščinam, vplivom ne preneha biti,
obstajati:
trdoživ narod
;
trdoživa živalska vrsta
;
ta rastlina je zelo trdoživa
/
trdoživi ostanki kake miselnosti
;
trdoživ sistem
/
ekspr.
kljub starosti je še izredno trdoživ
odporen, vzdržljiv
trdožívo
prisl.
:
trdoživo se boriti za neodvisnost
trdožívec
-vca
m
(
ȋ
)
ekspr.
trdoživa rastlina, žival:
trdoživec dobro prenaša sušo
trdožívka
-e
ž
(
ȋ
)
ekspr.
trdoživa rastlina, žival:
v taki suši se obdržijo samo trdoživke
trdožívnjak
-a
m
(
ȋ
)
nav. mn.,
zool.
ožigalkarji, katerih prebavna votlina ni predeljena, Hydrozoa:
klobučnjaki, koralnjaki in trdoživnjaki
trdožívost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost trdoživega:
trdoživost rastlinske, živalske vrste
/
ekspr.
trdoživost kake miselnosti
●
ekspr.
občudovali so trdoživost, s katero je skušal doseči svoj cilj
vztrajnost, odločnost
tréba
povdk.
(
ẹ́
)
1.
z nedoločnikom
izraža, da opustitev dejanja povzroči nezaželene, neprijetne
posledice:
temelje stavbe je treba okrepiti
;
dimnik je treba večkrat omesti
;
pšenica je zrela in jo je treba požeti
;
njivo je treba jeseni preorati
;
roke je treba večkrat umiti
/
hodil je zlahka in mu ni bilo treba počivati
//
izraža, da dejanja ni mogoče opustiti
a)
glede na kako okoliščino, cilj:
večkrat ga je treba opomniti
;
treba ga je dolgo prositi, da kaj naredi
;
delaven je in ni ga treba siliti k učenju
/
krivice je treba popraviti
;
zakon je treba spremeniti
/
vesel je, da mu ni treba živeti v mestu
/
ekspr.:
treba je priznati, da je lepa
;
treba je reči, da se z vsem nismo strinjali
/
elipt.
treba je v trgovino po kruh
treba je iti
/
ekspr.
kaj vam je bilo treba tako dolgo klepetati
b)
glede na kako zahtevo, določilo:
ni mu treba plačevati davkov
;
za vpis je treba predložiti dokumente
;
pri projektu mu ni treba sodelovati
/
naslov je treba napisati na sredino
/
ali se je treba odločiti takoj? Ne, lahko počakamo
/
ali naj prižgem luč? Ni treba
//
izraža, da se dejanju, stanju ni mogoče izogniti:
če hočeš jesti, je treba delati
;
noč je, treba bo iti domov
;
treba se je bilo sprijazniti, da se časi spreminjajo
;
vsi vemo, da bo enkrat treba umreti
2.
ekspr.,
z nedoločnikom
izraža omiljeno zahtevo:
konec klepetanja, treba je delati
;
niste še na vrsti, treba bo malo počakati
;
fantje, treba je vstati
//
v nikalnih stavkih
izraža omiljeno prepoved, odsvetovanje:
ni treba bežati, saj vam ne bo nič hudega storil
;
ni vam treba misliti, da tega ne vemo
;
ni treba obupati, bo že bolje
3.
izraža okoliščine, stanje, ki zahteva nastop, uresničitev česa:
če bo treba, ga bodo operirali
;
ko bo treba, vas bodo poklicali
;
dežuje, ko je najmanj treba
;
popravite, kjer je treba
/
drevja so posekali, kolikor je bilo treba
//
z odvisnim stavkom
izraža koristnost, primernost tega, kar izraža odvisni stavek:
včasih je treba, da človek doživi razočaranje
;
ni treba, da ste zadovoljni s čimerkoli
;
ker ga ne poznaš, je treba, da te z njim seznanim
4.
z rodilnikom
izraža, da se kaj mora dobiti, imeti glede na pomanjkanje česa,
okoliščine:
to zimo mu ni treba novih čevljev
;
povej, česa mu je najbolj treba
/
če ti je treba prijatelja, ne pozabi name
;
ni mu treba zdravil
/
več počitka mu je treba
več bi moral počivati
//
izraža, da kaj mora nastopiti, biti glede na pomanjkanje česa,
okoliščine:
suša je, dežja je treba
;
ni treba luči, saj je še dan
/
ekspr.
kaj je bilo treba vojne
vojne ne bi smeli dopustiti
//
ekspr.
izraža, da je prisotnost koga, česa zaželena, koristna:
nikamor ne hodi, doma te je najbolj treba
;
kar sam pridi, nikogar ni treba zraven
/
omare ni treba na hodniku
/
ekspr.
kaj vas je treba tukaj
tukaj ste nezaželeni
5.
v zvezi s
kot je treba, kakor je treba
izraža, da kaj ustreza določenim merilom:
radi bi si uredili življenje, kot je treba
;
gostom je postregla, kot je treba
;
v tovarni je bilo vse, kakor je treba
●
ekspr.
poreden je, palice mu je treba
strožje ga je treba vzgajati
;
ekspr.
samo še tega (mi) je bilo treba
to dejstvo bo stanje še poslabšalo; izraža nezaželenost česa
;
ekspr.
bil je fant, kot je treba
v vseh pogledih dober; postaven, lep
;
ekspr.
prav treba ti je bilo iti v kino
izraža nejevoljo, očitek
;
ekspr.
meni ni treba tega praviti
stvar že poznam
;
ekspr.
če ne bo hujše, še umreti ne bo treba
stanje ni tako hudo, kot se misli
trébati
-am
nedov.
(
ẹ́ ẹ̄
)
zastar.
potrebovati
:
dekle ne treba dote
;
za to ne trebamo ničesar
/
brezoseb.
trebalo je delavcev
potrebni so bili delavci
●
zastar.
otroka je trebalo previti
je bilo treba
trebelják
-a
m
(
á
)
neroda
:
Trebeljak si ti, bor, neokreten kot štor
(O. Župančič)
trebélje
-a
s
(
ẹ̄
)
bot.
rastlina s pernatimi listi in belimi ali rdečimi cveti v kobulih,
Chaerophyllum:
listi trebelja
/
dlakavo, opojno trebelje
trebezljáti
-ám
[
trebəzljati
in
trebezljati
]
nedov.
(
á ȃ
)
nar.
trobezljati
:
kaj toliko trebezljaš
trébež
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
trebljenje
:
dogovoriti se za trebež na skupnem zemljišču
/
iti v trebež
//
kar se pri trebljenju odstrani:
sežigati trebež po travnikih
;
uporabljati trebež iz jarkov za kompost
2.
nar.
zemljišče, svet, s katerega je odstranjeno drevje, grmovje, zlasti
gozd;
krčevina
:
prekopavati trebež
;
pasti na trebežu
3.
nar.
vrhnja rahla plast z ostanki rastlin na iztrebljenem svetu:
rodoviten trebež na barju
♦
čeb.
iztrebki čebel pri čistilnem izletu
;
vet.
plodove ovojnice, ki se po porodu izločijo iz maternice
trebílec
-lca
[
trebilca
in
trebiu̯ca
]
m
(
ȋ
)
kdor trebi:
trebilec gozda
/
trebilec solate
trebílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na trebljenje:
trebilno orodje
♦
čeb.
trebilni izlet
čistilni izlet
trebílo
-a
s
(
í
)
vet.
plodove ovojnice, ki se po porodu izločijo iz maternice:
odstraniti ostanke trebila
;
vnetje zaradi zastajanja trebila
trebíti
in
trébiti -im,
tudi
trébiti -im
nedov.
(
ī ẹ́; ẹ́
)
1.
odstranjevati odvečno iz česa:
trebiti mlad gozd
;
spomladi trebijo njive in travnike
/
trebiti jarke
/
trebiti ribe
odstranjevati jim drobovje
;
trebiti fižol, solato
/
trebiti drevje mahu, suhih vej
odstranjevati mah, suhe veje z njega
2.
povzročati, delati, da kaj na določenem mestu ne obstaja več:
trebiti plevel
;
trebiti kamenje z ledine
/
trebiti gozdove in delati njive
iztrebljati
trebíti se
in
trébiti se,
tudi
trébiti se
1.
iztrebljati se:
čebele se ob prvem pomladanskem letu trebijo
2.
vet.
izločati po porodu plodove ovojnice iz maternice:
krava se trebi
trébljenje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od trebiti:
trebljenje mladega gozda
/
orodje za trebljenje sadnega drevja
/
trebljenje kamenja s travnika
trébuh
-úha
m
(
ẹ́ ú
)
1.
del človeškega ali živalskega trupa med prsmi in nogami nasproti
hrbtenice:
trebuh ga boli
;
živali se je napel trebuh
;
trebuh se veča,
ekspr.
raste
;
izbočiti trebuh
;
prerezati, razparati ovci trebuh
;
položiti roko na trebuh
;
suniti koga v trebuh
;
držati se za trebuh
;
kitov, konjski, ribji trebuh
;
mehek, okrogel, povešen, vdrt trebuh
;
riba s sploščenim, stisnjenim trebuhom
;
spodnji del trebuha
;
ima trebuh kot sod
zelo velik
/
ekspr.
ima trebuh
izbočen trebuh zaradi tolšče
/
ptica je po trebuhu rumena
po spodnjem delu telesa
/
kot povelje
trebuh noter, prsi ven
//
trebušna stran telesa:
leči, obrniti se na trebuh
;
plaziti se po trebuhu
;
mrtve ribe so plavale v vodi s trebuhom navzgor
//
trebušna votlina (z organi):
v trebuhu se mu nabira voda
/
boli, zavija, zbada ga po trebuhu
;
imeti bolečine, krče v trebuhu
/
govoriti iz trebuha
govoriti brez premikanja ustnic, tako da se sliši, kot da glas
prihaja iz trebuha
2.
nav. ekspr.
izbočeni, širši del posode, predmeta:
trebuh soda, vrča
;
vrat in trebuh steklenice
/
trebuh jadra
del jadra, ki se ob vetru izboči
/
grozeči trebuhi oblakov
//
notranjost česa, zlasti votlega:
letalo je v trebuhu nosilo bombe
;
tovorni prostor v trebuhu ladje
/
rovi v trebuhu gore
//
spodnji del trupa (letala):
zaradi okvare je letalo pristalo na trebuhu
●
pog.
dobivati trebuh
rediti se v trebuh
;
ekspr.
poseda po gostilnah in si pase trebuh
veliko, z užitkom jé
;
(potegniti) trebuh noter
s skrčitvijo mišic mu zmanjšati obseg
;
ekspr.
tako je lačen, da se mu skozi trebuh vidi
zelo
;
od smeha so se držali za trebuhe
zelo so se smejali
;
ekspr.
po trebuhu se plaziti pred kom
pretirano ponižno se vesti, navadno iz koristoljubja
;
ekspr.
iti s trebuhom za kruhom
iskati zaslužek zunaj domačega kraja, domovine
;
pog.
domov je prišla s trebuhom
noseča
;
pog.
ne zanima ga drugo, kot da ima poln trebuh
da je sit
;
ekspr.
vrnil se je s praznim trebuhom
sestradan
;
preg.
kdor hoče iti na Dunaj, mora pustiti trebuh zunaj
na Dunaju je življenje zelo drago
♦
metal.
razširjeni del plavža med jaškom in talilnikom
trebuháč
-a
m
(
á
)
trebušnik
:
trebuhač in suhec
trebúhar
-ja
m
(
ȗ
)
trebušnik
:
neokreten trebuhar
trebúhast
-a -o
prid.
(
ú
)
trebušast
:
trebuhast človek
/
trebuhasta steklenica
♦
bot.
trebuhaste gobe
gobe, ki imajo okroglo ali hruškasto obliko nadzemnega dela,
Gastromycetales
trebuháti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
ekspr.
zaradi velikega trebuha okorno stopati:
trebuhal je v drugi konec sobe
//
stati z izbočenim trebuhom:
zaripel je trebuhal na pragu
trebuhljáč
-a
m
(
á
)
ekspr.
kdor govori iz trebuha:
trebuhljač je govoril namesto lutke
trebúšast
-a -o
prid.
(
ú
)
ekspr.
ki ima velik, debel trebuh:
bil je plečat in trebušast
;
trebušasta žival
/
trebušasto telo
//
ki ima zelo velik, izrazit izbočeni del:
trebušast vrč
;
cerkev s trebušasto kupolo
/
velike, trebušaste ladje
/
trebušast nahrbtnik
♦
bot.
trebušasta zvončnica
zvončnica s posameznimi zvonastimi cveti ali cveti v socvetjih, ki
raste v gorah, Campanula cochleariifolia
trebušàt
-áta -o
prid.
(
ȁ ā
)
ekspr.
ki ima velik, debel trebuh:
bil je prsat in trebušat
//
ki ima zelo velik, izrazit izbočeni del:
trebušat vrč
trebúšček
-čka
m
(
ȗ
)
manjšalnica od trebuh:
otrokov okrogli trebušček
/
ekspr.
začel se mu je delati trebušček
/
vrček s poslikanim trebuščkom
●
ekspr.
nima drugega dela, kot da si redi trebušček
veliko, z užitkom jé
trebúšec
-šca
m
(
ȗ
)
zastar.
1.
trebušček
:
imel je že trebušec
2.
trebušnik
:
med vegetarijanci ni trebušcev
trebúšek
-ška
m
(
ȗ
)
otr.
trebušček
:
trebušek me boli
trebúšen
1
-šna -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na trebuh:
trebušna stran telesa
/
trebušni organi
;
trebušne mišice
;
trebušna votlina
votlina, v kateri so prebavni organi
/
trebušni ples
ples, pri katerem se ritmično premikajo zlasti trebuh, boki
♦
anat.
trebušna mrena
mrena, ki obdaja trebušno votlino in organe v njej
;
(trebušna) prepona
mišična pregrada med prsno in trebušno votlino
;
trebušna slinavka
za želodcem ležeča žleza, ki izloča prebavni sok in hormone
;
med.
trebušni tifus
bolezen z visoko vročino in prebavnimi motnjami, pri kateri
nastanejo razjede na črevesju
;
trebušno dihanje
dihanje, pri katerem se širi in krči trebušna prepona
;
zool.
trebušna plavut
parna plavut pri ribah, ležeča na trebuhu
;
trebušna vreča
vreči podobna kožna guba na trebuhu nekaterih sesalcev, v kateri
nosi samica mladiče
trebúšen
2
-šna -o
prid.
(
ū
)
trebušast
:
z leti je postal trebušen
;
trebušna gospodinja
/
trebušna steklenica
trebuševína
-e
ž
(
í
)
meso s trebuha živali, zlasti goveda in prašiča;
potrebušina
:
svinjska trebuševina
trebušína
-e
ž
(
í
)
meso s trebuha živali, zlasti goveda in prašiča;
potrebušina
:
porabiti trebušino za klobase
trebúšiti se
-im se
nedov.
(
ú ȗ
)
ekspr.
bočiti, napenjati trebuh:
trebušil se je in pretegoval
/
jadra so se trebušila v vetru
trebúšje
-a
s
(
ȗ
)
ekspr.
območje trebuha, trebuh:
krepiti mišice trebušja
trebúšnat
-a -o
prid.
(
ȗ
)
trebušast
:
trebušnat gostilničar
/
trebušnata steklenica
trebúšnica
-e
ž
(
ȗ
)
1.
ekspr.
ženska, ki ima velik, debel trebuh:
trebušniki in trebušnice
2.
anat.
potrebušnica
:
vnetje trebušnice
trebúšnik
-a
m
(
ȗ
)
ekspr.
kdor ima velik, debel trebuh:
za trebušnike je ta pot prenaporna
trebušnjáča
-e
ž
(
á
)
zool.
osrednje živčevje mnogočlenarjev, ki leži na trebušni strani:
trebušnják
-a
m
(
á
)
nav. mn.
telesna vaja za krepitev trebušnih mišic, pri kateri se leži na hrbtu
s pokrčenimi nogami in vzravnano dviguje trup ali zgornji del trupa:
delati trebušnjake
;
pravilno izvedeni trebušnjaki
;
položaj za trebušnjake
;
sklece, trebušnjaki in počepi
trebúšnost
-i
ž
(
ū
)
ekspr.
značilnost človeka z velikim, debelim trebuhom:
skrival je sive lase in trebušnost
trecentističen
-čna -o
[
trečentístičən
]
prid.
(
í
)
nanašajoč se na trecento:
trecentistično slikarstvo
/
idealizem na trecentistični podlagi
trecento
-a
[
trečénto
]
m
(
ẹ̑
)
knjiž.
italijanska umetnost 14. stoletja, zlasti slikarstvo, 14. stoletje:
slikarski dosežki trecenta
tréf
-a
m
(
ẹ̑
)
zastar.
igralna karta z enim ali več znaki v obliki križa;
križ
:
pik in tref
tréking
-a
m
(
ẹ̑
)
popotovanje na večje razdalje, navadno peš po težje dostopnem,
hribovitem svetu:
organizirati treking po Nepalu
;
priprave na treking
;
v prid. rabi:
lahki treking čevlji
trekinški
;
treking oprema
;
treking kolo
trékinški
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na treking:
turistične trekinške poti
;
trekinško kolo
/
trekinški turizem
;
trekinška sezona
tréma
-e
ž
(
ẹ̄
)
velika neprijetna živčna napetost, vznemirjenje zlasti pred javnim
nastopom:
dobiti, imeti, premagati tremo
;
nastopati brez treme
;
glas se mu je tresel od treme
;
velika trema
/
govorniška, izpitna, odrska trema
tremíst
-a
m
(
ȋ
)
knjiž.
kdor ima (pogosto) tremo:
težave tremistov pri nastopih
tremolíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od tremolirati:
moteče tremoliranje
/
tremoliranje glasu
tremolírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
glasb.
tresti glas zaradi napake v pevski tehniki:
začeti tremolirati
/
njegov glas tremolira
trémolo
-a
m
(
ẹ̑
)
glasb.
1.
hitro ponavljanje enega ali več tonov:
tremolo na violinah in violah
/
dolg tremolo
2.
tresenje glasu zaradi napake v pevski tehniki:
moteč tremolo
trémolo
prisl.
,
označba za način izvajanja
tresoče
:
igrati tremolo
trémor
-ja
m
(
ẹ̑
)
med.
bolezensko tresenje, zlasti pri boleznih živčevja:
tremor rok
trén
1
-a
m
(
ẹ̑
)
nekdaj
pratež
:
dodelili so ga k trenu
/
četa s trenom je ostala v mestu
trèn
2
tréna
m
(
ȅ ẹ́
)
1.
hitro zaprtje in odprtje oči:
brez trena strmeti v kaj
;
niti s trenom ni izdal bolečine
/
komaj opazen tren oči
//
hiter gib, premik:
tren obrvi, trepalnic
2.
ekspr.
trenutek
,
hip
1
:
vse je trajalo le tren
;
samo za tren je premišljeval
/
v trenu je bila pri njem
zelo hitro
trénar
-ja
m
(
ẹ̑
)
nekdaj
pratežnik
:
trenarji so razkladali municijski voz
trenáža
-e
ž
(
ȃ
)
knjiž.
urjenje
,
vadenje
:
začeti trenažo
;
sistematična, skupinska trenaža
trenážen
-žna -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
šolski
,
vadben
:
trenažni polet
/
trenažno letalo
trenažêr
-ja
m
(
ȇ
)
1.
rekreacijska naprava za krepitev mišic in povečanje telesne
pripravljenosti:
večnamenski trenažer za vadbo doma
2.
rekreacijska naprava za kolesarjenje na mestu, v katero se vpne kolo
in ki omogoča posnemanje kolesarjenja po različno zahtevnih terenih:
uporabljati običajno kolo s trenažerjem
3.
naprava, s katero se umetno ustvarja ustrezne pogoje za urjenje
opravljanja določenih nalog, zlasti v vojski:
inštruktor na trenažerjih za vojaške pilote
trénč
-a
m
(
ẹ̑
)
pog.
trenčkot
:
moški v usnjenem trenču
trénčkot
in
trenčkót -a
m
(
ẹ̑; ọ̑
)
športni plašč, zlasti moški, z ovratnikom, širokimi reverji, našitki
in pasom:
obleči za dež trenčkot
;
podložen trenčkot
trénd
-a
m
(
ẹ̑
)
značilnost pojava glede na spreminjanje v daljšem časovnem obdobju:
trend izvoza se je obrnil
;
opazovati, spremljati trend prodaje
;
grafično prikazati trend zaposlovanja
/
publ.,
z oslabljenim pomenom
trend naraščanja števila nepismenih
naraščanje
//
publ.
težnja
,
usmeritev
:
analizirati, proučevati trende v družbenem življenju
;
modni trendi
;
trend odpravljanja tujih izrazov
trénden
-dna -o
(
ẹ̑
)
pridevnik od trend:
trendne značilnosti
tréndovski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na trend:
trendovski lokal
;
trendovski videz
;
trendovske barve
;
trendovsko oblačilo
trendsetter
in
tréndsêter
-ja
[
tréntsêter
]
m
(
ẹ̑-é
)
oseba ali stvar, ki vzpostavlja, oblikuje nove trende:
film si je hitro pridobil kultni status in postal trendsetter
;
globalni, vodilni trendsetter
/
smučarski trendsetter
trenêr
-ja
m
(
ȇ
)
kdor se (poklicno) ukvarja s treniranjem:
imeti stalnega trenerja
;
klubski trener
;
nogometni trener
;
trener državne reprezentance
/
trener konj
/
športni trener
trenêrjev
-a -o
prid.
(
ȇ
)
nanašajoč se na trenerja:
trenerjeva vztrajnost
♦
šport.
trenerjeva licenca
trenêrka
-e
ž
(
ȇ
)
ženska, ki se (poklicno) ukvarja s treniranjem:
trenerka ekipe
/
glavna trenerka
/
osebna trenerka
trenêrski
-a -o
prid.
(
ȇ
)
nanašajoč se na trenerje ali trenerstvo:
trenersko delo
/
trenerski tečaj
/
trenerski strokovnjak
trenêrstvo
-a
s
(
ȇ
)
dejavnost trenerjev:
ukvarjati se s trenerstvom
tréning
-a
m
(
ẹ̑
)
organizirano sistematično urjenje športnikov za tekmovanje v kaki
športni disciplini:
trening traja dve uri
;
na trening hodi dvakrat dnevno
/
najdaljši skok na treningu
/
organizirati individualni, skupinski trening
;
kondicijski trening
;
zimski trening
;
trening državne reprezentance
/
trening konj
/
športni trening
//
treniranje
:
biti izčrpan od napornega treninga
;
poškodbe zaradi nepravilnega treninga
;
redni trening
;
večmesečni trening v smučarskih skokih
//
urjenje
,
vadenje
:
trening astronavtov
/
trening lavinskih psov
/
duševni, intelektualni trening
/
trening pisave
izboljševanje, spreminjanje počutja, samopodobe s spreminjanjem
rokopisa
♦
psih.
avtogeni trening
psihoterapevtska metoda, ki temelji na sistematičnih vajah za
duševno sprostitev
;
šport.
suhi trening
pripravljalna vadba za plavanje, smučanje, ki ne poteka v vodi, na
snegu
treníranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od trenirati:
zahtevati vsakodnevno treniranje
/
treniranje smučarskih skokov
/
športno treniranje
/
posvetiti se treniranju
trenerstvu
/
treniranje gibov
urjenje, vadenje
♦
šport.
intervalno treniranje
treniranje tekačev z določenimi presledki za oddih
treníranost
-i
ž
(
ȋ
)
stanje treniranega:
fizični napor, primeren starosti in treniranosti
trenírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
1.
sistematično uriti se za tekmovanje v kaki športni disciplini:
moštvo trenira vsak dan
;
trenirati na prostem
;
trenirati pod vodstvom najboljših strokovnjakov
/
preh.:
trenirati met krogle
;
trenirati plavanje, tek
//
preh.
sistematično uriti športnike za tekmovanje v kaki športni
disciplini:
trenirati šolsko moštvo, državno reprezentanco
/
trenirati konje
2.
ekspr.
uriti
,
vaditi
:
trenirati astronavte, gorske vodnike
/
trenirati psa za lov
/
trenirati otroka za vestnost pri delu
vzgajati
;
trenirati se v potrpežljivosti
/
trenirati (si) spomin
treníran
-a -o:
treniran tekač
;
biti dobro treniran za turo
trenírka
-e
ž
(
ȋ
)
športno oblačilo iz hlač in jope, navadno oprijeto ob gležnjih in
zapestjih:
obleči trenirko
;
bombažna trenirka
;
modra, topla trenirka
//
mn.
hlače trenirke:
doma nosi trenirke namesto hlač
;
trenirke s peto
s hlačnicami, podaljšanimi čez peto
treníti
trénem
dov.
(
ī ẹ́
)
1.
hitro zapreti in odpreti oči:
zamahnil mu je pred očmi, pa ni trenil
;
gledal ga je, ne da bi trenil
/
treniti z očmi
/
njene oči so trenile
//
narediti hiter, kratek gib:
treniti s trepalnicami
;
treniti s prstom
/
obrv mu je trenila
;
niti mišica mu ni trenila na obrazu
2.
nar.
s kratkim gibom udariti:
treniti z bičem, vajetmi po konjih
/
kot vzklik
da te treni, kam se ti pa tako mudi
●
ekspr.
obsojeni ni niti trenil, ko je slišal obsodbo
ni pokazal nobene prizadetosti, vznemirjenosti
;
ekspr.
podpisal je, ne da bi trenil (z očesom)
brez obotavljanja, neprizadeto
;
ekspr.
ni trenil z očesom, z očmi od nje
neprestano jo je gledal
;
star.
treniti z očmi po kom
na hitro pogledati
;
kot bi trenil, je bilo vsega konec
zelo hitro
trênje
-a
s
(
é
)
1.
glagolnik od treti
1
:
trenje orehov
;
trenje peska pod kolesi
/
medsebojno trenje dveh hrapavih površin
/
trenje lanu s trlicami
/
ob koncu trenja priredijo gostijo
teritve
2.
fiz.
pojav, da se podlaga upira premikanju telesa po njej s silo, ki je
nasprotna smeri premikanja:
premagovati, zmanjševati trenje
;
proučevati trenje
;
trenje med vrtečim se in mirujočim delom ležaja
/
kotalno trenje
pri kotaljenju kakega telesa
;
koeficient trenja
količina, ki pove, s kolikšno silo se podlaga upira, ko se po njej
premika telo s stalno hitrostjo
;
sila trenja
sila, s katero deluje podlaga na gibajoče se telo in katere smer
je nasprotna smeri gibanja telesa
3.
nav. ekspr.
spor
,
nesoglasje
:
odpravljati medsebojna trenja
;
med njima je prišlo do trenja
;
nazorska, politična trenja
;
trenja v stranki
/
pogajanja so potekala brez večjih trenj
trenkljáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
nar.
hoditi brez cilja, namena:
Ko ga je videl tako samega trenkljati po gmajni, se mu je zasmilil
(F. Bevk)
trénski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nekdaj
pratežen
:
trenski voz
trenútek
-tka
m
(
ȗ
)
1.
zelo kratek čas:
trenutek mine
;
kratek,
knjiž.
bežen trenutek
;
trenutek nepazljivosti in zgodila se je nesreča
;
trenutek tišine
/
vse skupaj je trajalo samo trenutek
;
zabliskalo se je in čez trenutek zagrmelo
;
umolkniti za trenutek
;
trenutek pozneje je odšel
/
potrpi še nekaj trenutkov
malo
/
na trenutke je pri zavesti
kdaj pa kdaj za zelo kratek čas
;
v trenutku je ustavil
zelo hitro
;
v trenutku se vrnem
takoj
/
kot vljudnostna fraza:
trenutek počakajte, prosim
;
trenutek, nekaj ti moram povedati
;
oprostite (mi) za trenutek
//
navadno s prilastkom
čas, ki se zdi zelo kratek:
vsak prost trenutek porabi za učenje
;
ekspr.
srečni, svetli, temni trenutki življenja
;
trenutek olajšanja, slabosti, dobre volje
;
ugodje trenutka in trajnejše ugodje
/
ekspr.
to je trenutek, ki človeku ostane za vedno
doživetje
2.
točka, kratek čas v neomejenem trajanju:
nastopil, prišel,
knjiž.
napočil je trenutek izstrelitve rakete
;
izbrati, zamuditi pravi trenutek za odriv
;
tisti trenutek, v tistem trenutku se je spomnil na mater
tedaj
;
ozrl se je in tisti trenutek, v tistem trenutku je počilo
istočasno
3.
s prilastkom
kratko omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred:
prelomni trenutki v življenju naroda
;
to je zgodovinski trenutek
/
publ.
prikazati gledališki, politični trenutek
sedanje razmere v gledališču, politiki
/
taka politika je v sedanjem trenutku nevarna
v sedanjih razmerah
;
v tem trenutku zamenjava ni primerna
●
ekspr.
ne dajo mu niti trenutka miru
prav nič
;
ekspr.
niti trenutka ne smemo izgubiti
takoj moramo ukrepati
;
ekspr.
niti trenutek ga ni skrbelo
sploh ga ni skrbelo
;
ekspr.
od trenutka do trenutka je hrup naraščal
hitro
;
ekspr.
nima mirnega trenutka
nikoli nima miru
;
ekspr.
prvi trenutek, v prvem trenutku ni dojel, kaj se je zgodilo
takoj
;
ekspr.
ta trenutek, vsak trenutek lahko pride
v zelo kratkem času, takoj
;
ekspr.
prišel je njegov veliki trenutek
dobil je priložnost za pomemben uspeh
;
ekspr.
predati se veselemu trenutku
popolnoma doživljati veselo razpoloženje
;
ekspr.
vsak trenutek te lahko doleti nesreča
kadarkoli
;
ekspr.
z vsakim trenutkom je slabše
hitro se slabša
;
ekspr.
prišel je zadnji trenutek
komaj še pravočasno
;
ekspr.
biti do zadnjega trenutka pri zavesti
do smrti
;
ekspr.
zagrenila mu je vsak trenutek življenja
vse življenje
♦
psiht.
svetli trenutek (duševnega bolnika)
trenutek, ko je bolnik popolnoma razsoden, se popolnoma zaveda
trenúten
-tna -o
prid.
(
ȗ
)
1.
ki traja zelo kratek čas:
trenuten uspeh
;
trenutna nepazljivost
;
trenutna veselost, zadrega
;
trenutno nesoglasje, zadovoljstvo
;
navdušenje, olajšanje je bilo le trenutno
2.
ki je, obstaja v trenutku, času govorjenja:
ugotoviti trenutni položaj
;
oblačiti se po trenutni modi
;
delati v skladu s trenutnimi potrebami
;
trenutne vremenske razmere
;
trenutno stanje bolnika je zadovoljivo
/
trenutni ugled
;
knjiž.
trenutni upravitelj
sedanji
//
ki nastopi v trenutku, nenadoma:
ravnati se po trenutnem navdihu
;
trenutna misel
;
močna trenutna svetloba
/
trenutna smrt
♦
elektr.
trenutni kontakt
kontakt, ki odpre ali zapre tokokrog samo za kratek čas
;
fiz.
trenutna hitrost izstrelka
;
trenutna vrednost količine
vrednost od časa odvisne količine ob določenem času
trenútno
prisl.
:
trenutno ga je obšla slabost
●
trenutno je vojak
zdaj
;
tega trenutno nimamo na zalogi
v tem trenutku, zdaj
♦
jezikosl.
trenutno dovršni glagol
dovršni glagol, ki izraža trenutnost dejanja
trenútje
-a
s
(
ȗ
)
star.
trenutek
,
hip
1
:
za trenutje umolkniti
;
trenutje pozneje je bil že dobre volje
/
slovesno trenutje
;
v težkih trenutjih ga je tolažila
trenútkoma
prisl.
(
ȗ
)
knjiž.
v trenutku, v hipu:
njegov pogum se je trenutkoma spremenil v strah
/
bila je zaskrbljena, trenutkoma tudi jezna
na trenutke
//
v tem trenutku, v tem hipu:
trenutkoma mu ne more pomagati
trenútnost
-i
ž
(
ȗ
)
lastnost, značilnost trenutnega:
trenutnost slabosti
/
ekspr.
zavest o trenutnosti življenja
kratkosti
♦
jezikosl.
trenutnost glagolskega dejanja
trèp
trêpa
m
(
ȅ é
)
nar.
neumen, nespameten človek:
ta je pravi trep
trepák
-a
m
(
á
)
hiter ruski ljudski ples v dvodobnem taktu:
plesati trepak
;
trepak in hopak
trepálka
-e
ž
(
ȃ
)
nav. mn.,
knjiž.
trepalnica
:
barvala si je obrvi in trepalke
trepálnica
-e
ž
(
ȃ
)
dlaka na robu veke:
trepalnice izpadajo
;
trepalnica mu je padla v oko
//
mn.
celota teh dlak na robu veke:
barvati si trepalnice
;
povesiti trepalnice
;
dolge, goste trepalnice
/
umetne trepalnice
;
ščetka za trepalnice
/
od solz pordele trepalnice
veke
trepálničen
-čna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na trepalnico:
trepalnična dolžina
/
trepalnični rob
trepálnik
-a
[
tudi
trepau̯nik
]
m
(
ȃ
)
nar. zahodno
perača
,
pralec
:
udarjati s trepalnikom po rjuhah
trepanácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od trepanirati:
sledovi trepanacij na lobanjah
trépang
-a
m
(
ẹ̑
)
gastr.
kitajska jed iz mišične plasti užitnih brizgačev:
jesti trepang
trepanírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
med.,
navadno v zvezi z
lobanja, zob
odpreti
:
trepanirati lobanjo, zob
/
med. žarg.
trepanirati bolnika
trépati
1
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
(hitro) zapirati in odpirati oči:
gledal je, ne da bi trepal
/
trepati z očmi
/
trepati s trepalnicami
/
veke so ji trepale od utrujenosti
trepáti
2
-ám
in
trépljem
nedov.
(
á ȃ, ẹ́
)
1.
(na rahlo) udarjati:
z vajetmi je trepal konja
/
trepati preprogo
z udarjanjem, stresanjem odstranjevati prah iz nje
2.
star.
trepljati
:
trepati koga po rami
trepèt
-éta
m
(
ȅ ẹ́
)
glagolnik od trepetati:
umiriti trepet rok
;
trepet ustnic od zadrževanega joka
/
trepet svetlobe na steni
●
ekspr.
profesor matematike je bil strah in trepet dijakov
je vzbujal v dijakih velik strah
;
ekspr.
s strahom in trepetom čakati kaj
z velikim strahom
trepetánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od trepetati:
trepetanje bolnikovih rok
/
trepetanje listov v vetru
;
trepetanje plamenov, snežink
;
trepetanje soparnega zraka
/
trepetanje zvokov pod oboki
trepetáti
-ám
tudi
-éčem
nedov.
(
á ȃ, ẹ́
)
1.
tresti se od vznemirjenja ali mraza:
otrok se je stiskal k materi in trepetal
;
trepetati po vsem telesu
;
trepetati v grozi
/
roke so ji trepetale
;
ustnice so ji trepetale od zadrževanega joka
/
ekspr.
letalo s prižganimi motorji je trepetalo
se je treslo
;
ranjena ptica je trepetala
//
ekspr.
migljati
,
migetati
:
listje trepeta v vetru
;
plamen sveče trepeta
//
ekspr.,
s prislovnim določilom
migljajoč, migetajoč biti, nahajati se kje:
nad reko trepeta meglica
;
v očeh so mu trepetale solze
;
na nebu trepetajo zvezde
;
na steni je trepetal sončni žarek
/
na ustnicah ji trepeta nasmeh
je opazen, zaznaven
2.
ekspr.
čutiti strah, skrb zaradi česa:
trepetal je, da bo vprašan
;
trepetal je, kaj bo, če ga najdejo
//
v zvezi z
za
biti v skrbeh za koga ali kaj:
trepeta za moža
;
trepeta za sinovo usodo, za zdravje
//
v zvezi s
pred
čutiti strah pred kom ali čim:
trepeta pred očetom, šefom
;
trepeta pred operacijo
3.
ekspr.
v kratkih časovnih presledkih se spreminjati v višini, jakosti;
tresti se
:
glas mu je trepetal
/
pod oboki je trepetala pesem
●
ekspr.
zemlja je trepetala od groma
zelo je grmelo
;
ekspr.
kar trepeta po vinu
zelo si ga želi
trepetáje
:
trepetaje vstopiti
trepetajóč
-a -e:
trepetajoč čakati napad
;
trepetajoče roke
;
trepetajoča svetloba
trepetàv
-áva -o
prid.
(
ȁ á
)
1.
ki trepeta, miglja:
trepetav plamen
;
trepetavo listje
/
jezero je bilo svetlo in trepetavo
rahlo, drobno vzvalovano
/
trepetavo ozračje na slikah
//
tresoč se:
trepetave roke
/
trepetav glas
/
trepetava pisava
z drobno nalomljenimi potezami
2.
ekspr.
boječ
,
bojazljiv
:
sramoval se je, da je tako trepetav
trepetávka
-e
ž
(
ȃ
)
nav. mn.,
zool.
žuželke, navadno živobarvne, ki med letom zelo hitro utripajo s krili,
Syrphidae:
čmrljevke, kalnice in druge trepetavke
;
ličinke trepetavk
trepetávost
-i
ž
(
á
)
1.
lastnost, značilnost trepetavega:
trepetavost topolovih listov
2.
ekspr.
boječnost
,
bojazljivost
:
sramoval se je svoje trepetavosti
trepêtec
-tca
m
(
é
)
knjiž.
trema
:
premagati trepetec
;
loteval se ga je premierski trepetec
trepetlíka
-e
ž
(
í
)
drevo z dolgopecljatimi, skoraj okroglimi listi:
jelše, topoli in trepetlike
;
trepetati, tresti se kot trepetlika
trepetlíkati
-am
nedov.
(
ī
)
ekspr.
migljati
,
migetati
:
lističi trepetlikajo v vetru
trepetlíkov
-a -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na trepetliko:
trepetlikov les
/
trepetlikov gozd
trepetlikovína
-e
ž
(
í
)
trepetlikov les:
uporaba trepetlikovine za vžigalice
trepetlíkovje
-a
s
(
í
)
trepetlikovo drevje:
gosto trepetlikovje
;
s trepetlikovjem porasel svet
trepetljáj
-a
m
(
ȃ
)
ekspr.
rahel in hiter premik, navadno sem in tja:
trepetljaj lista
trepetljáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
ekspr.
rahlo trepetati:
roke so starki trepetljale
/
listje, plamen trepetlja
trepetljàv
-áva -o
prid.
(
ȁ á
)
trepetav
:
trepetljavi listi
trepetljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
trepetav
:
trepetljivi listi
/
trepetljive roke
trépkati
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
nar.
metati v zrak na napeti ponjavi, odeji:
za šalo so ga trepkali
trepljáj
-a
m
(
ȃ
)
rahel in hiter udarec z roko:
trepljaj po rami ga je zbudil
trepljánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od trepljati:
prijateljsko trepljanje
/
vtirati kremo v kožo z rahlim trepljanjem
trepljáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
1.
na rahlo in hitro udarjati z roko, navadno v znamenje naklonjenosti:
trepljati žival
;
trepljati koga po hrbtu, rami, roki
/
s prsti si trepljati obraz
2.
zastar.
mahljati
:
pes treplja z repom
trepljáje
:
prijateljsko trepljaje ga je pospremil do vrat
trépniti
-em
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
1.
na rahlo in hitro udariti z roko, navadno v znamenje naklonjenosti:
prijateljsko trepniti koga po hrbtu, rami
2.
hitro zapreti in odpreti oči;
treniti
:
zamahnil mu je pred očmi, pa ni trepnil
/
trepniti z očmi, s trepalnicami
/
njene veke so utrujeno trepnile
//
rahlo, komaj zaznavno zamahniti s perutmi:
ptica je trepnila in zletela
/
petelin trepne s perutmi in zapoje
trés
-a
m
(
ẹ̑
)
knjiž.
tresenje
2
:
tres tramovja ob eksploziji
trésa
-e
ž
(
ẹ̄
)
obrt.
okrasni trak s kovinskimi nitmi za ženska oblačila in uniforme:
zvončasto krilo z našito treso
;
rob s treso
tresálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
teh.
s katerim se kaj med stresanjem, tresenjem ločuje, premika:
tresalni stroj
;
tresalno sito
tresàv
-áva -o
prid.
(
ȁ á
)
ki se trese:
tresav starec
;
postajal je živčen in tresav
/
utrujen je bil zaradi tresavega voza
tresočega
tresávo
prisl.
:
tresavo spregovoriti
tresávica
-e
ž
(
ȃ
)
nehotno hitro ritmično premikanje telesa, dela telesa:
ni mogel obvladati tresavice
;
zdravil se je zaradi tresavice rok
//
drgetanje (mišic) z občutkom mraza pred naglim povišanjem telesne
temperature;
mrzlica
:
spreletava ga tresavica
;
ima tresavico in slabo se počuti
/
živčna tresavica
drhtavica
tresávost
-i
ž
(
á
)
1.
lastnost, značilnost tresavega:
tresavost rok
2.
ekspr.
boječnost
,
bojazljivost
:
rad bi se znebil tresavosti
trésen
-sna -o
prid.
(
ẹ̑
)
ki povzroča tresenje:
ropotalo je kot voz na tresni poti
trésenje
1
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od tresti:
s tresenjem sita presejati moko
/
obiranje in tresenje sadja
tresênje
2
in
trésenje -a
s
(
é; ẹ́
)
glagolnik od tresti se:
tresenje stroja
;
tresenje in pozibavanje voza
/
tresenje glave, rok
/
tresenje glasu
♦
grad.
vibriranje
tresetína
-e
ž
(
í
)
zastar.
šotna tla:
tresílnica
-e
[
tresiu̯nica
tudi
tresilnica
]
ž
(
ȋ
)
tresilnik
:
tresilnica v mlinu
tresílnik
-a
[
tresiu̯nik
tudi
tresilnik
]
m
(
ȋ
)
priprava za odstranjevanje otrobov iz moke:
pogledal je v tresilnik, kakšna je moka
trèsk
1
tréska
in
trêska
in
trésk -a
m
(
ȅ ẹ̄, ē; ẹ̑
)
1.
močen, rezek glas ob streli:
ob tresku se je živina stisnila k jaslim
;
treski in gromi
//
temu podoben glas sploh:
tresk granate
/
posoda je s treskom padla na tla
;
s treskom zapreti vrata
2.
glagolnik od treščiti:
prestrašil ga je tresk v bližnje drevo
/
bati se treska
da bi treščilo
/
ekspr.
med gromom in treskom je začelo liti
treskanjem
//
ekspr.
strela
:
tresk na tresk je udarjal
;
hiter kot tresk
3.
zelo slišen močen udarec:
tresk kozarca ob zid
/
zgrudil se je od treska po glavi
●
ekspr.
odbiti sovražnika z gromom in treskom
s hudim bojem
;
ekspr.
sprejela ga je z gromom in treskom
z glasnim zmerjanjem, psovanjem
;
star.
domov je prišel kot sam tresk
zelo jezen, siten
trèsk
2
medm.
(
ȅ
)
posnema močen, rezek glas pri padcu, udarcu, streli:
tresk, ji je padel krožnik na tla in se razbil
;
tresk, je zaloputnil z vrati
;
strele so udarjale: tresk, tresk, tresk
;
počilo je: tresk, bum
tréska
-e
stil.
treskà -è
ž
(
ẹ́; ȁ ȅ
)
nar.
odsekan, odlomljen tanek, podolgovat kos lesa;
trska
2
:
cepiti treske
;
klati polena v treske
;
podkuriti s treskami
;
suh je kot treska
/
treska se mu je zadrla v prst
iver
//
nekdaj
tak kos lesa, na enem koncu narezan, za svetenje:
prižgati tresko
;
svetiti s tresko
;
stojalo za gorečo tresko
treskálnik
-a
[
treskau̯nik
]
m
(
ȃ
)
etn.
stojalo za goreče trske;
čelešnik
:
trsko je pritrdil v železen treskalnik
tréskanje
-a
s
(
ẹ̄
)
glagolnik od treskati:
zbudilo ga je grmenje in treskanje
/
treskanje bomb in brnenje letal
/
treskanje z vrati
/
treskanje kozarcev ob tla
tréskati
-am
nedov.
(
ẹ̄
)
1.
brezoseb.
povzročati močne poke ob razelektritvi ozračja:
ponoči je treskalo
;
začelo je grmeti in treskati
//
zaradi visoke napetosti ob razelektritvi ozračja preskakovati s
telesa na telo:
treska v skale
;
v samotna drevesa rado treska
2.
ekspr.
dajati močne, rezke glasove:
granate, topovi treskajo
;
mine so treskale ves dan
3.
ekspr.
silovito loputati:
jezno je treskal z vrati
/
vrata treskajo
4.
ekspr.
slišno silovito udarjati, zadevati se ob kaj:
kamenje je treskalo ob skale
;
valovi so treskali ob čoln
;
toča je treskala po šipah
/
treskati z glavo ob zid
//
slišno, plosko padati:
bombe so treskale okoli bunkerja
;
drevesa so treskala na tla
5.
ekspr.
močno udarjati, tolči:
s palico je treskal po njegovem hrbtu
;
treskati koga z vso močjo
/
veje so ga treskale po obrazu
6.
ekspr.
silovito metati:
treskati kamne ob obzidje
;
jezen je treskal kozarce na tla, v steno
●
ekspr.
med nami je večkrat treskalo
večkrat smo se sprli, tepli
;
ekspr.
preklinjala sta, da je kar treskalo
zelo
;
v visoka drevesa rado treska
pomembni ljudje so najbolj izpostavljeni kritiki
treskáje
:
treskaje padati
;
vrata so se treskaje zapirala
treskajóč
-a -e:
treskajoče streljanje
;
prisl.:
treskajoče goreti
treskèt
-éta
m
(
ȅ ẹ́
)
knjiž.
tresketanje
:
tresket avtomata je potihnil
tresketánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od tresketati:
tresketanje pušk
/
tresketanje vrat
loputanje
tresketáti
-ám
tudi
-éčem
nedov.
(
á ȃ, ẹ́
)
ekspr.
dajati močne, rezke glasove:
strojnice so tresketale
tréskniti
-em
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
treščiti
:
večkrat je tresknilo
;
tako je tresknilo, da se je zbudila
/
v bližini je tresknila granata
;
vrata so tresknila
/
treskniti z vrati
/
spodnja čeljust je tresknila ob zgornjo
/
tresknil je ob skalo in obležal
/
udaril ga je, da je tresknil na tla
/
treskniti koga po glavi
tréskoma
prisl.
(
ẹ̑
)
knjiž.
s treskom:
šipe so se treskoma sesule
;
treskoma zapreti vrata
treskòt
-ôta
m
(
ȍ ó
)
knjiž.
tresk
1
:
treskot skale
;
zrcalo se je s treskotom razbilo
/
poslušati treskot granat
treskanje
tréslica
-e
ž
(
ẹ́
)
1.
nar.
mrzlica
:
napadla ga je treslica
/
vino umiri treslico
tresavico
2.
etn.
priprava za rahljanje prediva:
dati predivo na treslico
tresljáj
-a
m
(
ȃ
)
1.
hiter, sunkovit premik, navadno sem in tja:
nenaden tresljaj jo je prebudil
;
komaj zaznavni tresljaji letala
;
tresljaji strune na violini
;
tresljaji zemlje
2.
rahla sprememba v višini, jakosti v kratkih časovnih presledkih:
komaj slišni tresljaji glasu
;
pren.,
ekspr.
čutili so se še tresljaji gospodarske krize
♦
teh.
blažilec tresljajev
tresljánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od tresljati:
tresljanje sita
/
tresljanje glasu
tresljáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
rahlo tresti:
tresljati vejo
/
pastiričice so tresljale z repki
rahlo potresavale
/
glas se mu treslja
tresljajóč
-a -e:
tresljajoče brnenje
tresljàv
-áva -o
prid.
(
ȁ á
)
ki se trese:
tresljav starec
/
tresljav glas
trésniti
-em
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
treščiti
:
tresnilo je v gospodarsko poslopje
/
strela je tresnila v drevo
udarila
/
granata je tresnila
/
tresnila je vrata pred njim
/
tresniti z vrati
/
bomba je tresnila ob steno bunkerja
/
tresnil je z nogo ob tla
/
spotaknil se je in tresnil na tlak
/
še eno reci, pa te tresnem
/
z vso močjo ga je tresnil po glavi
/
tresniti kozarec v zid
/
tresnil je fanta na tla
tresoglàv
in
tresogláv -áva -o
prid.
(
ȁ á; ȃ
)
ekspr.
ki se mu trese glava:
tresoglava starka
tresorépiti
-im
nedov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
ekspr.
potresavati z repom:
na drevesu je tresorepila sraka
tresorépka
-e
ž
(
ẹ̑
)
nar.
ptica pevka z dolgim črnim in ob straneh belim repom, s katerim
potresava;
bela pastirica
:
tresorepka je za plugom pobirala črve
tresorít
-a -o
prid.
(
ȋ ī
)
nar. dolenjsko
nagajiv
,
srborit
:
krotiti tresorite otroke
/
tresoriti fantje
tresorítec
-tca
m
(
ȋ
)
nar. dolenjsko
nagajivec
,
srboritež
:
ta tresoritec bi se rad še stepel
tresorítiti
-im
nedov.
(
í ȋ
)
nar. dolenjsko
nagajati
,
srborititi
:
predobro se jim godi, pa tresoritijo
trésti
trésem
nedov.
, trésite
in
tresíte
(
ẹ́
)
1.
delati, povzročati, da se kaj sunkovito, hitro premika, navadno sem in
tja:
tresti drevo
;
tresti kozico, da se jed ne prismodi
;
tresti sito
/
tresel ga je, da bi ga prebudil
;
tresti koga za ramo
/
ekspr.
eksplozije tresejo šipe
/
pri pozdravu
tresti komu roko
/
jok, smeh mu trese telo
/
konj trese grivo
potresava z njo
;
tresti z glavo
//
povzročati hitre, ponavljajoče se sunke:
motorna žaga trese
;
voz brez vzmeti močno trese
/
električna naprava zaradi okvare trese
//
z oslabljenim pomenom
izraža stanje, kot ga določa samostalnik:
mraz ga je tresel
;
trese ga mrzlica
ima mrzlico
;
brezoseb.
ne počuti se dobro in trese ga
ima mrzlico
;
pren.,
ekspr.
nemir je tresel njeno srce
2.
s tresenjem česa odstranjevati:
tresti jabolka
;
tresti sneg z vej
/
ekspr.
veter trese liste z drevja
●
ekspr.
grom je tresel pobočja
zelo je grmelo
trésti se
1.
sunkovito, hitro se premikati, navadno sem in tja:
most se je tresel pod težo vlaka
;
pod se je tresel pod koraki
;
šipe se tresejo od eksplozij
/
ekspr.
spet se je tresla zemlja
spet je bil potres
//
nehotno, hitro se premikati, navadno sem in tja:
trese se, tako jo zebe
;
tresti se od jeze, slabosti, strahu, vznemirjenosti
;
tresti se od mraza
;
od starosti se že ves trese
;
fant se trese kot šiba na vodi
/
tresle so se mu roke
;
ustnice so se mu tresle od bolečine
2.
ekspr.
čutiti strah, skrb zaradi česa:
trese se, da ne bo naredila izpita
;
tresla se je, kaj bo rekla mati
//
v zvezi z
za
biti v skrbeh za koga ali kaj:
starši se tresejo za svoje otroke
;
tresti se za usodo svojega naroda
;
tresti se za imetje, službo
//
v zvezi s
pred
čutiti strah pred kom ali čim:
tresti se pred kaznijo
;
trese se pred očetom, profesorjem
3.
v kratkih časovnih presledkih se spreminjati v višini, jakosti:
glas se mu trese
●
pog.,
ekspr.
hlače se mu tresejo
boji se, strah ga je
;
ekspr.
godba je tako igrala, da so se okna tresla
zelo glasno, močno
tresóč
-a -e:
poškodbe od tresočih strojev
;
stal je tresoč se od groze, slabosti
;
podpisal se je s tresočo se roko
;
prisl.:
odidi, je vzkliknil tresoče
♦
glasb.
tresoče
označba za način izvajanja
tremolo
treščáti
-ím
nedov.
(
á í
)
knjiž.
1.
dajati kratke, rezke glasove;
hreščati
:
suhe veje so se lomile in treščale
2.
v zvezi s
sonce
vroče sijati:
na njuna obraza je neusmiljeno treščalo sonce
treščèč
-éča -e:
treščeče sonce
tréščica
tudi
treščíca -e
ž
(
ẹ́; í
)
nar.
trščica
:
zakuriti s treščicami
/
potegniti treščico iz prsta
iver
tréščiti
-im
dov.
(
é ẹ̑
)
1.
brezoseb.
povzročiti močen pok ob razelektritvi ozračja:
nekajkrat je treščilo in usula se je toča
;
v bližini je silovito treščilo
;
zagrmelo je in treščilo
//
zaradi visoke napetosti ob razelektritvi ozračja preskočiti s telesa
na telo:
treščilo je v hišo, v star macesen
;
soba je bila razmetana, kot bi treščilo vanjo
/
strela je treščila v gospodarsko poslopje
udarila
2.
ekspr.
dati močen, rezek glas:
sem in tja je zažvižgala krogla in treščila granata
3.
silovito zaloputniti:
treščila je vrata za njim
/
treščil je z vrati in odšel
4.
ekspr.
slišno silovito udariti, zadeti se ob kaj:
letalo je treščilo ob drevo
;
pri padcu je treščil ob skalo
/
bil je raztresen in bi kmalu treščil vanj
se zaletel
;
pog.
na ovinku sta avtomobila treščila skupaj
//
slišno, plosko pasti:
satelit je treščil na zemljo
;
pahnil ga je, da je z vso težo treščil na tla, po tleh
5.
ekspr.
močno udariti:
treščil ga je po glavi
;
treščiti koga s kolom
;
s pestjo ga je treščil v obraz
/
če ne boš tiho, te bom treščil
6.
ekspr.
silovito vreči:
treščiti butaro na tla
;
treščiti kozarec ob zid
;
treščiti kamen v vodo
/
če ne boš dal miru, te bom treščil skozi okno
/
jezen je treščil telefonsko slušalko
jo trdo odložil
;
treščil je stran vse, kar ga je oviralo
odvrgel
7.
ekspr.
nenadoma, nepričakovano priti:
nič ni sporočil, kar treščil je v hišo kot strela z jasnega
;
jastreb je treščil med piščance
/
v te razmere je treščila revolucija
v teh razmerah je nenadoma prišlo do revolucije
●
ekspr.
z oblakov je končno treščil na zemljo
postal je bolj stvaren, bližji konkretnemu življenju
;
ekspr.
treščiti koga na cesto
odpustiti, odsloviti ga (iz službe); prisilno ga izseliti
;
ekspr.
kaj mu je treščilo v glavo, da se tako vede
kaj ga je spodbudilo
;
obstal je, kot bi treščilo vanj
v hipu
;
ekspr.
sedel je in kar treščil vanj: kaj bi torej rad
mu nepričakovano, brez uvoda rekel
tréščiti se
ekspr.
1.
vreči se, skočiti:
treščil se je v morje
/
treščil se je na posteljo
2.
spopasti se, stepsti se:
v gostilni so se fantje treščili
;
zver in človek sta se treščila
tréščen
-a -o:
treščen je bil s stolpa
●
pog.
biti malo treščen
omejen, neumen
trešljíka
-e
ž
(
í
)
star.
malarija
1
:
zdraviti trešljiko s kininom
tréšniti
-em
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
nar. gorenjsko
treščiti
:
v daljavi je zagrmelo in trešnilo
/
drevo je trešnilo po tleh
tréti
1
trèm
tudi
tárem
nedov.
, trì tríte; tŕl
(
ẹ́ ȅ, á
)
1.
s silo, pritiskom delati, da kaj ni več celo:
treti jajca, lešnike, orehe
;
treti s kleščami, z zobmi
/
mučili so ga, mu trli kosti
;
lončena posoda se rada tre
/
treti sol v možnarju
drobiti
/
ekspr.
trli so mu prste
močno stiskali
//
s silo, pritiskom uničevati, usmrčevati:
z nohti je trl stenice
;
treti uši
2.
premikati kaj sem in tja po površini in pri tem močno pritiskati
nanjo:
treti kamen ob kamen
;
trla sta ga z brisačo
;
treti otrple mišice
drgniti z dlanmi, rokami
;
treti si otekla zapestja
masirati
;
od zadovoljstva si je trl roke
mel
;
trla je rob predpasnika med prsti
mečkala
3.
navadno v zvezi s
konoplja, lan
odstranjevati olesenelo steblo od ličja:
pozno jeseni so trli
;
treti konopljo, lan
●
ekspr.
vse življenje so trli revščino
živeli v revščini
;
ekspr.
zaradi tega si ne bo trl glave
delal skrbi
;
ekspr.
treti si glavo s težkimi vprašanji
veliko razmišljati o njih
;
pog.
zna več kot hruške peči in orehe treti
ima velike sposobnosti, se spozna na marsikaj
tréti se
1.
pri premikanju se tesno dotikati česa:
deli stroja se trejo med seboj
;
plezalčeva vrv se tre ob skalo
2.
ekspr.
gnesti se:
jata rib se je trla mimo ladje
;
po ulici so se trli ljudje
/
ljudje so se trli v gostilno
//
s prislovnim določilom,
s smiselnim osebkom v rodilniku
biti, obstajati v velikem številu:
po klopeh se je trlo ljudi
;
na obali se je trlo turistov
tróč
in
teróč -a -e:
med seboj troči se deli stroja
tréti
2
tárem
tudi
trèm
nedov.
, trì tríte; tŕl
(
ẹ́ á, ȅ
)
ekspr.
povzročati, da je kdo v zelo neprijetnem položaju:
tarejo jih davki, dolgovi
/
revščina ga tare
/
trli so jih z lakoto
;
tarejo jih in jim delajo krivico
zatirajo
//
povzročati komu duševno neugodje, trpljenje:
nesrečen je, nekaj ga tare
;
tare ga skrb za ženo in otroke
/
brezoseb.
trlo ga je, ker ni uspel
//
z oslabljenim pomenom
izraža stanje, kot ga določa samostalnik:
dolgčas jih tare
;
jeza, žalost ga tare
zelo je jezen, žalosten
tretíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od tretirati:
izobraževanje zasluži enako tretiranje kot druga področja
;
opozarjati na slabše tretiranje manjšin v drugih deželah
/
enostransko tretiranje človeka
;
površno tretiranje problemov
tretírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
publ.
1.
s prislovnim določilom
obravnavati koga, ravnati s kom:
kolonisti so tretirali domorodce zviška
;
tretirati človeka kot blago, predmet
2.
prikazovati
,
predstavljati
:
problemi, ki jih tretirajo filmi, so znani
;
tretirati kulturo z narodnega stališča
;
tretirati sociologijo statistično
●
pog.
tretirati kaj s kislino
obdelovati
tretíran
-a -o:
vprašanje gospodarskega sodelovanja je bilo na konferenci posebej
tretirano
tretják
-a
m
(
á
)
1.
agr.
žival moškega spola v tretjem letu starosti:
kupiti tretjaka
/
bik tretjak
2.
nekdaj
avstrijski novec za tri krajcarje:
plačati s tretjakom
//
ruski novec za tretjino rublja:
rubelj in tretjak
tretje...
ali
trétje...
in
tretje...
prvi del zloženk
(
ẹ̄
)
nanašajoč se na tretji:
tretjekategornik, tretjeletnik, tretješolski, tretjeuvrščen
trétjec
-a
[
tretjəc
]
m
(
ẹ̄
)
čeb.
tretji roj iz iste družine v istem letu:
drugci in tretjeci
trétjekategórnik
-a
m
(
ẹ̄-ọ̑
)
šah. žarg.
kdor igra, tekmuje v tretji kategoriji:
na turnirju so sodelovali vsi tretjekategorniki
tretjelétnik
-a
m
(
ẹ̑
)
zastar.
1.
dijak ali slušatelj tretjega letnika:
takrat je bil tretjeletnik na pravni fakulteti
;
tretjeletnik gimnazije
2.
otrok ali žival v tretjem letu starosti:
tretjeletniki so trmasti
trétjenagrajênec
-nca
m
(
ẹ̄-é
)
kdor dobi tretjo nagrado:
pogovor s tretjenagrajencem grafične razstave
trétjeosében
-bna -o
prid.
(
ẹ̄-ẹ̑
)
lit.
nanašajoč se na pripovedovanje pripovednega dela v tretji osebi:
tretjeosebni pripovedovalec
/
tretjeosebna pripoved
trétjeplasíran
-a -o
prid.
(
ẹ̄-ȋ
)
ki se uvrsti na tretje mesto;
tretjeuvrščen
:
tretjeplasirana ekipa
;
sam.:
tretjeplasirani je pritekel na cilj sekundo za drugoplasiranim
trétjerazréden
-dna -o
prid.
(
ẹ̄-ẹ̑
)
ki je po kakovosti, pomembnosti na tretjem mestu:
tretjerazredno blago, sadje
//
ekspr.
slab
,
malovreden
:
predvajajo tretjerazredne filme
;
umetniško tretjerazredno besedilo
/
to je tretjerazrednega pomena
je postransko, nepomembno
tretjerédnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
rel.
članica tretjega reda:
že nekaj let je tretjerednica
tretjerédnik
-a
m
(
ẹ̑
)
rel.
član tretjega reda:
bil je tretjerednik
tretjestôpenjski
-a -o
[
tretjestopənjski
]
prid.
(
ȏ
)
nanašajoč se na tretjo, visoko stopnjo:
tretjestopenjski državni organ
♦
pravn.
tretjestopenjsko sodišče
sodišče tretje stopnje
;
šol.
tretjestopenjski študij
do leta 1980
študij na tretji stopnji
tretješólec
-lca
m
(
ọ̑
)
učenec tretjega razreda:
tretješolci in tretješolke
//
nekdaj
učenec tretjega razreda gimnazije:
že kot tretješolec je pisal pesmi
tretješólka
-e
ž
(
ọ̑
)
učenka tretjega razreda:
naša tretješolka se še igra s punčko
//
nekdaj
učenka tretjega razreda gimnazije:
na ekskurzijo so šli tretješolci in tretješolke
trétjeuvrščèn
-êna -o
prid.
(
ẹ̄-ȅ ẹ̄-é
)
ki se uvrsti na tretje mesto:
tretjeuvrščeni tekmovalec
;
tretjeuvrščeno moštvo
;
sam.:
nagrada za tretjeuvrščenega
trétjevŕsten
-tna -o
prid.
(
ẹ̄-ȓ
)
ki je po kakovosti, pomembnosti na tretjem mestu;
tretjerazreden
:
tretjevrstno blago
//
ekspr.
slab
,
malovreden
:
tretjevrstna literatura
trétji
-a -e
štev.
(
ẹ́
)
1.
ki v zapovrstju ustreza številu tri:
tretji dan v tednu
;
hodi v tretji razred
;
tretji rod izseljencev
;
dobiti tretjo nagrado
;
sedeli smo v tretji vrsti
;
otrok v tretjem letu
;
na tekmovanju je zasedel tretje mesto
/
tretji [3.] avgust
;
kralj Edvard III.
/
od doma je odšla že pred tretjo (uro)
3
h
;
15
h
/
vsak tretji učenec je zbolel
/
tretja izdaja časopisa
;
strah pred tretjo svetovno vojno
;
tretje dejanje
//
po vrednosti, kvaliteti za stopnjo nižji od dobrega:
cesta tretjega reda
;
gostišče tretje kategorije
/
blago tretje vrste
//
glede na pomembnost, odločanje na najvišji stopnji:
organ tretje stopnje
/
v upravnem postopku ni tretje instance
2.
nanašajoč se na osebe, ki niso v odnosu, razmerju z določeno osebo,
skupino, niso udeležene v zadevi, stvari:
to sem izvedel od tretje osebe
/
dokumenti ne smejo priti v tretje roke
;
informacija iz tretje roke
●
tretji rajh
nemška država od 1933 do 1945
;
publ.
tretji svet
države z nizkim narodnim dohodkom
;
umetnik si prizadeva ustvariti na platnu iluzijo tretje dimenzije
globine, plastičnosti
;
svojo zgodbo je pripovedoval v tretji osebi
kot da jo je doživel kdo drug
;
ekspr.
kovati koga v tretje nebo
zelo ga hvaliti, povzdigovati
♦
avt.
dati v tretjo prestavo
;
ekon.
tretja industrijska revolucija
hitra kvalitetna sprememba delovnih sredstev z avtomatizacijo
proizvodnje, z uporabo jedrske energije, umetnih mas
;
film.
tretji plan
kar je v prizorišču za drugim planom
;
jezikosl.
tretji sklon
;
tretja stopnja pridevnika
presežnik
;
mat.
tretji koren
kubični koren
;
tretja potenca števila
;
med.
opeklina tretje stopnje
opeklina, pri kateri so uničeni vsi sloji kože in podkožje
;
pravn.
tretja oseba
oseba, ki v pravnem razmerju ni stranka
;
sodišče tretje stopnje
;
rel.
tretji red
cerkvena organizacija pod vodstvom nekaterih samostanskih redov,
katere člani opravljajo posebne molitve, verske vaje
;
tretja božja oseba
;
šol.
študij na tretji stopnji
študij, ki traja tri leta in se zaključi z doktoratom;
do 1980
študij na podiplomski stopnji
;
zgod.
tretji stan
v fevdalizmu
meščani, obrtniki, trgovci, svobodni kmetje
;
Tretja [III.] internacionala
mednarodno združenje komunističnih organizacij od 1919 do 1943
trétji
-a -e
sam.
:
dva sta naredila izpit, tretji pa ne
;
posvetuj se o tem še s kom tretjim
;
očitali so ji to in ono in tretje
/
pog.
voziti v tretji, s tretjo
v tretji prestavi
●
star.
k prvemu, k drugemu in tretjemu
pri licitaciji
tretjič
;
danes smo že v tretje tukaj
tretjič
;
preg.
kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima
;
preg.
v tretje gre rado
♦
lit.
tretje pri primeri
tertium comparationis
trétjič
prisl.
(
ẹ́
)
1.
pri ponavljanju na tretjem mestu:
tretjič nam ni uspelo zmagati
;
prišel je dvakrat, tretjič si je premislil
;
pri licitaciji
kdo da več – prvič, drugič, tretjič
2.
v zapovrstju na tretjem mestu:
šola potrebuje te strokovnjake: 1. matematika, 2. elektroinženirja,
3. [tretjič] kemika
trétjikrat
prisl.
(
ẹ́
)
pri ponavljanju na tretjem mestu;
tretjič
:
tretjikrat se pripravlja na skok
tretjína
-e
ž
(
í
)
1.
del na tri enake dele razdeljene celote:
dobila je tretjino klobase
;
plačati tretjino stroškov
/
ima le tretjino želodca
//
približno tretjinska
a)
mera, količina:
potrebni sta dve tretjini glasov
;
ob potresu je bila porušena tretjina hiš
;
tretjino življenja prespimo
b)
v prislovni rabi,
navadno s primernikom
stopnja:
kupiti kaj (za) tretjino ceneje
;
tretjino mlajša je od njega
//
s predlogom
mesto, glede na katero se deli celota na tri enake dele:
roman je prebral do tretjine
;
biti na tretjini poti
2.
navadno s prilastkom
kar predstavlja del na tri enake dele razdeljene stvari, zlasti glede
na določeno izhodišče:
razdeliti pomaranče na tretjine
;
zadnja tretjina življenja
/
v prvi tretjini leta
tretjínek
-nka
m
(
ȋ
)
nar. gorenjsko
kdor pomaga čredniku pasti, navadno tretjino krav:
najeli so ga za tretjinka
tretjíniti
-im
nedov.
(
í ȋ
)
nar. gorenjsko
pomagati čredniku pasti, navadno tretjino krav:
tretjiniti in potepeniti
/
tretjiniti pri kravah
tretjínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na tretjino:
tretjinska količina, mera
/
tretjinski delež
tretmá
-ja
m
(
ȃ
)
publ.
1.
način obravnavanja koga, ravnanja s kom:
določiti tretma
;
s posebnim pedagoškim tretmajem omogočiti, da tudi manj nadarjeni
končajo šolo
;
izvajanje protialkoholnega tretmaja
2.
prikazovanje
,
predstavljanje
:
prepuščati tretma sedanjosti posameznikom
;
realističen tretma vsakdanjih problemov v filmu
trevíra
-e
ž
(
ȋ
)
tekst.
poliestrno vlakno nemške proizvodnje:
odpornost trevire
//
tkanina iz teh vlaken:
obleka iz trevire
;
v prid. rabi:
trevira bluza
trézen
-zna -o
prid.
, tréznejši
(
ẹ́ ẹ̄
)
1.
ki ni pod vplivom alkoholne pijače:
strežejo le treznim gostom
;
trezen voznik vidi prometni znak prej kot pijan
;
malokdaj je trezen
;
trezna družba
//
ki izraža tako stanje:
njegov pogled ni bil več trezen
2.
nav. ekspr.
ki ravna razsodno, preudarno:
trezen človek bi ravnal drugače
;
na tako treznega fanta se lahko zaneseš
;
to so bili poslovni, trezni ljudje
/
biti razumska, trezna narava
//
nav. ekspr.
ki vsebuje, izraža razsodnost, preudarnost:
imeti trezne nazore
;
trezen pogled na svet
;
biti sposoben trezne presoje
;
trezno sprejemanje vsega novega
/
ekspr.:
narediti trezen načrt
uresničljiv
;
voditi trezno politiko
skladno z razmerami
/
odločiti se po treznem premisleku
●
ekspr.
imeti, ohraniti trezno glavo
biti, ostati razsoden, preudaren
;
zastar.
trezna enonadstropna hiša
preprosta
;
preg.
kar trezen človek misli, pijan govori
v pijanosti človek razkrije svoje misli, mnenje
trézno
prisl.
:
trezno kaj oceniti, premisliti
;
trezno ravnati
;
bil je trezno misleč človek
;
članek je pisan trezno
trézev
-zva -o
prid.
(
ẹ́
)
zastar.
trezen
:
domov je prišel trezev
tréznež
-a
m
(
ẹ̑
)
ekspr.
trezen človek:
trezneži in pijanci
/
tako bi ravnal vsak treznež
treznílnica
-e
ž
(
ȋ
)
prostor, navadno na policijski postaji, za treznjenje opitih oseb, ki
kršijo prometne predpise ali javni red in mir:
odpeljali so ga v treznilnico
/
policijska treznilnica
trézniti
-em
nedov.
(
ẹ́
)
1.
delati, povzročati, da postane kdo trezen:
trezniti pijanega človeka
;
hoja in mraz sta ga počasi treznila
/
pijan je razgrajal in zdaj ga treznijo v zaporu
2.
nav. ekspr.
delati, povzročati, da postane kdo (bolj) razsoden, preudaren:
pametne besede so ga treznile
/
življenje ga je s svojimi težavami treznilo
trézniti se
1.
postajati trezen:
popil je močno kavo in se počasi treznil
2.
ekspr.
postajati razsoden, preudaren:
človeštvo se po atomskih katastrofah trezni
tréznjenje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od trezniti:
treznjenje pijanca
/
odpeljali so ga na treznjenje
/
navdušenju je sledilo treznjenje
tréznost
-i
ž
(
ẹ́
)
1.
stanje treznega človeka:
obvezna treznost med vožnjo
2.
ekspr.
razsodnost
,
preudarnost
:
ceniti treznost in podjetnost
;
ohraniti treznost v zapletenem položaju
;
presojati kaj s treznostjo
tréznosten
-tna -o
prid.
(
ẹ́
)
nanašajoč se na treznost:
različne treznostne stopnje
/
treznostno društvo
;
pobudnik treznostnega gibanja
trezór
-ja
m
(
ọ̑
)
posebno zavarovan prostor v banki za shranjevanje denarja,
dragocenosti:
zavarovati trezor z alarmno napravo
;
vlomilci so hitro odšli iz trezorja
/
bančni trezor
;
nočni trezor
z vratci na zunanji strani stavbe, skozi katera se lahko spusti
kaj v hranjenje v neuradnem, nočnem času
//
kovinski predal, omarica za shranjevanje denarja, dragocenosti:
odpreti trezor
;
vgraditi trezor
;
spraviti nakit v trezor
tŕg
-a
m
(
ȓ r̄
)
1.
navadno odprt prostor, kjer se prodaja in kupuje raznovrstno blago,
zlasti živila:
trg je dobro založen
;
iti po solato na trg
;
na trgu prodajati sadje, zelenjavo
;
stojnice na trgu
/
bolšji trg
na katerem se prodajajo navadno rabljene stvari
;
zelenjavni, živilski trg
/
ribji trg
ribja tržnica
//
odprt prostor, obdan s stavbami, primeren za sestajanje, zbiranje
ljudi:
trg se je začel polniti
;
na trgu se je zbralo več tisoč ljudi
;
ulice in trgi
/
hiše na trgu
;
Trg republike
2.
nekdaj
naselje, večje od vasi in manjše od mesta, z določenimi značilnostmi
obeh:
naseliti se v trgu
;
prebivalci trga
;
trgi in mesta
/
ekspr.
ves trg govori o tem
vsi prebivalci trga
3.
kupovanje in prodajanje blaga in storitev glede na ponudbo in
povpraševanje:
trg se sprošča, umirja
;
z uvozom vplivati na trg
/
izdelovati blago za trg
/
enotni, svobodni trg
;
finančni trg
;
knjižni trg
;
mednarodni, zunanji trg
;
trg na debelo
;
trg za bombaž
/
kapitalski trg
del finančnega trga, na katerem se trguje s kapitalom, navadno v
obliki delnic, obveznic
/
dati,
ekspr.
vreči izdelek na trg
v položaj, ki omogoča kupovanje in prodajanje izdelka glede na
ponudbo in povpraševanje
4.
območje kupovanja in prodajanja blaga in storitev:
izgubiti,
publ.
osvojiti trg
;
poljedelska država je dober trg za industrijske izdelke
/
potrebe, prenasičenost trga
●
črni trg
črna borza
;
sivi trg
nezakonito trgovanje
;
trg
v fevdalizmu
naselje s tržnimi pravicami
♦
ekon.
obvladati trg
;
devizni trg
;
odprti trg
dostopen vsem proizvajalcem
;
prosti trg
brez trgovinskih omejitev
;
skupni trg
sodelovanje med državami, ki omogoča trgovino brez carinskih in
trgovinskih omejitev
;
trg delovne sile
trgáč
-a
m
(
á
)
kdor trga grozdje ob trgatvi:
najeti trgače
;
pesem trgačev
;
trgači in brentači
♦
lov.
pes, ki z zobmi trga najdeno ustreljeno divjad
;
vet.
močen podočnik pri zvereh; derač
trgáčica
-e
ž
(
ā
)
ženska, ki trga grozdje ob trgatvi:
petje trgačic v vinogradu
trgálec
-lca
[
tərgau̯ca
]
m
(
ȃ
)
1.
delavec pri trgalniku:
po poklicu je trgalec tekstilnih vlaken
2.
tekst.
trgalnik
:
s trgalcem trgati stare krpe
trgálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na trganje:
trgalni postopek
/
trgalna trdnost vrvi
♦
metal.
trgalni preizkus
preizkus, pri kakšni obremenitvi se predmet pretrga
;
teh.
trgalni stroj
stroj za preizkušanje natezne in tlačne trdnosti materiala
;
tekst.
trgalni stroj
trgalnik
trgálka
-e
[
tərgau̯ka
tudi
tərgalka
]
ž
(
ȃ
)
zastar.
1.
delavka pri trgalniku:
dela kot trgalka
2.
trgačica
:
po vinogradu se je razlegala pesem trgalk
trgálnica
-e
ž
(
ȃ
)
delavnica, obrat za trganje tekstilnih odpadkov:
zbirati stare cunje, volnene pletenine za trgalnico
;
delati v trgalnici
trgálnik
-a
m
(
ȃ
)
tekst.
stroj za trganje tekstilnih odpadkov:
trgati stare cunje s trgalnikom
tŕganec
-nca
m
(
r̄
)
nav. mn.,
gastr.
izdelek za zakuho iz rezančnega testa v obliki natrganih koščkov:
paprikaš s trganci
tŕganje
-a
s
(
ŕ
)
1.
glagolnik od trgati:
trganje papirja
/
trganje čevljev
/
trganje pripovedi z vprašanji
/
trganje plakatov z zidov
/
zlonamerno trganje stavkov iz sobesedila
/
trganje cvetja
2.
sunkovite bolečine:
čutiti trganje v nogah, ušesu
tŕganka
-e
ž
(
r̄
)
um.
slikarska tehnika, pri kateri se podoba oblikuje z lepljenjem
odtrganih koščkov papirja, folije:
obvladati lepljenko in trganko
//
slika v tej tehniki:
razstavljati trganke
♦
agr.
grobo zmleto zrnje, zlasti koruze
trgátev
-tve
ž
(
ȃ
)
trganje grozdja:
trgatev bo konec septembra
;
čas trgatve
/
imeti trgatev
;
iti v trgatev
;
biti v trgatvi
/
ledena trgatev
trgatev, ki se opravi, ko je povprečna dnevna temperatura v treh
dneh pred trgatvijo od minus sedem do minus pet stopinj Celzija
;
zelena trgatev
trganje še nezrelega grozdja z namenom uničenja grozdov in
posledičnega zmanjšanja presežnih zalog vina na tržišču v zameno
za državno denarno podporo
/
zastar.:
koruzna trgatev
trganje koruze
;
trgatev bombaža
obiranje
tŕgati
-am
stil.
tŕžem
nedov.
(
ŕ ȓ
)
1.
s sunkovitimi potegi, vlečenjem delati iz česa dva ali več delov:
trgati nit, papir
;
trgati razvaljano testo
;
trgati na koščke
;
trgati volno v kosme
;
trgati tkanino po dolgem
;
trgati in striči
/
trgati šive, vezi
;
ekspr.
pes je trgal verigo
si je prizadeval pretrgati jo
;
ne trgaj knjige
ne uničuj s trganjem
//
s sunkovitimi potegi, vlečenjem ločevati od večje količine:
trgal je papirčke in jih metal na tla
/
žival je z zobmi trgala meso
2.
ekspr.
delati, da kaj ni več strnjeno, celo:
trgati obroč zasledovalcev
;
vozila so trgala sprevod
/
veter trga oblake
/
bliski so trgali temo
/
rafali so trgali tišino
prekinjali
/
njeno pripovedovanje je trgal jok
prekinjal
//
ločevati
,
deliti
:
doline so trgale pokrajino
/
posestva ne bo pustil trgati
deliti
3.
z rabo, uporabo delati, da kaj ni več celo:
trgati čevlje s hojo po ostrem kamenju
;
ker je fizično delal, je hlače hitro trgal
//
delati, povzročati, da kaj ni več celo sploh:
trnje mu je trgalo obleko
/
ekspr.:
ostre skale so trgale čolnom dna
;
tanki so trgali asfalt
/
ekspr.
volk je trgal svoj plen
4.
s sunkovitimi potegi, vlečenjem odstranjevati iz česa, s česa:
trgati gumbe s plašča
;
trgati liste iz zvezka
;
trgati plakate z zida
/
trgati kose mesa z ražnja
/
trgati jagode z grozda
;
v roki ima marjetico in trga list za listom
puli
//
s sunkovitimi potegi spravljati z drevesa, rastline:
trgati češnje
;
trgati koruzne storže s stebla
/
trgati najlepše cvetove
/
popoldne bodo trgali jabolka, ribez
obirali
;
letos so trgali v lepem vremenu
imeli trgatev
//
s sunkovitimi potegi ločevati od tal:
trgati jurčke
;
trgati plevel, rože
5.
s sunkovitimi potegi, vlečenjem spravljati iz prijema:
trgati komu knjigo iz roke
;
trgal ji je otroka iz naročja
;
trgala je svojo roko iz njegove
;
pren.,
ekspr.
trgati komu oblast iz rok
//
ekspr.
spravljati koga iz neprijetnega stanja:
trgati ljudi iz brezčutnosti, nevednosti
;
počasi se je trgal iz revščine
6.
ekspr.
delati
,
povzročati
:
a)
da je kdo manj skupaj s kom:
trgati očeta domu, družini
;
delo ga je trgalo od žene
;
trgati se od družbe
b)
da kdo prenehava imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga:
ta dogodek ga je trgal od nje
;
v tujini se je trgal od domačih
c)
da kdo manj dela kaj:
trgati koga od dela
;
šport ga trga od študija
7.
zmanjševati izplačilo za določen znesek;
odtegovati
:
vsak mesec mu trgajo od osebnih dohodkov
;
trgati komu petino plače
8.
brezoseb.
imeti sunkovite bolečine:
trga ga po rokah, zobeh
;
trga jo v križu, rami
●
ekspr.
otrokov jok ji je trgal srce
jo je čustveno zelo prizadeval
;
ekspr.
kašelj mu je trgal pljuča
zelo je kašljal
;
ekspr.
škripanje koles mu je trgalo ušesa, živce
mu je bilo zelo neprijetno
;
ekspr.
voda je trgala bregove
s silo v kosih odstranjevala
;
ekspr.
ne bo mu treba čevljev trgati po hribih
živeti v hribih
;
ekspr.
dolga leta je trgal hlače na uredniškem stolu
je bil urednik
;
pog.
trgati hlače po šolskih klopeh
hoditi v šolo
;
ekspr.
pisatelj trga maske z obrazov malomeščanov
kaže njihovo pravo, resnično bistvo
;
ekspr.
trgati komu mreno z oči
omogočiti mu, da zagleda, spozna stvar, kakršna dejansko je
;
ekspr.
noge komaj trga od tal
zelo težko hodi
;
ekspr.
trgati verige suženjstva
osvobajati se suženjstva
;
ekspr.
trgati si od ust
prihranjevati kaj od življenjsko pomembnih, potrebnih dobrin
tŕgati se
1.
biti v stanju, ko kaj ni več strnjeno:
vrste so se trgale
/
megla se trga
;
oblaki se trgajo
2.
biti v stanju, ko kaj zaradi rabe, uporabe ni več celo:
jopica se na komolcih trga
;
krilo se trga po šivih
;
vrv je preperela in se trga
3.
s sunkovitimi potegi si prizadevati se osvoboditi:
konji so se trgali in rezgetali
;
pes se trga z verige
4.
ekspr.
odhajati, oddaljevati se:
posamezniki so se drug za drugim trgali od skupine
//
s predlogom
težko zapuščati kaj, se poslavljati od česa:
trgal se je od prejšnjega življenja
/
naši ljudje so se težko trgali od domovine, s svoje zemlje
5.
ekspr.
v presledkih prihajati:
tanki so se trgali iz soteske
;
izza ovinka so se trgale zelene uniforme
/
iz megle, mraka so se trgale postave
postajale vidne, se počasi prikazovale
6.
ekspr.
ruvati se:
fantje se radi trgajo
/
trgala sta se za žogo
/
otroci so se trgali za bonbone
prerivali, pulili
/
trgata se zaradi njive
prepirata
//
v zvezi z
za
zelo si prizadevati pridobiti koga za sodelovanje:
trgali so se za tega strokovnjaka
;
zanj so se kar trgali s ponudbami
//
prizadevati si za kaj, potegovati se za kaj:
trgati se za čast, plačilo
;
trgati se za oblast
7.
ekspr.
izgubljati trdnost, moč:
njen ponos se trga
;
njegova upornost se je začela trgati
/
trgati se v sebi
●
ekspr.
besede, stavki so se mu trgali iz ust
govoril je težko, pretrgano
;
ekspr.
glas se mu trga
močno spreminja jakost
;
ekspr.
srce se ji je trgalo, ko je odhajal
bilo ji je zelo hudo
;
ekspr.
iz kovačnice so se trgali udarci kladiva
se je slišalo udarjanje kladiva
;
ekspr.
v njej se vse trga
doživlja veliko duševno krizo
;
ekspr.
iz njenih prsi se je trgalo ječanje
je prihajalo v presledkih
trgáje
star.
:
trgaje cvetje, je prepevala
trgajóč
-a -e:
govoril je s trgajočim se glasom
;
srce trgajoč pogled
tŕgan
-a -o:
trgani koščki papirja
♦
tekst.
trgana volna
volna, dobljena s trganjem volnenih odpadkov preje, tkanin in
pletenin
trgátven
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na trgatev:
trgatvena dela
/
trgatveni praznik
♦
zgod.
trgatveni red
nekdaj
predpisi o obveznem času trganja grozdja
tŕgec
-gca
m
(
ȓ
)
ekspr.
manjšalnica od trg:
trgec je poln ljudi
/
stanujejo deset minut iz trgca
tŕgniti
-em
dov.
(
ŕ ȓ
)
knjiž.
1.
potegniti
:
z vso močjo trgne puško k sebi
;
trgniti sabljo izza pasu
/
konja sta trgnila vprežnici
2.
trzniti
:
pri vsakem taktu je trgnil z glavo
;
trgniti z rameni
tŕgoma
prisl.
(
ȓ
)
knjiž.
pretrgano
:
trgoma dihati
;
trgoma pripovedovati
●
knjiž.
slovenska kultura si je trgoma utirala pot
težko, s težavo
trgovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od trgovati:
ukvarjati se s trgovanjem
/
trgovanje z žitom
/
elektronsko trgovanje
nabava in prodaja prek internetnega omrežja
trgováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
kupovati in prodajati:
države trgujejo med seboj
/
trgovati z lesom, žitom
/
trgovati na debelo, na drobno
trgujóč
-a -e:
trgujoče dežele
trgôvček
-čka
m
(
ō
)
ekspr.
manjšalnica od trgovec:
trgovčki in uradnički
trgôvčič
-a
m
(
ō
)
ekspr.
manjšalnica od trgovec:
bil je podjeten trgovčič
trgôvec
-vca
m
(
ō
)
1.
kdor se ukvarja s trgovanjem:
domači trgovci in proizvajalci
/
potujoči trgovec
;
živinski trgovec
;
trgovec na debelo
;
trgovec z lesom, žitom
2.
kdor poklicno dela v trgovini:
vsi trije sinovi so trgovci
;
izučiti se za trgovca
3.
kdor trguje in je lastnik trgovine:
bil je posestnik in trgovec
;
mali, vaški trgovci
4.
kdor je zaposlen v trgovskem podjetju:
trgovci se pritožujejo, da ni dovolj premoga
;
sestanek bančnikov in trgovcev
●
ekspr.
v njem je bolj malo trgovca
nima trgovskih lastnosti, ne zna pri delu zaslužiti
trgovína
-e
ž
(
í
)
1.
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja s kupovanjem in prodajanjem:
razvoj trgovine
;
trgovina in obrt
/
trgovina z lesom
2.
kupovanje in prodajanje blaga:
ukvarjati se s trgovino
/
izvozna, uvozna trgovina
;
mednarodna, zunanja trgovina
;
trgovina na drobno
3.
lokal, v katerem se kupuje in prodaja:
trgovine se odprejo ob osmih zjutraj
;
vstopiti v trgovino
;
izložbe, police trgovin
/
delikatesna, konfekcijska, zelenjavna trgovina
;
samopostrežna trgovina
;
športna trgovina
s športno opremo
;
trgovina z mešanim blagom
;
trgovina s čevlji
;
trgovina s semeni
semenarna
/
poslovodja v trgovini
●
verižna trgovina
pri kateri sodeluje več posredovalcev, kar blago zelo podraži
;
trgovina na črno
nezakonito, nedovoljeno trgovanje, zlasti kadar blaga ni dovolj v
prodaji
;
publ.
trgovina z belim blagom
z ljudmi, zlasti dekleti, ki se jih zasužnji, navadno za
prostitucijo
♦
ekon.
komisijska trgovina
;
posredniška trgovina
ki posluje v svojem imenu za tuj račun ali v tujem imenu za tuj
račun
;
prosta trgovina
prosti trg
trgovínica
-e
ž
(
í
)
nav. ekspr.
manjšalnica od trgovina 3:
vstopiti v trgovinico
/
odpreti novo trgovinico
trgovínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
1.
nanašajoč se na trgovino, trgovanje:
trgovinska dejavnost
/
trgovinska menjava med državami
/
trgovinske omejitve
;
trgovinska pogodba
/
trgovinski ataše
♦
ekon.
trgovinska bilanca
;
trg.
trgovinski rabat
2.
star.
trgovski
:
trgovinsko podjetje
/
trgovinska mreža
trgovínsko
prisl.
:
trgovinsko povezane države
trgôvka
-e
ž
(
ō
)
1.
ženska, ki poklicno dela v trgovini:
izučiti se za trgovko
;
prijazna trgovka
2.
ženska, ki trguje in je lastnica trgovine:
bila je posestnica in trgovka
trgôvski
-a -o
prid.
(
ō
)
nanašajoč se na trgovce, trgovanje ali trgovino:
trgovski posli
;
trgovska dejavnost
/
trgovski sloj
/
trgovska akademija
v stari Jugoslaviji
štiriletna srednja trgovska šola
/
trgovski stiki
;
trgovska korespondenca
/
kraj je pomembno trgovsko središče
;
trgovsko-politična vprašanja
/
trgovski lokal
/
trgovski partner, zastopnik
/
trgovski pomočnik
;
trgovski poslovodja
;
(trgovski) potnik
delavec v proizvodni ali trgovski organizaciji, ki v okviru
pooblastil sprejema naročila in sklepa kupoprodajne pogodbe
/
trgovsko podjetje
/
trgovska mornarica
♦
ekon.
trgovski posrednik
kdor opravlja trgovske ali bančne posle po nalogu komitenta
trgôvsko
prisl.
:
mesto se je trgovsko razvijalo
;
trgovsko posloven pogovor
trgôvstvo
-a
s
(
ō
)
1.
družbeni sloj trgovcev:
izvira iz trgovstva
;
interesi trgovstva
//
trgovci
:
bogato, podeželsko trgovstvo
2.
star.
trgovska dejavnost, trgovina:
zgodovina trgovstva
;
trgovstvo in obrt
tŕhel
-hla -o
[
tərhəu̯
]
prid.
(
ŕ
)
1.
ki razpada, se razkraja zlasti zaradi delovanja vlage:
trhel les
;
trhle veje
;
trhlo deblo
/
trhle stopnice
/
ekspr.:
ima trhle kosti
krhke
;
trhla stavba
dotrajana
//
ekspr.
brez moči, trdnosti:
trhla država
/
trhla oblast
//
ekspr.
onemogel
,
slab
:
trhel bolnik
;
star je in ves trhel
2.
ekspr.
slabo utemeljen:
trhla filozofija
;
trhle zahteve
/
ima le trhlo upanje
●
ekspr.
stvar stoji na trhlih nogah
ni trdna, zanesljiva, ni dobro utemeljena
trhlèn
-êna -o
in
trhlén -a -o
prid.
(
ȅ é; ẹ̄
)
nar.
trhel
:
trhlen les
;
trhlen štor
/
most je že trhlen
trhlenéti
-ím
nedov.
(
ẹ́ í
)
nar.
trohneti
:
les trhleni
;
tramovi so začeli trhleneti
trhlenína
-e
ž
(
í
)
nar.
trhlina
,
trohnoba
:
odstraniti trhlenino
;
svetlikanje trhlenine
trhlênje
-a
s
(
é
)
zastar.
trohnenje
:
trhlenje podrtih debel
trhléti
-ím
nedov.
(
ẹ́ í
)
ekspr.
trohneti
:
podrto deblo trhli
trhlèč
-éča -e:
tla, pokrita s trhlečim listjem
trhlína
-e
ž
(
í
)
kar nastane med trohnenjem:
trhlina se je bledo svetlikala v temi
;
odstraniti trhlino
;
duh po trhlini
♦
agr.
prst z večjimi organskimi delci
trhljád
-i
ž
(
ȃ
)
trhlo vejevje, trhla debla:
odstranjevati trhljad
;
kupi trhljadi
/
duh po trhljadi
trhlini
trhljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
1.
zastar.
trohljiv
:
trhljiv les
2.
zastar.
trhel
:
trhljiv štor
trhlôba
-e
ž
(
ó
)
trohnoba
:
trhloba lesa
/
duh po trhlobi
tŕhlost
-i
ž
(
ŕ
)
stanje trhlega:
trhlost lesa
;
gniloba in trhlost
//
ekspr.
nemoč
1
,
šibkost
:
trhlost države
/
trhlost političnega sistema
trhlovína
-e
ž
(
í
)
trohnoba
:
svetlikanje trhlovine
/
duh po trhlovini
tri...
ali
trí...
in
tri...
prvi del zloženk
(
ȋ
)
1.
nanašajoč se na število tri:
tridelen, trikrat, trimesečje, trinadstropen, tristo
2.
za tri večji od vsote desetic, na katere se nanaša:
triindvajset
triáda
-e
ž
(
ȃ
)
1.
skupina treh enot, trojica:
uvrščati elemente v triade
;
triade barv
;
triada rimskih božanstev
2.
šol.
okvirno določeno triletno obdobje za preverjanje poteka in
učinkovitosti pouka v devetletni osnovni šoli, triletje:
v novem delu šole so štiri učilnice za učence druge triade
;
šolanje, znanje po triadah
/
prva, druga, zadnja triada devetletke
3.
geol.
obdobje mezozoika, v katerem so se pojavile praproti, rastline,
podobne palmam, in sesalci;
trias
:
ostanki plazilcev iz triade
♦
filoz.
dialektična triada
teza, antiteza, sinteza kot osnovne stopnje razvoja
;
kem.
triada
skupina treh elementov s podobnimi kemičnimi lastnostmi in
približno enakimi razlikami v atomski masi
triáden
-dna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na triado:
triadni sistem
/
triadne plasti
trialístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na trializem:
trialistična ureditev države
/
odklanjati trialistično monarhijo
trialízem
-zma
m
(
ī
)
zgod.,
do 1918
ideja o razdelitvi avstroogrske monarhije v tri državne enote:
odklanjati, zagovarjati trializem
/
prizadevanje za dosego trializma
♦
pravn.
trializem kazenskih sankcij
delitev kazenskih sankcij na kazni, varstvene in vzgojne ukrepe
triángel
-gla
m
(
á
)
1.
knjiž.
trikot
,
trikotnik
:
pozidati triangel med cestama in progo
2.
glasb.
glasbilo v obliki jeklenega, v enem kotu odprtega, na vrvici visečega
trikotnika, na katerega se udarja s paličico, trikot:
igrati na triangel
triangulácija
-e
ž
(
á
)
geod.
postopek, pri katerem se v mreži trikotnikov na zemeljskem površju
izmerijo vsi koti in dolžina vsaj ene stranice:
sodelovati pri triangulaciji
triangulacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na triangulacijo:
triangulacijske meritve
/
triangulacijska mreža
mreža točk, dobljena s triangulacijo
;
triangulacijska točka
s triangulacijo določena stalna točka na zemeljskem površju;
znamenje, ki označuje tako točko
;
triangulacijska znamenja
trianónski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
zgod.,
navadno v zvezi
trianonska pogodba
mirovna pogodba med članicami velike antante in Ogrsko, sklenjena 4.
julija 1920 v Trianonu:
trías
-a
m
(
ȋ
)
geol.
obdobje mezozoika, v katerem so se pojavile praproti, rastline,
podobne palmam, prvi sesalci in dinozavri:
trias, jura, kreda
tríasen
-sna -o
(
ȋ
)
pridevnik od trias:
triasni apnenec
;
triasni skladi
tríatlon
-a
m
(
ȋ
)
šport.
1.
tekmovanje v treh panogah, navadno v plavanju, kolesarjenju, in teku:
nastopiti, zmagati na triatlonu
;
trenirati za mednarodni triatlon
;
proga za triatlon
/
dolgi, kratki triatlon
;
olimpijski triatlon
/
ukvarjati se s triatlonom
/
triatlon za evropski pokal
;
prvenstvo, tekmovanje v triatlonu
2.
v zvezi
olimpijski triatlon
do 1972
tekmovanje v dviganju uteži tezno, s sunkom in s potegom, olimpijski
troboj:
v olimpijskem triatlonu je dvignil 450 kilogramov
tríatlonec
-nca
m
(
ȋ
)
šport.
športnik, ki se ukvarja s triatlonom:
najboljši triatlonec na svetu
;
uspešen triatlonec
tríatlonka
-e
ž
(
ȋ
)
šport.
športnica, ki se ukvarja s triatlonom:
najboljša, obetavna triatlonka
;
plavalka in triatlonka
triáža
-e
ž
(
ȃ
)
med.
razvrščanje bolnikov, poškodovancev v skupine glede na vrsto in težo
poškodbe, obolenja, nujnost obravnave:
opraviti triažo
;
triaža in prevoz ranjencev
♦
ped.
triaža mladoletnih prestopnikov
triážen
-žna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na triažo:
triažna skupina
/
triažno delo
/
triažna ustanova
tribáda
-e
ž
(
ȃ
)
knjiž.
lezbijka
:
spolna nagnjenja tribad
tribalízem
-zma
m
(
ī
)
knjiž.
težnja po uveljavljanju koristi plemenske skupnosti, kake skupine, ki
ni v skladu s koristmi države, širše skupnosti:
tribalizem v Afriki
tríbárven
-vna -o
prid.
(
ȋ-ȃ
)
ki je treh barv:
tribarven trak
;
tribarvna zastava
/
tribarvni gonič
gonič rjave barve s črno zgornjo dlako po hrbtu, trupu in belimi
lisami po vratu, šapah in konici repa
;
tribarvni tisk
;
tribarvna znamka
tríbárvnica
-e
ž
(
ȋ-ȃ
)
knjiž.
tribarvna zastava:
izobesiti, razviti tribarvnico
;
francoska tribarvnica
//
trak z barvami te zastave:
s tanko tribarvnico okrašen venec
tríbrázden
-dna -o
prid.
(
ȋ-ā
)
agr.,
v zvezi
tribrazdni plug
plug, ki istočasno reže, orje tri brazde:
tribún
-a
m
(
ȗ
)
1.
zgod.,
pri starih Rimljanih
davčni uradnik v tribusu:
služba tribuna
♦
zgod.
ljudski tribun
zakoniti predstavnik plebejcev pri starih Rimljanih
;
vojaški tribun
višji častnik v starorimski legiji
2.
knjiž.
kdor javno zastopa, brani pravice, interese kake skupnosti:
postal je delavski, kmečki tribun
;
tribuni ljudskih množic
/
tribun socialističnih idej
glasnik, zagovornik
tribúna
-e
ž
(
ȗ
)
1.
začasen, odru podoben objekt, navadno iz desk, za govornike, gledalce
na javnih prireditvah:
postaviti tribune na trgu
;
stati na tribuni
;
svečano okrašena tribuna
;
tribuna za častne goste
/
govorniška tribuna
//
del športne dvorane, stadiona s stopničasto se dvigajočimi prostori,
sedeži za gledalce:
vzhodna, zahodna tribuna
;
tribuna na dirkališču, ob bazenu
;
navijači na tribunah
/
ekspr.
tribune so burno vzklikale
gledalci na njih
2.
navadno v zvezi
javna tribuna
javna razprava o kakem pomembnejšem vprašanju:
udeležiti se javne tribune
;
prirediti, sklicati javno tribuno
;
javna tribuna o slovenskem narodu in slovenski kulturi
3.
publ.
sredstvo za izražanje, izmenjavanje mnenj o čem:
časopis predstavlja tribuno za obravnavanje pomembnih družbenih
vprašanj
;
gledališče so spremenili v tribuno narodnih idej
tribunál
-a
m
(
ȃ
)
knjiž.
sodišče
:
sedež tribunala
/
vojaški tribunal
vojaško sodišče
/
velika dvorana tribunala
/
tribunal ga je obsodil na smrt
;
tribunal sestavljajo trije sodniki
sodni zbor
;
pren.
tribunal kritikov
tribunát
-a
m
(
ȃ
)
zgod.,
pri starih Rimljanih
naslov ali služba tribuna:
potegovati se za tribunat
tribúnski
-a -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na tribune:
tribunska oblast
/
govornik s tribunskim nastopom
tríbus
-a
m
(
ȋ
)
zgod.,
pri starih Rimljanih
upravna enota v Rimu in okolici:
tribút
-a
m
(
ȗ
)
zgod.
dajatev, ki jo morajo plačevati zlasti pripadniki okupirane ali
premagane države:
naložiti, zahtevati tribut
//
dajatev sploh:
plačevati tribut zemljiškemu gospodu
tribúten
-tna -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na tribut:
tributne zahteve
/
tributni davek
tríceps
-a
m
(
ȋ
)
anat.
mišica, ki ima na enem koncu tri krake, triglava mišica:
triceps meč, nadlakta
trícéven
-vna -o
prid.
(
ȋ-ẹ̑
)
ki ima tri cevi:
tricevni top
;
tricevna puška
trícévka
-e
ž
(
ȋ-ẹ̑
)
puška s tremi cevmi:
streljati s tricevko
tricíkel
-kla
m
(
í
)
1.
tovorno vozilo s tremi kolesi, trikolo:
naložiti omaro, zelenjavo na tricikel
;
pripeljati s triciklom
;
voznik tricikla
/
motorni, nožni tricikel
//
otroško vozilo s tremi kolesi na nožni pogon:
otrok se vozi s triciklom
2.
avtomobil s tremi kolesi:
sesti v tricikel
/
dvosedežni tricikel
trícilíndrski
-a -o
prid.
(
ȋ-í
)
strojn.
ki ima tri cilindre, valje:
tricilindrski motor
tríčetrtínski
-a -o
prid.
(
ȋ-ȋ
)
nanašajoč se na tri četrtine:
tričetrtinska dolžina
;
izglasovati s tričetrtinsko večino
/
tričetrtinski plašč
plašč z robom tik nad koleni
;
tričetrtinski rokavi
rokavi, ki segajo do komolcev ali približno do polovice podlakti
;
tričetrtinske (dolge) hlače
hlače, katerih hlačnice segajo do sredine goleni
;
tričetrtinske (kratke) hlače
hlače, katerih hlačnice segajo do sredine stegen
♦
glasb.
tričetrtinski takt
takt, ki obsega tri četrtinke
;
tričetrtinska godala
godala, katerih velikost je približno tri četrtine normalne,
prirejena za igranje otrok
;
kor.
tričetrtinski obrat
plesni obrat za 270°
tríčetrtínsko
prisl.
:
tričetrtinsko se zasukati
tríčetrtúren
-rna -o
prid.
(
ȋ-ȗ
)
ki traja tri četrt ure:
tričetrturen sprehod
;
tričetrturna zamuda
tríčlánski
-a -o
prid.
(
ȋ-ȃ
)
ki sestoji iz treh članov:
tričlanski odbor
;
njihova družina je tričlanska
tríčlénik
-a
m
(
ȋ-ẹ̑
)
mat.
izraz, ki ima tri člene:
trídejánka
-e
ž
(
ȋ-ȃ
)
gled.
igra v treh dejanjih:
napisati, uprizoriti tridejanko
trídejánski
-a -o
prid.
(
ȋ-ȃ
)
gled.
ki ima tri dejanja:
tridejanska drama
trídélen
-lna -o
prid.
(
ȋ-ẹ̑
)
ki ima tri dele:
tridelna blazina
/
rastlina s tridelnimi bodicami
/
tridelni komplet
;
tridelna raztegljiva lestev
;
tridelna omara
omara s tremi (vratnimi) krili
;
tridelno okno
♦
um.
tridelni gotski oltar
trídélnost
-i
ž
(
ȋ-ẹ̑
)
lastnost, značilnost tridelnega:
tridelnost kompozicije
tridentínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na Trident:
tridentinska pokrajina
♦
rel.
tridentinski koncil
koncil v letih od 1545 do 1563
trídeset
-ih
štev.
(
ȋ
)
izraža število trideset [30]
a)
v samostalniški rabi:
trikrat deset je trideset
;
od tridesetih jih je prišlo enajst
/
predavanje ima ob desetih trideset
10
30
b)
v prilastkovi rabi:
voziti trideset kilometrov na uro
;
trideset let star
;
pri tridesetih stopinjah pod ničlo
♦
pravn.
dopolniti trideset let pokojninske dobe
//
neskl.
izraža številko trideset:
stanuje na Celovški 30
;
izžrebane so bile tri številke nad trideset
trídeseti
-a -o
štev.
(
ȋ
)
ki v zapovrstju ustreza številu trideset:
praznovati trideseti rojstni dan
;
tridesetega [30.] novembra
/
trideseti del česa
tridesetina
●
knjiž.
v tridesetih [30.] letih prejšnjega stoletja
od 1930 do 1940
trídesetléten
-tna -o
prid.
(
ȋ-ẹ̑
)
1.
star trideset let:
tridesetletna ženska
2.
ki traja trideset let:
rezultati tridesetletnega raziskovanja
♦
zgod.
tridesetletna vojna
vojne med protestanti in katoličani v letih od 1618 do 1648
trídesetlétnica
-e
ž
(
ȋ-ẹ̑
)
1.
trideseta obletnica:
tridesetletnica mature
2.
trideset let stara ženska:
privlačna tridesetletnica
trídesetlétnik
-a
m
(
ȋ-ẹ̑
)
trideset let star moški:
v službo je prišel kot tridesetletnik
trídimenzionálen
-lna -o
prid.
(
ȋ-ȃ
)
ki ima tri dimenzije, razsežnosti, trirazsežen:
tridimenzionalen prostor
;
telesa so tridimenzionalna
/
tridimenzionalna umetnost
trídimenzionálno
prisl.
:
tridimenzionalno predstaviti, upodobiti predmet
trídimenzionálnost
-i
ž
(
ȋ-ȃ
)
značilnost tridimenzionalnega:
tridimenzionalnost predmetov
;
doseči vtis tridimenzionalnosti
trídnéven
-vna -o
prid.
(
ȋ-ẹ̑
)
1.
ki traja tri dni:
tridnevni tečaj
;
tridnevna pogajanja
2.
star tri dni:
tridnevni piščanci
trídôben
-bna -o
prid.
(
ȋ-ó ȋ-ō
)
glasb.
ki obsega tri dobe:
tridobni takt
triéder
-dra
m
(
ẹ́
)
knjiž.
prizemski daljnogled:
opazovati skozi trieder
/
ročni trieder
trienále
-a
m
(
ȃ
)
vsako tretje leto prirejena umetniška razstava ali prireditev:
odpreti trienale
;
bienale in trienale
/
glasbeni, likovni trienale
triénij
-a
m
(
ẹ́
)
knjiž.
triletje
:
poročilo za prvi trienij
triêr
-ja
m
(
ȇ
)
agr.
stroj ali naprava za odstranjevanje primesi pri žitu, žitni čistilnik:
izločiti drobna semena plevelov s trierji
triêra
-e
ž
(
ȇ
)
pri starih Grkih in Rimljanih
vojna ladja s tremi vrstami vesel, troveslača:
triera je odplula
;
napadati s trierami
trífázen
-zna -o
prid.
(
ȋ-á
)
elektr.
nanašajoč se na tri faze:
trifazni tok
/
trifazni motor, števec
/
trifazni sistem
sistem izmeničnih napetosti, tokov, ki so med seboj v fazi
premaknjeni za 120°
trifólij
-a
m
(
ọ́
)
knjiž.
trojica, triperesna deteljica:
trifolij Jakopič, Jama in Grohar
trífora
-e
ž
(
ȋ
)
um.
okenska odprtina v zunanjem ali notranjem zidu, razdeljena z dvema
stebričkoma na tri dele:
cerkev s triforami
trifórij
-a
m
(
ọ́
)
um.
hodnik s triforo nad pritličnimi loki cerkvene ladje ali prezbiterija:
iti po triforiju
trigéminus
-a
m
(
ẹ̑
)
anat. žarg.
možganski živec, katerega čutni del ima veje za predel očesa in obeh
čeljusti;
trivejni živec
:
ohromitev trigeminusa
tríger
-ja
m
(
í
)
rač. žarg.
podatek, rezultat kake operacije, ki sproži vnaprej določeno zaporedje
operacij v računalniku;
sprožilo
,
sprožilec
tríglásen
-sna -o
prid.
(
ȋ-ā
)
glasb.
komponiran za tri glasove:
triglasne pesmi
tríglásno
prisl.
:
triglasno peti
tríglásje
-a
s
(
ȋ-ȃ
)
glasb.
glasbeni stavek za tri glasove:
dvoglasje in triglasje
tríglàv
in
trígláv -áva -o
prid.
(
ȋ-ȁ ȋ-á; ȋ-ȃ
)
ki ima tri glave:
triglavo božanstvo
;
pren.
triglava gora
♦
anat.
triglava mišica
mišica, ki ima na enem koncu tri krake
triglavàn
tudi
triglaván -ána
m
(
ȁ á; ȃ
)
1.
član, pristaš društva, kluba Triglav:
zborovanje triglavanov
2.
ekspr.
kdor se vzpne na Triglav:
triglavani so srečno prišli z vrha
triglavánka
-e
ž
(
ȃ
)
članica, pristašinja društva, kluba Triglav:
zmaga triglavank
tríglavka
in
triglávka -e
ž
(
ȋ; ȃ
)
1.
med narodnoosvobodilnim bojem do 1944
podolgovata partizanska kapa s tremi vrhovi, brez ščitka:
na glavah so imeli triglavke
;
triglavka s peterokrako zvezdo
;
triglavka in titovka
/
kapa triglavka
2.
nar.
planika
:
med skalami so rastle triglavke
tríglavski
in
triglávski -a -o
prid.
(
ȋ; ȃ
)
nanašajoč se na goro Triglav:
severna triglavska stena
/
triglavski ledenik
;
triglavsko pogorje
♦
bot.
triglavska neboglasnica
blazinasta visokogorska rastlina s svetlo modrimi kratkopecljatimi
cveti, Eritrichium nanum
;
triglavska roža
blazinasta visokogorska rastlina z deljenimi dlakavimi listi in
navadno rožnatimi cveti, Potentilla nitida
;
zool.
triglavski matija
pajkovec z zelo dolgimi nogami in majhnim telesom, ki živi v
triglavskem pogorju, Ischyropsalis triglavensis
trígliceríd
-a
m
(
ȋ-ȋ
)
nav. mn.
maščoba v krvi, ki ob povišani vrednosti povzroča arteriosklerozo in
povečuje tveganje za razvoj srčno-žilnih bolezni:
povišani trigliceridi
povišana raven trigliceridov
;
znižati raven, vsebnost trigliceridov
;
holesterol in trigliceridi
triglíf
-a
m
(
ȋ
)
arhit.
kamnita plošča dorskega friza, okrašena s tremi navpičnimi žlebiči:
triglifi in metope
trigonálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
min.,
v zvezi
trigonalna singonija
singonija, v kateri so tri vodoravne osi enako dolge in se sekajo med
seboj pod enakim kotom:
trigonométričen
-čna -o
prid.
(
ẹ́
)
nanašajoč se na trigonometrijo:
trigonometrična naloga
/
trigonometrična enačba
;
trigonometrične funkcije
♦
geod.
trigonometrična točka
triangulacijska točka
trigonometríja
-e
ž
(
ȋ
)
mat.
geometrija, ki se ukvarja z razmerji med stranicami in koti
trikotnika:
učbenik trigonometrije
;
uporaba trigonometrije v geodeziji
/
ravninska, sferna trigonometrija
trigonometríjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
mat.
trigonometričen
:
trigonometrijske funkcije
trihína
-e
ž
(
ȋ
)
zool.
zelo tanek zajedavec v črevesju človeka in nekaterih živali, katerega
ličinke povzročajo trihinelozo, Trichinella:
ličinke trihine
trihínast
-a -o
prid.
(
ȋ
)
ki ima trihine:
trihinasto svinjsko meso
trihinéla
-e
ž
(
ẹ̑
)
zool.
trihina
:
odkriti trihinele v črevesju
trihinelóza
-e
ž
(
ọ̑
)
med.,
vet.
bolezen ljudi in nekaterih živali, ki jo povzročajo ličinke trihin:
zboleti za trihinelozo
trihinelózen
-zna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na trihinelozo:
trihinelozna žival
/
trihinelozna svinina
trihinasta
trihinóza
-e
ž
(
ọ̑
)
med.,
vet.
bolezen ljudi in nekaterih živali, ki jo povzročajo ličinke trihin:
zboleti za trihinozo
trihinózen
-zna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na trihinozo:
trihinozni bolnik
/
trihinozno meso
trihinasto
trihofitíja
-e
ž
(
ȋ
)
med.
glivična kožna bolezen, ki napada zlasti zgornjo plast kože, lase in
nohte:
zdraviti trihofitijo
trihotomíja
-e
ž
(
ȋ
)
knjiž.
delitev, ločevanje na tri dele, vrste:
načelo trihotomije
/
trihotomija dobro, slabo, neopredeljeno
♦
filoz.
trihotomija duše
po Platonu
delitev človeške duševnosti na čutni, čustveni in razumski del
tríinpôlsôben
-bna -o
[
triinpou̯sobən
]
prid.
(
ȋ-ȏ-ō
)
v zvezi
triinpolsobno stanovanje
stanovanje, ki ima tri sobe in kabinet:
zamenjati triinpolsobno stanovanje za dve manjši
tríizménski
-a -o
prid.
(
ȋ-ẹ̑
)
ki poteka v treh izmenah:
triizmensko delo
/
triizmenski pouk
trijáki
-ov
m
mn.
(
á ā
)
nar.
čas zadnjih pomladanskih ohladitev od 12. do 14. maja, ko so na
koledarju Pankracij, Servacij, Bonifacij;
ledeni možje
3
:
bližajo se trijaki
/
prišel je še pred trijaki
tríjámbornica
-e
ž
(
ȋ-ā
)
ladja s tremi jambori:
vkrcati se na trijambornico
;
pluti s trijambornico
;
kapitan trijambornice
tríjámbornik
-a
m
(
ȋ-ā
)
trijambornica
:
v zalivu je zasidran trijambornik
trijánčenje
-a
s
(
á
)
nar.
pritrkavanje
,
potrkavanje
:
slišalo se je ubrano trijančenje
;
trijančenje s tremi zvonovi
trijánčiti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
nar.
pritrkavati
,
potrkavati
:
za binkošti so fantje trijančili
/
zvonovi so ubrano trijančili
tríje
tudi
trijé trí trí
štev.
,
rod., mest.
tréh,
daj.
trém,
tož.
trí,
or.
trémi
(
ȋ; ẹ̑
)
1.
izraža število tri [3]
a)
v samostalniški rabi:
dve in ena je tri
;
od šestih so ostali samo trije
;
bila je sama proti trem
/
ura je tri
;
vstati ob treh zjutraj
3
h
;
čakati od treh do štirih (popoldne)
15
h
/
igrati v treh
;
korakati po tri in tri
tako, da so trije v vrsti
b)
v prilastkovi rabi:
obvlada tri svetovne jezike
;
tri četrt ure
;
delajo v treh izmenah
;
tri tisoč
;
tri ure hoda
;
drama v treh dejanjih
;
po treh letih
;
pog.
naročiti tri vinjake
tri kozarčke vinjaka
/
v pravljicah
bil je kralj, ki je imel tri sinove
/
tri dimenzije
dolžina, širina, višina
c)
v medmetni rabi:
daj, skoči, ena, dve, tri
;
otroci, začnimo: tri, štiri
//
neskl.
izraža številko tri:
ležati v sobi številka tri
;
tekma se je končala s tri proti ena
/
pog.
pri matematiki je dobila tri
oceno dobro
2.
v zvezi z
dva, štiri
izraža približnost:
spil je dva, tri kozarce soka
;
v dveh, treh letih si zemlja opomore
;
počakaj tri, štiri minute
●
ekspr.
govoriti tja v tri dni
brez smisla, neumnosti
;
ekspr.
mi ne živimo kar tako v tri dni
brez smisla, cilja
;
star.
pred sodnikom vzdigniti tri prste
priseči
;
ekspr.
tako te bom, da boš tri sonca videl
močno te bom udaril po glavi
;
ekspr.
štel bom do tri, potem pa ...
izraža opozorilo, da bo prišlo do izvršitve, odločitve v
najkrajšem času
;
ekspr.
delati, jesti za tri
zelo dosti
;
ekspr.
ena dva tri in že ga ni več
v trenutku
;
preg.
žena podpira tri ogle hiše, mož pa enega
glavno skrb za dom, družino ima žena
;
preg.
za družbo so potrebni vsaj trije
♦
jezikosl.
tri pike
ločilo, ki označuje izpust besedila, nedokončanost stavka
;
rel.
(sveti) trije kralji
trije možje, ki so prišli obdarovat novorojenega Kristusa; praznik
v spomin na ta dogodek 6. januarja
;
trije modri
trije možje, ki so prišli obdarovat novorojenega Kristusa
;
šah.
skakač na f3
;
mat v treh potezah
;
šport.
pravilo treh sekund
pri košarki
pravilo, po katerem noben napadalec ne sme ostati v označenem
prostoru pod nasprotnikovim košem več kot tri sekunde
trijét
-a
m
(
ẹ̑
)
gastr.
jed iz opečenih krušnih rezin, prelitih s kuhanim vinom:
pripraviti trijet
/
vinski trijet
tríjezíčen
-čna -o
prid.
(
ȋ-ȋ
)
napisan v treh jezikih:
trijezični slovar
trík
-a
m
(
ȋ
)
1.
dejanje, postopek, s katerim kdo skuša spretno kaj doseči:
pozna trik, kako se ubraniti napadalca
;
naučil se je vseh trikov svojega poklica
/
govorniški trik
;
reklamni triki
//
dejanje, ki zahteva veliko spretnost, izurjenost:
naučiti medveda raznih trikov
;
žongler jih zabava s svojimi triki
2.
dejanje, s katerim kdo skuša koga spretno prevarati, preslepiti:
ne pusti se ustrahovati, to je le njihov trik
;
nasedati trikom
;
ujeti se na trik
;
uporablja cenene, stare trike
;
triki goljufov, žeparjev
3.
v resničnosti nemogoče dejanje, katerega potek se prikrije zaradi
ustvarjanja videza resničnosti:
iluzionist izvaja svoj trik
;
vaditi trik
;
čarovniški trik
;
trik s kartami
4.
tehnični postopek v kinematografiji, fotografiji, gledališču za
ustvarjanje posebnih optičnih, zvočnih učinkov:
filmski, fotografski triki
;
odrska tehnika za različne trike
;
uporaba trikov v filmu
;
v prid. rabi:,
film.
trik film
risani ali lutkovni film
triklínij
-a
m
(
í
)
pri starih Rimljanih
ležišče za šest do dvanajst oseb, ki s treh strani obdaja jedilno
mizo:
gostje so ležali, sloneli na trikliniju
/
srednje ležišče triklinija
//
jedilnica s takim ležiščem:
večerjati v trikliniju
triklínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
min.,
navadno v zvezi s
sistem
v katerem so vse tri osi med seboj nagnjene:
tríklóretén
-a
m
(
ȋ-ọ̑-ẹ̑
)
kem.
eten, ki ima tri vodikove atome nadomeščene s klorovimi:
odstraniti mastne madeže s trikloretenom
tríklórmetán
-a
m
(
ȋ-ọ̑-ȃ
)
kem.
metan, ki ima tri vodikove atome nadomeščene s klorovimi:
tríkmójster
-tra
m
(
ȋ-ọ́
)
film. žarg.
snemalec filmskih trikov:
trikó
-ja
m
(
ọ̑
)
strojno pletena prožna, raztegljiva pletenina:
triko za trenirke
;
perilo iz trikoja
//
tesno prilegajoče se oblačilo, ki pokriva telo, iz take pletenine:
črn triko
;
telovadke v trikojih
//
kor.
tesno prilegajoče se, hlačnim nogavicam podobno oblačilo iz take
pletenine:
akrobati, baletke v trikojih
;
v prid. rabi:
triko majica
trikojasta
trikójast
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
ki je iz trikoja:
trikojasta majica
;
trikojasto perilo
tríkolésen
-sna -o
prid.
(
ȋ-ẹ̑
)
ki ima tri kolesa:
trikolesni avtomobil
;
trikolesno vozilo
tríkolésnik
-a
m
(
ȋ-ẹ̑
)
1.
tovorno vozilo s tremi kolesi;
tricikel
:
razvažati mleko s trikolesnikom
2.
avtomobil s tremi kolesi:
peljati se s trikolesnikom
tríkoló
-ésa
s
(
ȋ-ọ̑ ȋ-ẹ̑
)
tovorno vozilo s tremi kolesi;
tricikel
:
razvažati kruh, zelenjavo s trikolesom
/
motorno, nožno trikolo
//
otroško vozilo s tremi kolesi na nožni pogon:
voziti se s trikolesom
tríkolónski
-a -o
prid.
(
ȋ-ọ̑
)
tisk.
postavljen v treh kolonah, stolpcih:
trikolonski stavek
/
trikolonski naslov
naslov v širini treh kolon, stolpcev
trikolóra
-e
ž
(
ọ̑
)
knjiž.
tribarvna zastava:
izobesiti trikoloro
;
francoska, italijanska trikolora
trikót
-a
m
(
ọ̄
)
1.
trikotna ploskev:
pokositi trikot na koncu njive
;
trikot zelenice
/
graditi v trikotu med cestami
;
trikot Ljubljana–Kranj–Kamnik
;
pren.
trikot državnih, narodnih in gospodarskih vprašanj
2.
kar je po obliki podobno trikotniku:
pojesti trikot sira
;
postaviti se v trikot
/
zložiti prtiček v obliki trikota
●
elektr. žarg.
trikot
trikotna vezava
;
star.
ljubezenski trikot
ljubezenski trikotnik
♦
glasb.
glasbilo v obliki jeklenega, v enem kotu odprtega, na vrvici
visečega trikotnika, na katerega se udarja s paličico; triangel
trikótast
1
-a -o
prid.
(
ọ̄
)
ki ima obliko trikota:
trikotasto znamenje
/
trikotasti zobje
♦
anat.
trikotasta mišica
trikotna mišica
trikótast
2
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
star.
trikojast
:
trikotaste hlače
trikotáža
-e
ž
(
ȃ
)
1.
strojno pletena prožna, raztegljiva pletenina:
izdelovati trikotažo
;
perilo iz trikotaže
//
izdelki iz te pletenine:
modna trikotaža
;
otroška trikotaža
2.
obrat za izdelovanje te pletenine:
delavka v trikotaži
trikotážen
-žna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na trikotažo:
trikotažno pletivo
/
trikotažni izdelki
;
trikotažno perilo
/
trikotažna tovarna
trikóten
-tna -o
prid.
(
ọ̑
)
ki ima tri kote:
trikotna ruta
;
plošča je trikotna
;
trikotno jadro
/
trikotna pila
/
trikotna kompozicija slike
♦
anat.
trikotna mišica
;
elektr.
trikotna vezava
vezava, pri kateri so tokokrogi vezani v obliki trikotnika
;
teh.
trikotni noži
trikótnik
-a
m
(
ọ̑
)
1.
geom.
lik, ki ima tri kote:
načrtati trikotnik
;
stranica trikotnika
/
enakostranični trikotnik
;
ostrokotni, pravokotni, topokotni trikotnik
;
sferični
ali
sferni trikotnik
del površja krogle, omejen s tremi loki velikih krogov krogle
2.
priprava za delanje, risanje ravnih črt v obliki pravokotnega
trikotnika:
vleči črte s trikotnikom
;
lesen, plastičen trikotnik
;
ravnilo, šestilo in trikotnik
/
izmeriti s trikotnikom
3.
kar je po obliki podobno takemu liku:
otroci se učijo s pomočjo krogcev, kvadratov in trikotnikov
/
pojesti trikotnik sira
/
znamenje v obliki trikotnika
//
trikotna ploskev:
travnat trikotnik med cestami
;
zadrževati se v trikotniku Ribnica–Kočevje–Žužemberk
●
bermudski trikotnik
območje Atlantskega oceana med Bermudi, Portorikom in Florido
;
ekspr.
ljubezenski trikotnik
mož, žena, moževa ljubica; mož, žena, ženin ljubimec
♦
astron.
Trikotnik
ozvezdje na severnem nebu s tremi svetlimi zvezdami
;
Južni trikotnik
ozvezdje na južnem nebu s tremi svetlimi zvezdami
;
poletni trikotnik
lik, ki ga sestavljajo tri zelo svetle zvezde poletnega neba:
Atair, Vega in Deneb
;
avt.
varnostni trikotnik
prometno znamenje v obliki trikotnika, ki se postavi na cesto ob
zadrževanju vozila na njej, navadno zaradi okvare, ali s katerim
se označita vozili med vleko
;
fiz.
trikotnik sil
s katerim se sestavljajo sile ali se razstavlja sila
;
glasb.
trikotnik
triangel
;
jezikosl.
samoglasniški trikotnik
sestav samoglasnikov v obliki trikotnika
;
navt.
kurzni trikotnik
pravokotni enakokraki trikotnik iz prozorne snovi z vtisnjeno
stopinjsko lestvico za določanje položaja ladje
;
navigacijski (sferni) trikotnik
s podatki opazovanja, meritev in časa sestavljen trikotnik za
določanje položaja ladje po astronomski navigaciji
;
ped.
didaktični trikotnik
učenec, učna vsebina in učitelj
;
šah.
pravilo trikotnika
pravilo, po katerem se premika kralj po trikotniku treh polj,
kadar se hoče v končnici prepustiti poteza nasprotnemu kralju
trikótniški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
ki ima obliko trikotnika:
trikotniška ploskev
/
letalo trikotniške oblike
/
trikotniška kompozicija slike
;
trikotniška povezava proizvodnje, trga in porabe
tríkrák
in
tríkràk -áka -o
prid.
(
ȋ-ȃ; ī-ȁ ī-á
)
ki ima tri krake:
trikraki znak
;
trikrako sidro
trikráljevski
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na (svete) tri kralje:
slika s trikraljevskim motivom
/
trikraljevska voda
na dan pred (svetimi) tremi kralji blagoslovljena voda
♦
etn.
trikraljevski koledniki
tríkrat
prisl.
(
ȋ
)
izraža tri ponovitve:
trikrat pet je petnajst
;
trikrat ponoviti, ugibati
;
vaditi trikrat na teden
/
trikrat hujši, manjši, večji
/
poskusil je dvakrat, trikrat, potem pa odnehal
;
trikrat, štirikrat je počilo
/
kot vzklik
trikrat hura za zmagovalca
●
ekspr.
vsak dinar trikrat obrne
veliko premišlja, preden se odloči za nakup; je varčen
;
oklicati enkrat za trikrat
pri cerkveni poroki
prebrati v cerkvi obvestilo o nameravani poroki koga eno nedeljo
namesto tri
;
riba mora plavati (trikrat: v vodi, v olju in v vinu)
kadar se jedo ribe, se pije vino
tríkraten
tudi
tríkráten -tna -o
prid.
(
ȋ; ȋ-ā
)
1.
trikrat tolikšen:
plačati trikratno ceno
;
vlak prevozi v istem času trikratno razdaljo
2.
ki izraža tri ponovitve:
trikratna pojavitev
/
trikratni prvak, udarnik
tríkratno
tudi
tríkrátno
prisl.
:
trikratno povrniti
;
trikratno zaračunan
tríkrílen
-lna -o
prid.
(
ȋ-ȋ
)
ki ima tri krila:
trikrilna omara
♦
um.
trikrilni oltar
trikromíja
-e
ž
(
ȋ
)
tisk.
tehnika reproduciranja barvnih slik s polaganjem rdeče, rumene in
modre matrice druge na drugo, tribarvni tisk:
tríkrôven
-vna -o
prid.
(
ȋ-ȏ
)
ki ima tri krove:
trikrovna ladja
tríkŕp
-a -o
prid.
(
ȋ-ȓ ȋ-r̄
)
bot.
ki je iz treh krp, delov:
trikrpi listi
tríktrák
-a
m
(
ȋ-ȃ
)
igra s kamenčki in kockami na igralni deski:
igrati triktrak
trikún
-a
m
(
ȗ
)
obrt.
žebelj za okovanje zlasti planinskih čevljev:
s trikuni okovani gojzarji
tríládijski
-a -o
prid.
(
ȋ-ā
)
navadno v zvezi
triladijska cerkev, stavba
cerkev, stavba, ki ima tri ladje:
triladijska cerkev
trílaterála
-e
ž
(
ȋ-ȃ
)
združevanje treh zaradi skupnih namenov in ciljev:
dobro sodelovati v trilaterali
;
srečanje trilaterale
združenih v trilateralo
;
cilj v trilateralo povezanih držav je poglabljanje varnosti in
vsestransko medsebojno sodelovanje
trílaterálen
-lna -o
prid.
(
ȋ-ȃ
)
tristranski
:
trilateralni projekt
;
trilateralna komisija
;
trilateralno sodelovanje
;
trilateralno srečanje
trílček
-čka
m
(
ȋ
)
glasb.
melodični okrasek iz hitre menjave glavnega tona z zgornjim sosednjim
tonom:
igrati, peti trilčke
trílec
-lca
m
(
ȋ
)
glasb.
melodični okrasek iz hitrega večkratnega menjavanja glavnega tona z
zgornjim ali spodnjim sosednjim tonom:
igrati, peti trilce
tríler
1
-ja
m
(
í
)
knjiž.
trilček
,
trilec
:
igrati trilerje
tríler
2
-ja
m
(
í
)
publ.
umetniško delo z grozljivo, srhljivo vsebino, zlasti film;
grozljivka
,
srhljivka
:
snemati triler
;
napet triler
tríléten
-tna -o
prid.
(
ȋ-ẹ̑
)
1.
star tri leta:
trileten otrok
2.
ki traja tri leta:
triletna šola
;
vojaška služba je bila triletna
//
ki je za dobo treh let:
triletna pogodba
/
triletni stroški
♦
agr.
triletni kolobar
kolobar, pri katerem se zvrstijo določene kmetijske rastline v
treh letih
trílétje
-a
s
(
ȋ-ẹ̑
)
doba treh let:
prvo triletje
//
šol.
okvirno določeno triletno obdobje za preverjanje poteka in
učinkovitosti pouka v devetletni osnovni šoli:
preverjati rezultate, znanje po triletjih
/
prvo, drugo tretje triletje devetletke
trilétka
-e
ž
(
ẹ̑
)
obdobje treh let:
tekmovalke se bodo v naslednji triletki zanašale predvsem na
izkušnje
//
šol.
triada
,
triletje
:
zunanje preverjanje znanja po prvi triletki
trilijón
-a
m
(
ọ̑
)
mat.
tretja potenca milijona:
trílíst
-a
m
(
ȋ-ȋ
)
um.
oblika, sestavljena iz treh tričetrtinskih, krožno razvrščenih lokov:
trilist v gotskem oknu
/
tloris v obliki trilista
trílísten
-tna -o
prid.
(
ȋ-ȋ
)
ki ima tri liste:
trilistna vejica
/
trilistna brošura
♦
bot.
trilistni citronovec
zimzeleni okrasni grm z limoni podobnimi neužitnimi plodovi,
Poncirus trifoliata
;
um.
trilistni tloris
tloris v obliki treh tričetrtinskih, krožno razvrščenih lokov
;
trilistno krogovičje
trílja
-e
ž
(
ī
)
zool.
morska riba rdečkaste barve z dolgima mesnatima izrastkoma pod spodnjo
čeljustjo;
bradač
:
loviti trilje
/
ocvrte trilje
trilobít
-a
m
(
ȋ
)
nav. mn.,
pal.
izumrli morski členonožci, katerih telo se prečno in podolžno deli na
tri dele, trokrpar:
fosili trilobitov
/
kambrijski trilobiti
trilogíja
-e
ž
(
ȋ
)
snovno, vsebinsko povezana skupina treh umetniških del, zlasti
literarnih:
igrati, napisati trilogijo
;
ti romani sestavljajo trilogijo
;
dramska, filmska trilogija
;
Potrčeva trilogija
trím
-a
m
(
ȋ
)
rekreacijska telesna dejavnost, zlasti hoja, tek, gimnastične vaje:
ukvarjati se s trimom
;
pripomočki za trim
♦
navt.
uravnoteženje ladje s prerazporeditvijo tovora, balasta
;
v prid. rabi:
trim steza
trímčkanje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od trimčkati:
fotografirali so ga med trimčkanjem po parku
;
ohranjati kondicijo s trimčkanjem
/
odšli so na trimčkanje
;
dolgo, kratko trimčkanje
trímčkar
-ja
m
(
ȋ
)
ekspr.
kdor (rad) trimčka:
za trimčkarje in tekače so uredili trimsko stezo
;
kolesarji, sprehajalci in trimčkarji
trímčkati
-am
nedov.
(
ȋ
)
ekspr.
rekreativno hoditi, teči, delati razgibalne vaje:
občasno trimčka in teče
;
trimčkati po, v gozdu, parku
/
šli so trimčkat
trímésečen
-čna -o
prid.
(
ȋ-ẹ̑
)
1.
ki traja tri mesece:
trimesečni tečaj
/
odpoved je trimesečna
je pravno veljavna po treh mesecih
//
ki je za dobo treh mesecev:
trimesečni načrt
;
trimesečno poročilo
2.
star tri mesece:
trimesečen otrok
trímésečno
prisl.
:
izhajati trimesečno
trímésečje
-a
s
(
ȋ-ẹ̑
)
doba, ki traja tri mesece:
načrt za prvo trimesečje
trímésten
-tna -o
prid.
(
ȋ-ẹ̑
)
mat.
ki sestoji iz treh mest:
trimestno število
triméster
-tra
m
(
ẹ́
)
knjiž.
trimesečje
:
načrt za tretji trimester
♦
šol.
tretjina šolskega leta
trimestrálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
trimesečen
:
trimestralni načrt
tríméter
-tra
m
(
ȋ-ẹ̄
)
lit.
tristopni verz:
pesem v trimetru
/
jambski trimeter
trimó
-ja
m
(
ọ̑
)
nekdaj
visoko stensko ogledalo med oknoma:
salon je bil opremljen s stilnim pohištvom in trimoji
trímotóren
-rna -o
prid.
(
ȋ-ọ̄
)
ki ima tri motorje:
trimotorno letalo
trímotórnik
-a
m
(
ȋ-ọ̄
)
trimotorno letalo:
pilotirati trimotornik
trímski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na trim:
trimski tek
;
trimske akcije
/
trimska steza
steza s športnimi pripomočki za hojo, tek, gimnastične vaje
trínadstrópen
-pna -o
prid.
(
ȋ-ọ̑
)
ki ima tri nadstropja:
trinadstropna hiša
/
trinadstropno ležišče
trínajst
in
trinájst -ih
štev.
(
ȋ; á
)
izraža število trinajst [13]
a)
v samostalniški rabi:
sedem in šest je trinajst
/
ura je trinajst
;
odhod vlaka ob trinajstih petnajst
13
15
b)
v prilastkovi rabi:
dosegel je trinajst točk od petnajstih mogočih
;
tudi neskl.
star je deset do trinajst let
//
neskl.
izraža številko trinajst:
vozi se na progi trinajst
●
trinajst je nesrečna številka
po ljudskem verovanju
kar ima tako številko, povzroči nesrečo, neprijetnost
trinajstérica
-e
ž
(
ẹ̑
)
skupina trinajstih oseb:
trinajsterica tekmovalcev
trínajsti
in
trinájsti -a -o
štev.
(
ȋ; á
)
ki v zapovrstju ustreza številu trinajst:
trinajsti rojstni dan
;
trinajstega [13.] julija
;
odšel je ob trinajsti (uri)
13
h
/
trinajsto [13.] stoletje
od 1200 do 1300
●
pog.
oditi v trinajsti bataljon, trinajsto brigado
med narodnoosvobodilnim bojem
umreti
;
danes je trinajsti in še petek
po ljudskem verovanju
dan, ko se lahko pojavijo težave, neprijetnosti
;
trinajsta plača
vsota v višini mesečne plače, ki jo prejme nameščenec ali
uslužbenec ob koncu leta
trinajstíca
-e
ž
(
í
)
pog.
številka trinajst:
trinajstica mu je prinesla srečo pri žrebanju
/
peljati se s trinajstico
s tramvajem, z avtobusom številka trinajst
trinájstka
in
trínajstka -e
ž
(
ā; ȋ
)
pog.
številka trinajst:
noče se vseliti v sobo s trinajstko na vratih
/
trinajstka vozi vsake pol ure
tramvaj, avtobus številka trinajst
trínajstlétnica
in
trinájstlétnica -e
ž
(
ȋ-ẹ̑; á-ẹ̑
)
trinajst let staro dekle:
skupina trinajstletnic in trinajstletnikov
trínajstlétnik
in
trinájstlétnik -a
m
(
ȋ-ẹ̑; á-ẹ̑
)
trinajst let star fant:
trinajstletniki in trinajstletnice
trinájststo
in
trínajststo --
štev.
(
á; ȋ
)
navadno v letnicah
izraža število ali številko tisoč tristo [1300]:
listina iz leta trinajststo sedeminsedemdeset
trinitárec
-rca
m
(
ȃ
)
rel.
menih reda, imenovanega po sv. Trojici:
samostan trinitarcev
tríníten
-tna -o
prid.
(
ȋ-ȋ
)
ki je iz treh niti:
trinitna preja
/
trinitni šiv
♦
tekst.
trinitni pletilni stroj
pletilni stroj za tri niti
trínítnik
-a
m
(
ȋ-ȋ
)
nekdaj
groba bombažna ali lanena tkanina v keprovi vezavi, pri kateri so
vezane po tri osnovne niti:
hlače iz trinitnika
trinítrotoluén
-a
m
(
ȋ-ẹ̑
)
kem.
eksplozivna snov, ki nastane tako, da se trije atomi vodika v molekuli
toluena nadomestijo s tremi nitroskupinami:
s trinitrotoluenom polnjene bombe
/
atomska bomba z močjo 20.000 ton trinitrotoluena [TNT]
trinítrotoluól
-a
m
(
ȋ-ọ̑
)
voj.
eksplozivna snov, ki nastane tako, da se trije atomi vodika v molekuli
toluena nadomestijo s tremi nitroskupinami:
s trinitrotoluolom polnjene bombe
;
eksplozija trinitrotoluola
/
atomska bomba z močjo 20.000 ton trinitrotoluola [TNT]
;
v prid. rabi:
trinitrotoluol razstrelivo
trínóg
1
-a
m
(
ȋ-ọ̑
)
trinožnik
:
sesti na trinog
/
na ognjišču je stal železen trinog s kotlom
trinóg
2
-a
m
(
ọ̑
)
ekspr.
oblastnik, ki vlada nasilno, samovoljno:
mladi kralj je postal trinog
;
državi je vladal trinog
//
nasilen, samovoljen človek:
očitajo mu, da je trinog
;
bil je velik trinog
trínóg
3
-a -o
prid.
(
ȋ-ọ̑ ȋ-ọ̄
)
ki ima tri noge:
trinogi stol
;
trinoga posoda
trínogàt
-áta -o
prid.
(
ȋ-ȁ ȋ-ā
)
star.
trinožen
:
trinogat stolček
trinóm
-a
m
(
ọ̑
)
1.
mat.
izraz, ki ima tri člene, tričlenik:
kvadrirati trinom
2.
knjiž.
skupina treh med seboj povezanih izrazov, pojmov:
trinom telesna vzgoja, šport in rekreacija
trinóški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na trinoge ali trinoštvo:
trinoška oblast
;
trinoška vladavina
/
trinoški oče
trinóško
prisl.
:
trinoško vladati
trinóštvo
-a
s
(
ọ̑
)
ekspr.
nasilna, samovoljna oblast enega človeka ali majhne skupine:
bojevati se proti trinoštvu
/
fašistično trinoštvo
//
ravnanje nasilnega, samovoljnega človeka:
niso več mogli prenašati njegovega trinoštva
trinóžec
-žca
m
(
ọ̑
)
trinožnik
:
vstati s trinožca
/
pritrditi filmsko kamero na trinožec
trínóžen
-žna -o
prid.
(
ȋ-ọ̄
)
ki ima tri noge:
trinožni stol
;
stojalo je trinožno
trinóžnik
-a
m
(
ọ̑
)
trinožni stol:
sesti na trinožnik
;
zložljiv trinožnik
/
čevljarski, lovski trinožnik
//
trinožno stojalo, trinožni podstavek:
postaviti kaj na trinožnik
;
zlat trinožnik
♦
etn.
kuhati v trinožniku
v trinožni posodi, pod katero gori
trío
-a
m
(
ȋ
)
1.
glasb.
ansambel, sestavljen zlasti iz treh instrumentalistov:
koncert tria
/
godalni, klavirski trio
/
nastopati v triu
//
skladba za tak ansambel:
izvajati trio znanega skladatelja
;
pisati trie in kvartete
2.
ekspr.
skupina treh oseb, ki navadno nastopajo skupaj:
ubran igralski trio
;
napadalni trio nogometašev
trióda
-e
ž
(
ọ̑
)
elektr.
elektronka s tremi elektrodami:
dioda in trioda
tríógeln
-a -o
[
triogələn
in
triogəln
]
prid.
(
ȋ-ọ̑
)
ki ima tri ogle:
triogeln trg
;
triogelna ruta
/
triogelni klobuk
trirogeljnik
tríógelnik
-a
[
triogəlnik
]
m
(
ȋ-ọ̑
)
trirogeljnik
:
pokriti se s triogelnikom
/
orožniški, vojaški triogelnik
tríoglàt
-áta -o
prid.
(
ȋ-ȁ ȋ-ā
)
ki ima tri ogle:
trioglat predmet
;
trioglato jadro
trikotno
/
trioglat prostor
tríók
-a -o
prid.
(
ȋ-ọ̑ ȋ-ọ̄
)
ki ima tri očesa:
trioki velikani
tríoksíd
-a
m
(
ȋ-ȋ
)
kem.
oksid, ki vsebuje tri atome kisika:
arzenov, žveplov trioksid
trióla
-e
ž
(
ọ̑
)
glasb.
delitev dvodelne enote v taktu na tri enake dele:
triole v spremljavi
triolét
-a
m
(
ẹ̑
)
lit.
lirska pesem iz navadno dveh osemvrstičnih kitic, v katerih se prvi
verz ponovi v četrti in sedmi vrstici:
pisati triolete
/
Prešernov triolet Rotarjevima dekletoma
tríósen
-sna -o
prid.
(
ȋ-ọ̑
)
teh.
ki ima šest koles na treh oseh:
triosno vozilo
♦
geom.
triosni elipsoid
elipsoid s tremi simetralnimi ravninami
tríosmínski
-a -o
prid.
(
ȋ-ȋ
)
glasb.
ki obsega tri osminke:
triosminski takt
♦
kor.
triosminski obrat
plesni obrat za 135°
tríp
-a
m
(
ȋ
)
pog.
spremenjeno doživljanje v času učinkovanja mamila LSD:
pogovarjali so se o tripih
/
ekspr.
biti na tripu
biti v stanju takega doživljanja
//
odmerek mamila, ki povzroči tako doživljanje:
imaš kaj tripov
trípálčen
-čna -o
[
tripau̯čən
]
prid.
(
ȋ-ȃ
)
nekdaj
ki meri tri palce:
tripalčna plošča
/
tripalčni top
tripanosóm
-a
m
(
ọ̑
)
nav. mn.,
zool.
bičkarji, ki živijo kot zajedavci v krvni plazmi;
tripanosoma
:
uničevanje tripanosomov
tripanosóma
-e
ž
(
ọ̑
)
nav. mn.,
zool.
bičkarji, ki živijo kot zajedavci v krvni plazmi, Trypanosomidae:
tripanosome so povzročitelji spalne bolezni
trípartíten
-tna -o
prid.
(
ȋ-ȋ
)
publ.
tristranski
:
tripartitni pogovori
;
pogodba je tripartitna
●
publ.
tripartitna koalicija
zveza treh strank za dosego skupnega cilja
trípasôven
-vna -o
prid.
(
ȋ-ō
)
urb.,
v zvezi
tripasovna cesta
cesta s tremi prometnimi pasovi:
promet na tripasovni cesti
trípasôvnica
-e
ž
(
ȋ-ȏ
)
tripasovna cesta:
izgradnja tripasovnice
trípati
-am
in
-ljem
nedov.
(
ī
)
star.
utripati
:
žila mu močno tripa
/
tripati z očmi
mežikati
tríper
-ja
m
(
í
)
nižje pog.
gonoreja
:
nalesti se triperja
tríperésen
-sna -o
prid.
(
ȋ-ẹ̑
)
ki ima liste, sestavljene iz treh lističev:
triperesna deteljica
●
ekspr.
onadva in jaz smo bili v mladih letih triperesna deteljica
trije nerazdružni prijatelji
trípíčje
-a
s
(
ȋ-ȋ
)
knjiž.
ločilo, ki označuje izpust besedila, nedokončanost stavka;
tri pike
:
v Cankarjevih črticah je veliko tripičij
trípleks
--
v prid. rabi
(
ȋ
)
v zvezah:
papir.
tripleks karton
karton iz najmanj treh plasti, od katerih sta zunanji iz boljše
snovi
;
teh.
tripleks steklo
večplastno, z umetno maso zlepljeno steklo, odporno proti udarcem
triplikát
-a
m
(
ȃ
)
tretji izvod, tretji primerek originalne listine ali predmeta,
trojnik:
triplikat pogodbe
/
prepis v triplikatu
v treh izvodih
triplírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
knjiž.
1.
delati trikrat tolikšno:
triplirati zmogljivost skladišča
2.
trikrat, na treh mestih opravljati isto delo:
triplirati raziskavo
/
nekatere funkcije se triplirajo
triploíden
-dna -o
prid.
(
ȋ
)
biol.
ki ima trojno število kromosomov:
triploidne celice
trípólen
-lna -o
prid.
(
ȋ-ọ̑
)
elektr.
ki ima tri pole:
tripolni vtič
;
stikalo je tripolno
/
tripolni kratki stik
trípóljen
-jna -o
prid.
(
ȋ-ọ̑
)
agr.,
navadno v zvezi
tripoljno gospodarstvo
gospodarstvo, pri katerem se seje na del zemljišča ozimno žito, na del
jari posevki, del pa ostane nezasejan in se deli vsako leto menjujejo:
dvopoljno in tripoljno gospodarstvo
trípóljski
1
tudi
trípôljski -a -o
prid.
(
ȋ-ọ̑; ȋ-ó
)
agr.
tripoljen
:
tripoljsko gospodarstvo
tripóljski
2
in
trípoljski -a -o
prid.
(
ọ̑; ȋ
)
arheol.
nanašajoč se na materialno kulturo od mlajše kamene do bronaste dobe s
središčem v Ukrajini:
tripoljska keramika
/
tripoljska kultura
trípósteljen
-jna -o
prid.
(
ȋ-ọ̑
)
ki ima tri postelje, ležišča:
triposteljna soba
trípót
prisl.
(
ȋ-ọ̑
)
star.
trikrat
:
tripot kopati
;
tripot zapovrstjo
trípotézen
-zna -o
prid.
(
ȋ-ẹ̑
)
šah.
pri katerem je treba nasprotnika v treh potezah matirati ali doseči
odločilno prednost:
tripotezni problem
/
tripotezni mat
tripótje
-a
s
(
ọ̑
)
knjiž.
križišče treh poti:
srečati se na tripotju
trípŕst
-a -o
prid.
(
ȋ-ȓ ȋ-r̄
)
ki ima tri prste:
triprsti invalid
/
triprsta desnica
/
triprste delovne rokavice
delovne rokavice s prostim palcem in kazalcem
♦
zool.
triprsti detel
črno-bela ptica s tremi prsti in z rumeno liso na temenu, Picoides
tridactylus
;
triprsti lenivec
lenivec s po tremi prsti na sprednjih in zadnjih nogah, Bradypus
tridactylus
trípŕsten
-tna -o
prid.
(
ȋ-ȓ
)
ki ima tri prste:
invalid s triprstno roko
/
triprstne delovne rokavice
delovne rokavice s prostim palcem in kazalcem
tríps
-a
m
(
ȋ
)
zool.
majhna zajedavska žuželka z ozkimi resastimi krili, ki sesa rastlinske
sokove, Thrips:
uši in trips
/
tobakov trips
tripsín
-a
m
(
ȋ
)
biol.,
kem.
encim trebušne slinavke, ki pospešuje presnovo beljakovin v manjše
molekule:
tripsin in pepsin
tríptih
tudi
tríptihon -a
m
(
ȋ
)
1.
um.
tri poslikane ali reliefno okrašene skupaj se držeče plošče:
gotski triptih
;
težek, velik triptih
;
krilo triptiha
/
odpreti triptih
premična dela triptiha
;
oltarni triptih
//
likovna dela na teh ploščah:
naslikati triptih
;
avtor triptiha
2.
pri starih Rimljanih
tri povoščene med seboj povezane tablice za pisanje:
popisati triptih
3.
knjiž.
iz treh delov sestavljeno umetniško delo, zlasti literarno:
ta roman je triptih
/
Triptih Agate Schwarzkobler
//
snovno, vsebinsko povezana skupina treh umetniških del, zlasti
literarnih;
trilogija
:
napisati triptih
;
filmski triptih
;
triptih tragedij
tríptik
-a
m
(
ī
)
avt.
dokument za enkratni, začasni uvoz vozila v tujo državo brez plačila
carine:
izdati, pokazati triptik
;
triptik in karnet
tríp-tráp
--
v prid. rabi
(
ȋ-ȃ
)
v zvezah
trip-trap stol, trip-trap stolček
stol iz lesa, ki ima nastavljiv del za sedenje in naslonjalo za noge,
namenjen otrokom:
trip-trap stolček z varovalom
trírámen
-mna -o
prid.
(
ȋ-ȃ
)
ki ima tri krake, roglje:
triramni svečnik
♦
arhit.
triramne stopnice
stopnice z dvema podestoma med etažama
trírazréden
-dna -o
prid.
(
ȋ-ẹ̑
)
ki ima tri razrede, oddelke:
trirazredna šola
trírazrédnica
-e
ž
(
ȋ-ẹ̑
)
nekdaj
trirazredna šola:
v kraju je bila trirazrednica
trírazséžen
-žna -o
prid.
(
ȋ-ẹ́ ȋ-ẹ̄
)
ki ima tri razsežnosti:
prostor je trirazsežen
trírazséžnost
-i
ž
(
ȋ-ẹ́
)
značilnost trirazsežnega:
trirazsežnost teles
tríréd
-a
m
(
ȋ-ẹ̑
)
tristop
:
postaviti se v trired
triréma
-e
ž
(
ẹ̑
)
pri starih Grkih in Rimljanih
vojna ladja s tremi vrstami vesel, troveslača:
pluti na triremah, s triremami
trírézen
-zna -o
prid.
(
ȋ-ẹ̄ ȋ-ẹ̑
)
ki ima rezilo na treh straneh:
trirezna priprava
trirób
1
-a
m
(
ọ̑
)
geom.
tvorba iz poltrakov, ki potekajo iz skupnega krajišča in ne ležijo na
isti ravnini, in ravnih ploskev med dvema in dvema poltrakoma:
trírób
2
-a -o
prid.
(
ȋ-ọ̑ ȋ-ọ̄
)
ki ima tri robove:
triroba letev
;
trirobo strgalo
♦
bot.
trirobi biček
rastlina stoječih ali počasi tekočih vod, ki raste v šopih in ima
trirobo steblo, Schoenoplectus triquetrus
tríróben
-bna -o
prid.
(
ȋ-ọ̑
)
ki ima tri robove:
šivanka s trirobno konico
;
trirobno strgalo
♦
arheol.
trirobna puščica
puščica s konico s tremi robovi, grebeni
triróg
1
-a
m
(
ọ̑
)
trirogeljnik
:
dati si trirog na glavo
tríróg
2
-a -o
prid.
(
ȋ-ọ̑ ȋ-ọ̄
)
ki ima tri rogove:
triroga žival
/
trirogo pokrivalo
♦
zool.
trirogi kameleon
kameleon s tremi rožički na gobcu in nad očmi, ki živi v Afriki,
Chamaelleon owenii
trírôgeljn
in
trírógeljn -a -o
[
trirogəljn
]
prid.
(
ȋ-ȏ; ȋ-ọ̑
)
ki ima tri roglje:
trirogeljni svečnik
/
trirogeljno pokrivalo
trírôgeljnik
in
trírógeljnik -a
[
trirogəljnik
]
m
(
ȋ-ȏ; ȋ-ọ̑
)
1.
nekdaj
klobuk s krajevci, oblikovanimi v tri roglje:
dati trirogeljnik na glavo
;
gospod s trirogeljnikom
/
admiralski trirogeljnik
;
napoleonski trirogeljnik
klobuk s spredaj in zadaj navzgor zavihanimi krajevci s po enim
rogljem na vsaki strani
2.
knjiž.
harpuna
,
vilice
:
loviti s trirogeljnikom
trírogljàt
-áta -o
prid.
(
ȋ-ȁ ȋ-ā
)
ki ima tri roglje:
trirogljate vile
/
pastirji s trirogljatimi palicami
♦
bot.
trirogljata lakota
rastlina z zelenkasto belimi cveti v socvetjih in navzdol
zavihanimi peclji bradavičastih plodov, Galium tricornutum
trís
-a
m
(
ȋ
)
1.
kar se pojavlja v trojčku s sorodnima predmetoma ali pojavnostma:
od pestri izbiri predjedi smo se odločili za hladni tris
troje hladnih predjedi
;
sladki tris
troje sladic zapovrstjo
;
tris sladic
2.
pri pokru
kombinacija petih kart, od katerih so tri enake vrednosti:
tris kraljev
trísôben
-bna -o
prid.
(
ȋ-ō
)
v zvezi
trisobno stanovanje
stanovanje, ki ima tri sobe:
preseliti se v trisobno stanovanje
tríste
prisl.
(
ȋ
)
glasb.,
označba za izraz izvajanja
žalostno
trístèbrn
-a -o
prid.
(
ȋ-ə̄
)
ki se izvaja, pojavlja v obliki, na način treh stebrov:
tristebrni pokojninski sistem
;
odprava tristebrne strukture
trísto
--
tudi
-tih
štev.
(
ȋ
)
izraža število ali številko tristo [300]:
prevoziti tristo kilometrov
;
v tristo letih
/
obrniti se za tristo šestdeset stopinj
360°
/
kot vzklik:
tristo hudičev, kje pa je
;
tristo kosmatih
;
tristo zelenih, tako pa ne gre
/
kot podkrepitev
tristo mačkov, da ga ne ujameš
●
pog.
zebe me kot tristo hudičev, tristo medvedov
zelo
trístolétnica
-e
ž
(
ȋ-ẹ̑
)
tristota obletnica:
tristoletnica ustanovitve mesta
trístolítrski
-a -o
prid.
(
ȋ-í
)
ki drži tristo litrov:
tristolitrski sod
trístòp
-ópa
m
(
ȋ-ȍ ȋ-ọ̄
)
vrsta iz treh vštric stoječih ali korakajočih oseb:
prvi tristop je odkorakal
;
iti v tristopih
trístópen
-pna -o
prid.
(
ȋ-ọ̑
)
1.
nanašajoč se na tristop:
tristopne kolone
2.
tristopenjski
:
tristopni razvoj
3.
lit.
sestavljen iz treh stopic:
tristopni verz
trístôpenjski
-a -o
[
tristopənjski
]
prid.
(
ȋ-ō
)
ki ima tri stopnje:
tristopenjski razvoj
♦
pravn.
tristopenjski sistem
sistem sodstva s tremi (instančnimi) stopnjami
;
strojn.
tristopenjski kompresor
kompresor, ki deluje v treh stopnjah z vmesno ohladitvijo plina
;
tristopenjski menjalnik
menjalnik, ki omogoča prehod na tri različne vrtilne hitrosti
;
šol.
tristopenjski študij
do 1980
zaključeno študijsko obdobje na fakulteti, v treh stopnjah
;
teh.
tristopenjska raketa
raketa, ki ima tri med seboj neodvisne sisteme raketnih pogonskih
motorjev, ki delujejo časovno drug za drugim
trístrán
in
trístràn -ána -o
prid.
(
ȋ-ȃ; ȋ-ȁ ȋ-á
)
geom.
ki ima za osnovno ploskev trikotnik:
tristrana piramida, prizma
trístráničen
-čna -o
prid.
(
ȋ-á
)
geom.
ki ima za osnovno ploskev trikotnik:
tristranična piramida, prizma
trístránski
-a -o
prid.
(
ȋ-á
)
nanašajoč se na tri strani:
tristransko zobčanje papirja
/
pogovori so bili tristranski
;
tristranska izjava
♦
strojn.
tristranski bat
vrteči se bat, ki je na treh straneh v stiku z delovno snovjo
tríšlja
-e
ž
(
ī
)
bot.
sredozemski grm z zimzelenimi listi in škrlatno rdečimi cveti, ki daje
aromatično smolo, Pistacia lentiscus:
tríštéven
-vna -o
prid.
(
ȋ-ẹ̄ ȋ-ẹ̑
)
v zvezah:
bot.
trištevni cvet
cvet, pri katerem je vsako vretence iz treh listov
;
min.
trištevna os
simetrijska os, glede na katero je geometrijska tvorba trikratno
simetrična
tríštevílčen
-čna -o
prid.
(
ȋ-ȋ
)
mat.
ki je iz treh številk:
trištevilčno število
trítédenski
-a -o
[
tritedənski
]
prid.
(
ȋ-ẹ̑
)
1.
ki traja tri tedne:
tritedenski tečaj
;
zamuda je že tritedenska
2.
star tri tedne:
tritedenski mladič
trítij
-a
m
(
í
)
kem.
radioaktivni izotop vodika:
zlitje jeder tritija in devterija
trítíren
-rna -o
prid.
(
ȋ-ȋ
)
1.
ki ima tri tire:
tritirni most
;
tritirna proga
2.
ki obravnava, rešuje kaj na tri različne načine:
tritirni sistem upravljanja
trítisočák
-a
m
(
ȋ-á
)
tri tisoč metrov visoka gora:
povzpeti se na tritisočak
trítočkôven
-vna -o
prid.
(
ȋ-ō
)
pritrjen v treh točkah:
tritočkovna priključna naprava
♦
avt.
tritočkovni varnostni pas
tritól
-a
m
(
ọ̑
)
eksplozivna snov, ki nastane tako, da se trije atomi vodika v molekuli
toluena nadomestijo s tremi nitroskupinami,
kem.
trinitrotoluen
:
eksplozija tritola
tríton
-a
m
(
ȋ
)
v grški mitologiji
moško bitje, ki je od pasu navzdol riba:
tritoni in nereide
trítónski
1
-a -o
prid.
(
ȋ-ọ̑
)
težek tri tone:
tritonski tovor
//
ki ima nosilnost tri tone:
tritonski tovornjak
;
dvigalo je tritonsko
trítónski
2
-a -o
prid.
(
ȋ-ọ̑
)
glasb.
ki je iz treh tonov:
tritonsko zaporedje
trítráčen
-čna -o
prid.
(
ȋ-ȃ
)
um.,
navadno v zvezi
tritračna pletenina
okrasni motiv, sestavljen iz treh prepletajočih se trakov:
triúmf
-a
m
(
ȗ
)
1.
pri starih Rimljanih
slavnostni sprejem zmagovitega vojskovodje in njegove vojske v Rimu:
prirediti triumf
/
voditi zajete vojake v triumfu
v sprevodu ob tem sprejemu
2.
knjiž.
izredna, velika zmaga:
triumf je pripadel našemu moštvu
;
triumf nad nasprotnikom
/
triumf razuma
//
zmagoslavje
:
komaj se je premagal, da je skril svoj triumf
;
triumf zmagovalcev
/
z velikim triumfom je razkazoval svoj plen
3.
knjiž.
izreden, velik uspeh:
pevka je doživljala same triumfe
triumfálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na triumf:
triumfalni sprevod
/
triumfalni voz
/
triumfalen vojaški pohod
;
triumfalna vrnitev osvoboditeljev
/
drama doživlja triumfalne uspehe
izredne, velike
triumfálno
prisl.
:
triumfalno korakati
triumfátor
-ja
m
(
ȃ
)
pri starih Rimljanih
zmagoviti vojskovodja, ki se mu priredi triumf:
znameniti vojskovodja in triumfator
;
voz triumfatorja
●
knjiž.
vrnil se je kot triumfator
(slavljen) zmagovalec
triumfírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
knjiž.
1.
zmagovati
:
v dirki so triumfirali domači konji
;
moštvo spet triumfira
;
stranka je triumfirala na volitvah
;
triumfirati nad nasprotnikom
premagati ga
/
resnica in pravica sta končno triumfirali
2.
čutiti, izražati zmagoslavje:
prezgodaj, naskrivaj triumfirati
/
pa sem le imel prav, je triumfiral
triumfirajóč
-a -e:
triumfirajoči posmeh
;
triumfirajoča resnica
triúmvir
tudi
triumvír -a
m
(
ȗ; ȋ
)
pri starih Rimljanih
1.
vsak od treh uradnikov, ki opravljajo skupno javno službo:
voliti triumvire
/
denarni triumviri
ki vodijo kovanje denarja
2.
vsak od treh oblastnikov, ki si med seboj delijo oblast:
triumvir Cezar
triumvirát
-a
m
(
ȃ
)
1.
pri starih Rimljanih
skupna javna služba treh uradnikov:
razvoj triumvirata
2.
pri starih Rimljanih
vladanje treh oblastnikov, ki si med seboj delijo oblast:
ob koncu republike je prišlo do triumvirata
/
prvi triumvirat
vladanje Cezarja, Pompeja in Krasa
//
skupina takih treh oblastnikov:
sestaviti triumvirat
;
oblast triumvirata
3.
knjiž.
skupina treh pomembnih, vodilnih oseb, trojica:
stavko je vodil triumvirat
/
triumvirat Jurčič, Levstik, Stritar
tríúren
-rna -o
prid.
(
ȋ-ȗ
)
ki traja tri ure:
triurni pogovor
/
triurna zamuda
trívalénten
-tna -o
prid.
(
ȋ-ẹ̑
)
kem.
ki lahko veže tri atome vodika ali enakovredno količino drugega
elementa ali jih zamenja v spojini:
trivalentni elementi
;
spojina je trivalentna
tríváljen
-jna -o
prid.
(
ȋ-ȃ
)
strojn.
ki ima tri valje:
trivaljni motor
trívêjen
-jna -o
prid.
(
ȋ-ȇ
)
ki ima tri veje:
trivejna krošnja
♦
anat.
trivejni živec
možganski živec, katerega čutni del ima veje za predel očesa in
obeh čeljusti
triviálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
vsebinsko prazen, obrabljen, malovreden:
trivialni dovtipi
;
trivialne misli
/
trivialna melodija
/
trivialen okus poslušalcev
2.
vsakdanji
,
nepomemben
:
trivialne malenkosti
;
to so trivialne stvari
;
trivialno vprašanje
●
trivialna šola
v stari Avstriji
osnovna šola v manjših krajih z najosnovnejšim učnim programom
♦
lit.
trivialna literatura
množično razširjena, navadno umetniško manj vredna literatura
;
mat.
trivialna rešitev enačbe
takoj razvidna
trivializírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
delati kaj vsakdanje, nepomembno:
trivializirati nekatere prizore v drami
triviálka
-e
ž
(
ȃ
)
1.
vsebinsko prazno, obrabljeno, malovredno literarno delo, film:
roman ni preprosta trivialka, saj mora bralec ob njem precej
razmišljati
/
delo je mešanica med satiro, kriminalko in trivialko
2.
v stari Avstriji
osnovna šola v manjših krajih z najosnovnejšim učnim programom:
ustanavljati trivialke
triviálnost
-i
ž
(
ȃ
)
1.
vsebinska praznost, obrabljenost, malovrednost:
pesmim so očitali trivialnost
/
trivialnost melodike
/
opozarjali so ga na površnosti in trivialnosti v spisu
2.
vsakdanjost
,
nepomembnost
:
povezovanje vzvišenosti in trivialnosti
/
trivialnost pogovorov ga jezi
trívij
-a
m
(
í
)
v srednjem veku
nižja stopnja elementarne, začetne šole:
končati trivij
;
v triviju so se učili gramatiko, retoriko in dialektiko
;
trivij in kvadrivij
//
skupina predmetov, ki se poučuje na tej stopnji:
pouk trivija
trívráten
-tna -o
prid.
(
ȋ-ā
)
ki ima troje vrat:
trivratni model avtomobila
;
trivratna izvedba, različica
trívŕsten
-tna -o
prid.
(
ȋ-ȓ
)
1.
ki je treh različnih vrst:
trivrsten nasad
2.
postavljen v treh vrstah:
trivrstni sprevod
trívrstíčen
-čna -o
prid.
(
ȋ-ȋ
)
ki ima tri vrstice:
trivrstičen napis
♦
lit.
trivrstična kitica
trízlóžen
-žna -o
prid.
(
ȋ-ọ̄
)
jezikosl.
ki ima tri zloge:
trizložna beseda
♦
lit.
trizložna rima
;
trizložna stopica
trízna
-e
ž
(
ȋ
)
pri starih Slovanih
pogrebna slovesnost z bojnimi igrami:
okrog grmade se je začela trizna
trizób
1
-a
m
(
ọ̑
)
1.
v grški in rimski mitologiji
sulica s tremi vzporednimi roglji kot žezlo boga Pozejdona oziroma
Neptuna:
kip Neptuna s trizobom
2.
knjiž.
harpuna
,
vilice
:
loviti ribe s trizobom
trízób
2
-a -o
prid.
(
ȋ-ọ̑ ȋ-ọ̄
)
ekspr.
ki ima tri zobe:
trizoba starka
trízvók
-a
m
(
ȋ-ọ̑
)
glasb.
akord iz treh različnih tonov:
zaigrati trizvok
/
durov trizvok
sestavljen iz osnovnega tona, velike terce in čiste kvinte
;
zmanjšani trizvok
sestavljen iz osnovnega tona, male terce in zmanjšane kvinte
trížílen
-lna -o
prid.
(
ȋ-ȋ
)
elektr.
ki je iz treh žil:
trižilni kabel, vodnik
tŕjenje
1
-a
s
(
ŕ
)
glagolnik od trditi, izražati:
trdovratno trjenje
tŕjenje
2
-a
s
(
ŕ
)
glagolnik od trditi, strjevati:
trjenje gline z žganjem
/
počasno trjenje kake snovi
trdenje
tŕk
1
-a
m
(
ȓ
)
glagolnik od trčiti ali trkniti:
lahen trk na vrata
/
trk kozarcev
/
trki atomov, krogel
/
izogniti se trku
trčenju
;
trk letal
/
oven se pripravlja na trk
tŕk
2
medm.
(
ȓ
)
posnema glas pri trku, trkanju:
trk, trk, je potrkala na vrata
;
kamenje je padalo po skalah: trk, trk, trk
/
z glavama bi vama moral napraviti trk, trk, da bi se vama odprli
trkáč
-a
m
(
á
)
1.
ekspr.
oven, ki rad trka:
bežati pred trkačem
2.
zastar.
tolkalo
:
udariti s trkačem po vratih
trkalíkati
-am
nedov.
(
ī
)
ekspr.
trkljati
1
:
otroci so trkalikali konzervne škatle
;
kamenje se je trkalikalo po strmini
trkálo
-a
s
(
á
)
priprava na vhodnih vratih iz gibljivo pritrjenega obroča in kovinske
plošče za trkanje;
tolkalo
:
stara vrata z medeninastim trkalom
tŕkanje
-a
s
(
r̄
)
glagolnik od trkati:
zaslišati trkanje na vrata
;
vstopiti brez trkanja
;
oglasiti se na trkanje
/
trkanje s kozarci in nazdravljanje
/
divje trkanje ovnov
/
trkanje na prsi, po prsih
tŕkati
-am
nedov.
(
r̄ ȓ
)
1.
navadno s skrčenim kazalcem udarjati po vratih, izražajoč prošnjo za
vstop:
nekdo trka
;
na rahlo, odločno trkati
/
trkati na okno, vrata
/
ni trkal, počasi je odprl vrata in vstopil
potrkal
;
ekspr.
kaj trkaš tako pozno
s trkanjem kličeš
2.
na rahlo udarjati po čem, navadno z določenim namenom:
trkati s petami ob tla
;
trkati z nožem po krožniku
;
trkati s svinčnikom po mizi
/
detel s kljunom trka po deblu
/
ekspr.
dež trka na šipe
//
delati, da kaj večkrat zapovrstjo pride v sunkovit dotik s čim:
prijel ju je za lase in trkal njuni glavi
♦
etn.
trkati pirhe
s trkljanjem pirha prizadevati si zadeti druge pirhe
//
pri pitju vina
s kozarcem se z rahlim sunkom dotikati kozarcev drugih:
trkali so in si nazdravljali
/
trkati na zdravje
3.
premikajoč se večkrat zapovrstjo priti v sunkovit dotik:
krogle na balinišču so trkale druga ob drugo
;
privezani čolni so trkali ob pomol
/
vešče so trkale v žarnico
se zaletavale
4.
z rahlim udarjanjem odstranjevati s česa;
strkavati
:
trkati prah z listov
;
trkati sneg s škornjev
5.
napadati z glavo, rogovi:
kozliček trka
;
ovni se trkajo
/
pazi, ta ovca trka
6.
ekspr.,
v zvezi z
na
prizadevati si vzbuditi kaj:
trkati na čustva, poštenost ljudi
;
trkati na slovensko narodno zavest
/
trkati na srce, vest koga
●
knjiž.
dan trka na okno, okna
dani se
;
pog.,
ekspr.
ali te luna trka
zakaj govoriš, ravnaš tako nespametno
;
nar.
fantje so hodili trkat
vasovat k dekletom
;
trkati na vrata
ekspr.
lakota, zima trka na vrata
se začenja
;
ekspr.
divja ljudstva so trkala na vrata države
so ogrožala njene meje
;
ekspr.
to vprašanje trka na vrata naših učiteljev
to vprašanje bodo morali rešiti učitelji
;
publ.
vi trkate na odprta vrata
zahtevate to, prosite za to, kar je že dano
;
ekspr.
njemu ni treba trkati na nobena vrata
vse mu uredijo drugi
;
ekspr.
zaman je trkal pri sosedih
prosil
;
bibl.
trkajte in se vam bo odprlo
vztrajna prošnja je uslišana
tŕkati se
ekspr.,
v zvezi z
na, po
z rahlim udarjanjem po kakem delu na sebi izražati podkrepitev tega,
kar določa sobesedilo:
jaz sem to storil, se je trkal na prsi, po prsih
;
tebi tukaj malo manjka, se je trkal po čelu
;
trkal se je po žepu, da ima še dosti denarja
●
ekspr.
ponosno se je trkal na svoje prsi
se je hvalil, bahal
;
ekspr.
nič se ne trkaj na prsi, zdaj je prepozno
ne izražaj obžalovanja
trkáje
:
hodil je, trkaje s peto ob tla
trkajóč
-a -e:
trkajoč s palico, je vstopil
;
druga ob drugo trkajoče krogle
tŕkelj
-klja
m
(
ŕ
)
nar. gorenjsko
kos debla približno v velikosti polena:
klati, nalagati trklje
;
debeli trklji
trkljánje
1
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od trkljati
1
:
trkljanje kamenja po strmini
/
trkljanje pirhov
trkljánje
2
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od trkljati
2
:
trkljanje na vrata
/
trkljanje pletilnih igel
trkljáti
1
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
premikati predmet po površini tako, da se vrti okoli svoje osi:
trkljati skale v dolino
;
trkljati žogo po sobi
;
kamenje se trklja po pobočju
/
otroci se trkljajo po travi
♦
etn.
trkljati pirhe
s trkljanjem pirha prizadevati si zadeti druge pirhe
trkljáti
2
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
na rahlo trkati:
trkljati na okno
/
trkljati s kladivcem po opeki
;
trkljati z nogo po podu
/
ekspr.
dež trklja na šipe
tŕkniti
-em
dov.
(
ŕ ȓ
)
1.
navadno s skrčenim kazalcem udariti po vratih, izražajoč prošnjo za
vstop:
samo enkrat je trknil in pritisnil na kljuko
;
brezoseb.
nekajkrat je trknilo
/
tiho trkniti na okno
2.
na rahlo udariti po čem, navadno z določenim namenom:
trkniti s prstom po tobačnici
/
trknil ga je s komolcem
na rahlo sunil
//
narediti, da kaj pride v sunkovit dotik s čim:
prijel je svoj kozarec in trknil ob njenega
/
trknila je jajce ob mizo, da se je ubilo
//
pri pitju vina
s kozarcem se z rahlim sunkom dotakniti kozarca drugega:
trknili so in izpili
;
trknil je z nevesto
/
trkniti na zdravje
3.
premikajoč se priti v sunkovit dotik:
krogla je trknila ob kegelj
;
pri obratu sta se trknila
/
trknil je z glavo ob šipo
/
vešča je trknila v žarnico
se je zaletela
4.
napasti z glavo, rogovi:
oven ga je hotel trkniti
tŕknjen
-a -o
pog.
omejen
,
neumen
:
trknjen je, da mu verjame
;
malo trknjena ženska
/
kot podkrepitev
ne grem, saj nisem trknjen
trlèp
-épa
m
(
ȅ ẹ́
)
nar. dolenjsko
neroda
:
tak trlep, pa bi rad obogatel
trlépen
-pna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nar. dolenjsko
neroden
2
:
velik, trlepen mož
trlépno
prisl.
:
trlepno pasti
tŕlica
-e
ž
(
ŕ
)
1.
lesena priprava za trenje lanu, konoplje:
terice so prinesle trlice s seboj
;
treti lan s trlico
;
trenje na trlici
;
suh je kot trlica
zelo
♦
zgod.
mučilna priprava za uklenitev rok in vratu
2.
ekspr.
zelo suh človek:
jej, da ne boš taka trlica
;
za ženo je vzel neko trlico
tŕlja
-e
ž
(
ŕ
)
zool.
morska riba rdečkaste barve z dolgima mesnatima izrastkoma pod spodnjo
čeljustjo;
bradač
:
loviti trlje
;
spreminjajoče se luske trlje
tŕma
-e
ž
(
ŕ
)
1.
nepopustljivo vztrajanje pri kakem stališču, ravnanju, mnenju kljub
dokazom o neustreznosti takega stališča, ravnanja, mnenja:
ni mi bila všeč njegova trma
;
premagati trmo
;
otroška, ženska trma
/
ekspr.
izbiti, iztepsti komu trmo
;
vztrajati v trmi
/
ekspr.:
trma ga je držala
bil je trmast
;
pasti, uganjati, zganjati trmo
/
vdati se očetovi trmi
;
ni popustil v svoji trmi
/
iz trme, zaradi trme ni šel
●
obdobje trme pri otroku
obdobje nasprotovanja, kljubovanja zahtevam drugih
//
ekspr.
velika odločnost, nepopustljivost:
v vsaki njegovi besedi je bilo čutiti trmo
;
delal je z občudovanja vredno trmo
vztrajnostjo
2.
ekspr.
trmast človek:
težko je sodelovati s tako trmo
/
huda trma je, kadar uveljavlja svoje mnenje
zelo je nepopustljiv
/
kot psovka
s teboj ni mogoče govoriti, trma trmasta
trmáriti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
trmoglaviti
:
trmaril je tako dolgo, da so mu ustregli
tŕmast
-a -o
prid.
(
ŕ
)
1.
ki nepopustljivo vztraja pri kakem stališču, ravnanju, mnenju kljub
dokazom o neustreznosti takega stališča, ravnanja, mnenja:
trmast otrok
;
v mladosti je bil zelo trmast
;
trmasta in sitna ženska
/
trmasto vedenje
/
ekspr.
če boš dovolj trmast, boš uspel
vztrajen, odločen
//
ki kljub prigovarjanju noče storiti česa:
kadar je trmast, pri njem nič ne dosežeš
/
trmast osel
;
trmasta mula
;
biti trmast kot vol
2.
ekspr.
ki se nerad oblikuje:
trmasti lasje
●
nar.
trmasta gabrova grča
ki se težko kolje, cepi
tŕmasto
prisl.
:
trmasto vztrajati pri čem
;
trmasto stisnjena usta
;
trmasto zagnan v delo
tŕmati
1
-am
nedov.
(
ŕ r̄
)
trmoglaviti
:
otrok trma
/
nisem tega storil, je trmal
tŕmati
2
-am
nedov.
(
ŕ r̄
)
nar. koroško
tkati
:
zna trmati
tŕmež
-a
m
(
ȓ
)
trmoglavec
:
pri takem trmežu je prigovarjanje odveč
●
knjiž.
fantova neugnanost in trmež
trma, trmoglavost
tŕmica
-e
ž
(
ŕ
)
ekspr.
manjšalnica od trma:
otrok je premagal trmico
;
otroška, ženska trmica
/
prijela ga je trmica
/
ukrotiti mlado trmico
tŕmiti
-im
nedov.
(
ŕ r̄
)
trmoglaviti
:
trmil je in ni hotel z njim
/
no, boste pa videli, je trmil še naprej
vztrajal pri svojem mnenju
trmoglàv
in
trmogláv -áva -o
prid.
(
ȁ á; ȃ
)
ki nepopustljivo vztraja pri kakem stališču, ravnanju, mnenju kljub
dokazom o neustreznosti takega stališča, ravnanja, mnenja:
trmoglav fant
;
nekoliko je trmoglav, a hudoben ni
;
trmoglava ženska
//
ekspr.
zelo vztrajen, odločen:
trmoglavi plezalci
/
trmoglavo prizadevanje
trmoglávo
prisl.
:
trmoglavo nadaljevati pot
;
trmoglavo ugovarjati
trmoglávec
-vca
m
(
ȃ
)
ekspr.
trmoglav človek:
s takim ravnanjem se vzgajajo trmoglavci
trmogláviti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
ekspr.
z besedami, dejanji kazati trmoglavost, trmo:
otrok trmoglavi
;
nekaj časa je še trmoglavil, potem pa popustil
/
trmoglavil je, naj se mu opraviči
;
šel bom, je trmoglavil
vztrajal pri svojem mnenju
trmoglávka
-e
ž
(
ȃ
)
ekspr.
trmoglava ženska:
neukrotljiva trmoglavka
trmoglávljenje
-a
s
(
á
)
glagolnik od trmoglaviti:
s trmoglavljenjem ni nič dosegel
;
nesmiselno trmoglavljenje
trmoglávost
-i
ž
(
ā
)
lastnost trmoglavega človeka:
zaradi trmoglavosti ni hotel poklicati zdravnika
;
brezobzirna, nesmiselna trmoglavost
;
samovoljnost in trmoglavost
tŕn
-a
m
(
ŕ
)
1.
koničast izrastek
a)
pri lesnatih rastlinah:
odstraniti trne s stebla
;
deblo in veje so porasli s trni
;
dolgi, kratki, ostri trni
;
trni in bodice
/
trn vrtnice ga je ranil, zbodel
;
izdreti, izpuliti komu trn iz prsta
b)
na telesu nekaterih živali:
riba s trni na plavutih
//
temu podobna izboklina na čem:
natakniti si boksar z velikimi trni
;
prstan s kovinskim trnom
2.
teh.
stožčasto orodje ali stožčasta os:
vpeti trn v primež
;
pritrditi brusilni kolut na trn
3.
ekspr.,
s prilastkom
kar povzroča duševno trpljenje:
trn ljubosumnosti, zavisti
●
ekspr.
v duši, srcu mu tiči trn
nekaj mu povzroča duševno trpljenje
;
ekspr.
tukaj raste sam trn
samo trnje
;
ekspr.
že dolgo sem jim trn v peti
mi nasprotujejo, me ne marajo
;
ekspr.
vsa je na trnih, ker ga še ni
vznemirjena, nestrpna
;
pasna zaponka s trnom
z delom, ki se vtakne v luknjico na drugem koncu pasu
;
zmlada se trn ostri
človeka je treba začeti vzgajati že v mladosti
♦
anat.
trn
koničast odrastek na zadnji strani vretenca
;
bot.
listni, stebelni trn
;
beli trn
trnat grm ali drevo z napiljenimi listi, belimi cveti in rdečimi
koščičastimi plodovi; glog
;
črni trn
trnat grm z belimi cveti in koščičastimi plodovi, Prunus spinosa
;
kristusov trn
trnat kraški grm z jajčastimi listi in zelenkasto rumenimi cveti;
bodčec
;
pasji trn
trnat grm v živih mejah z majhnimi cveti in strupenimi plodovi;
čistilna krhlika
;
vrtn.
ognjeni trn
zimzeleni okrasni grm z belimi cveti in živo rdečimi plodovi v
kobulih, Pyracantha
trnáč
-a
m
(
á
)
agr.
priprava za mešanje usirjenega mleka:
trnač in sirarska harfa
tŕnast
-a -o
prid.
(
ŕ
)
1.
ki ima trne:
trnasti listi
;
trnasto grmovje
/
kuščar s trnastim repom
2.
podoben trnu:
trnast izrastek
trnàt
-áta -o
tudi
tŕnat -a -o
prid.
(
ȁ ā; ȓ
)
ki ima trne:
trnat grm
;
trnato steblo
♦
bot.
trnati bodič
bodič, pri katerem imajo listni peclji pri dnu tridelne bodice,
Xanthium spinosum
tŕnek
-nka
m
(
ȓ
)
kaveljček z ostjo za lovljenje rib, ki se priveže na vrvico:
trnek se ribi zapiči, zasadi v grlo
;
izdreti trnek
;
natakniti vabo na trnek
;
trnek z zalustjo
/
vreči trnek (v vodo)
;
loviti ribe na trnek
●
pog.,
ekspr.
ribiči so ves dan namakali trnke
lovili (ribe)
;
ekspr.
nastaviti, vreči komu trnek
z zvijačo poskušati pridobiti koga za svoj namen
;
ekspr.
prijeti, zagrabiti za trnek
podleči zvijači
♦
anat.
koničast odrastek na zadnji strani vretenca; trn
trnìč
-íča
m
(
ȉ í
)
etn.
posušen, v hruško oblikovan sir, v katerega so z lesenim modelom
vtisnjeni razni liki, okraski:
fant ji je podaril trnič
trníčje
-a
s
(
ȋ
)
trnovi grmi, zlasti manjši:
kuščarji so se poskrili v trničje
;
nizko trničje
trníka
-e
ž
(
í
)
nar.
1.
črni trn:
košata trnika s črnimi jagodami
2.
trnje
:
robidovje in druga trnika
trnína
-e
ž
(
í
)
nar.
črni trn:
s trnino in šipkom obrasel ribnik
/
nabirati trnine
trnulje
trnjáča
-e
ž
(
á
)
na zunanji strani bodičast ovratni pas za pse:
nadeti psu trnjačo
tŕnjast
-a -o
prid.
(
ŕ
)
1.
porasel s trnjem:
trnjast svet
;
trnjasta gmajna
2.
trnast
:
trnjasti akacijevi koli
;
trnjasto grmičevje
tŕnje
-a
s
(
ŕ
)
trnovi grmi, trnove veje:
tod raste samo trnje
;
posekati trnje
;
ograditi kaj s trnjem
;
ostro, strupeno trnje
/
venec iz trnja
/
s trnjem so ga kronali
mučili s položitvijo trnove krone na glavo
//
več trnov, trni:
opraskan od trnja
;
veje so polne trnja
●
ekspr.
njene besede so bile trnje
govorila je zbadljivo
;
ekspr.
biti (ves) na trnju
vznemirjen, nestrpen
;
ekspr.
njegova pot je posuta s trnjem
v življenju, pri delu ima dosti težav
;
prve dni so preživeli kakor na trnju
so bili zelo nemirni, nestrpni; so se počutili zelo nelagodno
trnjev
ipd.
gl.
trnov
ipd.
tŕnkar
-ja
m
(
ȓ
)
rib.
ribič, ki lovi ribe na trnek:
trnkarji in mrežarji
trnkáriti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
rib.
loviti ribe na trnek:
iti trnkarit
trnkárjenje
-a
s
(
á
)
glagolnik od trnkariti:
dobiti dovoljenje za trnkarjenje
tŕnkov
-a -o
(
ȓ
)
pridevnik od trnek:
trnkov kaveljček
trnóljica
-e
ž
(
ọ̄
)
nar.
črni trn:
trnoljica in glog
trnorép
in
trnorèp -épa -o
prid.
(
ẹ̑; ȅ ẹ́
)
ki ima na repu trnom podobne izrastke:
trnorepi kuščarji
trnóselj
-slja
m
(
ọ́
)
nar.
cibora
:
za hišo raste trnoselj
trnóska
-e
ž
(
ọ̑
)
nar.
cibora
:
Glej naše slive trnoske, zrele so, zrele, tebe so čakale, tebi
zorele
(M. Kranjec)
tŕnov
in
tŕnjev -a -o
prid.
(
ŕ
)
1.
ki ima trne:
trnov grm
;
trnova vejica
2.
ki je iz trnja:
trnov venec
;
trnova ograja
/
trnova gošča
3.
ekspr.
hud
,
težek
:
imeti trnovo mladost
;
trnovo življenje
/
trnova pot naših umetnikov
težko življenje
♦
rel.
trnova krona
;
zool.
trnova kamenica
velika ploščata morska riba s trni na hrbtu in dolgem, ozkem repu,
Raja clavata
tŕnovje
-a
s
(
ŕ
)
nar.
trnje
:
z gabrovjem in trnovjem porasli bregovi
tŕnovka
in
tŕnjevka -e
ž
(
ŕ
)
trnova palica:
groziti s trnovko
;
bodeča trnovka
♦
zool.
trnova kamenica
trnúlja
-e
ž
(
ú
)
plod črnega trna:
jesti trnulje
;
marmelada iz trnulj
tro...
ali
tró...
in
tro...
prvi del zloženk
(
ọ̑
)
nanašajoč se na število tri:
trodelen, trokrilnik, tromeja
tróba
-e
ž
(
ọ́
)
preprosto glasbilo v obliki na koncu lijakasto razširjene cevi, v
katero se piha:
narediti si trobo iz lubja
;
otroške trobe
;
trobi podoben cvet
//
kar je po obliki temu podobno:
z rokami je napravil trobo pred usti
/
troba starega gramofona
;
vodna troba
vodni vrtinec
/
knjiž.
dati signal s trobo
s hupo
●
nar.
držati, narediti trobo
kazati, pokazati jezo, nejevoljo z naprej potisnjenimi ustnicami
♦
vrtn.
jasminova troba
okrasna vzpenjavka s pernatimi listi in velikimi zvončastimi
oranžnimi ali rdečkastimi cveti v socvetjih, Campsis radicans
trobáč
-a
m
(
á
)
1.
kdor igra, trobi na trobo:
trobač na stolpu je zatrobil
2.
zastar.
trobentač
:
pihalci in trobači
tróbar
-ja
m
(
ọ̑
)
1.
kdor igra, trobi na trobo:
graščinski trobar
2.
zastar.
trobentač
:
bataljonski trobar je glasno zatrobil
tróbárven
-vna -o
prid.
(
ọ̑-ȃ
)
ki je treh barv:
trobarvni trak
;
trobarvna grafika
/
trobarvni gonič
gonič rjave barve s črno zgornjo dlako po hrbtu, trupu in z belimi
lisami po vratu, šapah in na konici repa
tróbárvnica
-e
ž
(
ọ̑-ȃ
)
knjiž.
tribarvna zastava:
izobesiti trobarvnico
;
slovenska trobarvnica
//
trak z barvami te zastave:
s trobarvnico ovit šopek
tróbast
-a -o
prid.
(
ọ́
)
1.
podoben trobi:
trobast cvet
;
pes s trobastim gobčkom
2.
ekspr.
ki ima naprej štrleče ustnice:
trobasta ženska
/
trobasta usta
tróbčar
-ja
m
(
ọ̑
)
nav. mn.,
zool.
sesalci, pri katerih se nos in zgornja ustna razvijeta v dolg mišičnat
organ, Proboscidea:
trobčarji in kopitarji
tróbec
-bca
m
(
ọ̄
)
1.
v dolg mišičnat organ zrasla nos in zgornja ustna pri slonu:
slon je s trobcem dvignil deblo
2.
zastar.
trobentač
:
sprevod trobcev
trobelíka
-e
ž
(
í
)
bot.
strupena rastlina z debelo koreniko, trojnatimi listi in belimi cveti,
Cicuta:
zastrupiti se s trobeliko
/
velika trobelika
trobelíkovec
-vca
m
(
í
)
strup iz trobelike:
zastrupiti se s trobelikovcem
trobénta
-e
ž
(
ẹ̑
)
glasbilo z višje ležečim tonskim obsegom v obliki spredaj razširjene
kovinske cevi:
trobente trobijo in bobni ropotajo
;
igrati (na) trobento
;
glas trobente
/
vojaška trobenta
//
kar je temu podobno:
naredil si je trobento iz lubja
;
trobenta cveta
●
jerihonske trobente
po bibliji
ki so imele tako močen glas, da se je zrušilo obzidje Jerihe
;
pog.
biti prva trobenta v orkestru
prvi, vodilni trobentač
♦
bot.
črna trobenta
užitna lijakasta goba temno sive ali črne barve, Craterellus
cornucopioides
;
glasb.
bachovska trobenta
manjša trobenta z visoko ležečim tonskim obsegom za izvajanje
zlasti baročnih skladb
;
jazz trobenta
dolga, ozka trobenta, ki daje svetel in oster zvok
trobentáč
-a
m
(
á
)
kdor igra (na) trobento:
trobentač trobi
;
poslušali so izvrstnega trobentača
/
bataljonski trobentač je zatrobil zbor
trobéntanje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od trobentati:
poslušati trobentanje
/
trobentanje o uspehih
trobéntar
-ja
m
(
ẹ̑
)
trobentač
:
koncert znanega trobentarja
trobéntarski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na trobentarje ali trobentanje:
čisti ton trobentarskega sola
/
po svojih trobentarskih zmožnostih daleč presega vse druge
/
ekspr.
povešena trobentarska lica
trobéntast
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
podoben trobenti:
trobentast cvet
;
trobentasta cev
●
ekspr.
govoriti s trobentastim glasom
močnim, donečim
trobentáški
-a -o
(
á
)
pridevnik od trobentač:
trobentaška točka sporeda
trobéntati
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
1.
igrati (na) trobento:
trobentač trobenta
2.
ekspr.
glasno, doneče se usekovati:
ves dan že smrka in trobenta
/
trobentati z nosom
3.
preh.,
slabš.
glasno, vsiljivo govoriti, pripovedovati:
o svojih uspehih trobenta po vsem mestu
/
nehajte že trobentati neumnosti
trobentajóč
-a -e:
trobentajoč glas
trobénten
-tna -o
(
ẹ̑
)
pridevnik od trobenta:
trobentni solo
trobéntica
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
manjšalnica od trobenta:
otrok je zatrobil na trobentico
2.
rastlina s pritličnimi listi in pecljatimi rumenimi cveti:
v bregu cvetijo trobentice
;
nabirati zvončke in trobentice
trobéntičast
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
podoben trobentici:
trobentičast cvet
trobezljáč
-a
[
trobəzljač
in
trobezljač
]
m
(
á
)
slabš.
kdor nepremišljeno govori, pripoveduje:
dovolj mi je tega trobezljača
trobezljánje
-a
[
trobəzljanje
in
trobezljanje
]
s
(
ȃ
)
glagolnik od trobezljati:
težko prenašamo njihovo trobezljanje
/
neumno trobezljanje
trobezljáti
-ám
[
trobəzljati
in
trobezljati
]
nedov.
(
á ȃ
)
slabš.
nepremišljeno govoriti, pripovedovati:
ne zaupaj mu, on rad trobezlja
;
ne trobezljaj preveč
/
trobezljati neumnosti
//
govoriti
,
pripovedovati
:
o tem so trobezljali po vsej vasi
trobílce
-a
s
(
ī
)
manjšalnica od trobilo:
otroško trobilce
●
slabš.
bil je urednik nekega strankarskega trobilca
glasila, časopisa
trobílec
-lca
[
trobilca
in
trobiu̯ca
]
m
(
ȋ
)
kdor igra na trobilo:
dirigent je na novo razmestil trobilce v orkestru
;
trobilci in pihalci
/
trobilec na rog
trobílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na trobilo:
trobilni ansambel
♦
glasb.
trobilni kvintet
trobílo
-a
s
(
í
)
1.
nav. mn.
glasbilo v obliki cevi, na katero se igra s pihanjem skozi napete,
ustrezno oblikovane ustnice:
igrati na trobilo
;
zvoki trobil
/
trobila v orkestru so odlična
trobilci
2.
lijakasta priprava za okrepitev glasu, zvoka:
nastaviti trobilo na usta
;
trobilo iz lepenke
/
z dlanmi narediti trobilo pred usti
3.
knjiž.
zvočna signalna naprava pri motornih vozilih;
hupa
:
vozniki so pritiskali na trobila
;
trobilo avtomobila
4.
slabš.
kdor kaj glasno, vsiljivo širi, razširja:
imajo ga za svoje trobilo
/
junak romana je trobilo avtorjevih idej
●
slabš.
urednik strankarskega trobila
glasila, časopisa
trobíti
in
tróbiti -im
nedov.
(
ī ọ́
)
1.
igrati na trobilo:
zna peti, gosti in trobiti
/
trobiti na trobento
//
dajati zvočne signale s trobilom:
lovec, pastir trobi
;
trobiti na rog
/
preh.:
trobentač trobi zbor, umik
;
brezoseb.
trobilo je konec alarma
♦
lov.
trobiti halali
dajati znak z rogom pri večjem lovu s konji in psi, da je divjad
uplenjena
2.
s pihanjem v ozek, cevast predmet skozi ustrezno oblikovane ustnice
povzročati močne, doneče glasove:
naučiti se trobiti
;
trobiti s trobento
;
glasno trobiti
/
trobiti na rog, v rog
3.
dajati močne, doneče glasove:
parnik trobi
/
rogovi, trobente trobijo
//
oglašati se s takimi glasovi:
slon trobi
4.
dajati signale s hupo:
nasproti vozeči vozniki so mu trobili
/
avtomobili so trobili vsevprek
5.
preh.,
slabš.
glasno, vsiljivo širiti, razširjati:
trobiti laži
;
tega ni treba trobiti po mestu
;
ne verjemi vsemu, kar trobi propaganda
//
kar naprej govoriti, ponavljati:
nehajte že trobiti eno in isto
;
od vseh strani nam trobijo, naj potrpimo
●
ekspr.
v isti rog trobiti s kom
mu v vsem pritrjevati
trobèč
-éča -e:
trobeči lovci
;
trobeča godba
tróbka
-e
ž
(
ọ̄
)
knjiž.
hupa
:
dajati znake s trobko
tróblja
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
preprosto glasbilo v obliki na koncu lijakasto razširjene cevi, v
katero se piha:
trobiti na trobljo
;
glas troblje
;
troblje in piščali
/
otroška troblja
//
kar je po obliki temu podobno:
z dlanmi je napravil trobljo pred usti
;
zviti časopis v trobljo
/
starinski gramofon s trobljo
2.
knjiž.
zvočna signalna naprava pri motornih vozilih;
hupa
:
dati znak s trobljo
;
avtomobilska troblja
♦
med.
ušesna troblja
cev, ki povezuje srednje uho z žrelom
;
zool.
troblja
velik morski polž z močno, stožčasto hišico, Charonia lampas
trobljáj
-a
m
(
ȃ
)
posamezen glas pri trobljenju:
trije trobljaji lovskega roga so naznanili konec lova
;
glasen, zategel trobljaj
tróbljenje
-a
s
(
ọ́
)
glagolnik od trobiti:
poslušati piskanje in trobljenje
/
trobljenje na rog, v rog
/
trobljenje parnika
/
slonovo trobljenje
/
voznik je z glasnim trobljenjem opozarjal pešce
tróbòj
-ôja
m
(
ọ̑-ȍ ọ̑-ó
)
šport.
1.
tekmovanje treh posameznikov ali moštev:
prirediti troboj
;
zmagati v troboju
/
atletski, šahovski troboj
2.
v zvezi
olimpijski troboj
do 1972
tekmovanje v dviganju uteži tezno, s sunkom in s potegom:
zmagati v olimpijskem troboju
tróbójen
-jna -o
prid.
(
ọ̑-ọ̑
)
zastar.
tribarven
:
trobojna zastava
trobójnica
-e
ž
(
ọ̑
)
knjiž.
tribarvna zastava:
izobesiti trobojnico
;
francoska trobojnica
;
trobojnica z rdečo zvezdo
trobuzljáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
star.
nespametno, nepremišljeno govoriti:
kaj trobuzljate o stvareh, o katerih nič ne veste
trócéven
-vna -o
prid.
(
ọ̑-ẹ̑
)
ki ima tri cevi:
trocevna puška
trócévka
-e
ž
(
ọ̑-ẹ̑
)
puška s tremi cevmi:
streljati s trocevko
/
lovska trocevka
trockíst
-a
m
(
ȋ
)
pristaš trockizma:
ideje, nazori trockistov
trockístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na trockiste ali trockizem:
trockistični časopis
/
trockistični nazori
trockízem
-zma
m
(
ī
)
politična smer zlasti v sovjetskem delavskem gibanju, kot jo je
razvijal in zastopal Trocki po Leninovi smrti:
pristaši trockizma
tród
-a
m
(
ọ̑
)
vet.
izpad maternice po porodu pri kravi:
pri otelitvi je prišlo do troda
tródejánka
-e
ž
(
ọ̑-ȃ
)
gled.
tridejanka
:
uprizoriti trodejanko
tródélen
-lna -o
prid.
(
ọ̑-ẹ̑
)
ki ima tri dele:
trodelna žimnica
;
skladba je trodelna
/
trodelna omara
omara s tremi (vratnimi) krili
;
trodelno okno
tródélnost
-i
ž
(
ọ̑-ẹ̑
)
lastnost, značilnost trodelnega:
trodelnost kompozicije
tródimenzionálen
-lna -o
prid.
(
ọ̑-ȃ
)
tridimenzionalen
:
predmeti so trodimenzionalni
tródimenzionálnost
-i
ž
(
ọ̑-ȃ
)
tridimenzionalnost
:
trodimenzionalnost prostora
/
naslikano telo ima videz trodimenzionalnosti
tróedín
-a -o
prid.
(
ọ̑-ȋ
)
knjiž.
ki je iz treh enot, delov in hkrati enoten, nedeljiv:
troedina celota
/
troedini ideal resnice, dobrote in lepote
/
troedina država
♦
rel.
troedini Bog
tri božje osebe kot en sam Bog
;
zgod.
troedina kraljevina
kraljevina, ki naj bi po hrvaškem političnem programu po letu 1848
združevala Hrvaško, Slavonijo in Dalmacijo
trófázen
-zna -o
prid.
(
ọ̑-á
)
elektr.
trifazen
:
trofazni tok
/
trofazni motor
trofêja
-e
ž
(
ȇ
)
1.
kar se vzame premaganemu sovražniku v znamenje zmage:
v sprevodu so nosili zastave, orožje in druge trofeje
;
trofeje pri prvotnih ljudstvih
/
vojne trofeje
//
uplenjena divjad ali kak njen značilni del:
v lovski sobi imajo razstavljene trofeje
/
lovska trofeja
2.
kar se da, izroči kot priznanje za zmago ali izreden dosežek navadno
na športnem tekmovanju:
v omari je imel spravljene pokale, medalje in druge trofeje
;
boriti, potegovati se za trofejo
;
osvojiti trofejo
/
športne trofeje
trofêjen
-jna -o
prid.
(
ȇ
)
nanašajoč se na trofejo:
trofejni predmet
;
stara trofejna puška
/
trofejno rogovje
trófičen
-čna -o
prid.
(
ọ́
)
med.
nanašajoč se na prehranjenost organizma, organa, tkiva:
trofična motnja organa
/
trofični živec
tróglásen
-sna -o
prid.
(
ọ̑-ā
)
glasb.
komponiran za tri glasove:
troglasne pesmi
/
troglasni zbor
tróglásno
prisl.
:
troglasno peti
tróglásje
-a
s
(
ọ̑-ȃ
)
glasb.
glasbeni stavek za tri glasove:
dvoglasje in troglasje
tróglàv
in
trógláv -áva -o
prid.
(
ọ̑-ȁ ọ̑-á; ọ̑-ȃ
)
ki ima tri glave:
troglavo božanstvo
/
v pravljicah
troglavi zmaj
;
pren.
troglava gora
♦
anat.
troglava mišica
mišica, ki ima na enem koncu tri krake
troglodít
-a
m
(
ȋ
)
1.
človek, ki prebiva v jamah, votlinah:
jamska bivališča trogloditov
;
prazgodovinski trogloditi
2.
knjiž.,
ekspr.
grob, neizobražen človek:
ta človek je pravi troglodit
troglodítski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na troglodite:
trogloditska bivališča
/
trogloditsko življenje
trôha
-e
ž
(
ó
)
ekspr.,
z rodilnikom
zelo majhna količina:
daj mi troho kruha
/
troha poguma, upanja
/
v njem ni niti za troho usmiljenja
//
v prislovni rabi
malo
,
nekoliko
:
troho ga ima, da bi odšel
;
na vse se troho razume
;
niti za troho se ni ustrašil
●
zastar.
troha se mu je zadrla v prst
iver
;
ekspr.
niti trohe si ne da dopovedati
prav nič
;
ekspr.
te besede so do trohe resnične
popolnoma
trohêj
-a
m
(
ȇ
)
lit.
dvozložna stopica s prvim poudarjenim in drugim nepoudarjenim zlogom:
troheji z anakruzo
;
verz s trohejem v zadnji stopici
trohêjski
-a -o
prid.
(
ȇ
)
nanašajoč se na trohej:
romanca v trohejskem osmercu
;
trohejski ritem
/
trohejska stopica
trôhel
-hla -o
[
trohəu̯
]
prid.
(
ó
)
star.
trhel
:
trohel les
;
trohlo deblo
trôhica
-e
ž
(
ó
)
manjšalnica od troha:
porabila je zadnjo trohico moke
/
niti trohice prahu ni na policah
prav nič
/
vlili so jim trohico upanja
/
trohico vplivati na kaj
●
ekspr.
niti trohice nismo razumeli
prav nič
trohljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki (rad) trohni:
trohljiv les
;
trohljivo truplo
/
trohljiv vonj
trohljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost trohljivega:
trohljivost lesa
trohnênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od trohneti:
trohnenje lesa
;
trohnenje trupla v grobu
;
gnitje in trohnenje
trohnéti
-ím
nedov.
(
ẹ́ í
)
razkrajati se, razpadati zlasti zaradi delovanja vlage:
les trohni
;
truplo trohni v grobu
;
gniti in trohneti
●
slabš.
že leta trohni v tem kraju
živi v nedejavnosti, negibnosti
♦
biol.
razkrajati se zaradi delovanja mikroorganizmov ob primerni vlagi
in toploti
trohnèč
-éča -e:
trohneč les
;
trohneče listje
;
trohneča trupla
trohnív
-a -o
prid.
(
ī í
)
star.
trohljiv
:
trohniv les
;
trohnivo telo
/
trohniv štor
trhel
trohnôba
-e
ž
(
ó
)
razkroj, razpad organskih snovi zlasti zaradi delovanja vlage:
trohnoba lesa
/
gozdna trohnoba
/
trohnoba je načela mlin
♦
gozd.
lesna
glivična bolezen, pri kateri se les razkraja
, rjava trohnoba
glivična bolezen zlasti iglavcev, pri kateri se les rjavo obarva
//
kar nastane s trohnenjem:
odstraniti trohnobo
;
duh po trohnobi
trohnôben
-bna -o
prid.
(
ó ō
)
nanašajoč se na trohnobo ali trohnenje:
trohnobni proces
/
trohnoben vonj
/
trohnobna klet
/
trohnoben štor
trhel
tróimén
-a -o
prid.
(
ọ̑-ẹ̑
)
knjiž.
ki ima tri (različna) imena:
troimena reka
♦
polit.
troimeni narod
v stari Jugoslaviji, po pojmovanju nekaterih političnih skupin
narod, ki ga sestavljajo Srbi, Hrvati in Slovenci
tróinpôlsôben
-bna -o
[
troinpou̯sobən
]
prid.
(
ọ̑-ȏ-ō
)
v zvezi
troinpolsobno stanovanje
stanovanje, ki ima tri sobe in kabinet:
kupiti troinpolsobno stanovanje
trój
-a -e
štev.
(
ọ̑
)
1.
ki je treh vrst:
pri njem so bili troji delavci: zidarji, pleskarji in tesarji
;
v tej gostilni točijo troje vino
2.
pri množinskih samostalnikih
izraža število tri:
raztrgal je troje hlače
;
do zdaj je tekmoval s trojimi smučmi
trojáča
-e
ž
(
á
)
nekdaj
avstrijski novec za tri solde, krajcarje ali vinarje:
plačati s trojačo
;
srebrna trojača
trójádrnica
-e
ž
(
ọ̑-ȃ
)
ladja s tremi jadri:
pluti s trojadrnico
troják
-a
m
(
á
)
teh.
priprava, ki omogoča razdelitev pretoka gasilnih sredstev v tri
cevovode:
razviti cev od črpalke do trojaka
;
ventili trojaka
trójámbornica
-e
ž
(
ọ̑-ā
)
ladja s tremi jambori:
trojambornica plove mimo otoka
trójámbornik
-a
m
(
ọ̑-ȃ
)
trojambornica
:
vkrcati se na trojambornik
trojánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na Trojo:
trojansko prebivalstvo
/
trojanska zgodovina
●
knjiž.
trojanski konj
kar s prevaro, zvijačo pride v kaj, da to od znotraj oslabi, uniči
trójček
-čka
m
(
ọ̄
)
združenje, skupina treh členov:
glasbeno-pevski trojček
;
gospodarski trojček
;
sejemski, trgovski trojček
/
koalicijski, opozicijski, vladni trojček
;
levi trojček
koalicija treh levih strank
;
levosredinski trojček
;
pomladni trojček
koalicija treh pomladnih strank
/
priložnost za osvojitev trojčka – naslova državnega, pokalnega in
evropskega prvaka
/
(storitev) trojček
hkratni dostop do interneta, telefonije in določenega nabora
televizijskih programov v enem paketu pri enem ponudniku, navadno
po nižji ceni kot posamič
//
nav. mn.
vsak od treh pri enem porodu rojenih otrok:
rodila je trojčke
;
družine s trojčki
;
posteljica za trojčke
;
dvojčki in trojčki
♦
min.
skupina treh med seboj pravilno zraščenih kristalov
;
rib.
trnek s tremi ostmi
;
šport.
lik umetnostnega drsanja, pri katerem drsalec po obratu, ki mu
sledi lok nazaj, odskoči, naredi v zraku obrat okoli osi in
doskoči na drugo nogo v lok nazaj
tróje
-ih
tudi
--
štev.
(
ọ̑
)
skupina treh enot
a)
pri množinskih samostalnikih:
troje grabelj, vil
;
iti skozi troje vrat
/
kupiti troje škornje
tri pare
b)
pri drugih samostalnikih:
troje prijateljev
;
troje oken
tri okna
/
troje ti moram povedati
tri stvari
//
skupina treh različnih enot:
redili so troje živali: kravo, prašiča in kokoši
/
troje je mogoče: ali so ga ujeli ali je ušel ali se je kje skril
;
prisl.:
vsega je imela po troje
;
večerjati v troje
♦
alp.
naveza v troje
trije, navezani na isti vrvi
trójec
-jca
m
(
ọ̑
)
šport.
tekmovalni čoln za tri veslače:
napadalni trojec
;
vodilni trojec
;
trojec brez krmarja
/
igralski trojec
trije igralci kot skupina
;
kitarski trojec
trio
trójen
-jna -o
prid.
(
ọ̑
)
1.
trikrat tolikšen:
vrniti trojno mero
;
opraviti trojno delo
//
ki je iz treh delov, enot:
prebiti se skozi trojni sovražnikov obroč
;
trojna plast
;
trojno ogledalo
2.
ki je treh vrst:
pri hiši so trojni otroci
;
trojno gibanje morske vode: valovanje, morski tokovi, plimovanje
♦
kem.
trojna vez
kemična vez med dvema atomoma, ki jo tvorijo trije elektronski
pari
;
šport.
trojni položaj
strelska disciplina, pri kateri se strelja iz stoječega, ležečega
in klečečega položaja
;
zgod.
trojni pakt
zveza Nemčije, Italije in Japonske, ustanovljena 27. septembra
1940 v Berlinu
trójezíčen
-čna -o
prid.
(
ọ̑-ȋ
)
1.
napisan v treh jezikih:
trojezični napisi
/
trojezični slovar
2.
ki zna in redno uporablja tri jezike:
prebivalci obmejnega območja so trojezični
/
trojezične šole
♦
rel.
trojezična zmota
v 8. in 9. stoletju
prepričanje, da se sme opravljati bogoslužje samo v hebrejskem,
grškem ali latinskem jeziku
trojíca
tudi
trójica -e
ž
(
í; ọ̑
)
1.
skupina treh oseb:
vesela trojica je zapela
;
postali so nerazdružljiva trojica
/
od skupine se je ločila trojica mož
//
skupina treh enot:
ti pojmi tvorijo trojico
;
trojica dreves
2.
rel.,
v zvezi
sveta Trojica
Oče, Sin in sveti Duh kot tri božje osebe, ki so en sam Bog:
verovati v sveto [sv.] Trojico
;
dogma o sveti Trojici
/
cerkev svete Trojice
♦
mat.
trojica
skupina treh elementov
;
pravn.
senat trojice
senat, sestavljen iz treh sodnikov
trojíški
-a -o
prid.
(
ȋ
)
mat.
ki ima za osnovo število tri:
trojiški številski sestav
trójka
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
pog.
številka tri:
obkrožiti trojko
/
na tej progi vozi trojka
tramvaj, avtobus številka tri
●
pog.
izpuliti trojko
podočnik
2.
pog.
pozitivna ocena, ki je za eno stopnjo višja od zadostne;
dobro
:
dobiva same trojke
;
v angleščini ima trojko
3.
skupina treh oseb, navadno sestavljena za določeno delo, nalogo:
najboljša trojka je bila nagrajena
;
združevati se v dvojke in trojke
/
publ.
bruseljska trojka
Evropska centralna banka, Mednarodni denarni sklad in Evropska
komisija, ki z državo članico sklenejo sporazum o načinu reševanja
njenih finančnih težav
4.
v ruskem okolju
vprega s tremi konji:
peljati se s trojko
;
hitre trojke
/
prodati trojko
/
ruska trojka
5.
skupina treh izžrebanih številk pri lotu:
imeti eno peterko in dve trojki
6.
igralna karta s tremi znaki:
križeva trojka
♦
alp.
plezalna tura tretje težavnostne stopnje
;
etn.
ljudski ples v dvočetrtinskem taktu, znan v Prekmurju in na
vzhodnem Štajerskem
;
igr.
napovedana vrednost pri igri na karte glede na moč igralčevih kart
;
šport.
element umetnostnega drsanja, pri katerem naredi drsalec v vrhu
vsakega kroga obrat za 180° proti središču kroga
trójnat
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
ki je iz treh delov, enot:
trojnata nit
♦
bot.
trojnati list
trójnik
-a
m
(
ọ̑
)
tretji izvod, tretji primerek originalne listine ali predmeta:
trojnik računa
/
izdati potrdilo v trojniku
v treh izvodih
trójnost
-i
ž
(
ọ̑
)
obstajanje treh enakovrednih, enako pomembnih sestavin:
govoril je o trojnosti nalog inštituta
/
trojnost izrazov za prevzeto besedo kaže njeno pomensko ohlapnost
trójstvo
-a
s
(
ọ̑
)
knjiž.
1.
skupina treh izrazov, pojmov:
razvijati šolstvo v skladu s trojstvom družba, ekonomika in kultura
2.
trojnost
:
trojstvo nalog
trokár
-ja
m
(
ȃ
)
med.,
vet.
priprava iz cevke in votle igle s trirobo konico zlasti za odvzemanje
telesnih tekočin iz telesnih votlin:
prebosti napeto črevo živali s trokarjem
/
punkcija jeter s trokarjem
trókolésen
-sna -o
prid.
(
ọ̑-ẹ̑
)
ki ima tri kolesa:
trokolesna vozila
trókoló
-ésa
s
(
ọ̑-ọ̑ ọ̑-ẹ̑
)
tovorno vozilo s tremi kolesi:
voznik trokolesa
/
motorno, nožno trokolo
//
otroško vozilo s tremi kolesi na nožni pogon:
voziti se s trokolesom
trókrílen
-lna -o
prid.
(
ọ̑-ȋ
)
ki ima tri krila:
trokrilna omara
trókŕp
-a -o
prid.
(
ọ̑-ȓ ọ̑-r̄
)
bot.
ki je iz treh krp, delov:
trokrpi listi
/
trokrpi javor
javor s trokrpimi, celorobimi listi, Acer monspessulanum
trókŕpar
-ja
m
(
ọ̑-ȓ
)
nav. mn.,
pal.
izumrli morski členonožci, katerih telo se prečno in podolžno deli na
tri dele;
trilobit
:
fosili trokrparjev
tról
-a
m
(
ọ̑
)
1.
v germanski mitologiji
škratu ali velikanu podobno bitje:
jamski trol
;
lovci na zlobne trole
;
palčki, škratje in troli
2.
rač. žarg.
kdor v spletnih klepetalnicah, na forumih, blogih in v podobnih
skupinah postavlja izzivalna ali zastranitvena vprašanja, sporočila z
namenom doseči čustven odziv pri drugih članih take skupine ali jih
odvrniti od osnovne teme pogovora:
v klepetalnici je bilo veliko trolov
;
polpismeni forumski troli
tróla
1
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
elektr. žarg.
trolejbusni tokovni odjemnik:
izklopiti trolo
2.
pog.
trolejbus
:
čakati na trolo
tróla
2
-e
ž
(
ọ̑
)
slabš.
neumna, nespametna ženska:
ta trola nič ne razume
tróládijski
-a -o
prid.
(
ọ̑-ā
)
um.
triladijski
:
troladijska cerkev, stavba
trólejbus
-a
m
(
ọ̑
)
avtobusu podobno električno vozilo za mestni promet:
peljati se s trolejbusom
;
voznik trolejbusa
trólejbusen
-sna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na trolejbus:
trolejbusni promet
/
trolejbusna postaja
;
trolejbusna proga
♦
elektr.
troljebusni tokovni odjemnik
trólíst
-a
m
(
ọ̑-ȋ
)
knjiž.
list, sestavljen iz treh lističev:
deteljni, hrastovi trolisti
♦
um.
trilist
trólísten
-tna -o
prid.
(
ọ̑-ȋ
)
ki ima tri liste:
trolistni okrasek
♦
um.
trolistno krogovičje
trilistno krogovičje
trómba
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
preprosto glasbilo v obliki na koncu lijakasto razširjene cevi, v
katero se piha:
narediti trombo iz ovnovega roga
;
zatrobiti na trombo
//
kar je po obliki temu podobno:
cvet z veliko trombo
♦
meteor.
lijakast viharni vrtinec pod nevihtnim oblakom nad morjem, navadno
s pokončno osjo
2.
star.
trobenta
:
igrati na trombo
/
vojaška tromba je zatrobila budnico
//
trobljenje
:
zaslišal se je žvižg sprevodnika in tromba vlakovodje
;
tromba ob budnici, za budnico
trómbast
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
podoben trombi:
trombast vodni vrtinec
;
trombasta cev
tromblón
-a
m
(
ọ̑
)
voj.
cevast nastavek za na konec puškine cevi, na katerega se pritrdi
tromblonska mina:
pritrditi tromblon
//
voj. žarg.
tromblonska mina:
izstreliti tromblon
tromblónka
-e
ž
(
ọ̑
)
voj. žarg.
tromblonska mina:
ranili so ga drobci tromblonke
tromblónski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
voj.,
v zvezah:
tromblonski naboj
naboj, s katerim se izstreli tromblonska mina
;
tromblonska mina
mina, ki se s puško izstreli na krajšo razdaljo
trombocít
-a
m
(
ȋ
)
nav. mn.,
biol.
brezbarvna celica, pomembna pri strjevanju krvi, krvna ploščica:
ugotavljati število trombocitov v kubičnem centimetru krvi
trombón
-a
m
(
ọ̑
)
glasb.
trobilo z nižje ležečim tonskim obsegom;
pozavna
:
igrati trombon
tromboníst
-a
m
(
ȋ
)
glasb.
kdor igra trombon;
pozavnist
:
trombonist simfoničnega orkestra
trombóza
-e
ž
(
ọ̑
)
med.
strjevanje krvi v žilah ali srčnih votlinah pri živem organizmu:
zdraviti trombozo
;
zboleti za trombozo
trombozírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
med. žarg.
zamašiti se zaradi tromboze:
žila je trombozirala
trombozíran
-a -o:
trombozirane žile
trómbus
-a
m
(
ọ̑
)
med.
krvni strdek, ki nastane v žilah ali srčnih votlinah pri živem
organizmu:
trombus je zamašil arterijo
trómêja
-e
ž
(
ọ̑-é
)
stikališče treh mej:
približevati se tromeji
/
tromeja med Slovenijo, Italijo in Avstrijo
/
tromeja parcel
trómésečen
-čna -o
prid.
(
ọ̑-ẹ̑
)
trimesečen
:
tromesečni načrt
trómésečje
-a
s
(
ọ̑-ẹ̑
)
trimesečje
:
povečanje proizvodnje v zadnjem tromesečju
trómésečnik
-a
m
(
ọ̑-ẹ̑
)
vsake tri mesece izhajajoča publikacija s specializirano vsebino:
izdajati tromesečnik
trómésten
-tna -o
prid.
(
ọ̑-ẹ̑
)
mat.
trimesten
:
tromestno število
trómostôvje
-a
s
(
ọ̑-ȏ
)
most iz treh med seboj povezanih mostov:
srečati se na tromostovju
;
gradnja tromostovja
/
Tromostovje v Ljubljani
trómotóren
-rna -o
prid.
(
ọ̑-ọ̄
)
trimotoren
:
tromotorno letalo
trompéta
-e
ž
(
ẹ̑
)
nižje pog.
trobenta
:
igrati (na) trompeto
;
hrup bobnov in trompet
trompetíst
-a
m
(
ȋ
)
nižje pog.
trobentač
:
trompetist v orkestru
trón
-a
m
(
ọ̑
)
nižje pog.
prestol
:
kralj sedi na tronu
;
tron z baldahinom
/
vladarski tron
●
star.
stopiti pred božji tron
umreti
trónadstrópen
-pna -o
prid.
(
ọ̑-ọ̑
)
trinadstropen
:
tronadstropna hiša
tróníten
-tna -o
prid.
(
ọ̑-ȋ
)
triniten
:
tronitni šiv
trónítnik
-a
m
(
ọ̑-ȋ
)
nekdaj
trinitnik
:
suknjič, vreča iz tronitnika
trónóg
1
-a
m
(
ọ̑-ọ̑
)
knjiž.
trinožnik
:
sedeti na tronogu
trónóg
2
-a -o
prid.
(
ọ̑-ọ̑ ọ̑-ọ̄
)
trinog
3
:
tronogi opornik
trónóžen
-žna -o
prid.
(
ọ̑-ọ̄
)
trinožen
:
tronožni stolček
tróók
-a -o
prid.
(
ọ̑-ọ̑ ọ̑-ọ̄
)
triok
:
trooki velikani
tróósen
-sna -o
prid.
(
ọ̑-ọ̑
)
teh.
triosen
:
troosno vozilo
tróp
1
-a
m
(
ọ̑
)
agr.
trdi deli grozdnih jagod v drozgi:
mošt vre na tropu
tróp
2
tudi
trópus -a
m
(
ọ̑
)
nav. mn.,
lit.
besedna figura, za katero je značilno poimenovanje pojma, stvari z
izrazom za kak drug pojem, kako drugo stvar:
raziskovati trope
tròp
3
trôpa
m
(
ȍ ó
)
skupina živali iste vrste, navadno manjša:
trop koz, ovc
;
po ulici se je podil trop psov
/
pastir žene trop na pašo
/
volkovi se zbirajo v trope
;
pasti se v tropih
;
gamsi živijo v tropih
//
ekspr.,
navadno s prilastkom
skupina ljudi:
trop jezdecev, otrok
;
bližal se je trop napadalcev
/
stali so v tropih
trôpa
-e
ž
(
ó
)
trop
3
,
skupina
:
tropa gamsov, psov
/
pastir žene tropo na pašo
/
živali so se družile v trope
/
tropa fantov
/
cela tropa jih je prišla
tróperésen
-sna -o
prid.
(
ọ̑-ẹ̑
)
triperesen
:
troperesna deteljica
trópi
-ov
m
mn.
(
ọ̑
)
geogr.
območje na obeh straneh ekvatorja med severnim in južnim povratnikom:
odpotovati v trope
;
raziskovati rastlinstvo in živalstvo tropov
trôpica
-e
ž
(
ó
)
manjšalnica od tropa:
tropica gamsov
/
tropica otrok
trôpič
-a
tudi
tropìč
tudi
trôpič -íča
m
(
ȏ; ȉ í; ó í
)
manjšalnica od trop, skupina:
tropič ovc
/
srnjad živi v tropičih
trópičen
-čna -o
prid.
(
ọ́
)
tropski
:
tropične pokrajine
;
tropična morja
/
tropično podnebje
;
tropično rastlinstvo
trópíčje
-a
s
(
ọ̑-ȋ
)
knjiž.
ločilo, ki označuje izpust besedila, nedokončanost stavka;
tri pike
:
napisati tropičje
;
v pismu je bilo polno tropičij in klicajev
tropikál
tudi
trópikal -a
m
(
ȃ; ọ̑
)
tekst.
lahka, redka volnena tkanina v platneni vezavi:
poletna obleka iz tropikala
tropína
-e
ž
(
í
)
nav. mn.
1.
kar ostane po iztisnjenju tekočine iz plodov, semen:
kuhati žganje iz tropin
;
bučne, sončnične tropine
;
grozdne, sadne tropine
/
vinske tropine
♦
agr.
oljne tropine
ostanek rastlinske snovi v obliki kolobarja, iz katerega se je
mehanično iztisnilo olje
2.
usedlina, ki nastane pri kuhanju surovega masla:
zabeliti žgance s tropinami
/
maslene tropine
tropínast
-a -o
prid.
(
í
)
podoben tropinam:
tropinasta zmes
tropínec
-nca
m
(
ȋ
)
nar.
tropinovec
:
popil je kozarček tropinca
tropínica
-e
ž
(
í
)
manjšalnica od tropina 2:
zabeliti žgance s tropinicami
tropínka
-e
ž
(
ȋ
)
nar. zahodno
repa, kisana v grozdnih tropinah:
na pladenj je naložila tropinko in klobase
/
repa tropinka
tropínovec
-vca
m
(
í
)
žganje iz grozdnih tropin:
kuhati tropinovec
;
požirek domačega tropinovca
tropínovica
-e
ž
(
í
)
nar.
tropinovec
:
piti tropinovico
tropínovka
-e
ž
(
í
)
nar.
tropinovec
:
ponudil jim je kozarček tropinovke
tropínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
ki je iz tropin:
tropinsko žganje
●
nar.
tropinsko vino
delanec
tropízem
-zma
m
(
ī
)
biol.
pojav, da rastline in nekatere pritrjene nižje živali rastejo, se
obračajo v smeri, iz katere prihaja dražljaj, ali stran od nje:
proučevati tropizem
/
negativni, pozitivni tropizem
trópóljen
-jna -o
prid.
(
ọ̑-ọ̑
)
agr.
tripoljen
:
tropoljno gospodarstvo
trópóljski
tudi
trópôljski -a -o
prid.
(
ọ̑-ọ̑; ọ̑-ó
)
agr.
tripoljen
:
tropoljsko gospodarstvo
trôpoma
prisl.
(
ō
)
knjiž.
v tropih:
pozimi so se volkovi tropoma približevali naseljem
/
ljudje so tropoma hiteli na trg
v velikem številu
tropopávza
-e
ž
(
ȃ
)
meteor.
del atmosfere med troposfero in stratosfero:
nevihtni oblaki se lahko razvijejo vse do višine tropopavze
;
vetrovi pod tropopavzo
troposfêra
-e
ž
(
ȇ
)
meteor.
najnižji del atmosfere, v katerem nastajajo vremenski pojavi:
raziskovati troposfero
trópósteljen
-jna -o
prid.
(
ọ̑-ọ̑
)
triposteljen
:
troposteljna soba
trópotézen
-zna -o
prid.
(
ọ̑-ẹ̑
)
šah.
tripotezen
:
tropotezni problem
trópŕst
-a -o
prid.
(
ọ̑-ȓ ọ̑-r̄
)
triprst
:
troprsti invalid
/
troprste delovne rokavice
trópski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na območje na obeh straneh ekvatorja med severnim in
južnim povratnikom:
tropski gozdovi
;
tropske puščave
;
tropska morja
/
tropski les
;
tropski sadež
;
tropske bolezni
;
tropske rastline
;
tropsko deževje
;
tropsko podnebje
/
tropska čelada, obleka
●
ekspr.
v mestu je vladala tropska vročina
zelo velika
♦
astron.
tropsko leto
čas, ki ga porabi Sonce na svoji navidezni poti od enakonočja do
naslednjega istovrstnega enakonočja
;
geogr.
tropski pas
območje z vročim podnebjem na obeh straneh ekvatorja med severnim
in južnim povratnikom
;
med.
tropska malarija
malarija z nerednimi napadi in zelo hudim potekom
;
meteor.
tropski ciklon
območje zelo nizkega zračnega pritiska na tropskem območju, ki ga
navadno spremlja vihar; izredno močen vrtinčast tropski vihar
;
zool.
tropske ribe
ribe, ki živijo v vodah tropskega pasu
trórámen
-mna -o
prid.
(
ọ̑-ȃ
)
triramen
:
troramni svečnik
/
troramne stopnice
trórazséžen
-žna -o
prid.
(
ọ̑-ẹ́ ọ̑-ẹ̄
)
trirazsežen
:
telesa so trorazsežna
tróréd
-a
m
(
ọ̑-ẹ̑
)
tristop
:
korakati v troredih
trórézen
-zna -o
prid.
(
ọ̑-ẹ̄ ọ̑-ẹ̑
)
ki ima rezilo na treh straneh:
trorezna priprava
;
trorezno orožje
tróréznik
-a
m
(
ọ̑-ẹ̑
)
tisk.
knjigoveški stroj, ki obrezuje knjige, papir na treh straneh hkrati:
trórób
-a -o
prid.
(
ọ̑-ọ̑ ọ̑-ọ̄
)
trirob
2
:
trorobo steblo
trós
-a
m
(
ọ̑
)
1.
bot.
celica za nespolno razmnoževanje:
mahovi se razmnožujejo s trosi
;
trosi praproti
;
trosi pri glivah
/
glivični trosi
2.
biol.
zaradi neugodnih življenjskih razmer z odporno membrano ovita
bakterija;
spora
:
bakterija se spremeni v tros
trosàv
-áva -o
prid.
(
ȁ á
)
ki ima trose:
trosava rastlina
tróséd
in
trósèd -éda
m
(
ọ̑-ẹ̑; ọ̑-ȅ ọ̑-ẹ́
)
obrt.
kos sedežnega pohištva s tremi sedeži, navadno oblazinjen:
v dnevni sobi imajo trosed
trósek
-ska
m
(
ọ̑
)
manjšalnica od tros:
veter raznaša troske
;
troski gliv
trósen
-sna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na tros:
trosna plast
/
trosni list
list, na katerem se razvijejo trosovniki
;
trosni podstavek
celica gliv, ki nosi na vrhu trose
trósenje
-a
s
(
ọ́
)
glagolnik od trositi:
trosenje gnoja
/
trosenje letakov
/
preprečevati trosenje laži
/
lahkomiselno trosenje denarja
trosílec
-lca
[
trosilca
in
trosiu̯ca
]
m
(
ȋ
)
1.
kdor kaj trosi:
trosilec letakov
/
trosilci laži
2.
stroj za trosenje gnoja, gnojil:
popraviti trosilec
/
trosilec hlevskega gnoja
trosílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na trosenje:
trosilna naprava
/
trosilna akcija
med narodnoosvobodilnim bojem
akcija, pri kateri se skrivaj odlagajo listi z gesli, besedili
proti okupatorju
trosílnica
-e
ž
(
ȋ
)
priprava, naprava za trosenje:
posipati pesek s trosilnico
trosílnik
-a
m
(
ȋ
)
agr.
stroj za trosenje gnoja, gnojil:
raztrositi gnoj s trosilnikom
/
dvoosni, enoosni trosilnik
trosílo
-a
s
(
í
)
agr.
naprava na trosilniku, s katero se trosi:
očistiti, sneti trosilo
trosíšče
-a
s
(
í
)
bot.
skupina trosovnikov, navadno na spodnji strani listov praproti:
trosíti
in
trósiti -im
nedov.
(
ī ọ́
)
1.
delati, da kaj drobnega pride na večjo površino, na več mest:
trositi gnoj
;
trositi seno z vilami
;
trositi rozine po testu
/
trositi letake po ulici
/
ekspr.
strojnice trosijo krogle
izstreljujejo
2.
spravljati kam določeno količino česa sipkega, drobnega:
trositi piščancem zrnje
3.
ekspr.
povzročati, da se kaj kje pojavi, razširi:
trositi prepir, strah med ljudi
;
to orožje trosi smrt
4.
ekspr.
razširjati
,
razglašati
:
trositi laži in čenče po vasi
;
od hiše do hiše je trosila novice
/
ne verjemi vsemu, kar trosijo o nas
5.
ekspr.
pretirano, nepremišljeno porabljati dobrine:
trosil je denar po igralnicah
;
pren.
trositi svoje moči
tróska
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
nar. vzhodno
usedlina, ki nastane pri kuhanju surovega masla;
(maslene) tropine
:
namazati trosko na kruh
2.
zastar.
žlindra
:
kupi troske ob topilnici
tróskati
-am
nedov.
(
ọ̑
)
nižje pog.
nositi
:
vsak dan troska zelenjavo na trg
tróskòk
-óka
in
-ôka
m
(
ọ̑-ȍ ọ̑-ọ́, ọ̑-ó
)
šport.
atletska disciplina, pri kateri se naredi trikratni skok tako, da se
drugič odrine z isto nogo kot prvič, tretjič pa z nasprotno nogo:
zmagati v troskoku
trósnica
-e
ž
(
ọ̑
)
nav. mn.,
bot.
rastlina, ki nima cvetov in se razmnožuje s trosi:
trosnice in cvetnice
trósnik
-a
m
(
ọ̑
)
bot.
organ v katerem nastajajo trosi;
trosovnik
trosnják
-a
m
(
á
)
bot.
nadzemni del gobe, v katerem nastajajo trosi:
odstraniti trosnjak
//
del glive, sestavljen iz razmnoževalnih organov in hif:
trósôben
-bna -o
prid.
(
ọ̑-ō
)
v zvezi
trosobno stanovanje
stanovanje, ki ima tri sobe:
vseliti se v trosobno stanovanje
trosonósec
-sca
m
(
ọ̑
)
nav. mn.,
bot.
celica gliv, ki nosi na vrhu trose;
trosni podstavek
trósovec
-vca
m
(
ọ̑
)
nav. mn.,
zool.
zajedavske praživali, ki se razmnožujejo s trosi, Sporozoa:
bičkarji, migetalkarji in trosovci
trósovka
-e
ž
(
ọ̑
)
nav. mn.,
bot.
rastlina, ki nima cvetov in se razmnožuje s trosi:
trosôvnica
-e
ž
(
ȏ
)
bot.
tanka plast s trosi na plodiščih nekaterih gliv:
oblika, barva trosovnice
trosôvnik
-a
m
(
ȏ
)
bot.
organ, v katerem nastajajo trosi:
trosovniki pri glivah, mahovih, praprotih
tróspèv
in
tróspév -éva
m
(
ọ̑-ȅ ọ̑-ẹ́; ọ̑-ẹ̑
)
glasb.
skladba za tri glasove ali tri glasbila:
peti trospev
;
skladatelj trospevov
tróspôlen
-lna -o
prid.
(
ọ̑-ȏ
)
jezikosl.
1.
ki ima posebno končnico za vsak spol:
pridevniki so trospolne besede
2.
pri osebnih zaimkih
jaz, ti
ki ima eno obliko za vse tri spole:
tróstíšje
-a
s
(
ọ̑-ȋ
)
lit.
trivrstična kitica:
v trostišjih napisana pesem
tróstôpenjski
-a -o
[
trostopənjski
]
prid.
(
ọ̑-ō
)
tristopenjski
:
trostopenjski razvoj
/
trostopenjska raketa
trošarína
-e
ž
(
ī
)
pravn.,
do 1948
davščina od določenih snovi, stvari, namenjenih porabi:
plačevati, predpisati trošarino
;
trošarina od vina, na vino
trošarínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na trošarino:
trošarinski izdelki, predmeti
;
trošarinski zavezanci
;
trošarinska kontrola
;
trošarinske obveznosti
;
trošarinsko dovoljenje
/
trošarinski urad
;
trošarinsko skladišče
tróšek
-ška
m
(
ọ̑
)
star.
strošek
:
povrniti troške
;
troški prevoza
/
popraviti na svoj trošek, na svoje troške
tróšen
-šna -o
prid.
(
ọ̑
)
zastar.
trhel
,
preperel
:
trošno ostrešje
/
trošne vrvi
tróšenje
1
-a
s
(
ọ́
)
glagolnik od trositi:
trošenje gnoja
tróšenje
2
-a
s
(
ọ́
)
glagolnik od trošiti:
trošenje denarja
/
trošenje energije
trôšica
-e
ž
(
ó
)
star.
trohica
:
trošica upanja je še
trošíti
in
tróšiti -im,
in
tróšiti -im
nedov.
(
ī ọ́; ọ́
)
delati, da je vedno manj razpoložljivih materialnih dobrin:
trošiti denar
;
trošiti strelivo, vodo
/
troši več, kot zasluži
/
publ.
po nepotrebnem trošiti moči
porabljati, izgubljati
●
publ.
avtomobil veliko troši
porabi veliko goriva
;
ekspr.
preveč troši samega sebe
izčrpava
troškôvnik
-a
m
(
ȏ
)
star.
seznam, popis stroškov;
stroškovnik
:
vpisati v troškovnik
tróšnica
-e
ž
(
ọ̑
)
nar. zahodno
gorska rastlina z belimi dlakavimi zvezdastimi cveti;
planika
:
modri svišč in bele trošnice
tróšnja
1
-e
ž
(
ọ́
)
zastar.
trošenje
1
,
trosenje
:
trošnja gnoja
tróšnja
2
-e
ž
(
ọ́
)
zastar.
trošenje
2
,
poraba
:
trošnja denarja
tróšt
-a
m
(
ọ̑
)
nižje pog.
1.
tolažba
,
uteha
:
v sili je vsak trošt dober
2.
upanje
:
trošt se ni izpolnil
/
nimam trošta, da bi se kmalu spet videli
tróštati
-am
nedov.
(
ọ̑
)
nižje pog.
tolažiti
:
troštali so nas, da je najhujše že minilo
tróštati se
upati
,
pričakovati
:
ne troštamo se več lepih dni
;
živeti moramo in se troštati, da bo bolje
tróštevílčen
-čna -o
prid.
(
ọ̑-ȋ
)
mat.
trištevilčen
:
troštevilčno število
trót
-a
m
(
ọ̑
)
1.
čebelji samec:
trot se izleže iz neoplojenega jajčeca
;
troti in čebele
;
biti len kot trot
zelo
♦
čeb.
trot opraši matico
2.
ekspr.
kdor ne živi od lastnega dela, ampak na stroške drugega:
tega trota ne bomo več redili
/
družbeni troti
družbeni zajedavci, paraziti
3.
ekspr.
omejen, neumen človek:
pusti tega trota, saj ne ve, kaj govori
/
kot psovka
trot neumni
trótamôra
-e
ž
(
ọ̑-ó
)
etn.
narisano, vrezano znamenje, ki naj odganja moro:
zibelka z vrezano trotamoro
trotàv
-áva -o
prid.
(
ȁ á
)
čeb.
ki zalega neoplojena jajčeca:
trotava matica
/
trotava čebelja družina
trotávost
-i
ž
(
á
)
čeb.
pojav, da matica ali kaka čebela zalega neoplojena jajčeca:
trótel
--
v prid. rabi
(
ọ́
)
pog.
ki omogoča popolno samodejno nastavitev:
trotel aparat za večino nastavitev poskrbi sam
;
trotel boben
naprava, ki omogoča nastopajočemu na televiziji, da bere besedilo in
hkrati gleda v kamero
;
trotel kamera
trótelj
-na
tudi
-tlja
[
trotəlj
]
m
(
ọ́
)
nižje pog.
omejen, neumen človek:
še sam ne ve, kakšen trotelj je
/
kot psovka
prekleti troteljni
trotíl
-a
m
(
ȋ
)
voj.
eksplozivna snov, ki nastane tako, da se trije atomi vodika v molekuli
toluena nadomestijo s tremi nitroskupinami:
eksplozija trotila
;
bomba s trotilom
trótíren
-rna -o
prid.
(
ọ̑-ȋ
)
tritiren
:
trotirna proga
/
trotirni sistem upravljanja
trótji
-a -e
(
ọ̑
)
pridevnik od trot:
trotja zalega
trotoár
-ja
m
(
ā
)
star.
pločnik
:
stopati po trotoarju
;
cesta s trotoarjem
trótovec
-vca
m
(
ọ̑
)
čeb.
čebelja družina, v kateri matica ali čebele zalegajo neoplojena
jajčeca:
čebelja družina se izrodi v trotovec
;
zdravljenje trotovca
trotovína
-e
ž
(
í
)
čeb.
celice, v katerih se razvijajo troti:
graditi trotovino
;
zalega v trotovini
trótovka
-e
ž
(
ọ̑
)
čeb.
matica ali vsaka od čebel, ki zalega neoplojena jajčeca:
v brezmatičniku postanejo čebele trotovke
/
čebela, matica trotovka
trótovski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na trote:
trotovska zalega
/
trotovska celica
/
sam sebi se je zdel odvečen, neuporaben, trotovski
trótovstvo
-a
s
(
ọ̑
)
ekspr.
življenje ne od lastnega dela, ampak na stroške drugega:
obsojati trotovstvo in uživaško brezdelje
tróvalénten
-tna -o
prid.
(
ọ̑-ẹ̑
)
kem.
trivalenten
:
trovalentni alkohol, element
trováti
trújem
nedov.
(
á ú
)
zastar.
zastrupljati
:
trovati vodo
/
drug drugemu trujeta življenje
tróvesláča
-e
ž
(
ọ̑-á
)
pri starih Grkih in Rimljanih
vojna ladja s tremi vrstami vesel:
antične troveslače
;
plovba troveslače
tróvpréga
-e
ž
(
ọ̑-ẹ̑
)
vprega s tremi živalmi:
peljati se s trovprego
/
voditi trovprego
tri v voz vprežene živali
/
ruska trovprega
ruska trojka
tróvŕsten
-tna -o
prid.
(
ọ̑-ȓ
)
1.
ki je treh različnih vrst:
kamenčki so trovrstni: beli, rdeči in pisani
;
trovrstno blago
2.
postavljen v treh vrstah:
trovrstni sprevod
tróvrstíčen
-čna -o
prid.
(
ọ̑-ȋ
)
trivrstičen
:
trovrstično besedilo
trózvéza
-e
ž
(
ọ̑-ẹ̑
)
vojaška ali politična zveza treh držav:
ustanoviti trozvezo
;
armade trozveze
♦
zgod.
zveza Nemčije, Avstro-Ogrske in Italije leta 1882
trózvézdje
-a
s
(
ọ̑-ẹ̑
)
knjiž.
skupina treh zvezd:
imeti v grbu trozvezdje
♦
astron.
trozvezdje v Andromedi
trózvóčje
-a
s
(
ọ̑-ọ̑
)
knjiž.
glasovna ubranost treh (različnih) zvokov:
smejati se v trozvočju
//
ubranost, skladnost treh (različnih) stvari sploh:
trozvočje skal, dreves in šumeče reke
trózvók
-a
m
(
ọ̑-ọ̑
)
glasb.
akord iz treh različnih tonov:
toni trozvoka
/
durov
sestavljen iz osnovnega tona, velike terce in čiste kvinte
, molov trozvok
sestavljen iz osnovnega tona, male terce in čiste kvinte
;
zmanjšani
sestavljen iz osnovnega tona, male terce in zmanjšane kvinte
, zvečani trozvok
sestavljen iz osnovnega tona, velike terce in zvečane kvinte
;
pren.,
knjiž.
trozvok opeke, betona in lesa
tróžílen
-lna -o
prid.
(
ọ̑-ȋ
)
elektr.
trižilen
:
trožilni kabel, vodnik
tŕpati
-am
nedov.
(
r̄
)
nav. ekspr.
s silo, tlačenjem spravljati kam:
trpati obleko v kovček
/
trpati podatke v možgane
●
ekspr.
vse trpa v isti koš
ne upošteva razlik med stvarmi, problemi
;
ekspr.
trpati se z dobrotami
hitro, preveč jih jesti
tŕpek
-pka -o
tudi
-ó
prid.
, tŕpkejši
(
ŕ
)
1.
nekoliko grenek in nekoliko kisel hkrati:
trpek sadež
;
trpka pijača
;
sladko-trpka zdravila
;
neprijetno, prijetno trpek
;
trpek kot žolč
/
trpek okus brinja
/
trpek vonj parfuma
2.
nav. ekspr.
ki vzbuja manjšo, manj izrazito duševno bolečino, prizadetost, zlasti
zaradi doživetega razočaranja:
trpek spomin
;
ta resnica je zanj trpka
;
trpko spoznanje
//
ki izraža, kaže tako bolečino, prizadetost:
trpek nasmeh
/
trpek humor
;
njene besede so trpke
/
trpka pokrajina na sliki
tŕpko
tudi
trpkó
prisl.
:
trpko se smejati
;
trpko stisnjene ustnice
;
sam.:
doživel je veliko trpkega
tŕpen
-pna -o
prid.
(
r̄
)
1.
knjiž.
ki prenaša, prestaja kako dejanje, stanje brez dejavnega
nasprotovanja, upiranja:
trpni ljudje
/
trpna vdanost v usodo
;
trpno sprejemanje vplivov okolja
2.
jezikosl.
nanašajoč se na osebek kot cilj dejanja:
trpni način
/
trpni stavek
/
trpni deležnik
tŕpno
prisl.
:
trpno doživljati
trpéti
-ím
nedov.
,
tudi
tŕpel; trpljèn
(
ẹ́ í
)
1.
čutiti hude telesne ali duševne bolečine, neugodje:
bolnik trpi
;
zaradi poškodbe trpi že več let
;
potrpežljivo, vdano trpeti
/
trpeti zaradi občutka manjvrednosti, zapuščenosti
;
ob spominu nanj je zelo trpela
;
trpeti po nedolžnem
/
duševno, telesno trpeti
/
preh.
trpeti bolečine
2.
preh.
biti deležen kakega negativnega, neugodnega telesnega, gmotnega
stanja:
trpeti lakoto, pomanjkanje, revščino
3.
biti deležen neugodnega družbenega položaja:
trpeti pod tujo oblastjo
;
stoletja so trpeli v suženjstvu
//
biti deležen česa negativnega, neugodnega sploh:
trpeti izgubo, škodo
;
trpeti krivico
;
dolgo je trpela zasmehovanje
/
star.
stroške trpi lastnik sam
plača, poravna
4.
nav. ekspr.,
navadno v zvezi z
za
imeti bolezen, kot jo izraža določilo:
trpeti za jetiko, malarijo
;
že več let trpi za nespečnostjo
/
publ.
trpi na kroničnem katarju
za kroničnim katarjem
5.
navadno s prislovnim določilom
biti deležen slabih, škodljivih vplivov, učinkov:
na slabi cesti trpijo kolesa in vzmeti
;
zidovi trpijo zaradi vlage
/
mesto je precej trpelo zaradi letalskih napadov
/
zaradi številnih obiskov trpi delo
6.
ekspr.
biti prizadet, manjši zaradi vplivov, učinkov česa slabega,
nezaželenega:
kakovost ne bi smela trpeti
;
pri tem je trpel razvoj
/
zaradi tega naš ponos, ugled trpi
7.
preh.,
nav. ekspr.
dovoljevati zadrževanje v svoji bližini:
samo domače trpi ob sebi, pri sebi
;
trpeli so jo iz vljudnosti
/
petelin ne trpi drugih petelinov
/
te rastline ne trpijo druga druge
//
navadno z nikalnico
imeti zelo odklonilen odnos do koga:
takih ljudi ne trpi
/
psov ne more trpeti
;
zaradi dekleta se ne moreta trpeti
/
opravljanja, podtikanja ne trpi
;
v stanovanju ne trpi vonja po tobaku
//
ne kazati na zunaj vznemirjenosti, čustvene napetosti:
njeno samovoljo mirno trpi
/
ni trpel, da bi kdo hodil za njim
;
niti tega ne trpi, da kdo izgovori njeno ime
8.
star.
ohranjati se, biti trpežen:
tako premazan les dolgo trpi
9.
star.
trajati
:
zima že dolgo trpi
;
to bo trpelo do torka
●
ekspr.
njegove besede niso trpele ugovora
ni dovolil, da bi mu ugovarjali
;
ekspr.
hodi lepo oblečena, ne da bi njen žep preveč trpel
ne da bi jo veliko stalo
;
vse življenje je trpela za otroke
se zelo trudila, delala zanje
;
zastar.
ni ga trpelo doma
ni vzdržal doma
;
trpi kot žival
zelo veliko, naporno dela
trpèč
-éča -e:
trpeč človek
;
trpeče srce
;
prisl.:
trpeče se nasmehniti
;
sam.:
imeti čut za trpeče
tŕpež
-a
tudi
trpèž -éža
m
(
ȓ; ȅ ẹ́
)
star.
1.
trpljenje
:
vrnila sta se domov po hudem trpežu
;
trud in trpež
●
star.
krpež in trpež pol sveta držita
varčnost je važna za gospodarski obstoj
2.
trajanje
:
trpež pravde
/
stvari so delane za trpež
trpéžen
-žna -o
prid.
, trpéžnejši
(
ẹ́ ẹ̄
)
ki kljub uporabi, obdelovanju dalj časa ne spremeni svojih bistvenih
lastnosti, značilnosti:
trpežni čevlji
;
hrastov les je bolj trpežen kot smrekov
;
trpežno blago
//
obstojen
1
:
trpežna zimska jabolka
/
ekspr.
trpežno čustvo
●
ekspr.
trpežen dež
dolgotrajen, vztrajen
;
ekspr.
ženske so telesno manj močne, vendar trpežnejše
zmožne več prestati, pretrpeti
♦
agr.
trpežna ljuljka
nizka, gosto rastoča trava za gojene trate
trpéžnost
-i
ž
(
ẹ́
)
lastnost, značilnost trpežnega:
trpežnost blaga
/
ekspr.
trpežnost čustva
trpín
-a
m
(
ȋ
)
ekspr.
kdor trpi:
bil je velik trpin
/
narod trpin
trpínčenje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od trpinčiti:
preprečiti trpinčenje ljudi, živali
;
vzdržal je muke in trpinčenja in ni nič izdal
/
trpinčenje na delovnem mestu
trpínčiti
-im
nedov.
(
í ȋ
)
1.
povzročati komu trpljenje:
trpinčiti ljudi, živali
;
duševno, telesno trpinčiti
;
jetnike so na vse načine mučili in trpinčili
/
trpinčiti do smrti
/
trpinčiti telo s pretiranim delom
;
ekspr.
trpinčiti živce poslušalcem
2.
nav. 3. os.,
ekspr.,
z oslabljenim pomenom
s svojim pojavljanjem, obstajanjem povzročati komu trpljenje,
neugodje:
trpinčijo ga hude bolečine, dvomi
;
bolezen ga že dolgo trpinči
;
lakota, žeja ga trpinči
trpínčen
-a -o:
trpinčen človek
trpínka
-e
ž
(
ȋ
)
ekspr.
ženska, ki trpi:
bila je velika trpinka
trpínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na trpine:
trpinski obraz
/
knjiž.
trpinski mesijanizem
mesijanizem trpljenja
trpínstvo
-a
s
(
ȋ
)
dejstvo, da je kdo trpin:
ne zavedati se svojega trpinstva
trpkôba
-e
ž
(
ó
)
1.
lastnost, značilnost trpkega:
trpkoba lesnik
2.
ne zelo velika duševna bolečina, zlasti zaradi doživetega razočaranja:
doživljati trpkobo
/
v njenem glasu je bila trpkoba
tŕpkost
tudi
trpkóst -i
ž
(
ŕ; ọ̑
)
1.
lastnost, značilnost trpkega:
trpkost sadeža, vina
/
ekspr.
trpkost spoznanja
2.
ne zelo velika duševna bolečina, zlasti zaradi doživetega razočaranja:
obšla jo je trpkost
/
pozabiti na trpkosti
trpljênje
-a
s
(
é
)
1.
glagolnik od trpeti:
njegovo trpljenje jih je pretreslo
;
postaral se je od trpljenja
;
sočustvovati ob trpljenju drugega
;
dolgotrajno, hudo, neznosno trpljenje
/
povzročiti, prizadeti komu trpljenje
/
duševno, telesno trpljenje
♦
rel.
Kristusovo trpljenje
2.
stanje koga, ki trpi:
čakalo, doletelo ga je trpljenje
;
lajšati trpljenje
;
občutiti, prenašati trpljenje
;
smrt je bila zanj rešitev iz trpljenja
3.
kar povzroča, da kdo trpi:
taka bolezen je trpljenje za vso družino
;
ekspr.
pisanje je zanj veliko trpljenje
trpljênjski
-a -o
prid.
(
ē
)
knjiž.
nanašajoč se na trpljenje:
trpljenjska stopnja
/
trpljenjski spomini
trpljênka
-e
ž
(
é
)
knjiž.
okrasna popenjavka z velikimi posebno oblikovanimi cveti;
pasijonka
:
gojiti trpljenke
/
roža trpljenka
trpnéti
-ím
nedov.
(
ẹ́ í
)
knjiž.
otrpevati
:
trpneti od mraza
tŕpnik
-a
m
(
ȓ
)
jezikosl.
glagolski način z osebkom kot ciljem dejanja:
raba trpnika
tŕpnost
-i
ž
(
r̄
)
knjiž.
stanje trpnega:
iztrgati se iz trpnosti
;
duševna, notranja trpnost
/
stanje trpnosti
trpoléti
-ím
nedov.
(
ẹ́ í
)
star.
plapolati
,
trepetati
:
iz pepela je trpolel plamenček
/
sveča nemirno trpoli
/
na obrazu mu je trpolela žalost
je bila zaznavna, vidna
trpolèč
-éča -e:
trpoleč plamen
trpôtčev
-a -o
prid.
(
ó
)
nanašajoč se na trpotec:
trpotčevi listi
/
trpotčev sirup
trpôtec
-tca
m
(
ó
)
zdravilna travniška rastlina z nizko rastočimi ozkimi ali širokimi
listi in drobnimi cveti v socvetju:
nabirati liste trpotca
♦
bot.
ozkolistni trpotec
tŕr
medm.
(
ȓ
)
posnema glas pri udarcu, ropotu, streljanju:
s kladivom je tolkel po rešetkah: tin, tenk, trr
/
nenadoma je zapokalo: ta ta ta, trr, trrr
tŕs
-a
m
(
ȓ
)
1.
močvirska ali vodna rastlina z visokim, tankim, votlim steblom:
s trsi poraslo obrežje
;
pred njim trepeta kot trs
/
sekati trs v močvirju
//
odrezano, odlomljeno steblo te rastline:
zvezati trse
/
nekdaj
pisati s trsom
2.
posamezna rastlina (vinske) trte:
trs odžene, rodi
;
obrezati, okopati, saditi trse
;
jalovi, rodni trsi
;
razdalje med trsi
♦
agr.
matični trs
;
sladkorni trs
tropska ali subtropska rastlina, iz katere se pridobiva sladkor
;
bot.
papirusov trs
tŕsen
-sna -o
prid.
(
ȓ
)
nanašajoč se na trs:
trsna stebla
/
trsna očesa
/
trsni izbor
;
trsna cepljenka
●
ekspr.
piti trsni sok
vino
♦
agr.
trsni sladkor
;
trsna kodravost
bolezen trte, pri kateri se poganjki in listi kodrajo
;
trsna podlaga
;
glasb.
glasbila s trsnimi jezički
tŕsje
-a
s
(
r̄
)
1.
več trsov, trsi:
s trsjem poraslo močvirje
/
iz trsja narejeni čolni
/
obrezovati, privezovati trsje
2.
nar.
vinograd
:
delati v trsju
tŕska
1
-e
ž
(
ŕ
)
zool.
velika morska riba s tremi hrbtnimi plavutmi in dvema podrepnima
plavutma, Gadus morhua:
loviti trske
;
jate trsk
/
polenovka je posušena trska
tŕska
2
-e
stil.
trskà -è
ž
(
ŕ; ȁ ȅ
)
1.
odsekan, odlomljen tanek, podolgovat kos lesa:
pri sekanju, tesanju letijo trske
;
podkuriti s trskami
;
trske in iveri
/
nacepiti trske
;
klati polena v trske
;
suh je kot trska
/
pazi, da se ti ne zadre kaka trska v roko, za noht
iver
/
ekspr.
razbiti vrata v trske
●
ekspr.
nabili jih bomo, da bodo kar trske letele
zelo
;
tako je potrpežljiv, da bi lahko trske na njem cepil
da bi lahko skrajno brezobzirno ravnal z njim
;
ekspr.
letalo je šlo v trske
se je razbilo
//
nekdaj
tak kos lesa, na enem koncu narezan, za svetenje:
prižgati trsko
;
svetiti s trsko
;
goreča smolna trska
2.
ekspr.
zelo suh človek:
toliko pojé, pa je taka trska
tŕskast
-a -o
prid.
(
ŕ
)
1.
ki ima hrapavo, nacepljeno površino:
trskasta deska
2.
pokrit s trskami:
od cepljenja je že ves trskast
3.
ekspr.
zelo suh:
premalo jé, zato pa je tako trskast
tŕsnica
-e
ž
(
ȓ
)
agr.
prostor, kjer se gojijo trsne sadike:
urediti trsnico
;
v trsnici vzgojene trte
/
vodja trsnice
tŕsničar
-ja
m
(
ȓ
)
agr.
kdor goji trsne sadike v trsnicah:
drevesničarji in trsničarji
//
delavec, ki dela v trsnici:
zaposliti novega trsničarja
tŕsovec
-vca
m
(
r̄
)
zastar.
odrezano, odlomljeno steblo trsa;
trs
:
za orožje so imeli priostrene trsovce
/
s trsovcem krite strehe
tŕst
-a
m
(
ȓ
)
močvirska ali vodna rastlina z visokim, tankim, votlim steblom:
s trsti poraslo obrežje
;
trepetati, zibati se kot trst
//
odrezano, odlomljeno steblo te rastline:
narediti opaž iz trstov
♦
agr.
sladkorni trst
tropska ali subtropska rastlina, iz katere se pridobiva sladkor
;
bot.
indijski trst
bambus
;
navadni trst
do štiri metre visoka močvirska ali vodna trava z rjavimi klaski v
socvetju, Phragmites australis
tŕsten
1
-tna -o
prid.
(
ȓ
)
nanašajoč se na trst:
trstno stebelce
/
trstni stoli
♦
agr.
trstni sladkor
;
etn.
trstna piščal
trstenke
;
glasb.
glasbila s trstnimi jezički
;
zool.
trstni strnad
manjša ptica pevka z rjavo progastim hrbtom, črno glavo in grlom,
Emberiza schoeniclus
trstén
2
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
ki je iz trsta, trstov:
trsten stol
/
trstena cevka, palica
●
nar.
trsteni vrabec
trstni strnad
♦
etn.
(trstene) orglice
trstenke
trsteníca
-e
ž
(
í
)
piščal iz votlega stebla trstike:
piskati na trstenico
trsteníka
-e
ž
(
í
)
bot.
visoka obmorska trava s širokimi listi in klasastim socvetjem, Arundo:
stebelca trstenike
/
navadna trstenika
trsténke
-énk
ž
mn.
(
ẹ́ ẹ̑
)
etn.
ljudsko glasbilo iz različno dolgih, votlih stebel trstike:
piskati na trstenke
trstíčen
-čna -o
prid.
(
ȋ
)
ki je iz stebel trstike:
trstični opaž
;
trstična streha
/
trstični bregovi
porasli s trstiko
trstíčje
-a
s
(
ȋ
)
več trstik, trstike:
žeti trstičje
;
s trstičjem poraslo obrežje
/
skrivati se v trstičju
/
goščave in trstičja
s trstikami porasel svet
//
odrezana, odlomljena stebla trstik:
stol iz trstičja
trstíka
-e
ž
(
í
)
močvirska ali vodna rastlina z visokim, tankim, votlim steblom:
prelomiti trstiko
;
steblo trstike
/
bambusova trstika
//
odrezano, odlomljeno steblo te rastline:
piščalka iz trstike
/
obiti lesene stene, strop s trstiko
♦
bot.
trstika
do štiri metre visoka močvirska ali vodna trava z rjavimi klaski v
socvetju; navadni trst
;
obrt.
štukaturna trstika
trstíkast
-a -o
prid.
(
í
)
1.
podoben trstiki:
trstikasta bilka
♦
bot.
trstikasta bilnica
visoka, groba trava vlažnih travnikov, Festuca arundinacea
2.
porasel s trstikami:
trstikasto obrežje
trstíkov
-a -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na trstiko:
trstikova stebla
/
trstikov naslanjač
trstíkovec
-vca
m
(
í
)
trstika
,
trst
:
ob reki raste trstikovec
/
stol iz trstikovca
trstikovína
in
trstíkovina -e
ž
(
í; í
)
trstikova stebla:
puščice iz trstikovine
trstíkovje
-a
s
(
í
)
več trstik, trstike:
trstikovje šumi v vetru
/
v trstikovju se oglašajo škorci
/
ob jezeru se razprostira trstikovje in ločje
s trstikami porasel svet
//
odrezana, odlomljena stebla trstik:
s trstikovjem krite strehe
trstíšče
-a
s
(
í
)
s trsti porasel svet:
močvirja in trstišča ob rekah
tŕstje
-a
s
(
r̄
)
več trstov, trsti:
s trstjem obrasel ribnik
/
tam se razprostira ločje in trstje
s trsti porasel svet
//
odrezana, odlomljena stebla trstov:
streha iz trstja
tŕstnat
-a -o
prid.
(
ȓ
)
ki je iz trstov:
trstnat naslanjač
/
trstnati otočki
porasli s trsti
tŕstnica
-e
ž
(
ȓ
)
zool.
vrabcu podobna močvirska ptica, navadno s svetlejšimi progami po
hrbtu, Acrocephalus:
petje trstnic
/
močvirska trstnica
tŕstovec
-vca
m
(
r̄
)
odrezano, odlomljeno steblo trsta;
trst
:
opirati se na trstovec
/
naslanjač iz trstovca
tŕš
-a
m
(
ȓ ŕ
)
1.
obsekano deblo, drevo:
posekati trš
;
ozeleneli trši
;
dupline v bukovih trših
;
trši in štori
2.
ekspr.
tršat človek:
postal je cel trš
tŕšast
-a -o
prid.
(
ŕ
)
tršat
:
bil je širokopleč in tršast
;
tršasta ženska
/
tršaste obrvi
namrščene
tršàt
-áta -o
prid.
(
ȁ ā
)
1.
srednje velik in krepko razvit:
tršat moški
;
gospodinja je tršata in odločna
/
biti tršate postave
/
tršat hrbet
;
tršata brada
2.
ki ima močne poganjke, veje:
tršat hrast
/
grmovnica tršate rasti
●
tršati lasje
gosti, bujni
;
ekspr.
tršate kretnje
nerodne, okorne
;
tršate obrvi
namrščene
;
ekspr.
motilo jih je njegovo tršato govorjenje
robato
tršáto
prisl.
:
tršato se je postavil predenj
tršátost
-i
ž
(
á
)
lastnost, značilnost tršatega:
tršatost postave
/
ekspr.
tršatost kretenj
nerodnost, okornost
trščàt
-áta -o
prid.
(
ȁ ā
)
star.
tršat
:
trščat mož
tŕščica
tudi
trščíca -e
ž
(
ŕ; í
)
manjšalnica od trska:
podkuriti s trščicami
/
svetiti s trščico
tŕški
-a -o
prid.
(
ȓ
)
nanašajoč se na trg 2:
trške hiše
/
trške pravice
trškogórec
-rca
m
(
ọ̑
)
vino s Trške gore pri Novem mestu:
natočiti trškogorca
;
steklenica trškogorca
tršljíka
-e
ž
(
í
)
nar.
grm z belimi cveti v socvetju in rdečimi jagodami;
brogovita
:
na robu gozda cveti tršljika
tŕta
-e
ž
(
ŕ
)
1.
kulturna rastlina, ki se goji zaradi grozdja, vina:
trta že cveti, odganja
;
v teh krajih trta dobro rodi, uspeva
;
necepljena, žlahtna trta
;
trta z velikimi grozdi
/
ekspr.
sad trte
grozdje
/
posaditi sto trt
;
okužene, poškodovane trte
/
vinska trta
2.
s prilastkom
steblo nekaterih kulturnih rastlin, ki potrebuje oporo:
napeljati hmeljeve trte na žice
3.
prožna šiba, veja, ki se uporablja za vezanje, pletenje:
zvezati butaro s trto
;
leskova, vrbova trta
/
viti trto
●
nar.
med grmovjem raste tudi trta
dobrovita
;
ekspr.
vse to je iz trte izvito
izmišljeno, neresnično, neutemeljeno
♦
agr.
grobati trte
;
požveplati trto
;
ameriška, (žlahtna) evropska trta
;
samorodna trta
križanka ameriške in evropske trte
;
bot.
divja vinska trta
rastlina z deljenimi listi in drobnimi kislimi modrimi plodovi,
Vitis sylvestris
;
vrtn.
divja trta
okrasna vzpenjavka z drobnimi modrimi plodovi in listi, ki jeseni
pordečijo, Parthenocissus
tŕtast
-a -o
prid.
(
ŕ
)
star.
grčast
,
žilast
:
imel je zdelane, trtaste roke
tŕten
-tna -o
prid.
(
ȓ
)
nanašajoč se na (vinsko) trto:
trtni listi
;
trtne sadike
/
trtne škarje
;
trtno kolje
♦
agr.
trtni palež
ali
trtni smod
peronospora
;
zool.
trtni sukač
metulj, katerega gosenica dela škodo na trti in drugih rastlinah,
Paraganotis pilleriana
;
trtni zavijač
hrošč kovinsko modre ali kovinsko zelene barve, katerega ličinka
uničuje zlasti vinsko trto, Byctiscus betulae
;
trtna ušica
žuželka, ki živi na koreninah vinske trte, Viteus vastatrix
tŕtica
1
-e
ž
(
ŕ
)
kost iz zraslih vretenc na spodnjem koncu človeške hrbtenice:
udaril se je v trtico
tŕtica
2
-e
ž
(
ŕ
)
manjšalnica od trta:
povezati butaro s trtico
;
vrbova trtica
/
ekspr.
trtice so dobro obrodile
(vinske) trte
tŕtičen
-čna -o
prid.
(
ŕ
)
nanašajoč se na trtica
1
:
trtični del hrbtenice
/
trtična vretenca
♦
anat.
trtična kost
trtica
;
zool.
trtična žleza
kožna žleza ob trtici ptic, zlasti vodnih, ki izloča maščobo za
mazanje perja
tŕtje
1
-a
s
(
ŕ
)
trenje
:
trtje orehov
tŕtje
2
-a
stil.
trtjè -à
s
(
ŕ; ȅ ȁ
)
1.
več trt, trte:
obrezati trtje
;
grozdje na trtju
2.
nar. belokranjsko
vinograd
:
prekopavati trtje
/
iti v trtje
trtjón
-a
m
(
ọ̑
)
nar. zahodno
trtni zavijač:
uničevati trtjone
tŕtnica
-e
ž
(
ȓ
)
agr.
trsnica
:
drevesnica in trtnica
tŕtničar
-ja
m
(
ȓ
)
agr.
trsničar
:
priznan trtničar in drevesničar
trtorêja
-e
ž
(
ȇ
)
zastar.
vinogradništvo
:
ukvarjati se s trtorejo
trtovína
tudi
tŕtovina -e
ž
(
í; ŕ
)
knjiž.
rožje
:
pobrati, sežgati trtovino
trubadúr
-ja
m
(
ū
)
1.
v južni Franciji, od 12. do 14. stoletja
pesnik in pevec ljubezenskih pesmi, ki nastopa po plemiških dvorcih:
pesmi trubadurjev
/
provansalski trubadurji
2.
ekspr.
dvorljivec
,
slavilec
:
mladi pesnik je trubadur tega dekleta
/
trubadur domače pokrajine
trubadúriti
-im
nedov.
(
ū ȗ
)
ekspr.
1.
peti ženski ljubezenske pesmi:
trubaduriti pod dekletovim oknom
/
tudi v drugi zbirki pesnik še trubaduri
2.
dvoriti
:
trubaduriti lepoticam
/
trubaduriti okrog dekleta
trubadúrski
-a -o
prid.
(
ū
)
nanašajoč se na trubadurje:
trubadurska lirika
/
trubadurski oboževalec dekleta
trubadúrstvo
-a
s
(
ȗ
)
lastnosti ali ravnanje, značilno za trubadurje:
srednjeveško trubadurstvo
/
ekspr.
fantovo trubadurstvo
trubariána
-rián
s
mn.,
daj.
trubariánam,
mest.
trubariánah,
or.
trubariánami
(
ȃ
)
lit.
Trubarjeva dela in literatura o Trubarju:
prispevek k našim trubarianam
trúbarščina
-e
ž
(
ȗ
)
nav. ekspr.
jezik, slog, značilen za Primoža Trubarja:
v trubarščini napisano besedilo
trúd
-a
m
(
ȗ
)
velika telesna, duševna aktivnost za dosego, uresničitev kakega cilja:
trud je bil poplačan
;
doseči kaj brez truda, z velikim trudom
;
publ.
vložiti veliko truda v kaj
;
zahvaliti se komu za trud
;
brezuspešen, dolgotrajen trud
/
trud za naklonjenost koga
/
trud za otroke
●
ogenj je uničil ves njihov trud
vse, kar so s trudom zgradili, pridobili
;
star.
znanstveni trudi
znanstvena prizadevanja
trudapôln
-a -o
[
trudapou̯n
]
prid.
(
ȏ ó
)
star.
poln truda, naporen:
trudapoln dan
;
njegovo življenje je trudapolno
/
trudapolno delo
trúden
-dna -o
prid.
, trúdnejši
(
ú ȗ
)
1.
ki zaradi zmanjšanja telesnih, duševnih sil ni zmožen opravljati
kakega dela:
truden delavec, popotnik
;
bil je že truden
;
živali so trudne polegle
;
truden in zaspan
;
ekspr.
truden do smrti
/
biti truden od poti
utrujen
//
ki zaradi dalj časa trajajočega dela, napora izgubi zmožnost
zadovoljivo opravljati svojo funkcijo:
z dlanjo je podprla trudno glavo
;
gledati s trudnimi očmi
;
noge so bile že trudne
/
ekspr.
trudno srce
2.
ekspr.
ki izraža, kaže utrujenost:
truden glas, pogled
;
trudni koraki
/
trudna omama
;
trudno spanje
●
ekspr.
trudni dnevi
počasi minevajoči; naporni, utrudljivi
;
pesn.
trudne kaplje
s težavo, počasi premikajoče se
;
ekspr.
zatisnil je trudne oči
umrl je
;
pesn.
trudna polja
polja, neposredno po tem, ko so obrodila
trúdno
prisl.
:
trudno se premikati
trudíti se
in
trúditi se -im se
nedov.
(
ī ú ū
)
1.
z delom, aktivnostjo želeti doseči
a)
da se kaj naredi ustrezno, dobro:
otrok se trudi, vendar ne dovolj
;
pri nalogah se zelo trudi
;
brezuspešno, dolgo se truditi
/
trudil se je popraviti zmoto
;
trudila se je, da bi snov dobro razložila
b)
da se kaj naredi sploh:
konja sta se trudila izvleči voz
;
trudil se je, da bi se vzravnal
/
truditi se za naklonjenost koga
2.
ekspr.,
s širokim pomenskim obsegom
z naporom opravljati delo, kot ga določa sobesedilo:
truditi se za otroke, z otroki
;
sam se je trudil s pospravljanjem lesa
●
ekspr.
zaman se je trudil okoli nje
si prizadeval pridobiti njeno naklonjenost, ljubezen
;
za nič se mu ni treba truditi
vse dobi z lahkoto
trudíti
in
trúditi
star.
utrujati
:
truditi bolnika z govorjenjem
;
osla preveč trudi s težkimi bremeni
/
ne trudi nog zaradi mene
ne prihajaj, ne hodi zaradi mene
trudèč se
-éča -e:
plezal je, trudeč se doseči vrh
;
hodila sta previdno, trudeč se, da bi ne vzbudila pozornosti
trúdnost
-i
ž
(
ú
)
stanje trudnega:
premagovati trudnost
;
opotekati se od trudnosti
trudodán
-dnéva
m
,
rod. mn.
-dní
tudi
-dnévov,
daj. mn. stil.
-dném;
daj., or. dv. stil.
-dnéma
(
ȃ ẹ̑
)
v Sovjetski zvezi, od 1917 do 1991
enota za obračunavanje dela v kolhozu:
opraviti dvesto trudodni
trudoljúben
-bna -o
prid.
(
ú ū
)
zastar.
delaven
,
prizadeven
:
trudoljubni člani društva
/
trudoljubne čebele
trudoljubív
-a -o
prid.
(
ī í
)
zastar.
delaven
,
prizadeven
:
trudoljubiv mož
/
trudoljubivo življenje
trudoljúbnost
-i
ž
(
ú
)
zastar.
delavnost
,
prizadevnost
:
pohvalili so njegovo trudoljubnost
trúdoma
prisl.
(
ȗ
)
knjiž.
s trudom, s težavo:
trudoma dihati, vstati
/
le trudoma se je spominjal dogodkov pred nesrečo
/
trudoma pridobljena spoznanja
trúga
-e
ž
(
ú
)
1.
nižje pog.
krsta
:
položiti mrliča v trugo
;
črna truga
/
iti za trugo
2.
pog.
kovčku podoben avtomobilski strešni prtljažnik;
strešni kovček
:
vzeti prtljago iz truge
;
zaradi truge je bil avto previsok in ni mogel na parkirišče v
letališki zgradbi
/
truga za prevoz smučarske opreme
3.
nar.
zgoraj odprta, zaboju podobna priprava na kmečkem vozu za prevoz
drobnega, sipkega materiala:
stresati krompir v trugo
/
pripeljati trugo peska
/
postaviti kravam trugo s peso in otrobi
(leseno) korito
trúgica
-e
ž
(
ú
)
nižje pog.
krstica
:
dati otroka v trugico
trúla
-e
ž
(
ú
)
igr.
skupina igralnih kart, ki jo sestavljajo škis, mond in pagat:
imeti trulo
/
napovedati trulo
trúma
-e
ž
(
ú
)
navadno s prilastkom
1.
neurejena, strnjena večja skupina:
po poti so srečevali trume beguncev
;
stal je sredi trume fantov
/
ekspr.:
trume oblakov, vozil
;
truma ptic, rib
2.
nav. ekspr.
razmeroma veliko število:
zbrala se jih je cela truma
;
vedno ima trumo otrok okrog sebe
/
ljudje v trumah zapuščajo mesto
3.
star.
vojaška, oborožena skupina:
poveljnik trume
;
roparske trume
/
vojne trume
trúmf
-a
m
(
ȗ
)
star.
adut
:
izigrati trumf
/
ta dokaz je naš zadnji trumf
trúmica
-e
ž
(
ú
)
manjšalnica od truma:
po cesti je prihajala trumica mladih
trúmoma
prisl.
(
ū
)
knjiž.
v trumah:
trumoma bežati, preseljevati se
/
ekspr.
v nekaterih deželah prebivalci trumoma umirajo od lakote
v velikem številu, množično
trúp
-a
m
(
ȗ
)
1.
osrednji, največji del človeškega ali živalskega telesa, s katerim se
vežejo glava in okončine:
upogibati, sukati trup
;
žival z dolgim, okroglim trupom
;
glava, trup in okončine
/
človeški, živalski trup
2.
s prilastkom
osrednji, največji del nekaterih vozil, posod:
tovor v ladijskem trupu
;
trup letala, rakete
/
trup vaze
/
trup kitare, violine
♦
glasb.
resonančni trup
;
um.
trup stebra
srednji del stebra med bazo in kapitelom
trúpa
-e
ž
(
ú
)
knjiž.
1.
vojaška, oborožena enota, skupina:
napadati sovražne trupe
;
trupe na fronti
2.
igralska skupina:
predstava trupe
/
poklicna, potujoča trupa
trúpelce
-a
[
trupəlce
]
s
(
ū
)
manjšalnica od truplo:
položiti trupelce v krsto
trúpen
-pna -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na trup:
trupne mišice
/
trupni del letala
trúplo
-a
s
(
ú
)
1.
telo mrtvega človeka ali živali:
truplo razpada, trohni
;
balzamirati, sežgati truplo
;
moško truplo
/
človeško, živalsko truplo
/
mrtvo truplo
2.
star.
telo
:
njeno truplo se je stresalo v joku
;
zdravo truplo
●
ekspr.
iti, stopati preko trupel
ravnati skrajno brezobzirno
;
šalj.
rad skrbi za svoje truplo
rad dobro je in pije
;
ekspr.
samo preko mojega trupla
tega nikakor ne bom dovolil
trúskati
-am
nedov.
(
ȗ
)
zastar.
1.
hrupno udarjati:
pleše in truska z nogo ob tla
/
truskati nasprotnika
biti, tepsti
2.
hrupno razbijati:
truskati lončene posode
trúst
-a
m
(
ȗ
)
1.
združenje enakih ali sorodnih podjetij za dosego monopolnega položaja
na tržišču:
združiti se v trust
/
naftni trust
2.
publ.,
ekspr.,
v zvezi
možganski trust
skupina ljudi, ki opravlja raziskovalno, svetovalno delo v kaki
dejavnosti:
podjetje ima svoj možganski trust
;
možganski trust ameriškega predsednika
trústovski
-a -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na trust:
trustovska politika
/
ekspr.
trustovski mogotci
trúšč
-a
m
(
ȗ
)
1.
zelo močni, med seboj pomešani neskladni glasovi, navadno različnega
izvora:
trušč ponehava
;
delati trušč
;
močen, neznosen,
ekspr.
peklenski trušč
;
trušč podirjajoče se stavbe
;
trušč prometne ulice
/
na gradbišču je hrušč in trušč
/
trušč vzklikov, groženj, petja
/
v trušču ga niso slišali
;
s truščem zapreti vrata
2.
ekspr.
zelo živahno, vznemirljivo, razburljivo razpravljanje, dogajanje:
trušč ob sprejemanju novega zakona se je polegel
/
urediti zadevo brez trušča
/
vzdignili, zagnali so trušč, da se mora film bojkotirati
trúščema
prisl.
(
ȗ
)
knjiž.
s truščem:
letalo je truščema strmoglavilo
trúžica
-e
ž
(
ú
)
star.
krstica
:
mrtvi otrok v tružici
/
tružica pri slamoreznici
korito
tŕz
-a
m
(
ȓ
)
zastar.
kratek, sunkovit poteg;
trzaj
:
s trzom uzde ustaviti konja
trzáj
-a
m
(
ȃ
)
1.
sunkovit premik, gib zaradi nehotenega skrčenja mišice, mišic:
trzaji vek
/
trzaji telesa pri jecljanju
;
trzaji umirajočega
;
trzaji in krči
//
nehoteno sunkovito skrčenje mišice, mišic:
trzaji na obrazu
/
trzaji mišice
2.
kratek, sunkovit poteg:
trzaj uzde, vrvice
♦
voj.
trzaj orožja
sunkovit premik orožja ob strelu v nasprotni smeri od izstrelka
tŕzalica
-e
ž
(
ȓ
)
glasb.
ploščica, s katero se s trzljaji igra na glasbilo s strunami:
brenkati na mandolino s trzalico
;
celuloidna, kovinska trzalica
tŕzanje
-a
s
(
r̄
)
glagolnik od trzati:
trzanje mišic
/
trzanje ujetih rib
/
trzanje z nosom
/
s trzanjem uzde spodbujati konja
/
zbujati zvene iz glasbil s trzanjem
/
trzanje orožja ob strelu
tŕzati
-am
nedov.
(
r̄
)
1.
sunkovito se premikati zaradi nehotenega skrčenja mišice, mišic:
kotički ust so mu živčno trzali
/
noga, roka mu je trzala
/
telo mu je trzalo v joku
se sunkovito stresalo
//
nehoteno sunkovito se krčiti:
mišice na nogi, obrazu mu trzajo
//
v zvezi s
s, z
delati sunkovite premike, gibe s kakim delom telesa:
trzati z obrvmi, ustnicami
/
konji trzajo s kožo
/
plesalci ritmično trzajo s telesi
2.
preh.
sunkovito, na kratko potegovati:
trzati vajeti
;
žival je trzala verigo in hropla
●
publ.
letalo je trzalo
se je sunkovito stresalo
;
publ.
vse v njem je trzalo
je drhtelo, se je treslo
;
nižje pog.
kdo še trza na take ponudbe, zahteve
se zmeni zanje, odgovarja nanje
♦
glasb.
trzati
pritegovati struno s prstom, trzalico, da zazveni
;
voj.
top trza
se ob strelu sunkovito premika v nasprotni smeri od izstrelka
trzajóč
-a -e:
trzajoči prsti
;
trzajoče ribe v mreži
trzàv
-áva -o
prid.
(
ȁ á
)
ki trza:
trzave ustnice
trzávica
-e
ž
(
ȃ
)
1.
nehoteno sunkovito krčenje navadno obraznih mišic:
trzavica mu je spreletavala obraz
;
trzavica okrog ust
2.
publ.
zelo močna živčna, čustvena napetost zaradi spora, nesporazuma:
ves kolektiv je živel v trzavici
/
povzročati polemične trzavice
;
v domači mir segajo trzavice sveta
tŕzen
-zna -o
prid.
(
r̄
)
nar.
ki se pusti neposejan, neposajen:
trzna njiva
/
zemlja je ostala trzna
neobdelana
trzljáj
-a
m
(
ȃ
)
sunkovit premik, gib zaradi nehotenega skrčenja mišice, mišic:
trzljaj glave, ustnic
/
trzljaji poginjajoče živali
//
nehoteno sunkovito skrčenje mišice, mišic:
ustnice spreleti trzljaj
;
trzljaj na obrazu
;
pren.
duševni trzljaji
trznína
-e
ž
(
í
)
nar.
njiva, ki se pusti neposejana, neposajena:
sejati pšenico na trznino
/
prava trznina
celo leto neposejana, neposajena njiva
tŕzniti
-em
dov.
(
ŕ ȓ
)
1.
sunkovito se premakniti zaradi nehotenega skrčenja mišice, mišic:
obrvi, ustnice mu trznejo
;
bolestno, nervozno trzniti
/
krak žabe je ob dotiku trznil
/
nekaj je trznilo v njej
//
nehoteno sunkovito se skrčiti:
nobena mišica na obrazu mu ni trznila
/
brezoseb.
na licih, obrazu mu je trznilo
//
v zvezi s
s, z
narediti sunkovit premik, gib s kakim delom telesa:
trzniti z glavo, rameni
/
konj trzne s kožo
2.
preh.
sunkovito, na kratko potegniti:
trzniti vajeti
/
trzniti ribiško palico kvišku
●
ekspr.
avtomobil je trznil in odpeljal
se sunkovito premaknil
;
šport. žarg.
vratar ob golu ni niti trznil
se ni niti premaknil
tržáčan
-a
m
(
á
)
1.
pog.
vlak, ki vozi v Trst:
sesti na tržačana
2.
pog.
hiter ples s trdim ritmom, po izvoru iz Severne Amerike;
bugivugi
:
plesati tržačana
tržàn
in
tržán -ána
m
(
ȁ á; ȃ
)
nekdaj
prebivalec trga:
prodajati drva tržanom
/
tržani in tržanke
♦
zgod.
sejemske pravice tržanov
tržánka
-e
ž
(
ȃ
)
nekdaj
prebivalka trga:
ugledna tržanka
tržánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
trški
:
tržanske obrtniške družine
tržáščina
-e
ž
(
á
)
za Trst značilna (slovenska) govorica:
govoriti v tržaščini
tržáški
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na Trst:
tržaško pristanišče
/
nekdaj
tržaški rejenci
rejenci, ki jih je dal, izročil v rejo zavod za najdenčke, sirote
iz Trsta
/
Svobodno tržaško ozemlje
od 1947 do 1954
ozemlje med Jugoslavijo in Italijo, razdeljeno na cono A pod
anglo-ameriško in cono B pod jugoslovansko vojaško upravo
♦
bot.
tržaški svišč
rastlina z usnjatimi, črtalasto suličastimi listi in temno modrimi
cveti, Gentiana tergestina
;
gastr.
tržaški vampi
vampi v omaki, začinjeni s peteršiljem in parmezanom
;
zgod.
prvi tržaški proces
sodni proces proti narodno zavednim Slovencem septembra 1930 v
Trstu
;
drugi tržaški proces
sodni proces proti narodno zavednim Slovencem in komunistom
decembra 1941 v Trstu
tržáško
prisl.
:
naglašati besede po tržaško
♦
gastr.
speči ribe po tržaško
potresene s peteršiljem in česnom
tŕžec
-žca
m
(
ȓ
)
star.
1.
tržič
:
ulica se razširi v tržec
2.
trgovec
,
prekupčevalec
:
vinski tržec
;
tržec z lesom
/
na trgu so se gnetli tržci
prodajalci, branjevci
tŕžen
-žna -o
prid.
(
r̄
)
nanašajoč se na
a)
trg, trgovanje:
tržne zakonitosti
/
velik tržni prostor
/
tržna pristojbina
/
tržni dan
/
tržna proizvodnja
;
tržna znamka
;
tržno blago
/
tržno gospodarstvo
/
tržni inšpektor
;
tržna kmetija
kmetija, na kateri se prideluje predvsem za trg
♦
ekon.
tržni presežek
količina blaga, ki ga ni mogoče prodati po določeni ceni
;
tržna rezerva
zaloga blaga za zadovoljitev povpraševanja na trgu, ko je ponudba
proizvodnje ali uvoza nezadostna
;
trg.
tržna cena
cena, ki trenutno velja na tržišču
;
zgod.
naselje s tržnimi pravicami
b)
trg, prostor:
tržna razsvetljava
;
tržen in uličen
/
tržno naselje
trško naselje
tŕžno
prisl.
:
tržno poslovati
tŕženje
-a
s
(
r̄
)
1.
star.
trgovanje
,
kupčevanje
:
trženje z lesom
2.
načrtovanje in usklajevanje investicij, proizvodnje, prodaje in
oglaševanja s potrebami in možnostmi tržišča:
sistem mednarodnega trženja
;
teorija trženja
/
mrežno trženje
način prodaje izdelkov ali storitev prek mreže prodajalcev,
navadno fizičnih oseb, pri katerem želi vsak prodajalec pridobiti
več podrejenih prodajalcev in od njih ter njihovih podrejenih
prejemati provizijo
tŕženjski
-a -o
prid.
(
r̄
)
nanašajoč se na trženje:
trženjske aktivnosti
;
razvoj trženjskih funkcij
;
trženjska strategija
;
trženjsko komuniciranje
tržìč
-íča
tudi
tŕžič -a
m
(
ȉ í; ȓ
)
manjšalnica od trg:
kvadratast tržič pred cerkvijo
/
tržiči in mesteca
tržíšče
-a
s
(
í
)
1.
območje kupovanja in prodajanja blaga in storitev;
trg
:
izgubiti,
publ.
osvojiti tržišče
;
razširiti tržišče za svoje izdelke
;
ekspr.
tuje blago poplavlja tržišče
;
izvažati na tuja tržišča
/
zahteve tržišča
2.
kupovanje in prodajanje blaga in storitev glede na ponudbo in
povpraševanje:
tržišče se sprošča, umirja
;
vplivati na tržišče z uvozom
/
lokalno, mednarodno tržišče
;
naftno, turistično tržišče
;
tržišče bombaža
/
izdelovati za tržišče
/
dati,
ekspr.
vreči izdelek na tržišče
v položaj, ki omogoča kupovanje in prodajanje izdelka glede na
ponudbo in povpraševanje
3.
zastar.
(živilski) trg, tržnica:
tržišče za branjevke
♦
ekon.
intervenirati na tržišču
;
devizno tržišče
;
tržišče delovne sile
trg delovne sile
tržíščen
-čna -o
prid.
(
ȋ
)
tržen
:
tržiščne raziskave
/
tržiščne ovire
tržíški
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na Tržič:
tržiški čevljarji
♦
gastr.
tržiški maslovnik
maslovnik iz moke, zakuhane v kislo smetano, in jajc
tŕžiti
-im
nedov.
(
r̄
)
1.
star.
trgovati
,
prekupčevati
:
dal ga je študirat, da bi bolje gospodaril in tržil
;
tržiti z lesom, vinom
2.
prodajati
:
tržiti vino v tujino
/
včeraj je dobro tržil
/
izdelek so začeli tržiti pod novo blagovno znamko
tŕžnica
-e
ž
(
ȓ
)
navadno pokrit prostor, kjer se vsak dan ob določenem času prodaja in
kupuje raznovrstno blago, zlasti živila:
urediti tržnico
;
hoditi kupovat v tržnico
/
zgraditi tržnico
/
ekološka tržnica
tržnica, na kateri se prodajajo ekološki izdelki, pridelki
;
ribja tržnica
;
tržnica na debelo
na kateri se kupuje in preprodaja blago v velikih količinah;
veletržnica
/
stojnice na tržnici
na (živilskem) trgu
tŕžnik
-a
m
(
ȓ
)
strokovnjak za trženje:
spretni tržniki
;
tudi otroci so vse pogosteje tarča tržnikov
;
oblikovalec in tržnik
tŕžnost
-i
ž
(
r̄
)
lastnost, značilnost tržnega:
načela tržnosti
/
tržnost gospodarstva
/
upoštevati tržnost pri pridelovanju pšenice
možnost prodaje
ts
[
tsə̀
]
medm.
(
ə̏
)
izraža
a)
nejevoljo, prezir:
toliko časa si potreboval za to malenkost, ts, ts
b)
občudovanje, zadovoljstvo:
ts, vi pa znate, je tlesknil z jezikom
t-shirt
-a
[
tí-šə̀rt
]
m
(
ȋ-ə̏
)
majica s kratkimi rokavi in brez ovratnika:
moški, otroški, ženski t-shirt
;
t-shirt s slogani
;
kavbojke in t-shirt
tt
[
tətə̀
]
medm.
(
ə̏
)
posnema glas pri pokanju, streljanju:
tt, ttttt, je zapokalo iz orožja
tù
1
prisl.
(
ȕ
)
1.
izraža kraj, prostor, kjer govoreči je, se nahaja:
tu sem že pol ure, njega pa od nikoder
;
naj eden ostane tu
/
tu pri tebi mora biti
;
tu, pred vsemi sorodniki, sem ti stvar izročil
;
tu, kjer stojim, je lep razgled
/
kje si? Tu
;
krmar! Tu, kapitan
;
pri govorjenju po telefonu, radiu
tu vodja oddelka
/
od tu do mesta ni več daleč
od tod
;
star.
le-tu ne bomo varni
tu(le)
//
izraža kraj ali organizacijo, ustanovo, kjer govoreči je, dela:
tu imam veliko prijateljev
;
tu ostanem še kako leto
;
delati moraš tu in v Nemčiji
;
ljudje tu so delavni in gostoljubni
/
tu poleg stanuje zdravnik
/
seveda vam bomo pomagali, saj zato smo tu
;
publ.
London. Tu so objavili rezultate preiskave
2.
izraža kraj, prostor v bližini govorečega ali na njem, na katerega se
usmerja pozornost koga, navadno z gibom, kazanjem:
da, tu je avtomobil začelo zanašati
;
to tu je treba odstraniti
;
tu zavije pot na levo
/
tu me boli
/
kaj imate tu, je pokazal na kovček
/
tu se podpišite
/
ta sodelavec tu vam bo vse pojasnil
;
tu zadaj za knjigami je spravljen denar
/
vznes.,
kot napis na nagrobniku
tu počiva XY
;
kot napis na spominski plošči
tu se je rodil XY
//
izraža kraj, prostor v bližini govorečega ali v njegovi roki, kjer
je komu na razpolago:
ali imate pero? Izvolite, tu je
;
na, tu imaš denar
/
naj bo, tu imate avtomobil, pa se odpeljite
/
ob iztegu roke kot znak za sklenitev dogovora, kupčije ali za
spravo
tu je moja roka
;
pog.,
pri udarcu
na, tu imaš za tvoje jezikanje
3.
izraža s kazanjem, gledanjem, sobesedilom določeno mesto besedila,
dela:
tu beri počasi, mu je s prstom pokazal drugi odstavek
;
avtor članka tu navaja drugačne številke kot na začetku
;
da, tu sem se pri računanju zmotil
/
napisal je več pesmi, tu objavljamo eno
;
tako je tu, v tem filmu, prikazano
//
izraža mesto govorjenja, pisanja, na katerem se govoreči, pišoči
nahaja ali ki temu mestu neposredno sledi:
o tem sem že govoril, pisal, tu naj dodam le še naslednje
;
že tu želim poudariti, da se s predlogom strinjam
//
izraža mesto govorjenja, mišljenja glede na vsebino, določeno s
predhodnim ali neposredno sledečim besedilom:
znižal je ceno na milijon in tu nepopustljivo vztrajal
;
na sestanku so govorili o novem zakonu. Tu se je izoblikovalo več
stališč
/
tu, pri človekovi naravi, se je kritik ustavil
4.
izraža z neposredno predhodnim govorjenjem, mišljenjem določen
položaj, določene okoliščine:
slišiš govorjenje, tu ni več dvoma, oni so
;
tu je vsako razpravljanje odveč, glasujmo
;
tako je odločil gospodar in tu nič ne pomaga
/
tako je pač, tu ni kaj
;
ekspr.
veš kaj, tu se pa vse neha
/
ekspr.
kdo je tu odgovoren. Tu je skupnost otroškega varstva, tu je
zdravstvo, tu so sindikati
5.
izraža neposredno predhodno mesto govorjenja, mišljenja glede na čas
uresničitve:
tako je prav, in tu je udaril po mizi
;
tu je zagrozil s pestjo, kaj se to pravi
;
jaz grem v Ameriko, tu je nekoliko zajecljal, zaradi pijače
6.
izraža trenutek, določen s časom kakega dogodka, stanja:
prišli so do reke in tu se film konča
;
tu ga zbudi iz sanjarjenja divji krik
//
izraža mesto, točko v času, določeno s sobesedilom:
celo tu, ob koncu stoletja, se pojavljajo take zahteve
;
od tu naprej se začenja drugo obdobje
7.
v povedni rabi
izraža navzočnost ali neposredno prihodnost česa glede na čas
govorečega ali glede na čas predhodnega besedila:
pomlad je tu
;
žetev bo kmalu tu
/
da, da, leta so tu
/
kosilo je tu, izvolite
8.
v zvezi s
tam
izraža vsako bližnje, prvo mesto prostorsko neurejeno razporejenega
pojavljanja česa:
tu je dobil nekaj, tam nekaj
;
tu eden, tam eden, pa se nabere
/
delal je zdaj tu zdaj tam
;
tu pa tam raste kako drevo
/
moj sin tu, moj sin tam, pa vsak mesec potovanja
izraža pogostnost omenjanja, navajanja izraza moj sin
●
naredil bom, kakor tu sedim
izraža podkrepitev trditve
;
tu in tam se opije
;
tu pa tam še srečam kakega sošolca
;
sam.:,
knjiž.
resnica našega tu, našega sveta;
prim.
tuintam
,
tupatam
tú
2
medm.
(
ū
)
posnema močen, zategel, zamolkel glas
a)
hupe, roga:
pripeljal se je z avtomobilom pred hišo in zatrobil: tu, tu
;
tu, tu, tu, so se oglasili rogovi
b)
ladijske sirene:
ladja se je oglasila tu, tu
tuatára
-e
ž
(
ȃ
)
zool.
novozelandski prakuščar s temenskim očesom, Sphenodon punctatus:
zaščitenost tuatar
túba
-e
ž
(
ú
)
1.
cevasta posoda za mazave snovi, ki se iztiskajo:
zapreti tubo
;
iztiskati snov iz tube
/
barva, krema v tubi
;
tuba gorčice, majoneze
2.
glasb.
veliko trobilo ovalne oblike z nizko ležečim tonskim obsegom:
igrati tubo
;
tuba in rog
♦
anat.
maternična tuba
cevast organ, po katerem gre jajčece iz jajčnika; jajcevod
;
Evstahijeva tuba
cev, ki povezuje srednje uho z žrelom; ušesna troblja
tuberán
-a
m
(
ȃ
)
med. žarg.
tuberkulozni bolnik:
težave astmatikov in tuberanov zaradi slabega zraka
tubêrkel
-kla
in
tubêrkulum -a
m
(
é; ȇ
)
med.
bunčici podobna vnetna tvorba v tkivu, ki jo povzroči bacil
tuberkuloze:
odkriti tuberkle z rentgenskim aparatom
tuberkulín
-a
m
(
ȋ
)
med.
izvleček iz bacilov tuberkuloze za ugotavljanje okuženosti z njimi:
vbrizgati tuberkulin
;
reagirati na tuberkulin
tuberkulinizácija
-e
ž
(
á
)
vet.
ugotavljanje okuženosti z bacili tuberkuloze z vbrizgavanjem
tuberkulina v kožo, nanašanjem tuberkulina na kožo, sluznico:
opraviti tuberkulinizacijo
;
tuberkulinizacija krav
tuberkulínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na tuberkulin:
tuberkulinska reakcija na koži
/
tuberkulinski preizkus
preizkus za ugotavljanje okuženosti z bacili tuberkuloze z
vbrizgavanjem tuberkulina v kožo, nanašanjem tuberkulina na kožo,
sluznico
tuberkulótik
-a
m
(
ọ́
)
med.
tuberkulozni bolnik:
zdravljenje tuberkulotikov
tuberkulóza
-e
ž
(
ọ̑
)
nalezljiva bolezen pljuč s krogličastimi tvorbami, jetika:
imeti tuberkulozo
;
zdraviti tuberkulozo
;
zboleti za tuberkulozo
;
tuberkuloza pri govedu
;
bacil tuberkuloze
/
pljučna tuberkuloza
//
s prilastkom
taka bolezen kakega organa sploh:
črevesna, kostna, kožna, očesna tuberkuloza
♦
med.
miliarna tuberkuloza
pri kateri nastanejo drobna žarišča bolezni po vsem organizmu
;
odprta tuberkuloza
pri kateri so v izpljunku bacili
tuberkulózen
-zna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na tuberkulozo:
tuberkulozen človek
;
žival je tuberkulozna
/
tuberkulozni bacil
/
tuberkulozna obolenja
;
sam.:
dispanzer za tuberkulozne
tuberóza
-e
ž
(
ọ̑
)
vrtn.
gomoljasta okrasna rastlina z dišečimi, lilijam podobnimi cveti v
socvetjih, Polianthes tuberosa:
opojen vonj tuberoz
túbifeks
-a
m
(
ȗ
)
zool.
v blatnem dnu sladkih vod živeča rdečkasta, črvu podobna členasta
žival, Tubifex tubifex:
krmiti akvarijske ribice s tubifeksi
tùbít
-i
ž
(
ȕ-ȋ
)
filoz.,
po eksistencialistični filozofiji
bit človeka v svetu:
tùbítnost
-i
ž
(
ȕ-ī
)
knjiž.
eksistenca, obstoj v svetu:
človekova tragična tubitnost
túblja
-e
ž
(
ȗ
)
nar. primorsko
tuberoza
:
pripeti si tubljo na prsi
tubulár
-ja
m
(
ā
)
plašč in zračnica v enem delu za dirkalno kolo:
dirkalno kolo z novima tubularjema
túbus
-a
m
(
ȗ
)
1.
fiz.
znotraj počrnjena cev optičnih priprav, v kateri so leče:
premikati tubus pri mikroskopu
;
tubus daljnogleda
2.
fot.
cev, s katero se poveča oddaljenost objektiva od ohišja fotografskega
aparata:
uporabljati tubus pri slikanju od blizu
;
tubus in meh
/
iztegljiv tubus
3.
med.
cevka, ki se vstavi v sapnik pri oživljanju ob prenehanju spontanega
dihanja:
napraviti s tubusom umetno dihalno pot
túdi
člen.
(
ȗ
)
1.
izraža razširitev veljavnosti trditve na istovrstni stavčni člen ali
dodajanje, navezovanje:
tudi nam se je to zgodilo
;
poškodoval si je tudi nogo
;
ni samo lepa, je tudi pametna
;
tudi tako bi se dalo narediti
;
uspelo jim je tudi tokrat
/
to mu povej in tudi reci, da ne moreš priti
;
vsak ima svoje potrebe in tudi zahteve
/
midva greva tudi
;
slabega zdravja je in hitre jeze tudi
/
v vezniški rabi:
spijo v hotelu, tudi hranijo se tam
;
jezi se in tudi kolne včasih
2.
stopnjuje povedano z dodatno močnejšo ali nepričakovano trditvijo:
vsemu se je moral odpovedati, tudi upanju
;
to je močna pijača, tudi za krepkega moža
;
mnogi so omedleli, nekateri tudi umrli
/
po nenehnih neuspehih so odnehali tudi najbolj trmasti
/
za tako sliko dam tudi sto tisoč evrov
3.
v nikalnih stavkih
poudarja zanikanje:
takih stvari tudi v sanjah še ni videla
;
nikjer, tudi pri vas nisem bil tako postrežen
;
včasih tudi za kruh nima
/
tudi malo ne pazi na svoje zdravje
;
tudi za centimeter se ni premaknil
/
pog.
kaj tudi tega ne veš, kako ji je ime
4.
izraža podkrepitev trditve:
presneto, se pa tudi bojiš
;
to pa je tudi vse, kar so lahko storili
;
vi ste tudi reve vsi skupaj
;
sklenila je, da še ne odide. Čemu tudi, ko se ji nič ne mudi
/
iron.
ti si pa tudi pameten
//
izraža očitek, nejevoljo, začudenje:
ta človek pa tudi vse najde
;
ti pa tudi na nič ne misliš
;
vi se morate tudi povsod vmešavati
;
bil pa je tudi že zadnji čas, da se je spametoval
5.
v vezniški rabi,
navadno v zvezi
ne le, ne samo – ampak tudi
za širjenje, stopnjevanje prej povedanega:
kupili so mu ne samo smuči, ampak tudi vso opremo
;
ni samo govorila, ampak tudi delala
/
uporabljali so orodje, in sicer ne samo leseno, temveč tudi
kamnito in koščeno
/
knjiž.
zavrgel je ne le Heglov sistem, marveč tudi njegovo metodo
/
to je brez dvoma poenostavitev, a tudi osvežitev
6.
v vezniški rabi,
v dopustnih odvisnih stavkih, navadno v zvezi s
če, kakor, ko
za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka
uresniči:
tudi če bi poznali vse okoliščine, bi se težko odločili
;
če bi tudi hotel, ne sme
;
če je bila večerja tudi okusna, mu ni teknila
četudi, čeprav
/
kakor je tudi bogat, srečen ni
/
nič pametnega se ne more domisliti, ko bi se tudi stokrat na glavo
postavil
túdifilozóf
-a
m
(
ȗ-ọ̑
)
zastar.
nepravi, lažni filozof:
ne omenjaj tega tudifilozofa
tudorski
-a -o
[
túdorski
in
tjúdorski
]
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na angleško dinastijo Tudor:
tudorsko obdobje v Angliji
♦
um.
tudorski lok
plitev lok z grebenom v sredini
;
tudorski slog
poznogotski umetnostni slog v 16. stoletju v Angliji
túf
1
-a
m
(
ȗ
)
petr.
kamnina, ki jo sestavljajo vulkanski pepel, drobci kristalov in
magmatskih kamnin:
lomiti tuf
;
tuf in granit
/
bazaltni tuf
/
vulkanski tuf
túf
2
-a
m
(
ȗ
)
obrt. žarg.
1.
skupek cvetlic, pokončno zataknjenih v mah, gobo, za na grob, h krsti,
žalni aranžma:
naročiti tuf v cvetličarni
2.
na tanko tkanino pritrjeni tuji naravni ali umetni lasje, ki se vpnejo
med naravne lase;
lasni vložek
:
vpeti tuf v lase
tufít
-a
m
(
ȋ
)
petr.
usedlina s primesjo tufa:
plast tufita
túfski
-a -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na tuf
1
:
tufske plasti
/
tufska kamnina
túga
-e
ž
(
ú
)
star.
žalost
,
bolečina
:
obide ga tuga
;
osiveti od tuge in obupa
;
globoka tuga
tugováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
star.
žalovati
,
tožiti
:
tugovati za izgubljeno srečo
/
njegova pesem le tuguje
/
tugoval jim je, kako je zapuščen
se pritoževal
túhna
-e
ž
(
ū
)
nižje pog.
pernica
:
odeti se v tuhno
tuhtáč
-a
m
(
á
)
pog.,
ekspr.
kdor (rad) premišlja, razglablja:
redkobeseden tuhtač
túhtanje
-a
s
(
ú
)
pog.
premišljanje
,
razglabljanje
:
po dolgem tuhtanju je le našel rešitev
/
tuhtanje besed, načrtov
túhtati
-am
nedov.
(
ú
)
pog.
premišljati
,
razglabljati
:
zmeraj nekaj tuhta
;
tuhtati o življenju
;
tuhta, kje bi dobil denar
/
tuhtal je in tuhtal, čas pa je tekel
tuhtajóč
-a -e:
tuhtajoč fant
túhtav
-a -o
prid.
(
ú
)
pog.
ki (rad) premišlja, razglablja:
tuhtav človek
túhtavec
-vca
m
(
ú
)
pog.
kdor (rad) premišlja, razglablja:
po naravi je tuhtavec
;
samotarski tuhtavec
tùintàm
in
tù in tàm
prisl.
,
piše se narazen
(
ȕ-ȁ
)
1.
na nekaterih mestih, po nekaterih krajih:
vrt zeleni, tu in tam cvete drevo
;
sneg se je tu in tam udiral do kolen
;
tu in tam ob cesti smo videli velike skale
2.
izraža ponavljanje v nedoločenih časovnih presledkih:
tu in tam poglejte v sobo k bolniku
;
le tu in tam je rekel kako besedo;
prim.
tu
1
túj
-a -e
prid.
(
ȗ ú
)
1.
ki je last drugega, ne osebka:
zaleteti se s tujim, ne svojim avtomobilom
;
piti za tuj denar
;
del ograje stoji na tujem svetu
//
ki pripada drugemu, ne osebku:
sesti na tuj sedež
/
odpreti tuje pismo
/
posegati v tuje pravice
/
paziti na tuja življenja
/
objavljati pod tujim imenom
pod drugim, ne svojim imenom
/
margarina se rada navzame tujega vonja
//
ki ga ima kdo drug, ne osebek:
tuje skrbi mu niso mar
;
lastiti si tuje zasluge
/
prevzeti tujo zamisel
;
sočustvovati ob tujem trpljenju
/
bolnik že hodi brez tuje pomoči
/
vmešavati se v tuje zadeve
/
ekspr.
bahati se s tujo učenostjo
2.
ki družbeno, organizacijsko pripada drugemu, ne osebku:
poslati lastne delavce in nekaj tujih
;
v svojo skupino je vzgojitelj sprejel še dva tuja učenca
//
ki z osebkom ni v sorodstvu:
za sirote skrbijo tuji ljudje
;
posvojiti tujega otroka
/
kmetje ne uporabljajo tuje delovne sile
3.
ki mu osebek ne pripada:
ozemlje pripada tujemu narodu, plemenu
4.
v določni obliki
ki ga ima, uporablja, ustvarja druga skupnost, ne skupnost, ki ji
pripada osebek:
sprejemati tuje navade
/
učiti se tuji jezik
/
biti tuje narodnosti
5.
v katerem osebek ne živi, nima doma:
ogledovati si tuje kraje
;
potovati po tujih deželah
6.
ki je, izhaja iz drugega kraja, dežele:
domači in tuji vasovalci
/
tuje rastline
/
pripoved o prihodu tujih bitij na zemljo
7.
v določni obliki
ki ni pripadnik države, v kateri je, se nahaja:
tuji državljan, turist, vojak
//
ki pripada drugi državi, ne državi osebka:
letalo je zašlo v tuji zračni prostor
;
zasesti tuje ozemlje
/
tuja država
država, ki ni država, katere prebivalec je osebek
//
nanašajoč se na drugo državo, ne državo, katere prebivalec je
osebek:
tuji denar
;
tuja valuta
/
tuji prevoznik
/
tuji časopis
;
tuje blago
/
tuji kapital, kredit
/
tuje cene
8.
v določni obliki
ki je, izvira iz drugega jezika, ne iz jezika osebka:
tuji izraz
;
tuja imena
/
besede tujega izvora
9.
ki nima lastnosti, značilnih za okolje, v katerem je, se nahaja:
njena čudno tuja lepota ga je očarala
/
v kraju se počutim tujega
z okoljem, ljudmi nepovezanega
10.
ki je, se nahaja v okolju, v katerega ne spada:
ugotoviti tuje primesi v snovi
/
odstraniti iz očesa tuje telo
tujek
/
publ.
odstraniti iz skupnosti tuje elemente
11.
v zvezi s
si
ki si po lastnostih, izvoru niso enaki, sorodni:
tuje si prvine literarnega dela
/
kulturi obeh narodov sta si še zmeraj tuji
/
angleščina je iz dveh tujih si prvin
12.
ki po lastnostih, značilnostih za osebek ni običajen:
njegov glas je bil tuj
/
sadje ima tuj priokus
13.
z dajalnikom
ki je tak, da ga osebek ne more razumeti, noče sprejeti:
sin ji postaja tuj
/
glasba mu je bila zmeraj tuja
;
vaše ideje so mi tuje
14.
ki osebku ni znan
a)
iz srečanj, obvestil:
na cesti me je ogovoril tuj človek
;
na oknu je videl same tuje obraze
/
kraj zanj ni več tuj
;
po imenu mi ni tuj, srečala se pa še nisva
;
ker so si bili udeleženci še tuji, so priredili družabno srečanje
b)
iz predhodnega znanja:
marsikomu še tuji izrazi
c)
z dajalnikom
iz lastnega doživetja, življenja:
lakota mu v mladosti ni bila tuja
//
z dajalnikom
ki za osebek ni značilen:
ta lastnost mu je tuja
;
naglica, zadrega mu ni tuja
●
ekspr.
ne bodi tako tuj
zadržan, neoseben
;
ekspr.
seda za tujo mizo
jé pri drugih, tujih ljudeh
;
ekspr.
lahko je s tujo roko kače loviti
lahko je delati, če kdo drug opravlja nevarno delo
;
dom je prešel v tuje roke
ni več v lasti iste družine
;
ekspr.
živeti pod tujo streho
v tujem stanovanju, tuji hiši
;
ekspr.
tega ne sme slišati tuje uho
kaka nezaželena oseba
;
povedati kaj skozi tuja usta
z govorjenjem, besedami drugega človeka
♦
ekon.
izkoriščati tuje delo
delo, ki ga opravlja delavec za določeno plačilo s tujimi
proizvajalnimi sredstvi
;
mat.
tuji množici
množici, ki nimata nobenega skupnega elementa
;
tuji števili
števili, ki nimata nobenega skupnega faktorja
túje
prisl.
:
(po) tuje misliti
;
tuje ga je pogledal
;
beseda mu zveni tuje
túji
-a -e
sam.
:
tujega nočemo, svojega ne damo
geslo jugoslovanskih narodov po drugi svetovni vojni
tujega ozemlja
;
spoštovati tuje
tuje stvari
;
ugotoviti, koliko je tujega v evropski miselnosti
;
iti na tuje
v tujino
;
živeti na tujem
v tujini
túja
-e
ž
(
ú
)
bot.
zimzeleno drevo ali grm s ploščatimi poganjki in majhnimi olesenelimi
storžki;
klek
1
:
posaditi tujo
tújček
-čka
m
(
ú
)
nav. ekspr.
manjšalnica od tujec:
prijazno pomagati tujčku
/
k svojim mladičem je privzela še tujčka
tujega mladiča
tújčenje
-a
s
(
ū
)
1.
star.
potujčevanje
:
tujčenje podrejenih narodov
2.
knjiž.
uporabljanje tujih besed, tujk:
govornikovo nepotrebno tujčenje
tújčev
-a -o
prid.
(
ú
)
nanašajoč se na tujca:
tujčev obraz
●
ekspr.
ječati pod tujčevo peto
pod tujo oblastjo v popolnoma podrejenem položaju
;
kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti
tujčeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
knjiž.
uporabljati tuje besede, tujke:
v reklamah veliko tujčujejo
tujčín
-a
m
(
ȋ
)
zastar.
tujec
:
domačin in tujčin
tújčiti
-im
nedov.
(
ú ȗ
)
1.
star.
potujčevati
:
tujčiti podjarmljene narode
2.
knjiž.
uporabljati tuje besede, tujke:
v strokovnih delih veliko tujčijo
tuje...
prvi del zloženk
nanašajoč se na tuj:
tujejezičen, tujenaroden, tujevladje
tújec
-jca
m
(
ú
)
1.
kdor je iz tuje dežele, tuje jezikovne skupnosti:
deželo so zasedli tujci
;
jezika tujca ni nihče razumel
;
tujci in tujke
/
ekspr.
v deželi že stoletja gospodari tujec
//
pripadnik tuje države:
v hotelu plačujejo tujci višjo ceno
♦
tur.
knjiga tujcev
knjiga, v katero se vpisujejo gostje iz tuje države
2.
tuj, neznan človek:
večini prebivalcev sem še tujec
//
tuj človek, ki ni seznanjen z okoljem:
v tem delu mesta sem tujec, zato mi ulice niso znane
●
ekspr.
ti si edini tujec v Jeruzalemu
edini, ki ne ve za dogodek, novico
3.
tuj, nerazumljen človek:
postati tujec v lastni družini
/
biti sam sebi tujec
tujejezíčen
-čna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na tuji jezik:
tujejezični prebivalci
/
tujejezične knjige
/
tujejezični zapis besede
♦
šol.
tujejezični pouk
pouk, ki ni v maternem jeziku
tújek
-jka
m
(
ū
)
1.
telo, košček snovi, ki pride v organizem in se z njim biološko ne
uskladi, poveže:
tujek mu je padel v oko
;
odstraniti tujek z operacijo
;
iver, prah in drugi tujki
/
presajena ledvica ni ostala tujek
2.
ekspr.
kar je kje tuje, od okolja različno:
ta četrt je tujek v mestu
/
miselni tujek
tujenároden
-dna -o
prid.
(
á
)
knjiž.
tuj
,
drugonaroden
:
tujenarodni priseljenci
tujeprášen
-šna -o
prid.
(
ȃ
)
agr.
ki se oplodi s cvetnim prahom rastline druge sorte iste botanične
vrste:
tujeprašna rastlina
tujeródec
-dca
m
(
ọ̑
)
knjiž.
kdor je tujega rodu, tuje narodnosti:
s tujerodci naseljeno obmejno območje
;
asimilacija tujerodcev
tujeróden
-dna -o
prid.
(
ọ̄
)
knjiž.
1.
ki je tujega rodu, tuje narodnosti:
tujerodno prebivalstvo
/
tujerodni priimek
2.
tuj
,
neznačilen
:
tujerodna prvina drame
tujeródka
-e
ž
(
ọ̑
)
knjiž.
ženska, ki je tujega rodu, tuje narodnosti:
njegova žena je tujerodka
tujevérec
-rca
m
(
ẹ̑
)
drugoverec
:
strpnost do tujevercev
tujevŕsten
-tna -o
prid.
(
ȓ
)
ki je tuje vrste:
tujevrstna snov
/
tujevrstne sestavine
tujezémec
-mca
m
(
ẹ̑
)
knjiž.
inozemec
,
tujec
:
nezaželeni tujezemci
tujezémski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
knjiž.
inozemski
,
tuj
:
tujezemski filmi
/
tujezemske rastline
tujína
-e
ž
(
í
)
ozemlje, dežele onstran meje domače države:
vrniti se iz tujine
;
oditi v tujino
;
živeti v tujini
/
blagovna menjava, kulturni stiki s tujino
/
naši državljani na začasnem delu v tujini
/
ekspr.
tujina mu je vzela zdravje
●
knjiž.
Ovida so izgnali v tujino
iz domovine
tujínec
-nca
m
(
ȋ
)
nar. severovzhodno
tujec
:
živeti med tujinci
/
znani ljudje in tujinci
tujínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
nanašajoč se na tujino:
tujinski vplivi
/
tujinska dežela
tuja
tujínstvo
-a
s
(
ȋ
)
kar je določeno z miselnimi, duhovnimi pojavi, ki izvirajo iz tujine:
upirati se tujinstvu
/
njihovo trdnost je razjedel duh tujinstva
/
zastar.
izvoz v tujinstvo
tujino
tujíti
-ím
nedov.
(
ī í
)
knjiž.
1.
odtujevati
,
raznarodovati
:
tujina nas tuji
2.
delati koga tujega:
gosposka obleka mu je tujila prijateljico
/
obraz mu tujijo brki
tujíti se
odtujevati se:
tujiti se ljudem, svetu
tújka
-e
ž
(
ú
)
1.
ženska iz tuje dežele, tuje jezikovne skupnosti:
jezika tujke niso razumeli
/
po jeziku, navadah je še tujka
//
pripadnica tuje države:
potni list tujke
2.
tuja, neznana ženska:
večini vaščanov sem še tujka
/
v mestu sem velika tujka
tuja, z okoljem zelo malo seznanjena ženska
3.
tuja, nerazumljena ženska:
postati v domači družini tujka
4.
beseda, katere tuji izvor je jasno spoznaven:
govoriti, uporabljati tujke
;
slovar tujk
/
mednarodne tujke
♦
jezikosl.
prevzeta beseda, ki ni popolnoma prilagojena izposojujočemu si
jeziku
5.
knjiž.
tuja, nedomača rastlina:
v parku raste nekaj tujk
tujkárjenje
-a
s
(
á
)
ekspr.
uporabljanje tujih besed, tujk:
odvečno tujkarjenje
tújost
-i
ž
(
ú
)
lastnost, značilnost tujega:
tujost plemstva
/
opozarjati na tujost navad
/
dokazati tujost besede
/
medsebojna tujost ljudi
tújski
-a -o
prid.
(
ú
)
nanašajoč se na tujce ali tujstvo:
tujske navade
/
trpeti zaradi tujske zavesti
/
star.:
tujski promet
turizem
;
gostilna s tujskimi sobami
s turističnimi sobami
/
tujska legija
nekdaj
francoska kolonialna vojska iz najetih tujcev
tújskoprométen
-tna -o
prid.
(
ū-ẹ̑
)
star.
turističen
:
tujskoprometno društvo
/
tujskoprometni kraji
tújstvo
-a
s
(
ū
)
1.
kar je miselno, duhovno tuje, nedomače:
upirati se tujstvu
;
mladina se izgublja,
ekspr.
tone v tujstvu
/
očitali so mu tujstvo
tuj izvor, tuje poreklo
2.
lastnost, stanje koga, ki je kje tuj:
zavedati se svojega tujstva v mestu
/
opozarjati na tujstvo njegove umetnosti
●
ekspr.
priseljeno tujstvo
priseljeni tujci
tújščina
-e
ž
(
ú
)
ekspr.
tuji jezik:
uradni jezik je bila tujščina
;
materinščina in tujščina
//
kar je v čem tujega sploh:
tujščina v jeziku
/
miselna tujščina
túkaj
prisl.
(
ȗ
)
1.
izraža kraj, prostor, kjer govoreči je, se nahaja:
ste še vedno tukaj
;
tukaj me počakaj
/
tukaj pri vas mora biti
;
tukaj okrog
/
od tukaj do doma je daleč
od tod
//
izraža kraj ali organizacijo, ustanovo, kjer govoreči je, dela:
tukaj imamo dosti znancev
;
ljudje tukaj so prijazni
;
vi niste od tukaj
/
tukaj v bližini stanujem
/
seveda vam bomo pomagali, saj zato smo tukaj
;
publ.
Ljubljana. Tukaj so sprejeli dopolnila k ustavi
2.
izraža kraj, prostor v bližini govorečega ali na njem, na katerega se
usmerja pozornost koga, navadno z gibom, kazanjem:
tukaj, vidiš, je avtomobil zaneslo
;
to tukaj je treba popraviti
;
ravno tukaj je stal
/
tukaj me boli
;
kaj imate tukaj, je pokazal na kovček
/
tukaj se podpišite
/
tukaj za steno je skladišče
;
tukaj notri je tekočina
/
vznes.,
kot napis na nagrobniku
tukaj počiva XY
;
kot napis na spominski plošči
tukaj se je rodil XY
//
izraža kraj, prostor v bližini govorečega ali da je kaj v roki, kjer
je komu na razpolago:
pero je tukaj, izvolite
;
na, tukaj imaš denar in kupi
/
ob iztegu roke kot znak za sklenitev dogovora, kupčije ali za
spravo
tukaj je moja roka
;
pog.,
pri udarcu
na, tukaj imaš za tvojo nesramnost
3.
izraža s kazanjem, gledanjem, sobesedilom določeno mesto besedila,
dela:
avtor tukaj navaja novejše podatke
;
da, tukaj se je pri računanju zmotil
/
napisal je več pesmi, tukaj objavljamo eno
//
izraža mesto govorjenja, pisanja, na katerem se govoreči, pišoči
nahaja ali ki temu mestu neposredno sledi:
o tem sem že govoril, tukaj naj dodam le še naslednje
;
že tukaj želim poudariti, da se s predlogom ne strinjam
//
izraža mesto govorjenja, mišljenja glede na vsebino, določeno s
predhodnim ali neposredno sledečim besedilom:
na sestanku so govorili o novem zakonu. Tukaj se je izoblikovalo
več stališč
/
zlasti tukaj, pri vodilnih delavcih, je to pomembna lastnost
4.
izraža z neposredno predhodnim govorjenjem, mišljenjem določen
položaj, določene okoliščine:
tukaj gre samo za denar
;
tako je odločil gospodar in tukaj nič ne pomaga
/
veš kaj, tukaj se pa vse neha
5.
izraža neposredno predhodno uresničeno mesto govorjenja, mišljenja
glede na čas uresničitve:
tako je prav, in tukaj je udaril po mizi
;
jaz grem domov, tukaj je nekoliko zajecljal, ker sem vsega naveličan
6.
izraža trenutek, določen s časom kakega dogodka, stanja:
prišli so do vrha gore in tukaj se knjiga konča
;
tukaj se oglasi tajnica
//
izraža mesto, točko v času, določeno s sobesedilom:
celo tukaj, ob koncu stoletja, so se pojavljale take zahteve
;
od tukaj naprej se začenja drugo obdobje
7.
v zvezi s
tam
izraža vsako bližnje, prvo mesto prostorsko neurejeno razporejenega
pojavljanja česa:
prikazujejo se enkrat tukaj, enkrat tam
;
streljali so zdaj tukaj, zdaj tam
●
vse je bilo tako resnično, kot sem tukaj
izraža podkrepitev trditve
;
sam.:
skladno oblikovanje našega danes in našega tukaj
túkajle
prisl.
(
ȗ
)
ekspr.
tukaj
:
tukajle smo, pa ne moremo ven
;
tukajle nas počakaj
/
pojdimo tukajle dol
;
tukajle notri je pesek
/
tukajle imate prav, ne odnehajte
túkajšnji
-a -e
prid.
(
ȗ
)
ki je, se nahaja tukaj:
doma je iz tukajšnjih krajev
;
tukajšnjim ljudem se je prikupila
/
po tukajšnjem mnenju te gradnje ne bi smel dopustiti
;
tukajšnje in zdajšnje življenje
;
sam.:
moral bi biti tukajšnji, ne priseljenec
;
knjiž.
zgodovine ne moremo pojmovati kot nekaj tukajšnjega in zdajšnjega
túkajšnjost
-i
ž
(
ȗ
)
knjiž.
lastnost, značilnost česa tukajšnjega:
tukajšnjost razmer
//
kar je tukajšnje:
problem je prisoten v tukajšnjosti
túkalica
-e
ž
(
ū
)
zool.
manjša močvirska ptica selivka z rjavkastim, belo pisanim perjem po
hrbtu in razmeroma dolgimi nogami, Porzana:
oglašanje tukalice
/
grahasta, pritlikava tukalica
♦
zool.
zelenonoga tukalica
močvirska ptica selivka modro črne barve, po velikosti podobna
golobu, Gallinula
tukán
-a
m
(
ȃ
)
zool.
velika ptica Južne in Srednje Amerike z zelo velikim pisanim kljunom,
ki se hrani s sadeži, Ramphastus:
loviti tukane zaradi perja
/
orjaški tukan
túkec
-kca
m
(
ȗ
)
zastar.
potuhnjenec
,
premetenec
:
tukec je, na vse pokima, naredi pa po svoje
túkla
-e
ž
(
ȗ
)
nar. štajersko
jabolčnik
:
piti tuklo
túl
1
-a
m
(
ȗ
)
cevasta priprava za hranjenje, nošenje puščic:
napolniti tul s puščicami
;
obesiti si tul čez rame
;
lesen, usnjen tul
/
vtakniti nož v tul
v nožnico
//
kar je po obliki temu podobno:
zatakniti baklo v tul
/
zviti papir v tul
v cev, tulec
♦
etn.
pastir trobi na tul, v tul
na rog, v rog iz lubja
túl
2
-a
m
(
ȗ
)
zastar.
tanka, mrežasta tkanina iz bombaža ali kemičnih vlaken;
til
:
pajčolan iz tula
tularemíja
-e
ž
(
ȋ
)
vet.
nevarna nalezljiva bolezen zlasti divjih glodavcev, ki prizadeva
jetra, pljuča, vranico in se prenaša tudi na človeka:
odkriti povzročitelja tularemije
túlast
1
-a -o
prid.
(
ȗ
)
podoben tulu, tulcu:
tulasta priprava
♦
igr.
tulasta izpolnjevanka
izpolnjevanka iz besed, ki so tulci
;
teh.
tulasta podpora
podpora, katere ožji del se da, vstavi v sosednji širši del
túlast
2
-a -o
prid.
(
ȗ
)
zastar.
ki je iz tila;
tilast
:
tulast pajčolan
túlast
3
-a -o
prid.
(
ū
)
nar.
neumen
,
omejen
:
tulast fant
túlba
-e
ž
(
ȗ
)
ekspr.
tuljenje
:
tulba volkov
/
tulba gledalcev
túlčast
-a -o
prid.
(
ȗ
)
podoben tulcu:
tulčasti cveti
/
tulčast klobuk
túlček
-čka
m
(
ȗ
)
manjšalnica od tulec:
papirnati tulčki
/
nekdaj
cigaretni tulček
papirnata cevka, ki se napolni s tobakom, da nastane cigareta
tùle
stil.
tulè
prisl.
(
ȕ; ȅ
)
ekspr.
tu
1
:
tule čakam že pol ure
/
tam gori je še zima, tule doli pa pomlad
/
prav tule je sedela
/
odpočij se tule na terasi
;
tule pod oknom
/
kaj meni mar ti papirji, tule jih imaš
túlec
-lca
m
(
ȗ
)
1.
cevasta priprava
a)
za hranjenje, nošenje puščic:
obesiti si tulec čez rame
;
potegniti puščico iz tulca
b)
za hranjenje, nošenje česa sploh:
spraviti šivanke v tulec
;
izročiti komu diplomo v tulcu
;
kovinski, plastičen tulec
/
tulec za kvačko
;
tulec za zobno ščetko
c)
kot del naboja, ki ostane po izstrelitvi krogle:
vojaki so pobirali tulce
;
stresti smodnik iz tulca
;
medeninast tulec
//
cevast predmet, element, v katerega se kaj da, vstavi:
svinčnik, podaljšan s tulcem
;
vtakniti svečo v tulec svečnika
/
nekdaj
tulec za cigarete
papirnata cevka, ki se napolni s tobakom, da nastane cigareta
//
kar ima cevasto obliko sploh:
zviti papir v tulec
/
model (za potico) s tulcem
2.
tuljava
:
naviti sukanec na tulec
/
tekstilni tulec
3.
knjiž.
tok
2
:
tulec za očala
/
tulec za pištolo
4.
knjiž.
kornet
:
kepica sladoleda v tulcu
/
testeni tulec
5.
teh.
kos cevi, odrezan pravokotno na vzdolžno os:
povezati, stisniti s tulcem
/
spojni tulec
;
tulci vezalk za čevlje
6.
obrt.
polizdelek iz klobučevine, iz katerega se oblikuje klobuk:
valjati tulce
;
klobučevinasti tulci
/
moški, ženski tulec
//
temu polizdelku podobno pokrivalo:
pokriti si glavo s tulcem
♦
bot.
večji ovršni list, ki obdaja socvetje
;
igr.
beseda, ki je navadno somerni notranji del kake druge daljše
besede
;
lov.
past iz votlega debla in težkega ošiljenega kola, ki usmrti žival
;
zool.
trden, na spodnjem koncu cevast osrednji del ptičjega peresa
tùlele
stil.
tulèle
prisl.
(
ȕ; ȅ
)
ekspr.
tu
1
,
tule
:
tulele poglejmo
/
tulele v vasi
túlež
-a
m
(
ȗ
)
ekspr.
1.
tuljenje
:
slišati tulež
;
tulež volkov
/
tulež letal nad mestom
2.
kdor tuli:
on je nesramen tulež
túlij
-a
m
(
ú
)
kem.
težka kovina srebrno bele barve, element Tm:
lantan in tulij
túlipan
tudi
tulipán -a
m
(
ȗ; ȃ
)
okrasna rastlina s pokončnim čašastim cvetom in črtalastimi listi:
nasaditi tulipane
;
rdeči, rumeni tulipani
;
čebulice tulipanov
/
šopek tulipanov
/
vrtni tulipan
●
ekspr.
dežela tulipanov
Nizozemska
♦
bot.
močvirski tulipan
močvirska logarica
;
vrtn.
cesarski tulipan
vrtna rastlina z visečimi cveti, ki so podobni tulipanovim,
Fritillaria imperialis
túlipanast
tudi
tulipánast -a -o
prid.
(
ȗ; ȃ
)
podoben cvetu tulipana:
tulipanast cvet
túlipanov
tudi
tulipánov -a -o
(
ȗ; ȃ
)
pridevnik od tulipan:
tulipanova čebulica
túlipanovec
tudi
tulipánovec -vca
m
(
ȗ; ȃ
)
vrtn.
visoko okrasno drevo z velikimi zelenkasto rumenimi cveti,
Liriodendron tulipifera:
gladka debla tulipanovcev
túlipovec
-vca
m
(
ȗ
)
vrtn.
visoko okrasno drevo z velikimi zelenkasto rumenimi cveti,
Liriodendron tulipifera:
cvetoči tulipovci
;
platane in tulipovci
tulíti
in
túliti -im
nedov.
(
ī ú
)
1.
oglašati se z močnim, zateglim, temnim glasom:
psi, volkovi tulijo
/
bik je tulil
rjovel
/
ekspr.:
tulil je in hropel, da ga je bilo groza poslušati
;
ranjenec je tulil od bolečine
//
dajati tuljenju podobne glasove:
morje je tulilo
/
granate so jim tulile nad glavami
//
z močnim, zateglim, enakomernim glasom dajati signale:
sirene tulijo
/
preh.
tuliti alarm
2.
slabš.
zateglo, divje kričati:
na cesti je tulila množica
;
začel je tuliti in psovati
/
tulile so druga na drugo
/
preh.
tuliti parole, povelja
;
vrzimo ga v vodo, so tulili
/
preh.
tulili so pesmi
glasno prepevali
3.
ekspr.
glasno, zateglo jokati:
ženske so tulile, da jih ni bilo mogoče poslušati
;
tulila je od jeze, togote
/
otrok je celo noč tulil
jokal
4.
ekspr.
nastopati, pojavljati se z veliko silo, intenzivnostjo:
burja tuli okrog oglov
;
zunaj je tulil veter, vihar
;
pren.
groza ji je tulila v srcu
●
kdor se z volkovi druži, mora z njimi tuliti
kdor je v družbi z moralno negativnimi osebami, mora tem
prilagoditi svoje izjave, ravnanje
tulé
knjiž.
:
veter je tule pihal od juga
tuleč
tulèč
-éča -e:
zver se je tuleč dvignila na zadnje noge
;
tuleči glasovi
;
tuleča množica
túliti se
-im se
nedov.
(
ú ū
)
1.
ekspr.
kriviti se, upogibati se:
plamenčki migotajo, se tulijo
2.
ekspr.
prikrivati se, skrivati se:
zdaj se naj nihče več ne tuli
/
čelo se tuli pod gostimi lasmi
3.
nar.
stiskati se, privijati se:
maček se tuli k peči
tulívec
-vca
in
tulílec -lca
[
tuliu̯ca
]
m
(
ȋ
)
kdor tuli:
slišati tulivca
♦
zool.
južnoameriška opica z oprijemalnim repom, ki se oglaša z zelo
močnimi glasovi; vriskač
tuljáva
-e
ž
(
ȃ
)
1.
navadno cevasta priprava z višjima robovoma, na katero se kaj navija:
naviti nit, žico na tuljavo
;
lesena, papirnata tuljava
/
tuljava za telefonski kabel
/
porabiti tuljavo sukanca
2.
zastar.
tul
1
,
tulec
:
vzeti puščico iz tuljave
/
zviti list papirja v tuljavo
3.
cevast prostor, skozi katerega kaj prehaja:
omesti tuljavo v dimniku
/
dimniška, prezračevalna tuljava
4.
grad.,
navadno s prilastkom
element za sestavljanje cevi:
izdelovati dimne, ventilatorske tuljave
5.
star.
cevasti končni del kake priprave, posode;
dulec
:
tuljava lijaka, steklenice
6.
elektr.
žica, zvita v vijačnico:
tuljave transformatorja
/
indukcijska, magnetilna tuljava
/
naviti tuljavo
♦
strojn.
vžigalna tuljava
ki s pretvarjanjem nizke napetosti v visoko omogoča vžig
eksplozivne zmesi v motorju z notranjim zgorevanjem
tuljávica
-e
ž
(
ȃ
)
manjšalnica od tuljava:
naviti nit na tuljavico
/
povezati konca tuljavice z virom električnega toka
tuljávka
-e
ž
(
ȃ
)
knjiž.
tuljava
:
naviti sukanec na tuljavko
tuljávnik
-a
m
(
ȃ
)
elektr.
ogrodje, ki nosi navitje:
tuljavnik za rotor
túlje
-a
s
(
ū
)
nar.
najkrajše, najslabše predivo:
gospodinja je predla boljše predivo, dekla pa tulje
;
zamašiti špranje s tuljem
/
konopljeno, laneno tulje
túljenje
in
tuljênje -a
s
(
ú; ē
)
glagolnik od tuliti:
tuljenje psa
/
tuljenje siren
/
tuljenje otrok v razredu
/
tuljenje vetra
túlka
-e
ž
(
ȗ
)
teh.
kratki cevi podoben strojni element:
natakniti tulko na iglo, os
;
napeljati nit skozi tulko
/
ležajna, navijalna tulka
túlpa
-e
ž
(
ȗ
)
tulipan
:
nasaditi tulpe
;
tulpe in narcise
túlpika
-e
ž
(
ȗ
)
nar. prekmursko
1.
narcisa
:
bila je pomlad in vzcvetele so prve tulpike
;
nabirati tulpike
2.
lokvanj
:
zavili sta na vratnice ob bereku, kjer so na vodi cvetele bele
tulpike
(F. Godina)
túmba
-e
ž
(
ȗ
)
1.
um.
sarkofagu podoben nagrobnik z upodobitvijo pokojnika na zgornji
strani:
pokrov tumbe
;
reliefi na tumbi
2.
rel.,
nekdaj
črno pregrnjen oder z nakazano krsto ali po tleh razprostrt črn prt v
cerkvi ob obredu za pokojnika:
postaviti tumbo
;
sveče okoli tumbe
túmor
-ja
m
(
ū
)
med.
1.
skupek izrojenih celic kakega tkiva;
novotvorba
,
nova tvorba
:
izrezati, operirati tumor
;
benigni, maligni tumor
;
možganski tumor
;
tumor ledvic
2.
oteklina
,
bula
1
:
podkožni tumor
túmorski
-a -o
prid.
(
ū
)
nanašajoč se na tumor:
tumorske celice
/
tumorska rast tkiva
túmpast
-a -o
prid.
(
ú
)
nižje pog.
1.
top
4
:
tumpasta britev
/
tumpast nos
2.
omejen
,
neumen
:
tumpast človek
;
ni tako tumpast, kot se dela
/
tumpast obraz
túmpec
-pca
m
(
ȗ
)
nižje pog.
omejen, neumen človek:
ta tumpec namiga ni razumel
/
kot psovka
kaj si pa misliš, tumpec neumni
túmpek
-pka
m
(
ȗ
)
nižje pog.
omejen, neumen človek, zlasti otrok:
mali tumpek je hotel pojesti deževnika
tumúlt
-a
m
(
ȗ
)
knjiž.
hrup
,
trušč
,
zmeda
:
ob žaljivi izjavi je nastal v dvorani tumult
túmulus
in
túmul -a
m
(
ȗ
)
arheol.
kup nasute zemlje ali kamenja, ki pokriva en grob ali več grobov;
gomila
:
odkopali so več tumulusov
tún
-a
m
(
ȗ
)
morska riba z osmimi majhnimi rumenimi plavutmi na zgornji in spodnji
strani repa pred repno plavutjo:
tuni se drstijo
;
jata tunov
túna
-e
ž
(
ú
)
morska riba z osmimi majhnimi rumenimi plavutmi na zgornji in spodnji
strani repa pred repno plavutjo:
uloviti veliko tun
/
okusno meso tune
tunára
-e
ž
(
ȃ
)
1.
nar. primorsko
čoln za lovljenje tunov;
tonera
:
ribiči polagajo iz tunare mrežo
/
tunara na vesla
2.
rib.
navadno ob obali postavljena mreža za lovljenje tunov, tunolovka:
jata tunov je zaplavala v tunaro
túndra
-e
ž
(
ȗ
)
obširen svet brez drevja onstran polarne gozdne meje:
potovati po tundri
;
sibirske tundre
;
tundra in tajga
♦
geogr.
gozdna tundra
na prehodu v gozd
;
mahovna tundra
túndrski
-a -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na tundro:
tundrski pas
/
tundrske rastline
tunél
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
pog.
cevast prostor pod zemljo, urejen za železniški, cestni promet;
predor
:
vlak prihaja iz tunela
;
peljati se skozi tunel
/
graditi, prebijati tunel
/
cestni, železniški tunel
//
navadno s prilastkom
kar je podobno temu prostoru:
pot je bila speljana skozi tunel iz vinskih trt
2.
cevasta naprava med dvema objektoma, namenjena za prehod:
tunel med vesoljskima ladjama
♦
agr.
tunel
naprava iz lahkega ogrodja, preko katerega je napeta folija, za
uravnavanje, pospeševanje rasti
;
navt.
tunel
polkrožni prostor, skozi katerega vodi vijačna gred iz stroja do
krme, predor
;
teh.
aerodinamični tunel
veliki cevi podobna naprava, v kateri se ustvarjajo zračni tokovi
za določanje aerodinamičnih lastnosti letal, avtomobilov s pomočjo
meritev na modelih; vetrovnik
tunélec
-lca
m
(
ẹ̑
)
pog.
delavec, ki gradi predore:
minerji in tunelci
tunelnína
-e
ž
(
ī
)
tur.
pristojbina za prevoz skozi predor, predornina:
plačati tunelnino
tunélski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
pog.
predorski
:
tunelske stene
/
tunelski hodniki podzemne železnice
♦
grad.
tunelski opaž
predoru podoben kovinski opaž za betoniranje zidov in stropov
hkrati
;
les.
tunelski les
les za gradnjo predorov
;
teh.
tunelska peč
peč, pri kateri se snov, ki se peče, segreva, pomika skozi predoru
podoben prostor
tuner
-ja
[
túner
in
tjúner
]
m
(
ū
)
elektr.
visokofrekvenčni del sprejemnika za uglaševanje, nastavljanje
sprejemnika na frekvenco oddajnika, uglaševalo:
tuner radijskega sprejemnika
tunêra
-e
ž
(
ȇ
)
1.
nar. primorsko
čoln za lovljenje tunov;
tonera
:
krma tunere
/
motorna tunera
2.
rib.
navadno ob obali postavljena mreža za lovljenje tunov, tunolovka:
tuni so zaplavali v tunero
/
obalna tunera
túnf
in
tùnf túnfa
m
(
ȗ; ȕ ú
)
nar.
tolmun
:
skočiti v tunf
;
globok tunf
túnika
-e
ž
(
ú
)
1.
pri starih Rimljanih
dolgo, srajci podobno oblačilo:
obleči tuniko
;
toga in tunika
2.
obrt.
daljše žensko vrhnje oblačilo brez pasu za k dolgim hlačam ali h
krilu:
oblečena je bila v tuniko
/
tunika za na plažo
3.
rel.
srajci podobno liturgično oblačilo:
tunika in dalmatika
tunína
-e
ž
(
ī
)
1.
tunovo meso:
tunina v olju
;
konzerva tunine
2.
zastar.
tun
,
tuni
:
ujeti tunino
●
knjiž.
opuščene tunine ob obali
tunolovke
túnja
-e
ž
(
ū
)
nar. severovzhodno
okrogla, spodaj širša nizka posoda, zlasti za shranjevanje masti;
deža
:
vzeti mast iz tunje
túnjka
-e
ž
(
ū
)
nar. severovzhodno
okrogla, spodaj širša nizka posoda, zlasti za shranjevanje masti;
deža
:
napolniti tunjko z mastjo
;
vzeti klobaso iz tunjke
/
meso iz tunjke
túnkati
-am
nedov.
(
ȗ
)
pog.
1.
potapljati
1
,
pomakati
:
tunkati glavo v morje
/
pazi se ga, rad tunka
;
fantje se tunkajo
/
tunkati vrečko s čajem v vrelo vodo
2.
navadno v zvezi z
v
spravljati koga v neprijeten, zapleten položaj, stanje:
v službi je takrat sebe reševal, njega pa tunkal
/
drug drugega so tunkali noter
tunolòv
-ôva
m
(
ȍ ō
)
lovljenje tunov:
čas tunolova
/
tunolov je letos slab
ulov tunov
//
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z lovljenjem tunov:
na otoku je razvit tunolov
tunolôvec
-vca
m
(
ȏ
)
1.
ribič, ki lovi tune:
izkušeni tunolovci
2.
ladja za lovljenje tunov:
kapitan tunolovca
tunolôvka
-e
ž
(
ȏ
)
1.
ladja za lovljenje tunov;
tunolovec
:
tunolovka dviguje mrežo
/
motorna tunolovka
2.
rib.
mreža za lovljenje tunov:
ladja spušča tunolovko v morje
/
mreža tunolovka
//
navadno ob obali postavljena mreža za lovljenje tunov:
postaviti tunolovko
/
obalna tunolovka
3.
rib.
ob obali stoječa, navadno poševni lestvi podobna naprava za opazovanje
prihoda tunov:
sedeti na vrhu tunolovke
túnov
-a -o
(
ȗ
)
pridevnik od tun:
tunovo meso
tupája
-e
ž
(
ȃ
)
nav. mn.,
zool.
veverici podobni sesalci z dolgim, šilastim gobčkom in majhnimi
okroglimi ušesi, Tupaiidae:
tupamáros
in
tupamár -a
m
(
ȃ
)
pripadnik urugvajske mestne gverile:
ugrabili so ga tupamarosi
tùpatàm
in
tù pa tàm
prisl.
,
piše se narazen
(
ȕ-ȁ
)
tu in tam
:
ljudje so tu pa tam stali v gručah in se pogovarjali
/
tu pa tam je šla za nekaj dni v toplice;
prim.
tu
1
tupíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od tupirati:
kodranje in tupiranje
/
glavnik za tupiranje las
tupírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
s potegovanjem glavnika po laseh v smeri proti glavi delati, da je
pričeska bolj visoka, bujna:
frizerka jo je vedno tupirala
/
zna dobro tupirati lase
tupíran
-a -o:
tupirani lasje
;
visoko tupirana pričeska
tupóljev
tudi
túpoljev -a
m
(
ọ̑; ȗ
)
rusko potniško ali vojaško letalo, imenovano po konstruktorju
Tupoljevu:
tupoljev je pristal
;
leteti s tupoljevom
túr
1
-a
m
(
ȗ
)
tvor
:
tur se mi dela na vratu
;
tur poči, se predre
/
gnojni tur
;
kožni, podkožni tur
túr
2
-a
m
(
ȗ
)
zool.
izumrlo divje govedo, prednik današnjega domačega goveda, Bos
primigenius:
túra
-e
ž
(
ȗ
)
1.
navadno daljša, napornejša pot, potovanje z določenim ciljem:
končati, narediti turo
;
hoditi na ture
;
dolga, naporna tura
/
avtomobilska, smučarska tura
;
gorska, plezalna tura
2.
knjiž.
skupek brez premora si sledečih plesov, navadno napovedanih vnaprej,
(plesni) krog:
z njim je plesala prvo turo
túrast
-a -o
prid.
(
ȗ
)
tvorast
:
turast obraz, vrat
túravost
-i
ž
(
ȗ
)
tvoravost
:
turavost in krastavost
turáža
-e
ž
(
ȃ
)
teh.
vrtilna hitrost:
zmanjšati turažo
/
turaža petsto vrtljajev na minuto
túrban
-a
m
(
ȗ
)
1.
v muslimanskem okolju
moško pokrivalo iz dolgega platnenega traku, ki se ovije okoli glave:
Turek s pisanim turbanom na glavi
;
turban in fes
2.
temu podobno žensko pokrivalo:
na glavi je imela svilen turban
//
ekspr.
kar je temu pokrivalu podobno sploh:
kite ima spletene v nekak turban
túrbanski
-a -o
prid.
(
ȗ
)
podoben turbanu:
turbanski klobuk
/
turbanska pričeska
turbína
-e
ž
(
ȋ
)
strojn.
pogonski stroj z lopatami, ki spreminja pogonsko energijo pare, plina
ali vode v mehansko delo:
turbina se vrti
;
lopate turbine
/
enakotlačna, nizkotlačna turbina
;
kondenzacijska turbina
pri kateri se izrabljena para odvaja v kondenzator
;
parna, vodna turbina
;
toplotna turbina
parna ali plinska turbina
turbínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na turbino:
turbinsko kolo
/
turbinsko olje
/
turbinski pogon
/
turbinski dirkalni avtomobili
;
turbinska ladja
/
turbinski agregat
turboagregat
;
turbinski stroji
;
turbinska naprava
túrbo...
prvi del zloženk
(
ȗ
)
1.
nanašajoč se na turbino, pogon s turbino
a)
s tujko v drugem delu:
turboagregat, turboelektričen, turborotor
b)
z domačo besedo v drugem delu:
turbočrpalka
in
turbo črpalka
2.
ki je velik:
turbopospešek
in
turbo pospešek
3.
nanašajoč se na skrajno obliko česa:
turbokapitalizem
in
turbo kapitalizem, turboekonomija
in
turbo ekonomija
4.
nanašajoč se na turbofolk:
turboglasba
in
turbo glasba, turbopevka
in
turbo pevka
túrboagregát
-a
m
(
ȗ-ȃ
)
strojn.
toplotna turbina, z generatorjem električnega toka tesno povezana v
agregat:
preizkusiti nov turboagregat
túrbočrpálka
in
túrbo črpálka -e
ž
(
ȗ-ȃ
)
strojn.
centrifugalna črpalka, s toplotno turbino tesno povezana v agregat:
turbočrpalka in turbokompresor
túrbodízelski
-a -o
prid.
(
ȗ-ī
)
ki je na dizelski pogon s turbinskim polnilnikom:
turbodizelski agregat, motor
;
turbodizelski štirivaljnik
túrboeléktričen
-čna -o
prid.
(
ȗ-ẹ̑
)
strojn.
nanašajoč se na električno energijo iz generatorja, ki ga žene
toplotna turbina:
turboelektrični pogon
/
turboelektrična ladja, lokomotiva
túrbofólk
in
túrbo fólk
-a
m
(
ȗ-ọ̑
)
zvrst glasbe, ki je nastala v Srbiji kot zmes popularne, ljudske in
plesne glasbe:
poslušati turbofolk
/
slovenski, srbski turbofolk
;
v prid. rabi:
turbofolk glasba, pevka, skupina
túrbogenerátor
-ja
m
(
ȗ-ȃ
)
strojn.
generator električnega toka, ki ga žene toplotna turbina:
okvara na turbogeneratorju
túrbokomprésor
-ja
m
(
ȗ-ẹ̑
)
strojn.
kompresor, ki ga žene toplotna turbina ali elektromotor z veliko
vrtilno hitrostjo:
aksialni turbokompresor
túrbopropélerski
-a -o
prid.
(
ȗ-ẹ̑
)
strojn.
nanašajoč se na vijak, ki ga žene plinska turbina:
turbopropelersko letalo
/
turbopropelerski motor
túrboreakcíjski
-a -o
prid.
(
ȗ-ȋ
)
strojn.
turboreaktiven
:
turboreakcijsko letalo
/
turboreakcijski motor
túrboreaktíven
-vna -o
prid.
(
ȗ-ȋ
)
nanašajoč se na turboreaktor:
turboreaktivno letalo
/
turboreaktivni motor
túrboreáktor
-ja
m
(
ȗ-á
)
strojn.
turbinski reaktivni motor:
ladja z dvema turboreaktorjema
turbulénca
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
knjiž.
zmeda
,
nemir
:
hotel je pozabiti turbulenco pretekle noči
2.
fiz.
pojav, pri katerem nastajajo vrtinci in se plasti tekočine ali plina
mešajo, vrtinčenje:
raziskovati turbulenco vodnega toka
/
zračne turbulence so povzročile letalsko nesrečo
turbulénten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
1.
knjiž.
zmeden
,
nemiren
:
turbulentno stanje v državi
/
turbulentna doba
2.
fiz.,
v zvezi s
tok, gibanje
v katerem so vrtinci in se plasti tekočine ali plina mešajo,
vrtinčast:
laminarni in turbulentni tok
;
turbulentno gibanje zraka
turcízem
-zma
m
(
ī
)
jezikosl.
element turščine v kakem drugem jeziku:
turcizmi v delih Iva Andrića
túrčati
-am
nedov.
(
ȗ
)
star.
pobijati
:
mučili so jih in turčali
♦
etn.
trkati pirhe
túrček
-čka
m
(
ȗ
)
ekspr.
manjšalnica od tur
1
:
na roki ima turček
;
stisniti turček
túrek
-rka
m
(
ú
)
bot.
užitna goba z oranžno rdečim klobukom in belim betom z rjavimi ali
črnimi luskami, Leccinum:
nabirati turke
/
brezov turek
Túrek
-rka
m
(
ú
)
pripadnik turškega naroda:
navade Turkov
;
kadi, kolne kot Turek
zelo
túren
1
-rna
m
(
ú
)
nižje pog.
cerkveni stolp, zvonik:
cerkev z dvema turnoma
/
grajski turen
stolp
●
alp. žarg.
preplezati turen
veliko pokončno, samostojno stoječo skalo; stolp
túren
2
-rna -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na turo:
turni stroški
/
turne smuči
;
turno kolo
/
turno smučanje
túrenc
-a
[
turənc
]
m
(
ȗ
)
nižje pog.
stolpič
:
linica v turencu
●
alp. žarg.
preplezati turenc
manjšo pokončno, samostojno stoječo skalo; stolpič
túrenčkast
-a -o
[
turənčkast
]
prid.
(
ȗ
)
etn.,
v zvezi
turenčkasta pipa
kovinska pipa s stolpičastim pokrovčkom:
kaditi turenčkasto pipo
túrenski
-a -o
[
turənski
]
prid.
(
ū
)
nižje pog.
stolpen
:
turenske line
/
turenska ura
túrgor
-ja
m
(
ȗ
)
bot.
pritisk celične vsebine na celično steno:
ob padanju turgorja rastlina vene
túrica
-e
ž
(
ȗ
)
ekspr.
manjšalnica od tura:
narediti turico
/
planinska turica
túring
-a
m
(
ȗ
)
1.
tekst.
prožna, prijetno hrapava progasta ali karirasta bombažna tkanina za
turistične, športne srajce:
srajca iz turinga
2.
tur.
turizem, povezan s športno dejavnostjo:
ukvarjati se s turingom
/
avtomobilski turing
;
v prid. rabi:,
avt.
turing servis
turírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
avt.
povečevati dotok goriva, da deluje motor z večjim številom vrtljajev:
šofer turira
/
turirati motor
turíst
-a
m
(
ȋ
)
1.
kdor potuje, začasno spremeni kraj bivanja zaradi oddiha, razvedrila:
nuditi turistom hrano in prenočišče
;
domači, tuji turisti
/
motorizirani, individualni turisti
2.
zastar.
planinec
,
alpinist
:
vzpon turistov na vrh gore
turístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na turiste ali turizem:
turistična sezona
/
turistični urad
;
turistično društvo
/
turistične informacije
/
turistični kraj
;
turistična točka
;
turistične znamenitosti
/
turistična prireditev
/
turistični spominki
/
turistični zemljevid
/
turistično letalo
/
turistični razred na ladji, letalu
;
turistični vodnik
;
turistična taksa
taksa, ki se plača za bivanje v turističnem kraju
♦
tur.
(turistični) paket
celotna penzionska oskrba z dodatnimi turističnimi storitvami
;
turistična prepustnica
prepustnica, ki daje turistu pravico bivanja v državi do 30 dni
;
zasebna turistična soba
turístično
prisl.
:
turistično urejene kraške jame
;
turistično znan kraj
turístičnoinformacíjski
-a -o
prid.
(
í-ȋ
)
nanašajoč se na turistične informacije:
turističnoinformacijski center
;
turističnoinformacijski portal
;
turističnoinformacijska pisarna
turístičnopropagánden
-dna -o
prid.
(
í-ȃ
)
nanašajoč se na turistično propagando:
turističnopropagandni stroški
/
turističnopropagandna brošura
turístika
-e
ž
(
í
)
1.
dejavnost turistov:
razvoj turistike
/
veseli ga zlasti turistika
2.
zastar.
planinstvo
,
alpinistika
:
gojiti turistiko
/
zimska turistika
turístinja
-e
ž
(
ȋ
)
star.
turistka
:
turistinja je odpotovala
turístka
-e
ž
(
ȋ
)
ženska, ki potuje, začasno spremeni kraj bivanja zaradi oddiha,
razvedrila:
turistka je najela sobo v hotelu
;
tuja turistka
turístovski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na turiste:
vesela turistovska družba
/
star.
turistovski kraj
turistični kraj
/
turistovska koča
planinska koča
turízem
-zma
m
(
ī
)
1.
pojav, da kdo potuje, začasno spremeni kraj bivanja zaradi oddiha,
razvedrila:
proučevati turizem
;
domači, inozemski turizem
/
turizem narašča
/
avtomobilski, jahtni turizem
;
izletniški, nakupovalni, obmejni, zimski turizem
/
individualni turizem
pri katerem je organizator turist, skupina turistov, ne agencija
;
kongresni turizem
v zvezi s kongresi, zborovanji
;
verski turizem
pri katerem je namen potovanja obisk svetega kraja, verskega
svetišča
//
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z zadovoljevanjem potreb
turistov, nudenjem uslug turistom:
podpirati turizem
;
ukvarjati se s turizmom
;
dohodek države od turizma
;
strokovnjak za turizem
/
delavci v turizmu
turistični delavci
/
turizem na kmetiji
kmečki turizem
2.
v zvezi
kmečki turizem
dopolnilna dejavnost kmetije na področju turizma:
razvoj kmečkega turizma
//
objekt, kjer se izvaja taka dejavnost;
turistična kmetija
:
odpreti kmečki turizem
♦
tur.
prehodni turizem
ki se ukvarja s prehodnimi gosti
;
stacionarni turizem
za katerega je značilno daljše bivanje turistov v določenem kraju
turkíz
-a
m
(
ȋ
)
poldrag kamen modrikasto zelene barve:
prstan s turkizom
;
kot turkiz modre oči
turkízen
-zna -o
prid.
(
ȋ
)
1.
ki je iz turkizov, s turkizi:
turkizni prstan
;
turkizni uhani
2.
po barvi podoben turkizu:
turkizne oči
;
nebo je bilo turkizno
/
turkizna barva
turkízno
prisl.
:
turkizno modro krilo
;
turkizno zelena Soča
turkológ
-a
m
(
ọ̑
)
strokovnjak za turkologijo:
znan turkolog
turkologíja
-e
ž
(
ȋ
)
veda o turški zgodovini, kulturi in jeziku:
túrkotatárski
-a -o
prid.
(
ȗ-ȃ
)
jezikosl.
nanašajoč se na skupino jezikov, ki jih govorijo Turki, Tatari,
Azerbajdžanci, Uzbeki:
turkotatarske jezikovne značilnosti
/
turkotatarski jeziki
turmalín
-a
m
(
ȋ
)
poldrag kamen črne, zelene ali rožnate barve:
prstan s turmalinom
;
opal, topaz in turmalin
;
kot turmalin črne oči
♦
min.
heksagonalni aluminijev, borov, magnezijev, natrijev ali železov
silikat
turmalínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na turmalin:
turmalinska ogrlica
/
dekle s turmalinskimi očmi
z očmi, črnimi kot turmalin
♦
min.
turmalinske klešče
priprava iz ploščic, izdelanih iz kristalov turmalina, navadno
zelenega, za določanje optičnih lastnosti rudnin
turn
ipd.
gl.
turen
1
ipd.
túrnar
-ja
m
(
ū
)
v stari Avstriji
član nemške telovadne organizacije Turnverein:
demonstracije proti turnarjem
/
nemški turnarji
turnêja
-e
ž
(
ȇ
)
potovanje koga z zapovrstnimi nastopi v različnih krajih:
organizirati turnejo
;
zboleti med turnejo, na turneji
;
tisoč kilometrov dolga turneja
;
enomesečna turneja
;
turneja orkestra
;
turneja predsednika države
;
turneja po domovini, Evropi
/
gledališka, koncertna, predvolilna, smučarska turneja
/
odpotovati na turnejo
turnír
-ja
m
(
í
)
1.
tekmovanje v določenem športu, dejavnosti z večjim številom
udeležencev, ki poteka v več tekmah:
prirediti turnir
;
zmagati na turnirju
/
nogometni, teniški turnir
;
plesni turnir
;
šahovski turnir
/
satelitski turnir
manjši, vzporedni turnir, ki poteka ob glavnem
♦
šah.
brzopotezni turnir
;
dvokrožni turnir
pri katerem igra vsak igralec z vsakim po dve partiji
;
medconski turnir
med več conami za prvenstvo v predtekmovanju za svetovno prvenstvo
;
mojstrski turnir
na katerem igrajo šahovski mojstri, ki morajo biti glede na ostale
igralce v večini
;
pregledni, problemski turnir
;
šah.,
šport.
izbirni turnir
pri katerem se izberejo igralci za nadaljnje tekmovanje
2.
zgod.
srednjeveška prireditev, na kateri tekmuje večje število vitezov,
navadno na konjih, v bojnih igrah, bojnih spretnostih:
kralj prireja turnir
;
neznani vitez je na turnirju premagal vse nasprotnike
/
viteški turnir
turnírski
-a -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na turnir:
turnirska pravila
/
turnirski zmagovalec
/
turnirska čelada, oprema
/
turnirski šah
♦
šah.
turnirska tabela
tabela, v katero se vpisujejo rezultati tekmovalcev na turnirju
túrnus
-a
m
(
ȗ
)
1.
časovno sklenjen del delovnega procesa, ki se ponavlja po ustaljenem
redu na določenem delovnem mestu, izmena:
v šoli, tovarni so uvedli turnus
/
mesečni, tedenski turnus
/
držati se turnusa
2.
čas opravljanja kake dejavnosti, dolžnosti od ene do druge ustaljene
menjave:
turnus traja dve uri
/
dopoldanski, nočni turnus
;
delata v različnih turnusih
3.
pog.
skupina oseb, ki opravlja kako dejavnost, dolžnost v času od ene do
druge ustaljene menjave:
ves turnus je že bil na zdravniškem pregledu
♦
agr.
turnus
ustaljeno zaporedje, po katerem se menjujejo kmetijske rastline na
določenem zemljišču; kolobar
;
gozd.
turnus sečnje
čas, po katerem se lahko ponovi sekanje na istem prostoru,
obhodnja
túrnusen
-sna -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na turnus:
turnusni sistem
/
turnusni vodja
turôba
-e
ž
(
ó
)
knjiž.
stanje žalostnega, mračnega človeka:
s svojo vedrino mu je kmalu odgnala turobo
/
turoba jesenskih dni
turôben
-bna -o
prid.
, turôbnejši
(
ó ō
)
knjiž.
žalosten
,
mračen
:
fant je nekam turoben
/
spregovoriti s turobnim glasom
/
turobne misli
/
turoben jesenski dan
/
turobna pokrajina
turôbno
prisl.
:
zvon se je turobno oglasil
;
dan je bil turobno mrzel
turôbnost
-i
ž
(
ó
)
knjiž.
žalost
,
mračnost
:
obšla ga je turobnost
/
turobnost pesmi
/
turobnost jesenske pokrajine
túroperátor
-ja
m
(
ȗ-ȃ
)
podjetje, ki ponuja turistične storitve v paketu:
predstavniki slovenskih turoperaterjev in turističnih agencij
;
sodelovanje turoperatorja z letalskimi družbami
/
svetovni turoperatorji
;
Združenje evropskih turoperaterjev
túrščica
-e
ž
(
ú
)
nar.
koruza
:
saditi turščico
/
ličkati, robkati turščico
/
postaviti strašilo v turščico
túrščičen
-čna -o
prid.
(
ú
)
nar.
koruzen
:
turščični storž
;
turščično zrno
/
turščična moka
/
turščična njiva
túrščina
-e
ž
(
ú
)
turški jezik:
prevod iz turščine
túrški
-a -o
prid.
(
ú
)
1.
nanašajoč se na Turke ali Turčijo:
turški narod
/
turški športniki
/
turški predsednik
//
nanašajoč se na staro Turčijo:
turški imperij
/
turški paša, sultan
/
turški vpadi
/
turški časi
časi turških vpadov
2.
v zvezi
turški nagelj
okrasna rastlina z rdečimi ali belkastimi cveti v gostih socvetjih,
bot.
brkati nagelj
:
●
turški polmesec
simbol muslimanske vere
;
pog.
biti izmučen, zbit kot turška fana
zelo
;
turška kopel
vroča zračna kopel, ki ji sledi masaža in tuširanje
;
turška sablja
sablja z zelo zakrivljenim rezilom
;
ekspr.
turška vera
muslimanska vera, islam
;
turško stranišče
stranišče na počep
♦
anat.
turško sedlo
jamica v lobanjskem dnu, v kateri je hipofiza
;
bot.
navadna turška detelja
krmna rastlina z lihopernatimi listi in rožno rdečimi cveti v
grozdih, Onobrychis vicifolia
;
turška lilija
rastlina z velikimi temno rožnatimi cveti z nazaj zavihanimi
listi, Lilium martagon
;
gastr.
turški med
slaščica iz sladkorja, beljakov, orehov ali lešnikov
;
turška kava
kava, ki se kuha navadno s sladkorjem in servira z usedlino
;
jezikosl.
turški jeziki
jeziki, ki jih govorijo Turki, Tatari, Azerbajdžanci, Uzbeki
;
vrtn.
turška leska
okrasno drevo piramidaste oblike, Corylus colurna
;
zool.
turška grlica
grlica rumeno rjave barve s črno liso na zadnjem delu vratu,
Streptopelia decaocto
túrško
prisl.
:
govoriti (po) turško
●
sedeti po turško
s prekrižanimi nogami v isti višini, kot je zadnjica
;
sam.:
popiti turško s smetano
turško kavo
túrštvo
-a
s
(
ú
)
lastnosti, značilnosti Turkov:
v pesnitvi je čutiti pravo turštvo
/
vpliv turštva
turške kulture, miselnosti
●
ekspr.
obsojati turštvo teh divjakov
brezobzirno nasilje, ravnanje
túsah
-a
m
(
ȗ
)
tekst.
svila iz vlaken kokonov nekultivirane indijske sviloprejke:
pridobivati tusah
;
v prid. rabi:
bluza iz tusah svile
túskulum
in
túskul -a
m
(
ȗ
)
knjiž.
mirno in udobno zavetje, bivališče:
iz mestnega hrupa se je umaknil v svoj tuskulum
túš
1
-a
m
(
ȗ
)
1.
sredstvo za pisanje, risanje, navadno črne barve in na osnovi saj:
pisati s tušem
;
tuš in redis pero
/
kitajski tuš
/
tuš za trepalnice
gosta, tekoča snov za ličenje
2.
um.
slikarska tehnika, pri kateri se riše in barva s tem sredstvom:
risba v tušu
//
risba v tej tehniki:
razstava olj in tušev
túš
2
-a
m
(
ȗ
)
pog.
prha
:
kopalnica s tušem
/
vroč tuš
;
novica je nanjo delovala kot mrzel tuš
/
stopiti pod tuš
/
po tušu je šel v posteljo
po prhanju
/
srečanje je bilo hud tuš zanj
hudo razočaranje, neprijetno presenečenje
túš
3
-a
m
(
ȗ
)
glasb.
kratek, bučen glasbeni uvod, pozdrav, navadno s pihalnimi glasbili in
bobni:
ansambel zaigra tuš
túš
4
-a
m
(
ȗ
)
šport.,
pri rokoborbi
položaj, ko se nasprotnik z lopaticami dotakne tal:
po tušu sodnik prekine dvoboj
/
premagati nasprotnika s tušem
tušíranje
1
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od tuširati
1
:
tuširanje načrta
/
tuširanje ležajev
tušíranje
2
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od tuširati
2
:
tuširanje z mrzlo vodo
;
kopanje in tuširanje
tušíranka
-e
ž
(
ȋ
)
um. žarg.
risba v tušu, s tušem:
razstava tuširank
/
Pregljeve tuširanke
tušírati
1
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
risati, prekrivati s tušem:
tuširati načrt
2.
ličiti s tušem:
tuširati trepalnice
3.
teh.
delati vidna izbokla mesta na kovini s tuširno ploščo in jih z
glajenjem, strganjem prilagoditi kakemu strojnemu delu glede na
gladkost, obliko:
tuširati ležaj tečaja
tušíran
-a -o:
tuširana risba
tušírati
2
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
pog.
umivati s prho;
prhati
:
tuširati otroke
;
tuširati se s toplo vodo
tušírati
3
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
šport.,
pri rokoborbi
premagati tako, da se nasprotnik z lopaticami dotakne tal:
tuširati nasprotnika
tušíren
-rna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na tuširanje
1
:
tuširni postopek
/
tuširna plošča
zelo gladka plošča, premazana s tušem, barvo, za označevanje
izboklih mest s pritiskom ob obdelovanec
túta
1
-e
ž
(
ū
)
zlasti v primorskem okolju
kombinezon
:
obleči tuto
;
delavci v tutah
túta
2
medm.
(
ū
)
za uspavanje otroka:
aja, tuta, aja, spi otrok moj
/
tuta nina
;
aja tuta
tútast
-a -o
prid.
(
ū
)
zastar.
nezgovoren in bojazljiv:
ne bodi no tutast, povej kaj
tútati
-am
nedov.
(
ȗ
)
ekspr.
hupati
,
trobiti
:
mimo so drveli avtomobili in tutali
tútka
-e
ž
(
ȗ
)
slabš.
nezgovoren in bojazljiv človek:
ta fant je prava tutka
;
ne bodi taka tutka
tútor
-ja
m
(
ū
)
knjiž.
varuh
,
skrbnik
:
postaviti mladoletniku tutorja
;
pren.
tutor življenja
tútorski
-a -o
prid.
(
ū
)
knjiž.
varuški
,
skrbniški
:
tutorske dolžnosti
tútorstvo
-a
s
(
ū
)
1.
varuštvo
,
skrbništvo
:
sprejeti tutorstvo
/
lastiti si tutorstvo nad kom
;
idejno, politično tutorstvo
2.
sistematično vodenje študentov skozi študij:
študentsko, učiteljsko tutorstvo
;
metode, oblike tutorstva
;
posvet, pravilnik o tutorstvu
;
komisija, pomočnik za tutorstvo
/
tutorstvo v okviru univerz
;
tutorstvo za tuje študente
tutti
[
túti
]
prisl.
(
ȗ
)
označba za igro, petje celotnega orkestra, zbora
vsi (skupaj):
pri nekaterih baladah nastopa delitev petja na solo in tutti
;
v prid. rabi:
tutti mesta v skladbi
tútu
1
medm.
(
ū
)
za uspavanje otroka:
peti: tutu, tutu
/
aja tutu
;
aja tutaja, aja tutu
tutú
2
in
tútu
medm.
(
ȗ; ȗ
)
posnema glas hupe, trobljenje:
pred ovinkom je zatrobil: tutu, tutu
/
pesn.
pomlad je že tu, tututu, so zatrobile trobentice
tùuráden
-dna -o
prid.
(
ȕ-ȃ
)
pisar.
nanašajoč se na tukajšnji urad:
tuuradni dopis
tùurádno
prisl.
:
tuuradno se potrjuje
tùzêmeljski
tudi
tùzémeljski -a -o
[
tuzeməljski
]
prid.
(
ȕ-ȇ; ȕ-ẹ̑
)
knjiž.
nanašajoč se na kaj tu, na zemlji:
tuzemeljsko življenje
/
tuzemeljske sfere in metafizika
tùzémski
1
-a -o
prid.
(
ȕ-ẹ̑
)
knjiž.
nanašajoč se na kaj tu, na zemlji:
gospodarstvo, politika in druga tuzemska področja
/
tuzemsko življenje
tuzémski
2
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
knjiž.
nanašajoč se na ozemlje, dežele tostran državne meje:
tuzemski transport
;
inozemski in tuzemski
/
tuzemski izdelki
domači izdelki
tuzémstvo
-a
s
(
ẹ̑
)
knjiž.
ozemlje, dežele tostran državne meje:
tuzemstvo in inozemstvo
/
nakup v tuzemstvu
nakup doma, v domači državi
túžen
-žna -o
prid.
(
ú ū
)
zastar.
žalosten
,
otožen
:
zapuščena, tužna mati
/
tužne misli
túžno
prisl.
:
tužno gledati
TV
1
in
tv -ja
[
tẹvé -êja
]
m
(
ẹ̑ ȇ
)
krat.
televizija
:
sporočiti po TV-ju
;
prvi del zloženk:
TV-film
;
TV-sprejemnik
;
TV-igrica
;
TV-oddaja
TV
2
in
tv --
ž
[
tẹvé
]
(
ẹ̑
)
krat.
televizija
:
ljubljanska TV
;
sporočiti po TV
tvár
-í
ž
(
ȃ
)
knjiž.
kar tvori, sestavlja stvari, predmetna telesa;
snov
:
spreminjati tvar
/
mrtva, živa tvar
tváren
-rna -o
prid.
(
á ā
)
knjiž.
1.
snoven
,
materialen
:
tvarni svet
/
tvarni zgodovinski viri
/
tvarni in duševni pojavi
2.
gmoten
1
,
materialen
:
tvarne dobrine
;
tvarne koristi
tvárno
prisl.
:
oborožena akcija je bila moralno in tvarno mogoča
;
biti tvarno preskrbljen
tvarína
-e
ž
(
í
)
knjiž.
1.
snov
,
materija
:
telesa so iz tvarine
;
les je heterogena tvarina
/
eksplozivne, gorljive tvarine
2.
snov
,
material
:
zlato in druge tvarine za okrasne izdelke
/
odvažati tvarino
3.
snov
,
gradivo
:
urejati tvarino
;
ima dovolj tvarine za razpravo
4.
(učna) snov, vsebina:
poglobiti se v tvarino
/
za izpit je ponovil vso učno tvarino
tvarínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
snoven
,
materialen
:
tvarinski svet
●
knjiž.
tvarinski obseg zbornika
snovni, vsebinski
tvarívo
-a
s
(
í
)
snov, iz katere se kaj dela, izdeluje;
gradivo
,
material
:
kot tvarivo uporabljajo bambus
//
snov, iz katere je kaj narejeno, sestavljeno:
tkanini se razlikujeta po tvarivu
tvárnost
-i
ž
(
ā
)
knjiž.
snovnost
,
materialnost
:
tvarnost teles
/
raziskovati tvarnost
;
tvarnost in duhovnost
tvéganje
-a
s
(
ẹ̄
)
glagolnik od tvegati:
odločiti se za tveganje
/
tveganje operacije
/
tveganje življenja
/
voziti brez tveganja
;
reševali so jih z največjim tveganjem
tvéganost
-i
ž
(
ẹ̄
)
lastnost, značilnost tveganega:
tveganost takega ravnanja
/
to je združeno z veliko tveganostjo
tvégati
-am
dov. in nedov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
1.
za dosego cilja iti v nevarnost
a)
da se doživi kaj nezaželenega, slabega:
nikoli ne tvega, igra zelo previdno
;
drzni, pogumni tvegajo
;
kdor gre v gorečo hišo, tvega, da se zaduši
/
tvegati napad
;
ni tvegal priti
/
zdravniki operacije niso tvegali
/
tvegati pljučnico
;
tvegati poraz, posmeh
/
tvegati nevarnost
izpostaviti se nevarnosti
b)
da se izgubi kaj:
tvegati premoženje
;
tvegati življenje za prijatelja
;
ekspr.
tvegati glavo
2.
publ.
biti v nevarnosti zmote, očitkov:
tvegati napoved, trditev
tvegáje
:
preskakoval je ovire, tvegaje, da pade
tvegajóč
-a -e:
tvegajoč, da se zaduši, plane v gorečo hišo
tvégan
-a -o:
tvegana odločitev
;
tvegana operacija
♦
pravn.
tvegana pogodba
pogodba, pri kateri je korist odvisna bolj od naključja kot od
prizadevanja strank
tvégav
-a -o
prid.
(
ẹ̄
)
knjiž.
1.
ki rad tvega:
tvegav človek
;
postajal je nepreviden in tvegav
2.
tvegan
:
tvegava dejanja
/
tvegav izraz
tvégavec
-vca
m
(
ẹ̄
)
knjiž.
kdor rad tvega:
drzen tvegavec
tvégavost
-i
ž
(
ẹ̄
)
knjiž.
1.
lastnost, značilnost tvegavega človeka:
fantovska podjetnost in tvegavost
2.
tveganost
:
tvegavost takega ravnanja
tvésti
tvézem
in
tvêsti tvêzem
nedov.
, tvézel; tvézen
(
ẹ́; é
)
slabš.
govoriti, pripovedovati veliko neresničnega, izmišljenega:
kaj vse jim je tvezel
;
tvesti komu o dekletih
/
tvesti laži, neumnosti
/
da ne boš o tem tvezla drugim
govorila, pripovedovala
tvéza
-e
ž
(
ẹ̄
)
knjiž.,
slabš.
neresnična, izmišljena govorica, pripoved:
ponavljati, širiti kake tveze
tvézenje
-a
s
(
ẹ̄
)
glagolnik od tvesti:
neprestano tvezenje
;
tvezenje neumnosti
tvéziti
-im
nedov.
(
ẹ́ ẹ̄
)
tvesti
:
kaj vse so tvezili po mestu
/
tveziti komu laži
tvíd
-a
m
(
ȋ
)
groba, težka volnena tkanina za športne suknjiče in plašče:
kupiti svetlo rjav tvid
;
krilo, plašč iz tvida
/
ekspr.
bila je v tvidu
oblečena v tvidasto oblačilo
tvídast
-a -o
prid.
(
ȋ
)
ki je iz tvida:
tvidast kostim, plašč
/
tvidasto blago
tvíst
tudi
twist -a
[
tvíst
]
m
(
ȋ
)
živahen ples v štiričetrtinskem taktu, po izvoru iz Amerike:
plesati tvist
;
rumba, samba in tvist
//
skladba za ta ples:
igrati tvist
tvít
-a
m
(
ȋ
)
sporočilo na družabnem omrežju Twitter, dolgo največ 140 znakov:
objavljati, pisati tvite
;
izboljševati svojo javno podobo s tviti
tvítanje
-a
s
(
ȋ
)
dejavnost uporabnikov družabnega omrežja Twitter:
pridobiti spletno občinstvo s prizadevnim tvitanjem
;
ministrsko tvitanje
;
bloganje in tvitanje
tvítati
-am
nedov.
(
ȋ
)
uporabljati družabno omrežje Twitter:
ni na Facebooku in ne tvita
;
začeti, prenehati tvitati
/
tvitati prijateljem
tviteráš
-a
m
(
á
)
uporabnik družabnega omrežja Twitter:
tviteraši secirajo vse: od izjav ministrov do zapisov novinarjev
;
blogerji in tviteraši
tvój
tvôja -e
zaim.
(
ọ́ ó
)
1.
izraža svojino ogovorjenega, gledano s stališča govorečega:
tvoj avtomobil, dom
;
blago je tvoje, ne moje
/
neprav.
daj mi tisto tvojo knjigo
svojo
/
tvoj obraz
;
tvoje roke
2.
izraža splošno pripadnost ogovorjenemu:
tvoja krivda, trmoglavost
/
bil sem v tvojih letih, ko sem se poročil
/
tvoj poklic
//
izraža razmerje med ogovorjenim in okolico:
tvoj položaj je dober
;
tvoja čast je ogrožena
;
tvoja navzočnost me hrabri
/
ekspr.
kako boš to naredil, je tvoja stvar
3.
izraža sorodstveno, družbeno razmerje do ogovorjenega:
tvoj mož, otrok
/
tvoj delavec
/
kot pozdrav na koncu pisma:
lepo te pozdravlja Tvoj (tvoj) Peter
;
vedno Tvoja (tvoja) Urša
4.
izraža izhajanje od ogovorjenega:
tvoj dar
/
tvojega pisma bodo veseli
/
tvoj nasvet, ukaz
5.
pog.
izraža (stalno) povezanost z ogovorjenim:
tvoj avtobus že prihaja
6.
v medmetni rabi,
v zvezi s
ti
izraža čustven, navadno negativen odnos do ogovorjenega:
pritoževala se je: Ti in tvoj šport
;
ti in tvoje ribe
●
tvoj čas šele prihaja
čas, ko boš uspel, se uveljavil
;
pog.
ona ni tvoj tip
ne ustreza tvojemu okusu, tvojim predstavam
;
tvoja kava je dobra
kava, ki jo ti skuhaš
;
pog.
če bi bil jaz na tvojem mestu, bi naredil drugače
če bi se mi zgodilo, kar se je tebi, bi naredil drugače
;
evfem.
on ne loči, kaj je moje, kaj je tvoje
ni pošten, krade
;
tvoja glava, tvoj svet
stori, odloči se po svojem preudarku
;
prisl.:
po tvoje že ne bomo delali
;
želela je, da bi bilo po tvoje
da bi upoštevali tvoj nasvet, predlog
;
sam.:,
pog.
tvoj ne hodi več v službo
tvoj mož
;
pog.
tvojim je bilo pri nas všeč
tvojim sorodnikom
;
pog.
tvoja pa odlično kuha
tvoja žena
;
pri hiši ni nič tvojega
ni tvoje lastnine
;
pog.
prav, naj bo po tvojem
po tvojem mnenju;
prim.
vajin
,
vaš
tvójec
-jca
m
(
ọ̄
)
nav. mn.,
star.
član tvoje družine:
odpuščam tebi in tvojcem
tvór
-a
m
(
ọ̑
)
1.
gnojno vnetje lasnega mešička in okolice:
tvor se mi dela
;
predreti tvor
;
tvor na vratu
/
gnojni tvor
2.
zastar.
tvorba
:
kamniti tvori
tvórast
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
poln tvorov:
tvorast vrat
tvóravost
-i
ž
(
ọ̑
)
pojavljanje tvorov po telesu:
krastavost in tvoravost
/
zdraviti tvoravost
tvórba
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
glagolnik od tvoriti:
tvorba se nadaljuje
;
tvorba kapnikov
/
tvorba besed
2.
kar se naredi, ustvari
a)
snovnega:
tvorba ima obliko krogle
;
cvetlicam podobne ledene tvorbe na steklu
;
kopito je rožena tvorba
;
tvorbe v kraških jamah
/
naravna tvorba
b)
duhovnega:
jezik, pesem je tvorba duha
/
junak pripovedi je abstraktna tvorba
c)
družbenega:
gospodarske, politične tvorbe
/
publ.
nastajanje novih državnih tvorb
novih držav
♦
geom.
geometrijska tvorba
;
jezikosl.
tvorba primernika
;
med.
nova tvorba
skupek izrojenih celic kakega tkiva
tvórben
-bna -o
tudi
tvórben -a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na tvorbo:
tvorben proces
/
tvorbna sestavina
♦
jezikosl.
tvorbna slovnica
slovnica o delanju, ustvarjanju stavkov, besednih zvez
tvórec
-rca
m
(
ọ̑
)
knjiž.
ustvarjalec
:
literarni tvorci
;
tvorec glasbenega dela
/
tvorci miru
/
tvorec nove države
/
taka gospodarska politika je tvorec inflacije
♦
ekon.
produkcijski tvorci
delo, predmet dela in delovna sredstva kot elementi, brez katerih
ni mogoča proizvodnja
tvóren
-rna -o
prid.
(
ọ̄
)
knjiž.
ustvarjalen
:
samonikel in tvoren duh
/
tvorno sodelovanje med narodi
♦
bot.
tvorno tkivo
rastlinsko tkivo, iz katerega se po celičnih delitvah in
diferenciacijah razvijejo vsa druga (trajna) tkiva
;
jezikosl.
tvorni način
glagolski način z osebkom kot nosilcem dejanja; tvornik
tvórno
prisl.
:
tvorno se vključevati v delo
;
tvorno pretekli deležnik
tvorílka
-e
ž
(
ȋ
)
geom.
premica ali krivulja, ki s svojim gibanjem oblikuje ali popiše lik,
ploskev:
tvorilka ploskve, valja
tvorína
-e
ž
(
í
)
zastar.
tvorba
:
rožena tvorina
/
miselna tvorina
tvorítelj
-a
m
(
ȋ
)
zastar.
ustvarjalec
:
umetniški tvoritelj
tvorítev
-tve
ž
(
ȋ
)
tvorjenje
,
tvorba
:
toplota pospešuje tvoritev plesni
/
tvoritev novih besed
tvóriti
-im
nedov.
(
ọ̄
)
knjiž.
1.
delati
,
ustvarjati
:
tvoriti glasove z govorilnimi organi
/
tvoriti pojme
2.
biti
2
,
ustvarjati
:
skala v strugi tvori jez
/
lak tvori zaščito
/
to vprašanje tvori jedro razprave
je jedro
3.
sestavljati
:
odbor tvorijo trije člani
♦
geom.
stranici tvorita kot 90°
delata, oklepata
;
jezikosl.
tvoriti besede, stavke
;
mat.
tvoriti množice
tvóriti se
delati se, nastajati:
na vratu se mu tvori bula
tvorèč
-éča -e:
ozadje tvoreče kulise
tvórjen
-a -o:
na osnovi dokazov tvorjen sklep
;
tvorjena beseda
tvorívo
-a
s
(
í
)
1.
knjiž.
snov, iz katere se kaj dela, izdeluje;
gradivo
,
material
:
kamenje in glina kot tvorivo za vodno pregrado
/
bombaž, volna in druga tvoriva
//
snov, iz katere je kaj narejeno, sestavljeno:
tkanini se po tvorivu razlikujeta
2.
les.
že obdelan, predelan les, namenjen za nadaljnjo predelavo:
poraba tvoriv
;
surovina, tvorivo in polizdelek
/
iverna tvoriva
♦
fot.
film, fotografska plošča, fotografski papir
tvórjenje
-a
s
(
ọ̄
)
glagolnik od tvoriti:
tvorjenje glasov
/
tvorjenje zaščitne plasti
/
tvorjenje besed
tvórjenka
-e
ž
(
ọ̄
)
jezikosl.
tvorjena beseda:
deli tvorjenke
;
mladost, starocerkvenoslovanski in druge tvorjenke
tvórnica
-e
ž
(
ọ̑
)
zastar.
tovarna
:
delati v tvornici
/
tvornica klobukov
/
dimniki tvornice
tvórničar
-ja
m
(
ọ̑
)
zastar.
tovarnar
:
premoženje tvorničarja
tvórnik
-a
m
(
ọ̑
)
jezikosl.
glagolski način z osebkom kot nosilcem dejanja:
delam je tvornik
;
srednjik, trpnik in tvornik
tvórniški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
zastar.
tovarniški
:
tvorniški delavec
/
tvorniški dimniki
tvórnost
-i
ž
(
ọ̄
)
knjiž.
ustvarjalnost
:
umetnikova tvornost že upada
/
gledališka, znanstvena tvornost
;
ljudska tvornost
tvórstvo
-a
s
(
ọ̑
)
knjiž.
(duhovno) ustvarjanje:
spodbujati tvorstvo
/
leposlovno, umetniško tvorstvo
tvŕdka
-e
ž
(
ȓ
)
star.
1.
podjetje
:
lastnik tvrdke
/
izvozna tvrdka
2.
ime (podjetja):
vsako podjetje ima svojo tvrdko